torek, 17. december 2013

Najti moraš svoj vrt

Nelson Mandela je svoj čas v zaporu krajšal tako, da je obdeloval vrt. Na začetku mu uprava zapora ni želela ugoditi prošnji, vendar je kasneje zaradi vztrajnih prošenj vendarle popustila in dala Mandeli kos zemlje, kjer je začel pridelovati svojo zelenjavo. Prideloval je paradižnik, čebulo, feferone, špinačo, jajčevce, jagode, zelje, brokoli, peso, zeleno solato in cvetačo. Mandela je postal pravi vrtnar, pridelal je toliko zelenjave, da je višek dajal celo paznikom v zaporu in samemu upravniku, veliko pa je porabila jetniška kuhinja, ki je hranila preostale zapornike.

Tukaj bi še dodal, da je Mandela kasneje v enem od intervjujev priznal, da se lahko svoji vitalnosti in dolgoživosti zahvali predvsem strogim pogojem življenja v zaporu, kjer so jedli večinoma rastlinsko prehrano in vsak dan telovadili. Poleg obdelovanja svojega vrta, je moral Mandela vsako jutro telovadit. Vsak dan je opravil 200 trebušnjakov in 200 sklec. Na mestu je tekal 45 minut. Življenje v zaporu je bilo zelo špartansko. Na začetku je bilo zelo strogo, vendar je kasneje Mandela pridobil zaporniško upravo in ječarje na svojo stran. Prosti čas je v zaporu zapravljal tako, da se je naučil njihov jezik Afrikanščino, ki je bila neke vrste popačena nizozemščina. Naučil se je tudi angleščine in tako komuniciral s svojimi zatiralci v njihovem jeziku. Učil se je tudi njihove zgodovine, predvsem burske vojne, kjer je poznal imena generalov znamenitih bitk. Veliko je tudi bral knjige, prebral je veliko literature, razen Tolstojevega Vojna in mir, ki so mu jo prepovedali, saj so ocenili, da bi lahko od tam črpal znanje za svoje prevratniške ideje.

Redno je spremljal tudi rugby, ki je bil nacionalni šport belcev v južni Afriki. Večina temnopoltih je ta šport prezirala, ker so v njem videli simbol svojega zatiranja, Mandela pa je bil nasprotnega mnenja. Menil je, da moraš sovražnika spoznati, zato je s svojimi pazniki in upravo večkrat začel pogovor o tem športu in pohvalil kakšne dosežke ter posamezne igralce, vse to v njihovem jeziku, tako si je pridobil njihove simpatije. Zelo rad je govoril tudi o zgodovini, kjer je komentiral razne bitke, ki so jih bojevali buri v preteklosti. Vse to je pustilo na ljudi, ki so ga poznali izjemen vtis. Bil je preveč karizmatičen, da bi ga lahko spregledali ali ignorirali. Njegovi sojetniki so ga zaradi tega večkrat napadali, ker so mislili, da se Mandela zaradi svojih dejanj podreja belski nadoblasti, vendar so spregledali, da je ravno njegov miroljuben in spravljiv odnos pripomogel k temu, da so postali pazniki in ujetniška uprava bolj popustljivi do zapornikov. Ravno ta odnos ga je na koncu tudi rešil iz zapora.
Zanimivo je predvsem to, da Mandelo niso zaprli zato, ker je sadil rožice, temveč zato, ker je zagovarjal nasilje in celo sam deloval v ilegali proti režimu. Baje ima celo eno življenje na vesti, ampak to so nepreverjene govorice. Kakorkoli, njega je zapor spremenil v Mandelo, ki ga danes poznamo, torej v človeka, ki je za mir, enakopravnost in spravo. To je bistveno. Ko je nekoč razmišljal o svoji preobrazbi je povedal, da mora vsak človek poiskati svoj vrt v življenju. Tako kot rastejo rastline, tako se razvija in raste človek, če se le pusti negovati. Mandela je v zaporu zrasel v zrelo osebnost, čeprav so bili tam težki pogoji, moral se je za 27 let odpovedati svobodi in svoji družini. Žalostno je predvsem to, da lahko človek dozori samo v takšnih težkih pogojih. Danes večina ljudi umre preden sploh dozori. Redki so posamezniki, ki dozorijo zunaj teh pogojev. Ta zgodba naj bo nauk za vse nas, ki smo na svobodi, da izkoristimo svoj trenutek in naredimo iz sebe človeka, ki bo vreden lepega spomina za naše zanamce. Življenje ima vrednost šele takrat, kadar delamo dobro, saj so samo sadeži dobrote najslajši in zato vredni vsakega spomina. Mandela bo vsekakor ostal v najlepšem spominu vseh ljudi, ki so za mir in nenasilje. Življenje Nelsona Mandele je dokaz da se lahko vse doseže tudi na lepši način, brez nasilja. Naj počiva v miru, čeprav njegovo delo ne bo počivalo, saj bo vztrajalo naprej in na koncu tudi zmagalo.

Objavljeno v Večeru.

nedelja, 8. december 2013

Rim nikoli ni propadel

Rimsko cesarstvo nikoli ni propadlo. V šoli so nas sicer učili, da je Rim propadel leta 476 z vdorom barbarov, ki so kasneje prevzeli rimske običaje in se imeli za njihove naslednike. Posledica tega je bila da so na področju zahodne Evrope nastale današnje države, ki so v bistvu nastale iz karolinške države, ki se je imela za naslednico Rima. Po smrti Karla Velikega so enako naredili Nemci z Otonom Velikim in razglasili svojo državo za naslednico svetega rimskega cesarstva. Vaš profesor zgodovine je verjetno omenil , da se je takrat Rim samo umaknil na Vzhodni del cesarstva v Konstantinopel oz. v današnji Istanbul, ki je bil s svojimi dvojnimi zidovi praktično neosvojljiv. Tam niso govorili latinsko, temveč grško. To cesarstvo so tujci zaničljivo poimenovali Bizanc, sami Bizantinci pa so si rekli Rimljani, vendar ker zgodovino pišejo zmagovalci so še danes ostali Bizantinci.

Kasneje, ko so se barbari na Zahodu “civilizirali“, čeprav so ohranili svoje okrutne običaje, ki so se odražali v vojnah, nasilju, sežiganju čarovnic itd, so na Vzhod ves čas gledali s prezirom. Zaradi tega se je morala celo krščanska cerkev razdeliti na dva dela: katoliško in pravoslavno. Kasneje so križarji v eni od križarskih vojn mimogrede napadli in oropali mesto Konstantinopel. Vendar se je Bizanc kljub temu postavil na noge, ampak ne za dolgo, saj so kmalu prišli Turki, ki so ga dokončno osvojili in spremenili v svojo prestolnico. To je bilo leta 1453.

Tukaj se večina zgodovinarjev ustavi in še danes trdijo, da se je s tem letom tudi končala rimska zgodovina. Vendar to ni povsem točno. V času, ko se je Zahodna Evropa izgubljala v temačnem srednjem veku, se je Rim na vzhodu povezal s Slovani, ki so se naselili na Balkanu in vzhodni Evropi. Tja so nemudoma poslali svoje misijonarje, ki so te narode na miroljuben način opismenili, kasneje so zaradi tega sprejeli krščansko vero, to delo sta opravila sveti Ciril in Metod, ki sta že v 9. stoletju med Slovani opravila to, kar je “Zahodna Evropa“ in z njo tudi Slovenci, odkrila z renesanso in Martinom Lutrom v 16. stoletju. Pri nas je to delo opravil Primož Trubar.

Skratka, ko je padel Konstantinopel v turške roke se je morala dediščina rimske kulture in civilizacije spet preselit, vendar tokrat nekam daleč na sever, kjer je bila bolj varna pred zahodnimi križarji in Turki, to je bila velika moskovska kneževina oz. današnja Rusija. Duh rimskega cesarstva tako še danes živi v Rusiji, ker pa Rusija do sedaj nikoli ni propadla, je s tem tudi rimski duh živel naprej. Mogoče si lahko v tej luči zgodovinarji razlagamo, zakaj za vraga so sploh mnogi zahodnjaki kot so križarji, Švedi, Poljaki, Napoleon, Viljem II in Hitler krenili nad Rusijo? Vsi so bili seveda poraženi, zato je ostal Rim še do danes nepremagan. To, da je Rusija še do danes ohranila neke rimske poglede na politiko se bi dalo še naprej razpravljati, ampak tukaj bi rad končal, ker potem bi moral napisati celo knjigo o tem. Ta aspekt zgodovine mi je zelo zanimiv, zato ga tudi delim.

Vrh obrazca

 


torek, 3. december 2013

Znanstvena ponižnost

Pred kratkim sem prebral knjigo Umberta Eca z naslovom: Kako napišemo diplomsko nalogo.  V oči mi je padla zaradi imena avtorja, ki je sicer svetovno priznani filozof, pisatelj in profesor srednjeveške književnosti. Napisal je roman Ime rože, ki mu je prinesel svetovno slavo. Kasneje so po romanu posneli istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigral legendarni škotski igralec Sean Connery. Ko sem knjigo na hitro prelistal sem se najprej vprašal, kaj nam lahko slavni pisatelj pove o pisanju diplomske naloge? Mar ne pišejo tovrstne zadeve samo specializirani pedagogi in didaktiki? Zakaj se je slavni avtor odločil napisati strokovni priročnik za študente? Odgovor vas bo morda presenetil.

Umberto Eco

Če študirate humanistiko in družboslovje vam bo knjiga zagotovo všeč. V njej boste našli poučno pripoved o tem, kako je Eco s pomočjo nepričakovanega odkritja uspel razrešiti kočljiv teoretski problem, ki ga je oviral pri zaključevanju doktorskega študija. Malo je manjkalo pa bi skoraj obesil svojo akademsko kariero na klin in njegovo ime bi utonilo v pozabo. Človeštvo bi bilo s tem prikrajšano za enega velikega misleca. Zato nam v knjigi pojasni strukturo in sistem zbiranja različnih podatkov ter kako jih spremeniti v uporabne informacije, da v zahtevnem procesu dela ne izgubimo zagon in osredotočenost. Spoštovanje virov ter s tem poznavanje ljudi, ki so jih ustvarili, se mu je zdelo ključnega pomena, saj je tako nastal njegov prvenec.

Film Ime rože. Na levi v sivem stoji Sean Connery.

Kdo bi si mislil, da je Umberto Eco, eden največjih sodobnih mislecev našega časa, svoj navdih za zaključek disertacije našel pri povsem nepomembnem avtorju iz 19. stoletja? Na zaprašenih policah se mu je med brskanjem po arhivu pred očmi pojavila knjiga z dolgim latinskim naslovom. Sprva knjiga ni imela nobene zveze s tem kar je iskal. Kljub temu jo je s spoštljivostjo vzel v roke in prebral. Njen avtor je bil nek opat Valleto. Prvi vtisi branja so bili slabi. Šlo naj bi za intelektualnega reveža in povprečnega nepomembneža. Tudi specialisti srednjeveške književnosti so bili podobnega mnenja: opat Valleto ni prispeval nič posebnega za razumevanje srednjeveške književne stroke. Na koncu je postalo prav to delo nepogrešljivo za razumevanje in razvoj znanosti sodobne srednjeveške književnosti. Naslednje generacije mladih znanstvenikov, ki so zgradile kariere na pomembnih podrobnostih, so znale spretno uporabiti opatove izsledke. Opat je videl in poznal posamična drevesa. Sodobniki so mu zato pogosto očitali, da zaradi tega ne vidi gozda. Vendar se je ravno v tem skrival čar njegovega pristopa k znanstvenem raziskovanju. Obvladoval je detajle, ki so bili na prvi pogled nepomembni za razumevanje širše slike, vendar so postali ključnega pomena za povezovanje večje slike in znanja. Veliki misleci so osredotočeni na širšo sliko. Za razumevanje vsake podrobnosti niso vedno najboljši. Za povezovanje potrebujejo izdelane modele veznih členov. V primeru srednjeveške književnosti je ta člen prispeval opat Valleto, ki ga je stoletje kasneje uporabil Umberto Eco. 

Če na kratko povzamem so naslednje generacije z odkritjem rešitve zapletenega teoretskega problema in razumevanja veznih členov, našle pot do nadaljnjega razvoja srednjeveške književne znanstvene discipline. Končno se je trud opata Vallete izplačal, čeprav ga v času njegovega življenja niso nagradili s posebnim priznanjem. Opat je verjetno poznal svetopisemski izrek, ki pravi: "Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji" (Mt 20). V tem primeru je bil Eco poslednji v vrsti, ki se je na koncu znašel v prvi vrsti intelektualne in akademske srenje svoje discipline. Rešilo ga je mukotrpno delo neznanega opata, ki ga sodobniki niso razumeli ali znali upoštevati, zato so ga porinili v zadnjo vrsto, pa ne zato ker bi bil šarlatan, temveč zaradi splošno prisotne znanstvene arogance.

Mnogim intelektualcem je še danes nedoumljivo, da lahko povprečen človek odkrije kaj pomembnega za razvoj sodobne znanosti. V knjigi nas Eco opozori na ključno lekcijo raziskovalnega dela. Bodimo znanstveno ponižni! Brez tega je znanost obsojena na propad. Ljudje nam bodo obrnili hrbet, če bomo preveč vzvišeni, arogantni in zaprti. Intelektualna aroganca zavira razvoj znanosti, ki naj bi služila človeštvu, ne pa kabinetnim znanstvenim elitam in kapitalu.

Eden najslavnejših romanov sodobne književnosti

Kadar raziskujemo dela predhodnikov jih ne smemo omalovaževati, tudi če jih smatramo za manj pomembne ali povprečne. Jemati jih moramo enakovredno kot bi jemali kakšna dela velikih mislecev. Namen znanstveno raziskovalnega dela ni dokazovanju superiornosti vašega ega, temveč iskanje spoznanj, ki omogočajo razvoj in napredek človeške družbe in kulture. Čisto vsak posameznik na neki točki prispeva svoj delež razumevanja celote. Tako je opat Valleta omogočil Ecu odskočno desko za uspeh na svetovni ravni. To se ne bi zgodilo, če bi Eco ubral tradicionalni pristop, kot so ga npr. izbrali njegovi predhodniki, ki so omenjenega opata izločili in odpisali. Preseči moramo aroganco in vzvišenost, če želimo napredovati. Moramo se tudi ponižati. Ne pozabimo, da so se veliki misleci najprej učili od povprečnežev. Takrat jih niso poniževali, saj so se od njih marsikaj naučili. 

Eco želi spodbujati študente k spoštljivem obravnavanju raziskovalnega dela, zlasti do drugih avtorjev in virov. V knjigi poudari, da med pisanjem diplomske naloge ne smemo obupati kot je skoraj obupal sam, saj ni premogel omenjene ponižnosti in spoštljivega odnosa. Mnogi opustijo svoje delo tudi zaradi predsodkov, češ, da počnejo nekaj nepomembnega. Diploma je samo "kos papirja" je velikokrat izrečen izgovor, ki opravičuje brezdelje. Spomnite se opisanega primera opata Vallete! Tudi njega so imeli za nepomembnega, tudi njegova izobrazba je nekaterim pomenila navaden "kos papirja", vendar je na koncu zakrivila kariero Umbertu Ecu ter pripomogla k nastanku nepogrešljivega književnega dela Ime rože. Kaj vse bi lahko na tem svetu še nastalo, če bi se ljudje v znanstvenih krogih znali spoštovati in če bi premogli tisto znanstveno ponižnost o kateri govori svetovno priznani avtor? Zato je Eco objavil priročnik o pisanju diplomske naloge, da bi študente pripravil do tega, kako razviti odnos do raziskovalnega dela. Samo s pomočjo znanstvene ponižnosti lahko postanete prvovrstni intelektualec, ki bo služil interesom človeštva. Pamet ni dovolj, če nimaš srca.

sreda, 27. november 2013

Spoštovanje različnih poti do veganstva

Ta zapis je moj zadnji odziv na odstop iz mesta predsednika Slovenskega veganskega društva, ki se je zgodil 20. oktobra letos.

Poleti me je prijatelj vprašal: "Kaj pa, če nisi 100% vegan?" Odgovoril sem mu, da biti manj kot popoln vegan ne pomeni, da si slab človek. Vsak počne toliko, kolikor zmore in želi v okviru svojih zmožnostih. Ne delim ljudi na vegane in ne-vegane, saj to ne odraža njihove celovite osebnosti.

Največja zmota je, da bi ljudi kategoriziral kot 'dobre' ali 'slabe' glede na to, kaj jedo. Stari pregovor pravi, da se hudič skriva v podrobnostih, zato je včasih bolje, da se na takšne malenkosti ne osredotočamo preveč. Pomembneje je videti širšo sliko. Stari ljudje bi rekli, da zaradi drevesa ne vidimo gozda.

Tisti, ki večinoma jedo rastlinsko, so naredili velik korak naprej. Pomembna je vsaka stopnička, ki jo naredimo. Obremenjevanje s tem, ali smo 100% vegani ali ne, nas lahko pripelje v past ideološkega razmišljanja, ki zavira osebnostni razvoj. Raje se veselite vsakega dneva in uživajte v tem, kar počnete. Ideološka prepričanja so stvar preteklosti. Kot zgodovinar bi lahko o tem napisal celo knjigo. Delitve ljudi na prave in neprave vegane je huda napaka.

Žal se tudi med vegani najdejo tisti, ki so strogi in kritični do drugih. Namesto da bi se obremenjevali z drugimi, naj se posvetijo svojemu osebnemu življenju in pustijo druge, da se razvijajo po svoji poti. Vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, a ni nujno, da je vse, kar slišimo, absolutna resnica. Ni popolnih in brezgrešnih ljudi na zemlji. Tudi jaz nisem 100% vegan, saj ne vem, če ni bil v jabolčnem soku po nesreči stisnjen tudi kakšen črv. Tega mi ne more nihče 100% zagotoviti. Zato je pričkanje o tem, kdo je čisti in nečisti vegan popolna bedarija.

Ko mi nekdo, ki ni vegan, reče, da je imel za zajtrk nekaj veganskega, to pohvalim in spodbujam. Če takoj kritiziramo, kako lahko pričakujemo, da se bo taka oseba še naprej trudila? Z razumevanjem, podporo in ljubeznijo lahko ljudi spodbudimo k večji spremembi. Tega se nekateri vročekrvneži nočejo zavedati, zato delajo škodo veganskemu gibanju in jaz ne želim biti zraven, ko se bo zaradi tega zgodil obraten proces, ko bo vsako govorjenje o veganstvu postalo kontraproduktivno.

Biti razumevajoč, strpen in ljubeč do drugih na njihovi življenjski poti je bistveno. Nič se ne spremeni čez noč, in tudi narava potrebuje svoj čas za razvoj. Zato spodbujajmo in podpirajmo drug drugega na poti osebnega in kolektivnega razvoja. Zavrzimo pa delitve na »naše« in »vaše«. Na črne in bele. Na rdeče in rjave. Sem mislil, da v teh vodah tega ni, ampak sem se zmotil. Nič hudega, vsak naj gre po svoji poti naprej. Mirna Bosna.



sobota, 16. november 2013

Zdrava prehrana v primežu kapitalizma: Iskanje resnice v dobi potrošništva

Velikokrat me sprašujejo, zakaj resnica o zdravi prehrani ne pride do ljudi in v javnost? Zakaj obstajajo kontradiktorne informacije o tem, kaj je zdravo in kaj ne? Zakaj se strokovnjaki ne morejo zediniti glede zdrave prehrane? Zakaj akademiki in profesorji ne govorijo odkrito o tem? Zakaj nas v reklamah zavajajo?

Odgovor je presenetljivo preprost: Zdrava prehrana ni dobičkonosna! Sodobni kapitalizem temelji na izkoriščanju nevednosti, na strahu, prevaram in goljufijah. Kapitalizem je sistem, kot vsak drugi, ki za svojo obstojnost nujno potrebuje nekritično množico ljudi, ki ga sprejemajo. Tako je bilo skozi celotno zgodovino in tako bo tudi ostalo, če se sami ne prebudimo in začnemo delovati. Sistem, v katerem trenutno živimo, ne spodbuja svobode do te mere, da ne bi bili odvisni od trgovskih centrov, ki večinoma prodajajo nepomembne stvari. Zato ni presenetljivo, da je tudi zdravstveno področje postalo poligon za izkoriščanje nevednosti.

Nikomur ni v interesu, da bi se resnica o zdravju javno razkrila, ker to ne bi koristilo tistim, ki na tem služijo. Tudi državi ni v interesu, da bi naredila red, saj je njen interes, da "posel teče" in da se nemoteno pobirajo davki. Žalostno je, da se služi na račun nesreče drugih, kar nas ne razlikuje od "temačnega srednjega veka". Tudi takrat se je služilo na račun nevednosti in neznanja.

Kljub temu obstaja upanje. Ljudje se počasi prebujajo. Morda se nam zdaj smejijo, ko govorimo o prednostih rastlinske prehrane, a nekoč so se smejali tudi tistim, ki so trdili, da je Zemlja okrogla. Naš čas še pride. Moramo nadaljevati s tem, kar počnemo, in biti zgled drugim. Ne čakajmo, da nam drugi povedo, kaj storiti; raje začnimo delovati in slediti svojemu srcu. Le tako se stvari premikajo naprej, drugače vse ostaja enako in propada.

torek, 12. november 2013

Pozabljene žrtve zgodovine: Iskanje in priznanje slovanskih žrtev v drugi svetovni vojni

Kot ljubitelja zgodovine, predvsem druge svetovne vojne, me je vedno zanimalo, zakaj se danes toliko poveličujejo judovske žrtve, skoraj nikoli pa se ne omenjajo žrtve nas Slovanov, saj smo plačali najvišji krvni davek za zmago? Judom se je res zgodila tragedija, umrlo jih je približno 6 milijonov. Tako nam pravijo zgodovinarji. Vendar kaj naj potem rečemo mi Slovani, ki nas je umrlo 30 milijonov?

Še bolj čudno je to, da si lahko danes kaznovan, če podvomiš v medvojno trpljenje judovskega naroda. Kaj pa če podvomiš v naše žrtve? To pa nikogar ne zanima, saj je trpljenje naših ljudi za nekatere popolnoma nepomembna stvar. Danes te lahko označijo za antisemita ali komunajzerja, če poskušaš pojasnit svoje poglede na zgodovino, čeprav nimajo tvoji pogledi nobene veze z kako ideologijo, imajo pa veliko vezo z zdravim razumom. Že tu se lahko vidi kako spretno se zatira svobodomiselnost posameznikov, čeprav nam je baje svoboda izražanja zagotovljena po vseh znanih zakonih. Zakaj gre v tem primeru za izjemo? Nisem še slišal, da bi kje sprejeli zakonodajo, ki bi recimo ščitila "slovanske žrtve" pred zanikanjem ali omalovaževanjem, katerim smo zadnje čase pogosto priče. Morda boste ugovarjali, češ da nihče ne omalovažuje naših žrtev in da se meni samo blede, ampak jaz ves čas poslušam kako so Judje trpeli, kako so Britanci trpeli, kako so Francozi trpeli, skoraj nikoli pa ne slišim kako smo mi Jugoslovani trpeli ali pa Rusi? Recimo Belorusov je bilo pred vojno 9 milijonov, po vojni jih je ostalo živih samo 7 milijonov, to je četrtina prebivalstva, ki je izginila med vojno! Za nas se vedno reče, da smo si sami krivi, da smo se sami med sabo pobijali, da smo drugačni itd. Nikoli nobenega priznanja, stalno neke sodbe in ignoranca, stalno nas podcenjujejo. Potem pa še od nas pričakujejo, da bomo ubogljivi, da bomo spoštovali Zahodne vrednote, kot da svojih ne bi imeli! Tudi danes se pričakuje, da nam bo Zahod pomagal, govorijo nam o neki Trojki, pozabite na vse to, sami si moramo pomagati, ker če slučajno res oni pridejo smo gotovi.

Propaganda nas ves čas prepričuje, da gledamo filme in beremo knjige, ki nas učijo kako so nam Zahodne države prinesle svobodo in blagostanje. S tem nam hočejo povedati kdo je šef in komu se moramo klanjati. Vendar je več kot očitno, da so največji delež za zmago prispevali prav narodi Sovjetske zveze in partizansko odporniško gibanje v Evropi, torej tudi mi Slovenci. Čudi me, da se danes toliko govori o zločinih, ki so bili storjeni z naše strani, skoraj nič pa o njihovi nečednosti. Nihče ne poskuša zanikat kakšnih zločinov, jaz zločine z naše strani priznavam in obžalujem, ampak zakaj se potem ne obsoja recimo uporaba atomskega orožja nad civilisti na Japonskem? Zakaj se ne obsoja bombardiranje civilnih ciljev v Nemčiji, kjer je prav tako umrlo na tisoče nedolžnih civilistov in zakaj se ne obsoja ravnanje zavezniških enot nad nemškimi ujetniki po vojni, kjer je zaradi nemogočih razmer prav tako umrlo na sto tisoče ujetnikov? Zakaj se vse to pometa pod preprogo, zakaj se o tem nikoli javno ne razpravlja, vedno pa znajo kazat s prstom na nas Slovane kakšni smo in kaj smo počeli. Torej kolikor jaz vidim, je enim dovoljeno vse, drugim pa so dali zakone, ki se jim moramo klanjati, ker smo za njih sužnji.

Ne pozabite, da ima beseda "Slovan" v Zahodnih jezikih podoben pomen kot suženj, tako tudi gledajo na nas, tako nas vidijo, tako nas razumejo, kot sužnje. Zato mi uradno zgodovinopisje sploh ni všeč, ker se ravna po tem skritem standardu, kjer smo mi poslušni in ponižni sužnji. Hvala bogu, da mislim s svojo glavo. Bolj kot to je pomembno, da imamo vsi pokončno glavo in da se nehamo obsojati za stvari iz preteklosti na katere več ne moremo vplivati še najmanj pa za njih odgovarjati. Važno, da se tega zavedamo in da poskrbimo, da vsaka žrtev dobi svoj grob in da se te zadeve nikoli več ne ponovijo. A kaj ko so ljudje najslabši učenci prav iz zgodovine, saj se le ta ves čas ponavlja…No upam da bo v prihodnje drugače in da se bomo skupaj spominjali vseh nesmiselnih žrtev človekove neumnosti, ter namesto žalovanja začeli skupaj praznovati naše skupne dosežke za napredek v miru, sočutju in ljubezni.

torek, 5. november 2013

Bistvo človečnosti: Iskanje resnične identitete v svetu zatiranja

Ne hrepenim po tem, da bi bil nad ali pod povprečjem, pameten ali neumen; želim biti zgolj Človek, brez pridevnikov, etiket ali predpon. To je moj cilj, moje bistvo. Človeška narava ni hedonistična ali zlobna; je več kot le površinska podoba, ki jo izkrivljajo človeške zlorabe ob pomanjkanju razumevanja lastnega bistva. Kljub običajnemu poudarjanju človekovih slabih lastnosti, obstajajo tudi pozitivne, na katere pogosto pozabimo.

Naše nezadovoljstvo z negativnimi vidiki človeštva je dokaz, da smo po naravi nagnjeni k dobremu; zlo in krivica sta izključena iz naše zavesti. Resda je človek sposoben zla, vendar ne smemo pozabiti na njegovo sposobnost dobrega. Slaba dejanja niso izraz zavestnega človeka, temveč globok izraz izgubljenosti tistih, ki ne razumejo, kaj pomeni biti ČLOVEK.

Biti Človek ne pomeni biti zloben; to je le nepremišljen odziv, ki izhaja iz strahu ali neznanja. Naša zavest se razvija v okviru družbene realnosti, ki nas obdaja. Živimo v krutem sistemu, ki človeku preprečuje, da bi se izrazil v svoji polnosti, kar vodi do moralnega propada.

Biti dober je resnična podoba človeške narave, a je danes težko dostopna zaradi družbenih razmer. Živimo v potrošniški družbi, kjer kapital oblikuje vrednote. Biti dober pomeni dajati in sprejemati ljubezen, ki se ne da ovrednotiti s kapitalom, zato je iz sistema izključena. Ljubezen do življenja, narave, živali in ljudi je pot do osebne sreče in blagostanja. Sreča je tisti cilj, ki ga iščemo v življenju – biti srečen, zadovoljen, ljubljen in zdrav, predstavlja naše najvišje občutke radosti in smisel našega življenja.

Delajmo na tem, da odsevamo resnično življenje, ne da postajamo njegovo nasprotje. Biti Človek z veliko začetnico je naša skupna identiteta, ki presega vse verske, politične in ideološke delitve. Za to se splača živeti, da bi to izkusili in uresničili v vsakdanjem življenju. Splača se biti dober in biti Človek, saj nam narava vedno vrne svojo dobroto.

ponedeljek, 4. november 2013

Če želimo spremembe na bolje, moramo spremeniti sebe

Revolucija, ki jo vsi tako nestrpno pričakujemo, se lahko začne danes in to v naših srcih.


Že dalj časa smo priče razčlovečenju naše družbe. Glavni krivec je seveda potrošniška miselnost, ki je človeka popolnoma odtujila od svoje narave, da se že dalj časa več ne prepozna iz lastne podobe. Družba, v kateri živimo, je pokvarjena in polna nasprotji ravno zato, ker temelji na krivicah, ki jih terja pohlepna želja po kovanju dobička.

Vendar, če želimo spremembe na bolje, moramo najprej spremeniti sebe. Revolucija, ki jo vsi tako nestrpno pričakujemo, se lahko začne danes in to v naših srcih. Prenehajmo misliti in živeti tako, kot od nas zahtevajo trenutni oblastniki! Sami se dajmo spremeniti, da bi lahko postali živi spomenik svobode, ljubezni in sočutja s katerim nobena oblast, sistem ali družba ne bo več mogla manipulirati.

Če bomo začeli s spremembami pri sebi, bomo s tem sprožili verižno reakcijo spremembe pri drugih. Spremembe pa delujejo izključno po principu dobrega zgleda. Človeka ne moreš spremeniti na silo, sam se bo spremenil, če bo le našel dober zgled pri drugih ljudeh.

Zakaj mu torej mi ne bi ponudili takšen zgled? Najprej bodimo to, kar smo, bodimo LJUDJE, ki znajo ljubiti, odpuščati in čutiti. Šele tako se bo začel sistem spreminjati, ker bo izgubljal svoje dragocene potrošnike, dokler se ne bo na koncu razpadel in umaknil nečemu boljšemu.

Šele po tem bojo mogoče naše sanje, saj bomo lahko vsi pošteni in pravični ljudje zgradili boljši in pravičnejši svet za vse naše zemljane. Mislim, da se bo v prihodnje samo tako razvijala tista prava življenjska revolucija, kateri ostajam do konca zvest.

Človek se bo moral najprej sam spremeniti in ponovno učlovečiti. To je bistveno sporočilo. Ponovno bomo vzpostavili sistem vrednot, ki bo temeljil na življenju, sočutju, spoštovanju, sreči in ljubezni do vseh živih bitji na zemlji. Vendar imejmo v mislih, da nam pri tej nalogi ne bo pomagala nobena religija ali politična stranka, temveč človek sam! Začnimo verjeti v človeštvo tako, da začnemo spremembe pri sebi in drugi nam bojo kmalu sledili.

Kakšne so to spremembe? Zadnje tri lete živim na izključno rastlinski prehrani in pri sebi opažam najboljše možne spremembe, ki jih niti pričakoval nisem. S svojimi nasveti sem pomagal marsikomu spremeniti življenje na boljše. Ljudem je v tej krizi hudo in potrebujejo upanje. Mislim, da je najboljše upanje za človeštvo prav veganstvo. To se mi zdi še najbolj normalna sprememba in najvišji zgled za ostale. Če bi se večina vsaj približala takšnemu načinu življenja, bi že veliko naredili za sebe.



To pismo je bilo objavljeno v Delu in Večeru

sreda, 30. oktober 2013

Osredotočanje na prave vrednote in izogibanje mentalni okužbi

Resnična osebna kriza nastopi takrat, ko začnemo skrbeti za ljudi, ki nas ne cenijo, namesto da bi svojo pozornost usmerili k tistim, ki nas resnično ljubijo in spoštujejo. Kako veličastno bi bilo naše življenje, če bi se posvečali samo tistim, ki nam vračajo ljubezen? Pomislite koliko časa bi imeli za svoj razvoj in premislek. Namesto tega se pogosto ukvarjamo z ljudmi, ki v nas vzbujajo jezo, skrb in frustracijo. Naš čas na zemlji je odmerjen, zakaj ga torej prostodušno zapravljamo? Izgubljenega časa ne moremo nikoli povrniti nazaj, zato je osredotočenost na prave vrednote najboljši izhod iz krize. 

Življenje je prekratko, da bi ga zapravljali za raznorazne neumnosti. Prevečkrat namreč namenjamo pozornost stvarem, ki si je ne zaslužijo. Edina stvar, ki zasluži našo predanost, je ljubezen – do dobrih ljudi, narave, živali, zdravja in pozitivnega razmišljanja. Vse drugo je izguba časa, volje in energije.

Ko nas torej kdaj kdo razjezi, užali ali poniža, se spomnimo, da obstaja nekdo, ki nas ljubi, ceni in spoštuje. Vzemimo si čas zanj; obiščimo ga, pokličimo in se pozanimajmo, kako mu gre. Ne izgubljajmo časa za ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Le tako se lahko ubranimo pred najbolj nalezljivo boleznijo našega časa - mentalno okužbo, ki pušča za seboj milijone ponižanih in razžaljenih. Rešitev je v povezovanju s pozitivno mislečimi posamezniki v naši družbi.

ponedeljek, 21. oktober 2013

Najti svetlobo v razpokah

Zapis je nastal dan po mojem odstopu iz mesta predsednika SVD, ki sem ga objavil na svojem FB profilu. 

Ljudje nismo slaba bitja po naravi. Včasih se na dražljaje okolice odzovemo na neprimeren način, a za to imamo svoje utemeljene razloge. Aroganca, jeza, zavist, sovraštvo in druga nizkotna čustva so pogosto krik obupa, ki odseva nemoč določenega posameznika. Ko nas nekdo tako napade, je strah običajno skriti vzrok. Pomembno je, kako se na to odzovemo. Negativna stanja so v resnici potrata časa, volje in energije, zato je ključnega pomena, da se znamo pravilno usmeriti.

Odpustiti moramo napake vsakemu posamezniku, ne glede na to, kdo je začel. Z odpuščanjem ne opravičujemo njihovih slabih dejanj, temveč odpuščamo sebi, kar nam omogoča, da to presežemo in nadaljujemo. Kot pravi pregovor: 'Življenje vedno najde pot.' Če se lahko rastline prebijejo skozi betonske razpoke, zakaj ne bi tudi mi našli izhoda iz moralnih kriz?

Pozitivno mišljenje pomeni zmožnost reagiranja na situacije v življenju na konstruktiven način. Včasih se odzovemo drugače, kot bi bilo primerno, vendar nič ni narobe, če se iz teh izkušenj nekaj naučimo. Pomembno je, da to, kar storimo, uporabimo za lastno osebno rast in razvoj.

Ob našem koncu nas bodo ljudje pohvalili in se spomnili naših dobrih dejanj. Zakaj bi torej svojemu nekrologu povzročali težave? Ljudje nas na koncu vedno zapomnijo le po dobrem, zato se splača biti dober. Tako premagamo smrt in samo življenje. Premagamo strah, ki nas vodi v temo, in postanemo pravi zmagovalec življenja. To dosežemo tako, da znamo odpuščati in se radostiti vsake izkušnje, ki nam je namenjena.



sobota, 12. oktober 2013

Izkušnje vegana na krajevnem prazniku

Danes sem se v domačem kraju udeležil krajevnega praznika. Zjutraj smo najprej odšli na pohod, da bi tako obeležili 71. obletnico ustanovitve odbora Osvobodilne fronte. Med potjo sem klepetal s pohodniki, ki so bili povprečno stari čez petdeset let. Najstarejši je štel 85 let. Jaz sem bil edini mladi pohodnik. Vsi pohodniki so imeli neke zdravstvene težave, ki so jih težile. Eden se mi je celo potožil, da ga muči angina pektoris. In tako je padel v mojo vegansko past, hehe 🙂

Ko sem mu začel razlagati kako naj si pozdravi svojo bolezen, je sprva pokazal velik interes in navdušenje nad rastlinsko prehrano. Predlagal je celo, da bi lahko organizirali kakšno predavanje za ljudi, ki bi si pomagali z zdravo rastlinsko prehrano. Vendar, ko smo prišli do kmetije, ki je pohodnike pogostila z jedačo in pijačo, je ta starejši tovariš v trenutku, ko je videl tiste kmečke dobrote; suhe mesnine, skuto in puter, takoj pozabil na vse kar sem mu pred nekaj minutami razlagal in planil na krožnik, kot da ne bi celi dan nič jedel. Za mene so imeli sveže domače grozdje, ki ga je bilo za celo košaro. Za vsak slučaj pa sem nesel tudi nekaj banan. Eden drugi starejši tovariš mi je začudeno rekel: "kljub temu da slabo ješ zgledaš zelo zdrav". Svašta 🙂Žalostno je samo to, da je na koncu ostalo še za celo košaro tega grozdja, vse drugo so pohodniki pojedli kot keks.

Ko smo se vračali nazaj v mesto smo se udeležili še uradne proslave na trgu. Sprva mi je bilo res čudno, da se je zbralo toliko ljudi, saj je bilo slabo vreme. Kmalu, ko je župan zaključil svoj govor mi je takoj postalo jasno zakaj se je zbrala takšna množica ljudi, saj je vse prisotne povabil na zastonj malico. Tri krat lahko ugibate kaj so dobili? Eno klobaso z gorčico in kruhom. Prej omenjeni tovariš je prinesel kar tri porcije do naše mize. Eno celo za mene! Pa sem mu lepo povedal, da te hrane ne jem. Čudno me je pogledal in vprašal: "a potem tudi jaz tega ne bi smel jesti? Saj ena klobasa ni tak hud greh" Lepo sem mu povedal, da je to stvar osebne izbire, ampak jaz na njegovem mestu tega ne bi počel. Seveda me ni poslušal. Na koncu je spet tarnal za svoje zdravje. Vendar je bil vsaj toliko pošten, da mi je šel kupit porcijo kostanjev in rekel: "upam, da vsaj to ješ, ker če tega ne ješ potem bog pomagaj". Raje sem se ugriznil za jezik in rekel hvala, ker če bi mu še o presni prehrani razlagal, bi ga verjetno vse minilo. 🙂

To vam razlagam zato, da vidite kako globoko so zakoreninjene slabe prehranjevalne navade pri Slovencih in kako je ljudi skoraj nemogoče premakniti naprej, zato je treba res previdno in preudarno govoriti o rastlinski prehrani, da jih ne odbijemo. Se je pa tovariš na koncu najavil na obisk, da mu enkrat bolj podrobno razložim za kaj se gre, torej je kljub vsemu pokazal interes in zanimanje. Zato se je splačalo it na pohod. Se bom potrudil tovarišu čim bolj približat tako prehrano in način življenja, kjer ga bom seveda spomnil tudi na etični vidik takega početja. Moj boj za veganstvo se torej nadaljuje v polni pari 🙂



četrtek, 3. oktober 2013

Obvestilo za člane društva: Moja odstopna izjava

Pismo sem odposlal na naslove vsem članom Slovenskega veganskega društva in jih seznanil z načelnim razhajanjem v našem Upravnem odboru. Izredni občni zbor se je zgodil 20. oktobra, kjer sem ponovno  razložil vse razloge za svoj umik in odstop.  Težko je delati v okolju, kjer ni zaupanja in spoštovanja. Žal se je na koncu izkazalo, da je zgolj en človek netil spore in s tem zastrupljal ozračje in kvaril dobro voljo preostalih članov, zaradi česar ni bilo nemogoče delati naprej. Moja vloga je bila vedno zgolj povezovalna in protokolarna. Ko se je ta smisel izgubil ni bilo več potrebe, da vztrajam naprej. Iz vsega tega sem se veliko naučil. Zato sem v bistvu hvaležen vsem, ki so se znašli v tem navzkrižnem ognju, ki je bil povsem nepotreben in brez pomena.  

Spoštovani člani društva!

Pred približno pol leta sem sprejel funkcijo predsednika v upanju, da bom lahko obudil delovanje društva, ki se je takrat znašlo v hudi krizi. V trenutku, ko sem postal predsednik, se je delovanje društva bistveno izboljšalo. Povrnili smo zaupanje v društvo, kar je poleg realiziranih projektov, naš največji dosežek. Danes skoraj ni vegana v Sloveniji, ki ne bi bil seznanjen z našimi odmevnimi akcijami. Bilo mi je v čast, da sem lahko v teh šestih mesecih zastopal ideje in stališča našega društva, ki je v zelo kratkem času doseglo fantastične rezultate, na kar smo lahko vsi ponosni. Zaradi našega uspešnega delovanja se je društvo močno razširilo po vsej Sloveniji. V tem času so se pojavili operativni problemi, saj nisem več zmogel dohajati vseh zadev, ker sem doma na Koroškem, sedež društva pa je v Ljubljani. Veliko dela, ki bi ga naj opravil jaz, so zato opravljali drugi člani društva, za kar se jim na tem mestu iskreno zahvaljujem. Kljub vsemu sem svoje delo opravljal uspešno in po svojih zmožnostih. Enako uspešno so svoje delo opravljali tudi drugi aktivni člani društva. Na kratko lahko rečem, da smo vsi delovali zelo uspešno.

Vendar smo na žalost imeli v Upravnem odboru tudi nekaj problemov in razhajanj glede tega, kako naj društvo deluje v prihodnje. Upravni odbor me je zaradi tega pozval k odstopu - ker se moji pogledi razlikujejo od njihovih. Po dolgem razmisleku sem zaradi tega, ker mi je neprijetno in nemogoče delovati v Upravnem odboru, kjer ne vlada medsebojno zaupanje in spoštovanje, sprejel odločitev, da na naslednjem izrednem Občnem zboru podam ODSTOPNO IZJAVO, kjer predlagam članom naj poleg novega predsednika izvolijo tudi novi Upravni odbor, ki bo lažje opravljal svojo nalogo vodenja hitro rastočega in izjemno aktivnega društva. Novi predsednik se bo moral znotraj novega Upravnega odbora počutiti prijetno saj brez medsebojne podpore, sodelovanja in medsebojnega spoštovanja ni možno opravljati te pomembne naloge. Pri tem je ključno, da člani Upravnega odbora delijo iste poglede glede načinov delovanja, s katerim se bo društvo približalo članstvu in delovalo v še večjo korist javnosti.

Enako kot pred šestimi meseci potrebuje naše društvo tudi danes novi zagon. Društvo nujno potrebuje vašo pomoč, predvsem pa profesionalne kadre. Jaz bom še naprej deloval kot do sedaj, s svojim odstopom ne končujem svojega delovanja. Do izrednega občnega zbora bomo vsi v Upravnem odboru poskrbeli za temeljito inventuro društvenega inventarja, dejavnosti in podrobno analizo celotnega delovanja društva, da bo prevzem vodenja društva opravljen korektno in bo novo vodstvo lahko začelo delovati v dobrih pogojih. Vabim vas k aktivnemu sodelovanju pri tem procesu.

Globoko sem prepričan, da je veganstvo prihodnost človeštva, zato potrebujemo profesionalno ekipo, ki ne bo preveč sentimentalna in ki bo znala pripraviti teren za uresničitev tega cilja. Jaz bom pri tem pomagal, kolikor se bo dalo. Člane pa pozivam naj pri tem sodelujejo. Verjamem, da ste imeli v mene do sedaj zaupanje, zato vas prosim, da ga ohranite še naprej. Članstvo, podpornike in simpatizerje društva zato pozivam k razumevanju. Do sklica izrednega Občnega zbora sem še vedno aktualni predsednik društva. Prepričan sem, da bo na naslednjem občnem zboru zmagal zdravi razum. Lahko samo še rečem, da bomo zmagali vsi, ki se ga bomo udeležili in izbrali novo pot, ki je nujna za nadaljnji razvoj društva. Torej se vidimo na zboru zmagovalcev!



sobota, 14. september 2013

Nikola Tesla: človek, ki je svet spremenil s svojo neizmerno dobroto in genialnostjo

Nikola Tesla, eden najbriljantnejših umov našega časa, je bil arhitekt sodobne družbe, ki jo danes poznamo. Zahvaljujoč njemu uživamo v blaginji interneta, mobilne telefonije, elektrike in brezžične tehnologije. Bil je tudi zavzet vegetarijanec, ki je živel skromno in v skladu s svojimi načeli.

Kljub njegovemu neizpodbitnemu prispevku k napredku človeštva je Tesla svoja zadnja leta preživel v revščini, zapuščen od vseh. Njegova podjetja so propadla, vendar ni nikoli izkoriščal ljudi za lastno korist. Njegova človečnost je najbolj prišla do izraza, ko je moral zapreti svoje podjetje. V času, ko bi mnogi drugi poskrbeli predvsem zase, je Tesla ravnal drugače. Najprej je poravnal vse dolgove svojih delavcev, nato poskrbel za golobe, ki jih je rad hranil, in šele nato, s preostalim drobižem, poskrbel zase. Vedno je dajal prednost drugim – najprej ljudem, nato živalim in šele na koncu sebi.

Teslin odnos do sveta in ljudi okrog njega je bil izjemen. Ko so ga vprašali o ljudeh, ki so mu ukradli ideje, je odgovoril s svojevrstno modrostjo, brez zamer: "Ne zamerim jim, da so mi ukradli ideje; zameril bi jim lahko le, ker niso imeli svojih."

Nikola Tesla, vzor empatije, inovativnosti in človečnosti, je umrl obubožan in pozabljen od tistih, ki jim je najbolj pomagal. Vendar njegov duh še vedno živi v srcih naprednih ljudi, ki ga danes cenijo bolj kot so ga cenili njegovi sodobniki. Tesla ni bil le genialni izumitelj, bil je Človek z veliko začetnico, čigar dediščina in vrednote še vedno navdihujejo in spreminjajo svet.



četrtek, 29. avgust 2013

Preseganje starih prehranskih mitov

Modrosti preteklosti so nas naučile načela, da "vsega po malem" ne more škoditi zdravju. Ironično je, da to frazo danes najpogosteje slišimo kot glavno opravičilo za nezdrave življenjske navade. Vendar je resnica ravno nasprotna! Namesto da bi se zapletel v dolgo in nepotrebno razpravo o škodljivosti te miselnosti, bom raje spomnil na drugi pregovor, ki zadeve postavlja na pravo mesto: "strup se hrani v majhnih stekleničkah". Res je, strup v prenesenem pomenu je lahko v mesu, mleku, mlečnih izdelkih, jajcah in ribah ter je škodljiv, tudi če ga uživamo v majhnih količinah. Zdravstveno povprečje naraščanja kroničnih bolezni to dokazuje. Vendar bodo ljudje še vedno trdili, da jejo to hrano v zmernih in majhnih količinah. 

Osebno nimam težav s tem, če se ljudje zavestno odločijo, da bodo kljub vedenju kako škodljive odločitve sprejemajo na svojem krožniku še naprej vztrajali na svojem. Vedno se bodo našle izjeme, kjer bo nek 90-letnik trdil, kako je svoja leta preživel prav s tem sloganom, da je jedel vsega po malem, ampak to so zgolj izjeme, ne pravila. Na splošno ne sprejemam izgovorov, da pravzaprav ne počneš nič narobe, če ješ vsega po malem.  Ravno to je tista zabloda, ki na škoduje prav njim, ne nam, ki smo že davno spregledali to miselnost. Dokazano je v številnih knjigah kako rastlinska prehrana podaljšuje in varuje življenje in zdravje, živalska pa uničuje. Od vas je odvisno kaj boste sprejeli. 

Zakaj bi tvegali prezgodnje zbolevanje za kroničnimi boleznimi z uživanjem nevarnih živalskih živil, ko pa imamo danes na voljo obilico rastlinskih alternativ, ki jih ni mogoče vseh našteti? Izbira je velika, le pogledati moramo. V preteklosti so bili ljudje prisiljeni jesti meso in živalske izdelke zaradi omejenih možnosti, ni bilo velike izbire, danes imamo na razpolago obilno in bolj zdravo izbiro. Trditev, da "vsega po malem" ne škoduje kot opravičilo za slabe prehranske navade je zato nerazumna. Žal sem na to neprijetnost dolžen opozoriti. 

Čas je, da sprejmemo drugačna merila za hrano, ki bodo koristila vsem. S tem nikakot ne želim predlagati, da je treba živalsko hrano prepovedati. Želimo samo ozaveščati. Rastlinska prehrana ni le alternativa; je optimalna izbira za zdravo življenje. Od kar sem prešel na rastlinsko prehrano, se počutim kot da sem se na novo rodil. V veganskem prehranjevanju velja zame pravilo "vsega na veliko" – brez kančka slabe vesti, saj s tem prispevam k sreči sebe, živali in narave. S tem zaokrožam bistvo življenja: biti srečen, zdrav in vesel. Tako delamo dobro za vse, predvsem pa zase. 



petek, 23. avgust 2013

70. obletnica bitke pri Kursku

Ker ne bi rad pisal samo o veganstvu in osebnim preobrazbam se bom tokrat posvetil preteklosti. Zgodovina je moja strast in nekoč bo to moj poklic, ko diplomiram. Če vas zanima zgodovina ste vabljeni k nadaljevanju branja.

Mineva natanko 70. let od kar se je uradno končala ena od najhujših in še do danes, največjih tankovskih bitk vseh časov, to je bila znamenita bitka pri Kursku. Kdo bi si mislil, da se je ravno na današnji dan končala titanska borba kakršno človeštvo do takrat še ni videlo in kjer sta obe vojskujoči strani vrgli ena na drugo dobesedno vsa kar sta imeli na razpolago. Tako se je na vzhodnih stepskih ravnicah bojevala ena od najusodnejših bitk za prihodnost človeštva. Adolf Hitler, mogočni nemški diktator, je tisto leto že doživel boleč poraz pri Stalingradu (mimogrede, tudi za ta dogodek se je letos obeležila 70. obletnica), vendar je kljub temu verjel v čudežni preobrat. V ta namen je pripravil nove plane za nadaljevanje zločinske vojne proti sovjetski Rusiji. Novo ofenzivo pri Kursku je Hitler tajno poimenoval operacija Citadela. Celotna Evropa, ki jo je Hitler okupiral, pa je morala dejansko delati za njegov načrt. Vse evropske tovarne, tudi naše v Sloveniji, so delale za nemško vojno industrijo, za nemško ofenzivo proti sovjetski Rusiji. Tako je vsa Evropa prispevala svoj delež pri ustvarjanju najmočnejšega nacističnega orožja tistega časa, to sta bila tanka Panter in Tiger, ki sta v tistem času veljala za neuničljiva. Sovjetski diktator Josip Stalin je imel zelo omejene možnosti. Najprej mu je Hitler okupiral tretjino države, vendar je imel kljub temu srečo, saj je še pred začetkom vojno preselil vso ključno vojno industrijo daleč za Uralom v Sibirijo, kjer so bili vojni delovni obrati nedotaknjeni. Drugi problem s katerim se je soočal je bila delovna sila. Takrat je bila večina moških vpoklicanih v vojsko, zato gre pravzaprav največja zahvala ruskim ženskam, ki so namesto moške delovne sile opravljale delo v teh neznosnih in težkih razmerah vojne industrije, ter zgradile najmogočnejši vojaški aparat v državi. Krona uspeha je bil sovjetski tank T 34, ki je zaslovel v bitki pri Kursku. Hitler na drugi strani je svojo delovno silo dobil z zasužnjevanjem, saj so njegove okupatorske vojske pošiljale prisilne delavce v Nemčijo, ki so delali v surovih razmerah in proti svojim interesom.

Najbolj znana poveljnika v bitki sta bila z nemške strani Feltmaršal von Manstein, s sovjetske pa Maršal Georgij Žukov. V resnici sta bila glavna poveljnika iz ozadja dejansko diktatorja Hitler in Stalin. Bitka se je končala s sijajno zmago Rdeče armade. V bojih naj bi padlo več kot milijon vojakov. V naslednjih vrsticah ne bom več opisoval poteka operacij, temveč bom omenil drugo bolj pomembno podrobnost, ki jo malokdo pozna. Skoraj nihče ni slišal za ime Nikolaja Kuznjecova, obveščevalnega agenta, ki je delal za Stalinovo tajno policijo NKVD in se je med vojno infiltriral v sovražnikove vrste. Njemu gre največja zahvala, da se je bitka pri Kursku končala v korist Sovjetske zveze in vsega takratnega Zahodnega svobodnega sveta, ki se je boril proti pošastnemu nacifašizmu.

Kuznjecov je imel naravni talent za tuje jezike. Bil je poliglot. Najbolje je obvladal nemščino z vsemi dialekti vred. Ko se je začela vojna je bil na lastno željo infiltriran globoko v sovražnikovo zaledje, kjer so ga zaradi tekoče nemščine imeli za nemškega oficirja. Nihče ni niti malo posumil, da gre v resnici za prekaljenega Stalinovega agenta, izurjenega pri NKVD za specialne operacije vohunjenja in sabotaže. Imel je skrbno pripravljeno lažno identiteto s katero je preslepil Nemce, Poljake, Ukrajince in tudi Ruse ter vstopil v njihove najvišje kroge, kjer je imel dostop do vseh pomembnih informacij, ki jih je po tajni zvezi redno pošiljal Stalinu v Moskvo. Poleg obveščevalnih dejavnosti je obvladal tudi borilne veščine, bil je dobro izurjen za vse možne operacije, zato je sodeloval v številnih diverzijah, atentatih in ugrabitvah poznanih nacističnih oficirjev na fronti. Neuspešno je načrtoval atentat na nacističnega ideologa in šefa zasedenih pokrajin na vzhodu Alfreda Rosenberga. Zato pa je bil toliko bolj uspešen na drugih obveščevalnih področjih. Kuznjecov je bil to, kar danes v znanstveni fantastiki predstavlja James Bond. Vendar s to razliko, da je bil Nikolaj Kuznjecov resnična osebnost iz mesa in krvi.

Nikolaj Kuznjecov

Morda se sprašujete kakšna je bila njegova vloga v bitku pri Kursku? Berite dalje! Kuznjecov je odkril tajne načrte nacističnih veljakov, predvsem Hitlerjev načrt Citadela in takoj sporočil Stalinu po tajni zvezi kdaj točno bojo Švabi napadli sovjetske položaje. Stalin je po prejemu tega sporočila ukazal svojemu poveljniku Žukovu naj eno uro pred nemško ofenzivo, (načrtovali so napad okoli 5h zjutraj), udari na njih z vsemi možnimi razpoložljivimi sredstvi. Nemci niso niti slutili, da jih bo prva napadla Rdeča armada. Ko so se 5. julija ob 4h zjutraj nemški tanki odpravili na svoje izhodiščne položaje, da se začnejo vojne operacije, jih je nenadoma presenetila silovita sovjetska artilerija, ki je z sunkovitimi udarci napadla vse njihove položaje in povzročila ogromno škodo vojni mašineriji. V napadu so sodelovale tudi sovjetske taktične rakete znane pod imenom »Stalinove orglice« in sovjetsko letalstvo. Na nemški strani je zavladala totalna panika in zmeda. Nihče ni vedel kaj mora storiti, ker je bil napad nepričakovan. Hitler je doživel živčni zlom. Zaradi tega so bili Nemci, čeprav so bili v premoči, prisiljeni v defenzivo in obrambo, kar je omogočilo Rdeči armadi, da je prevzela iniciativo in uničila sovražnikovo moralo, ki je bila ključnega pomena v tej bitki.

Nikolaj Kuznjecov ni sporočil samo točnega datuma začetka bitke na Kursku, kar je dalo velikansko prednost Rdeči armadi. Odkril je še mnoge druge sovražnikove načrte, recimo Hitlerjev tajni plan za atentat na Stalina, Churchilla in Roosevelta v Teheranu konec leta 1943 na znameniti zavezniški konferenci. Takrat so dejansko nevtralizirali skupino nemških komandosov v Iranu, ki je bila namenjena za atentat na zavezniške voditelje. Malokdo ve za ta dogodek, verjetno zato, ker ga je preprečil Stalinov najboljši agent, Nikolaj Kuznjecov. Odkril je tudi Nemške plane na Kavkazu, kjer so planirali upor proti Rdeči armadi, da bi se polastili naftnih polj v Bakujskem jezeru. Zvedel je tudi za nemško tajno orožje, raketo V-2 s katero so napadli Veliko Britanijo, Stalin je o tem pravočasno obvestil Churchilla, da se je lahko pripravil.

Kuznjecov ni deloval sam, bil je povezan z močnim partizanskim gibanjem v zaledju. Zaradi svojih veščin se je gibal med partizani in sovražniki brez posebnih problemov. Skratka Kuznjecov je bil živa legenda, najboljši tajni agent vseh časov, poleg znamenitega Philbya. Vendar je kot vsaka legenda tudi on dočakal svoj tragičen konec. Marca leta 1944 so ga razkrinkali, ampak ne nacisti, ki nikdar niso posumili, kdo je ta oseba v resnici, razkrinkali so ga ukrajinski nacionalisti, njegovi rojaki, kamor se je infiltriral, da bi izvedel za njihove plane. Vendar ga niso ujeli živega. Padel je v junaškem navzkrižnem ognju, kjer se je boril do konca, zelo pogumno. Še istega leta ga je Stalin posthumno odlikoval z najvišjim možnim priznanjem - redom Heroja Sovjetske zveze.

Njegovo delo za sovražnikovimi linijami je bilo ključno, saj je vplivalo na potek vojne nasploh. Čeprav je bilo delo nevarno ga je opravljal strastno. Užival je v tem kar je delal. Ni čutil nobenega strahu, napetosti ali treme, bil je zelo samozavesten in bister mož. Organiziral je številne drzne podvige, atentate in ugrabitve znanih nacističnih veljakov. Imel je veliko karizmo, znal je ustvarit vtis na človeka in pridobiti njegovo zaupanje, zato se mu je uspelo prebiti v najvišje sovražnikove kroge. Imel je tudi odličen fotografski spomin. Zapomnil si je vsako majhno podrobnost. Zato so mu šli jeziki najbolje od rok. Perfektno je govoril poljščino, ukrajinščino, angleščino in nemščino. Nihče od teh narodov ne bi posumil, da ne gre za enega od njih. Znal je tudi jezik plemena Komi, ki se ga je naučil mimogrede. Znal je vse ljudske fraze in pregovore vseh naštetih narodov. Znal je celo jezik esperanto. Znal je uporabljat sodobno tehniko in preživeti v divjini več tednov. Ko je med vojno deloval v mestu Rovna, ki je bilo majhno mestece, se je naučil na pamet vse ulice in imena ljudi, da bi dal vtis, kako je bil tudi sam nekoč prebivalec mesta, čeprav tam nikoli ni živel. Po izobrazbi je bil lesarski inženir. Rodil se je v revni kmečki družini iz okolice Jakaterinburga.

Morda nekaterim ne bo všeč moj opis, ker sem se odkrito postavil na njegovo stran, ampak takih legend, kot je bil on, je dejansko zelo malo na svetu, zato si z moje strani zasluži vso pozornost in spoštovanje. Večna slava takim pogumnim herojem, ki so s svojimi dejanji vplivali na pozitivne spremembe za prihodnost. Take osebe bi danes rabili v svojih vrstah. Upam, da bojo taki dogodki, ki niso najbolj prijazni, res ostali samo spomin iz naše preteklosti in da nam kaj takega v prihodnje več ne bo treba nikoli izkusit, saj imamo dovolj vseh teh grozodejstev, ki smo jim bili v preteklosti že neštetokrat priča. Čas je za mir. Upam, da ste se kaj novega naučili iz zgodovine. Se beremo…

nedelja, 18. avgust 2013

Preobrazba družbe ob pomoči veganstva? Bo to dovolj? Seveda ne!

Današnji svet se sooča z množico izzivov: od oboroženih konfliktov, gospodarskih kriz do ekoloških katastrof. Vse to je obdano z avro strahu, ki ustvarja občutek nemoči in resignacije. V tem kaotičnem ozračju se oblasti pogosto zatekajo starim trikom v obliki "kruha in iger", ki omogočajo iskane utehe v užitkih, ki so le površinska rešitev. Človeštvo je zaradi tega dolgo časa ujeto v začaranem krogu nasilja in greha. 

Nasilje in destrukcija, ki sta globoko ukoreninjeni v naši družbi kot prekletstvo izvirnega greha, se odražata tudi v načinu, kako obravnavamo druga živa bitja. Veganstvo pa stoji kot diametralno nasprotje trenutnim družbenim normam. Je pristop, ki promovira sočutje, spoštovanje in trajnostno življenje.

Soočamo se z vprašanjem: Kako spremeniti nasilno naravo družbe, v kateri živimo? Odgovor je presenetljivo preprost - ne rabimo spremeniti sistema, ki počasi že izginja in umira. Ključ do prave spremembe leži v nas samih. Osredotočiti se moramo na lastno zdravje, življenjski slog in samorazvoj. Tega se moramo lotiti prostovoljno in brez prisile. 

Veganstvo je več kot le prehranska izbira; je način življenja, ki služi kot zgled in navdih drugim. Več nas bo, ki bomo sijali s pozitivnim zgledom, večja je verjetnost za družbeno preobrazbo, saj nam bodo ljudje sledili. To bi lahko označili kot 'evolucijsko revolucijo'. Z rastjo števila veganov bo izboljšana tudi kakovost hrane, zelenjava in sadje bosta dostopnejša, nasilje in onesnaževanje bosta upadla. Pred nami je svet, kjer prevladuje zaupanje in ljubezen.

Vlaganje energije v druge nas pogosto ovira v lastnem razvoju. Zato je najboljša investicija tista, ki jo namenimo sebi. Postati moramo vzor dobrote in pozitivnosti, razgledani in aktivni. Dovolj je bilo časa samotnih modrecev; zdaj je čas, da stopimo med ljudi in sejemo semena nove energije in rasti. Le tako lahko skupaj zgradimo boljši, nenasilen svet.

Za dosego tega cilja je ključno, da najprej spremenimo sebe in svoje navade. Tudi, če smo že vegani in imamo jezne in nasilne pristope se moramo potruditi biti boljši, zmernejši. Ne smemo odbijati, temveč privlačiti. Postati moramo zgledni ljudje. To je edina pot, ki jo vidim za prihodnost. Čaka nas torej veliko dela, a spremembe bodo prišle same od sebe, če bomo začeli delati na sebi in to že danes.



sobota, 10. avgust 2013

Živeti s srcem: Razmišljanje o življenjskih vrednotah in spremembi zavesti

Včasih se zdi, da se ljudje, soočeni z boleznijo in koncem, preveč osredotočajo na razlog smrti, namesto da bi razmišljali o smislu življenja. Ključno vprašanje, ki bi ga morali zastavljati, je, kako živeti življenje, ki je polno in smiselno? Opazil sem, da v današnji družbi prevladuje nesorazmerje med dajanjem in jemanjem. Večina ljudi preveč jemlje in premalo vrača, kar je temeljni problem sodobne družbe. Tak način delovanja močno načenja medčloveške odnose in povzroča nezaupanje.

Vračanje ne pomeni nujno in zgolj v materialnih oblikah in dobrinah. Pogosto je dovolj vračati z iskrenim nasmehom, topelim objemom in dobro voljo. Te geste povrnejo več dobrega, kot smo lahko prejeli. Najdragocenejši pa so odkriti in prisrčni pogovori, ki so kot masaža za našo dušo. Najti človeka kateremu lahko zaupamo in odpremo srce, ki nas ne bo izkoristil ali zlorabil, ki bo skupaj z nami rastel in se razvijal, je danes skoraj misija nemogoče. Več ko se ljudje med seboj spoznavajo, lažje se zbližajo. Spoznavanje preko spleta ne šteje, saj se lahko tam najlažje pretvarjamo. Najhujše sodobne prevare se namreč zgodijo ravno na spletu, zato bodite previdni! Potrebujemo več fizičnih stikov. Ravno fizična bližina je tista, za kar se splača živeti, a mnogim prav tega primanjkuje. Kako že pravijo? Daleč od oči, daleč od srca. Zato spoznavajte ljudi v živo. Spletne klepetalnice naj bodo omejene le na nujne stvari. Ni se jim smiselno odpovedati, saj se s tem odrežemo od sveta, kar spet ni pametno, razen ko rabimo mir za meditacijo, ki pa ne bo trajala večno. Ostanite torej prisotni na spletu, saj kot pravi pregovor tudi slepa kura zrno najde. Na spletu je veliko grdih stvari, najdejo se pa tudi dobre. Zaradi dobrih se splača ohranjati virtualno prisotnost, naj samo ne postane vaša druga resničnost. 

Jaz vsak dan čutim bližino ne le z ljudmi, ampak čutim tudi bližino z naravo, živalmi, soncem in hrano, kar mi omogoča, da uživam v življenju in se trudim za najboljše. Za resne spremembe je ključnega pomena pozitivno mišljenje in dejanja. Najprej moramo razčistiti s svojim podstrešjem. Negativni, egoistični in sebični odnos do sebe in okolice ne more izboljšati niti najbolj zdrava prehrana. Žal poznam precej veganov, ki so jezni na celi svet. Zato najprej uredimo sebe. Potrebno je veliko branja, meditacije in mira, da dosežemo stanje odprtosti in sreče. Z jezo do sebe ali drugih ne bomo rešili ničesar. Z razumevanjem in modrostjo pa lahko rešimo sebe. 

Ključ do spremembe se skriva v naših srcih. Mi smo tisti, ki sprožamo spremembe. Pogosto pozabljamo nase, kar vodi v vse vrste težav. Hrana, zrak, voda in sonce so le spremljevalci naše stvarnosti, ki jo sami ustvarjamo. Prava dolgoročna rešitev je sprememba zavesti. Misliti s srcem in delati dobro je najboljši način za dolgoročne spremembe.

Torej, če se vrnem na začetno dilemo: Zakaj se splača živeti? Ker smo na svetu, da delamo dobro, občutimo bližino, živimo zdravo, ljubimo in smo ljubljeni. Le v takšnem stanju smo resnično srečni in radostni. To so občutki, ki jih nihče ne bi zamenjal za nič na svetu in ki nas ohranja zdrave in vitalne. Mislite pozitivno, sprejmite se takšne, kot ste, bodite vegani, jejte rastlinsko prehrano, družite se s pozitivnimi ljudmi in ne pozabite na ljubezen, saj poganja življenje naprej. Skupaj bomo uživali v življenju, ki nam je bilo dano samo enkrat, le najti se moramo v sebi in v drugih.

Opažam, da vedno več ljudi razume preprostost in lepoto takega načina življenja. Mogoče pa takšen način razmišljanja privlači ljudi moje vrste? Bodite dobro. 



torek, 23. julij 2013

Razmišljanja o propadu in preobrazbi družbe

Morda se vam tokrat ne bo zdelo všeč, kar bom napisal, vendar menim, da je pomembno izraziti tudi svoje kritično mnenje o moralnem in ekonomskem propadu, ki ga opažam v Sloveniji v zadnjih nekaj letih. Ključni problem vidim v programiranju ljudi. Vse prevečkrat se srečujem z ljudmi, ki ponavljajo tuje misli, ne da bi sami kritično premislili kaj sploh govorijo. Ko se soočijo z novimi dejstvi in idejami, reagirajo obrambno, kot da bi bili napadeni. Povsem se zaprejo ali postanejo nesramni.

Opazil sem, da je velika večina, okoli 90%, ljudi nagnjenih k hedonizmu – uživanju v hrani, pijači in lagodju, ne da bi se zanimali za resničnost, v kateri živimo. Ne zanima jih, da se na primer v klavnicah vsaki dan utapljajo v krvi in da njihove prehranjevalne navade prispevajo k mnogim današnjim zdravstvenim in okoljskim problemom. Prav tako so mediji krivi za masovno poneumljanje ljudi z dezinformacijami. Prave razprave nikoli ne dobijo svojega časa na televiizijah. Razen, ko se iz njih delajo norca. 

Apatija v današnji družbi je po mojem mnenju močno povezana s hedonizmom. Ljudje so po naravi oportunisti, ne želijo prevzeti bremena sprememb, saj so navajeni, da težka dela počnejo drugi. So programirani, da potrebujejo vodjo, ki jih bo pravilno usmeril kako je treba razmišljati, kar so jih naučili v šolah in jih upravljajo na daljavo preko medijev. Zaradi tega ne sprevidijo, da lahko peščica ljudi, ki se trudi spremeniti svoje navade naredi prave spremembe in postanejo njihov najboljši zgled.

Ta sistem je v globoki moralni krizi, podobno kot rimsko cesarstvo ob koncu svojega obstoja. Noben nov družbeni sistem ali politična stranka ne bo rešila naših problemov, dokler se ne bomo začeli spreminjati sami. Vendar je danes težko spremeniti sebe že zaradi ukoreninjenega sistemskega poneumljanja, ki nas spremlja od malih nog. Težava je v naši neodprtosti, nesproščenosti. 

Vendar opažam tudi pozitivne spremembe. Ni vse tako črno-belo kot se zdi na prvi pogled. Ljudje se počasi prebujajo, kar je dober znak. Vedno več je veganske ponudbe na trgu, čeprav veganstvo razumem kot obliko odpora proti moralnemu razkroju. Danes sem veliko bolj aktiven kot sem bil nekoč, ko še nisem bil pozoren na prehrano. Ko enkrat odkriješ svoje pravo poslanstvo, postaneš nezaustavljiv.

Verjamem, da bo človeštvo kmalu spoznalo pogubne vplive naših življenjskih navad na okolje, planet in živali. Prepričan sem, da se bo slika planeta drastično spremenila, saj brez sprememb ne moremo naprej. Torej, pred nami je še veliko dela, a na koncu bomo zmagali, saj je zgodovina vedno na strani napredka, ne mračnjaštva.



ponedeljek, 8. julij 2013

Veganstvo: Tiha revolucija sodobne družbe

V Sloveniji je danes moderno govoriti o spremembah, revolucijah in uličnih gibanjih. Vendar je treba spoznati, da prava in najbolj moderna oblika spremembe tiči v veganstvu – to je resnična revolucija, ki se odvija v naši družbi. Spreminjati samega sebe in biti pozitiven zgled drugim, to so temelji vseh smiselnih in pravih družbenih sprememb v zgodovini človeštva.

Veganstvo predstavlja velikanski napredek za sodobno družbo, saj pomika zavedanje ljudi na višjo raven. Številni se sicer obotavljajo zaradi predsodkov in strahu, a je naša dolžnost razbijati te ovire. Aktivisti in borci za pravice živali že dolgo kličejo: ne moremo več živeti po starem. Če se zapremo v svoj svet in se obdamo z nezainteresiranostjo, postanemo lahka tarča za tiste, ki jih ne zanima blaginja planeta in vrednote.

Kot vegani moramo biti vedno tam, kjer je najtežje. To pomeni nenehno opozarjati na krivice, ki se dogajajo živalim in naravi, na mučenje, trpinčenje in ubijanje živali ter uničevanje in zastrupljanje narave. To je ključno za preprečevanje kapitalističnega uničevanja človeštva. Sprememba človekovega odnosa do živali in narave je predpogoj za resne družbeno-politične spremembe.

Človek je najprej zasužnjil žival, nato šele sočloveka. Zato je ključno vstati, se boriti in ozaveščati to resnico ljudem, ki še spijo. Ne smemo dovoliti, da nas tisti, ki jim je vseeno za ta svet, živali, naravo in človeka, spodrinejo ali pregnajo z naše poti. Naša pot vodi v osvoboditev človeštva od vseh zablod in nasilja, ki trenutno prevladuje in uničuje življenje na Zemlji.

Zame je veganstvo več kot prehranski režim, borba za pravice živali ali narave, več kot zgolj življenjski slog. To je živa revolucija, ki jo živim. Vesel sem, da lahko s svojim pozitivnim zgledom prispevam k razvoju človekove zavesti – nenasilno in miroljubno, v službi najvišjih človekoljubnih, duhovnih, filozofskih, ekoloških, političnih in drugih interesov naprednega človeštva.

Prihodnost je veganska ali pa se bo človeštvo soočilo z izumrtjem.

Venceremos - zmagali bomo!



torek, 2. julij 2013

Presnojedstvo v precepu: Med sadjem in maščobami

Victoria Boutenko velja za avtoriteto na področju presne prehrane. Vsaj tako jo predstavljajo založniki, ki tiskajo in prevajajo njene knjige. Ko gre za zelenjavne smutije ima morda prav, vendar se zdi, da njeno poznavanje sadja ni tako bistroumno. V svojih knjigah in predavanjih opisuje svoje slabe izkušnje s sadjem, kar bralca privede do sklepa, da je lahko sadna prehrana škodljiva za zdravje. To marsikoga zavede in zmede. S tem zaključkom se nikakor ne strinjam. Ko naredim pregled njenih receptov najprej opazim, da so Boutenkovi uživali pretežno predelano presno hrano z visoko vsebnostjo maščob iz oreščkov, semen in olj, ob tem pa so zanemarjali (zrelo) sadje. Njihove težave so torej izvirale iz neuživanja svežega sadja v večjih količinah. Kdor želi uspevati na dolgoročni presni hrani mora razmišljati predvsem o sadju, kot temeljnem in glavnem viru kalorij, sicer bo stradal...

Povsem možno je, da so imeli Boutenkovi težave zaradi prevelikega vnosa maščob. To sklepam na podlagi receptov iz njenih knjig. Zdi se, da so se šele na zelenjavno-sadnih smutijih pozdravili, ker so vsaj takrat zaužili dovolj sadja - saj je fruktoza ključna sestavina za okusen zeleni smuti. Zelenjava, čeprav bogata z minerali, ne vsebuje veliko kalorij. Boutenkovi so, podobno kot jaz na začetku presnojedstva delali napako, da so za sitost uživali preveč maščob rastlinskega izvora in tako naleteli na težave, ko je telo izčrpalo vse zaloge lastnih maščob, ki so vir kalorij, če telo predolgo strada. Nisem nutricionist, da bi zadeve znanstveno razložil, ampak po mojih izkušnjah se od rastlinskih maščob ne moreš zredit, še manj zadovoljit dolgoročne potrebe po kalorijah, saj če upoštevamo dejstvo, da jemo presno hrano, ki je kompleksna za razgradnjo in absorpcijo, se hitro pojavijo težave, če ni instant kalorij, ki pa jih najdemo v fruktozi oz. sadju. Nisem še videl in verjetno nikjer na svetu ne obstaja debeli presnojedec, razen ko pogledamo Boutenkovo. Pa ne želim biti žaljiv. Verjamem, da Boutenkova deli zanimive zgodbe, ampak zgodbe imajo svoje meje. Vprašajmo se kako je moogoče, da človek na presni hrani zboli, če pa je vse rastlisnkega izvora, kar naj bi bilo zdravo? Nekaj hudo smrdi...

Očitno so Boutenkovi uživali predvsem predelano presno hrano, to so razni presni kruhi, namazi, juhe,  pizze in druge sladkarije narejene iz suhega sadja, kar brez pomoči rastlinskih maščob kot najboljšega veziva, ni mogoče. To pa ni najboljša osnova za dolgoročno presnojedstvo. Mogoče za posebne priložnosti nekajkrat na leto, ne pa kot vsakodnevna osnova. Prava osnova za dolgoročno presnojedstvo je sadje, to govorim iz svojih izkušenj, sledi mu kvalitetna zelenjava, na koncu oreščki in semena v majhnih količinah. Ne pozabimo na svežo vodo. Pomembnejši od hrane so le sveži zrak, sonce, spanje, gibanje, pozitivno mišljenje in ljubezen.

Vključitev vseh teh elementov v življenje nas vodi do absolutne zmage. Veganstvo naj bo temelj vsega, kar počnete. To je le moj skromen nasvet, ki ga delim z vsakim in to zastonj. Ne bom zaradi tega pisal knjige in organiziral predavanja, kjer bom pobiral vstopnino. Žal mnogi dobronamerni ljudje zapustijo vrste presnojedstva zaradi pomanjkanja volje, saj zaradi preveč "praznih kalorij", ki jih dobijo iz predelanih rastlinskih maščob, začnejo v prehrano dodajati močne dodatke kot so surovo mleko, sir in meso, da bi vsaj začutili neko polnost v želodcu ali sitost. Brez tega se začne proces stradanja. Pot v propad je zagotovljen. Torej, kadar jeste premalo sadja (ali škroba) lahko to škodi vašemu zdravju! To mislim, da se je zgodilo Boutenkovim. Zato so njihovi zaključki deplasirani....ni treba piti zelene smutije, to je njihov "trade mark". Tudi me so s tem na začetku zavedli. Bistveno je sadje, če govorimo o optimalni presni hrani. 

Kar se tiče škroba (krompir, riž, žita), ga tukaj omenjam kot sprejemljivo alternativo, če vam je ljubša kuhana prehrane po kaloričnem principu "80/10/10". Vse je odvisno od vaših želja in potreb. Za mene sta tako frutarijanstvo, ki ga promovira Doug Graham kot John McDougall, ki promovira kuhan škrob optimalna predstavnika zdravega načina prehranjevanja, seveda če se njihovova priporočila uvajate premišljeno in načrtno.

Na koncu mi je vseeno, kaj dejansko jeste, pomembno je le, da ostanete vsaj na rastlinski prehrani. Tudi če gre za 'fast food' orto kuhano veganstvo, ki zadnje čase dobiva svoja krila, ste po mojem mnenju na boljšem kot povprečna velika večina, ki uživa živalsko hrano, saj so moje izkušnje, reciumo temu "zdravim veganstvom" resnično fantastične.

Veganstvo, kot etičen način življenja vztrajno in počasi osvaja svet in zavest ljudi. Tega ne bo mogoče preprečiti; zmotne predstave so lahko le začasna ovira na tej poti. Boutenkovi žal po mojem prepričanju zmotno naslavljajo problem ratslinskega prehranjevanja. Težava je v predelani prehrani, ne v sadju. Če jemo predelana živila na dolgi rok se lahko pojavijo težave, ki jih Boutenkovi pravilno naštejejo, ampak njihova interpretacija vzroka ni pravilna. Jesti je treba čim bolj originalno, polnovredno, celostno. Ljudje drugače niso tako neumni, kot se zdi, in počasi bodo že spregledali prehranske zmote, ki jih bo vsaki dan več, saj se svet pospešeno globalizira. Bližajo se velike spremembe. Od nas bo odvisno kaj bomo sprejeli. Mi, vegani, smo nekakšni novodobni revolucionarji, zato je ključno, da smo izobraženi, da se izobvražujemo in odkrito delimo svoje izkušnje.