Trajalo je nekaj časa, da sem se opogumil in pripeljal še Luckyja s sabo v Solkan. Tokrat se prvič ne vrača nazaj s starši, kot zadnje tri tedne, saj sta mi posodila avto. Zdaj upam, da se bo prilagodil na novo okolje, ljudi in nove pse. Najbolj vesela novica pa je ta, da ga lahko peljem tudi s sabo v svoj kabinet, kjer delam. Tako me ne bo rabil čakati celi dan sam doma, ampak bo z mano delil svoj prostor in čas. To je šele prvi korak. Naslednji večji izziv bo pripeljati Lumpija, ampak dokler potekajo njegove terapije ga raje puščam doma, kjer ima odlično skrb. Zelo mi ga je žal, ampak zaenkrat druge poti ne vidim. V času, ko še potekajo terapije mu ne želim povzročati nepotreben stres, polegh tega ne bi rad preveč zakompliciral zadeve. Kljub temu ohranjam optimizem. Verjamem, da se bo na koncu vse dobro izšlo. Danes sem vesel tudi zato, ker prvič nisem več sam v Solkanu in imam s sabo svojega družabnika Luckyja. Čisto spodaj sledi kratek video povzetek dogodivščin, ki so potekali čez vikend z mojimi kužani.
Čeprav ima svojo posteljo se je vseeno namestil na mojo....
Sprehod pri gozdni učni poti...
Obvezen postanek na kavici....
Tudi Lumpi rad uživa na kavču...
Lucky ima najraje mojo posteljo...
Tako sva se poslovila od Lumpija, ki bi verjetno najraje šel z nama, ampak zaradi spleta okoliščin je zanj bolje, da ostane doma in počaka....
Bilo bi perfektno, če bi tako ostalo, ampak Lumpi ima redne kemoterapije pri svojem veterinarju, saj se borimo proti limfomu. Trenutni rezultati so zelo spodbudni, čeprav je okrevanje po tretji kemoterapiji trajalo dlje časa kot zadnjič. Lucky rabi pozornost človeka in občutek, da ni prepuščen samemu sebi. V stanovanju ni ogrevanja, hladno je, zato ne bi želel pustiti svoje kužane same. Zaenkrat še ni primerno za njihovo bivanje pri meni. V službo jih zaenkrat še ne morem peljati. Danes sta prišla le na kratek obisk in se spet vračata nazaj na Koroško, dokler ne bodo terapije pri Lumpiju končane in dokler ne uredim še ostalih zadev. Iz Koroške sem pripeljal še nekaj dodatnih paketov dokumentov za arhiv. Spodaj v video posnetku prikažem najboljše utrinke tega dneva...
Končno imam v svojem solkanskem stanovanju spodobno delovno mizo. Ob njej stojita še dve polici za knjige, ki jih bom seveda takoj zapolnil. Počasi se vse stvari postavljajo na svoje mesto. Zdaj manjkata samo še oba moja kužana, ki sta me prišla tudi tokrat le pospremiti in gresta nazaj s starši na Koroško. Današnji dan si bom verjetno zapomnil tudi po tem, ker sem prvič šel s kužani na sprehod ob reki Soči. To je tista pot, ki mi jo je zadnjič pokazal gospod Milan. Zato sem posnetke iz mojih FB zgodbic sestavil in uredil v kratek filmček, da ovekovečim ta poseben trenutek.
Obvezno slikanje, da zabeležimo zgodovino
Zanimivo, da se je tudi danes tik pred odhodom v Solkan Lumpi usedel na Luckyjevo posteljo. Ni se le usedel, temveč tudi za dlje časa ulegel. Pomen tega dejanja si težko razlagam. Lumpi se vedno umika od Luckyja ker ga dojema za glavnega v družini. Njegov pogum in radovednost lahko povejo, da je očitno zdrav. Prej se je mogoče zaradi raka počutil bolj slabotno in se je raje umikal. Zdaj, ko je spet dobre volje in pri močeh tega občutka nima, zato je bolj dojemljiv za interakcije. V vsakem pogledu me veseli njegov napredek in nasploh obeti za prihodnost....
Sedenje na Luckyjevi postelji me navdihuje, da gre Lumpiju na bolje.
Lumpi rad uperi svoj pogled na mene. Tokrat prvič iz Luckyjeve perspektive.
Prvi sprehod s kužani do solkanskega mostu in potem ob Soči.
Sprehod ob Soči
Reka je čista in lepa.
Po sprehodu Lumpi rad počiva.
Tudi Lucky je našel svoj prostorza počivanje.
Takole smo se zvečer razšli. Vsak na svoj konec.
Čaka me veliko branja.
Tako je videti moj zaenkrat osamljen delovni kotiček.
Na Ravnah smo od septembra 2021 bogatejši za grajsko časopisno kavarno Eleonora, ki je stacionirana v Osrednji koroški knjižnici dr. Franca Sušnika. Nahaja se v osrednjem prostoru čitalnice tik ob grajskem parku. Nekoč je bil grad in okolica last grofovske družine Thurn, ki velja za eno najstarejših plemiških rodbin v Evropi in živijo še danes. Namen odprtja nove kavarne je bil pritegniti višji sloj izobražencev iz vse Koroške, da pogosteje zaidejo v knjižnic, kjer bi poleg sposojanja knjig soustvarjali program in ponudbo, ki jo knjižnica sicer ponuja že od svojega nastanka. Poleg čudovitega ambienta nam grajska časopisna kavarna ponuja osvežujoč pogled na bližnji park in Uršljo goro.
Takole približno zgleda naše počivanje.
Tudi mi radi zahajamo v grajsko kavarno, saj je prijazna do psov, ki so socializirani in prijazni. Veliko ur smo že tam presedeli. V bistvu tja zahajamo bolj zaradi Lumpija, ki mu po jutranjih sprehodih paše na kratko posedeti na blagem zimskem soncu, ki prodira skozi okna v verandi. V tej kavarni gosti spoštujejo mir in tišino, zato ni primerna za navadna glasna druženja. Tukaj se bolj šepeče kot govori. Moja dva kužana sta tako tiha in prijazna, da so jih do zdaj vsi pohvalili.
Takole Lumpi prav lovi zadnje žarke sonca. Nikoli ne izpusti prilike za sončenje.
Veseli nas, da so v hramu znanja ali labirintu idej, kakor metaforično pravijo knjižnicam, vedno dobrodošli in lepo sprejeti. Nenazadnje tudi jaz v času pitja kavice preberem kakšen članek v časopisu. Naj poudarim, da ima kavarna tudi vegansko ponudbo sladic in ovsenega mleka. Skratka tukaj nam nič ne manjka. Sonca, znanja in ljubezni imamo na pretek. Naj le tako ostane....
Njegov pogled je prodoren.
Žal niso vedno na voljo vsi sedeži ob soncu, ampak včasih se kužani sploh ne pritožujejo.
Preden se nastanimo morajo vse prevohat, da slučajno kaj ne zgrešijo.
Lumpi je najbolj srečen in sproščen med sončenjem.
Zdaj, ko me ni več doma na Koroškem moj ata skrbi za sprehode z Luckyjem in Lumpijem po naravi. On ne mara z njimi posedati v gostilnah. Ko pridejo na sprehod v grajski park opazi, da ga oba močno vlečeta v kavarno, ampak jim ne pusti, saj je to v bistvu naš ritual. Kadar pridem čez vikend domov gremo obvezno naslednji dan najprej v kavarno. Zaradi navade. Bela kava z ovsenim mlekom in veganska sladica. Obvezno prelistam aktualne revije. Posebej rad berem National Geographic Slovenija. Ob lepih toplih dnevih sedimo zunaj na grajskem vrtu.
Poleti, spomladi in jeseni je pravi užitek sedeti zunaj na soncu on grajskem parku.
Kadar dobim svoje naročilo vedno nagradim tudi kužana s kakšnim dobrim pasjim prigrizkom. Ponavadi dam dentalno kost.
Doma so naročili novi delovni stol in mizo za moj dom v Solkanu. Oba paketa sta že na poti in bosta prispela jutri v soboto na naslov moje najemodajalke. Ata bo zato prišel v nedeljo dol, da vse to sestavi. Seveda sem zkoristil priložnost in se preko portala "prevozi.org" za vikend vrnil nazaj na Koroško. Ne morem si pomagati, ampak zelo pogrešam svoje kužane, ki sta me bila vesela. Sploh Lumpi, ki je pokazal viden napredek pri okrevanju po tretji dozi kemoterapije. Spet je takšen kot nekoč. Radoveden, gibčen in hiter. Tokrat je prišel naravnost v mojo sobo, medtem ko sva se z Luckyjem igrala. Lumpi se namreč ne zna igrati, zato me je prišel samo gledati, ampak je sedel na Luckyjevi postelji. Ne spomnim se kdaj je to sploh naredil? Nekaj dobrega se dogaja....
Lumpi ima do Luckyja veliko spoštovanje. Razume, da je drugi pes v hiši in da je Lucky nekakšen "gazda", ampak njegova demonstracija, ko se je prišel pokazat v mojo sobo jasno kaže, da ima veliko zanimanje za mene, da se ne boji nikogar in očitno sta se z Luckyjem v času moje odsotnosti bolje povezala. Zelo smo veseli, da mu gre tako dobro. Rezultati zdravljenja so spodbudni. V spodnjem posnetku sem zajel nekaj lepih trenutkov tistega dne. Najlepši je bil večerni sprehod do pasjega parka na Ravnah. To smo nekoč, ko sem bil še doma na Koroškem počeli vsaki večer okoli pol osmih, to je pred večerjo. Tokrat prvič po dolgem času spet gremo na takšen večerni sprehod. Lumpi ne skriva zadovoljstva in veselja. Samo poglejte v posnetku kako tačka. V bistvu je komaj čakal, da se gre ven na sprehod...
Redek prizor, ko Lumpi sedi na Luckyjevi postelji
Ko sem prišel domov ni umaknil svojega očesa od mene. Vse ga je zanimalo kaj počnem.
Na srečo v Solkanu nisem čisto sam. Poznam starejšega gospoda, ki mu je ime enako kot meni - Milan. Na prazničen dan kulture mi je pokazal nekaj zanimivih sprehajalnih poti v okolici Solkana, ki so dobre tudi za sprehajanje s psom. Ko sem hodil po teh poteh sem že razmišljal kako bom nekoč z Luckyjem in Lumpijem odkrival še več od tega. Trenutno odkrivam znamenito pot ob reki Soči pod Solkanskim mostom. Na daleč si ogledujem bližnje hribe, Sabotin in Sveto goro...vse to in še več bomo nekoč prehodili in raziskali z mojimi kužani. Komaj čakam...
Grobnica madžarskih vojakov, ki so na fronti padli v prvi svetovni vojni.
Znameniti solkanski kamniti most, ki je še danes v uporabi.
Pod mostom je urejena pešpot ob reki Soči
Moj sogovornik je zanimiv starejši možakar z bogatimi izkušnjami
Kolesarska brv namenjena tudi pešcem.
Ko prečkaš brv prideš na drugo stran brega, kjer se vidi lepa panorama mesta
Meja z Italijo je tik ob strani. Ta pot recimo že vodi v Italijo in je prav tako urejena.
Potovanje v novi kraj ni isto kot selitev. Pri selitvi za saboj puščamo del življenja, čustvene spomenine, okolje in ljudi, ki jih imamo radi. Zaradi tega se nas domotožje oklepa kot jeklena srajca, ki ne dovoli, da bi v novem kraju zadihali s polnimi pljuči. Za nekatere ljudi selitve ne predstavljajo poseben izziv. Za mene je precejšen. Čutimo neko praznino v srcu, ki me lahko spravi v nejevoljo in žalost, če bo ta proces trajal predolgo. Proces sprejemanja novega okolja je toliko hujši, če za seboj puščaš svoje najdržje. Tako sem bil primoran pustiti oba kužana. Začasno. Tolažim se, da enega zaradi zdravstvenih razlogov, drugega zaradi ločitvene stiske, saj ne bi zdržal predolgo brez mene oz. popolnoma sam v novem stanovanju, ki ga ni vajen. Trenutno ga ne smem vodit s seboj v službo, ampak se dela na tem, da bo enkrat tudi to urejeno.
Vem, da ni varno prevažat psa pri sovoznikovem sedežu, ampak s precej natrpanim avtom drugače ne gre. Zato bom vozil počasi in varno.
Poleg tega nimam v Solkanu lastnega prevoza. Pot do fakultete je dolga. Tukaj zna deževati in pihati. Po dežju moj pes ne bo hodil niti 20 metrov kaj šele 4 kilometre v eno smer. Takšen pač je. Razmažen in poseben. Zaradi tega ne bi rad Luckyju povzročal dodatne oz. nepotrebne nevšečnosti in stresa. Naj ostaneta oba doma na Koroškem, dokler se vse potrebno ne uredi in dokler ne mine zima.
Smo že odkrili pasji park v bližini železniške postaje.
V Solkanu, kjer živim v tem stanovanju na žalost ni centralnega ogrevanja. Zaradi tega se ogrevam na elektriko - IR paneli. Po mojem je najboljša pragmatična rešitev. Do spomladi sta kužana doma pri starših na Koroškem. Do takrat se bom že pripravil na njihov prihod v Solkan. Vse ob svojem času. Tokrat smo spet pripeljali dodatno opremo in prtljago. Avto je bil poln knjig in druge robe, ki jo selim v novo okolje. Veseli me, da sta me na tej poti spremljala oba kužana, čeprav za kratek čas, zvečer sta šla nazaj proti Koroški....To me vseeno pomirja in navdaja z nekim optimizmom, saj vem, da jih bom kmalu spet videl. Važno, da sta v varnih in dobrih rokah.
Spodaj si lahko ogledate nekaj kratkih video izsekov našega kratkega sprehoda tega sončnega februarskega dne v Solkanu.
Ob petkih se lahko vračam domov. Vendar je vprašanje koliko je to smotrno? Zaenkrat, ko imam Lumpija na kemoterapijah in Luckyja, ki me pogreša se to vsaj za mene splača. Oba kužana sta me bila ob prihodu domov zelo vesela. V nedeljo se bom vrnil nazaj s prevozom, saj me bosta starša s kužani peljala nazaj. Selim robo in rabim prevoz. Veliko knjig in druge opreme. Skratka notno je pri nas doma....
Lumpi se dan po kemoterapiji drži zelo dobro.
Na jutranjem sprehodu v soboto me je pozdravil prijatelj, ki vedno dobi kakšen pasji priboljšek
Lucky je brez dvoma fotogeničen pes
Grejemo se tudi pozimi na soncu. Lumpi se na sprehodu z mano in Luckyjem najraje greje v grajski kavarni v verandi. Tam skozi okna sije prijetno zimsko sonce, kjer poskrbim, da ima Lumpi svojo dekico.
