Odraščanje v prelomnem času

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko me je moj oče prvič odpeljal s seboj v službo. To se je zgodilo v času Jugoslavije, države, ki danes več ne obstaja. Kljub temu se še najdejo mnogi posamezniki, ki do starih časov gojijo lepe in spoštljive spomine. V socializmu naj bi bili delavci dejanski lastniki tovarn, zato so podjetja takrat za njih gradila stanovanja, skrbela za izobraževanje, šport in kulturo. Na Ravnah na Koroškem, kjer sem odraščal, stoji mogočna tovarna, ki smo jo ljubkovalno imenovali 'mati fabrika', saj je zgradila večino stanovanj, gimnazijo, športni dom, zdravstveni dom in drugo ključno infrastrukturo, ki je še danes uporabna. Za vse delavke in delavce je bila naša fabrika kot druga mati.

Seveda se vsega tega kot petletni otrok še nisem zavedal. A moj prvi obisk tovarne mi je vseeno ostal v dragocenem spominu, da ga ne bom nikoli pozabil. Moj oče je takrat delal kot ključavničar v Palomi Prevalje. Pred tem je delal v Železarni Ravne (Mati fabriki), kjer se je izpopolnjeval za mojstra. Kadar je prišel domov ob dveh popoldne, sem bil vedno vesel. Včasih pa so ga poklicali nazaj na delo, saj je bil mojster za popravilo strojev. Nekega dne sem vztrajal, da grem z njim v službo. Tako me je brez pomisleka vzel s sabo. Že pri vhodu v tovarno me je pričakal nasmejani vratar, ki mi je ponudil KRAŠ bonbone. V proizvodni hali so me prevzeli delujoči stroji za izdelavo raznih izdelkov, ki sem jih svojim prijateljem in kasneje sošolcem tako navdušeno razlagal kako delujejo. Prevzeli so me tudi delavci v plavih delovnih oblekah, ki so se ob pogledu name iskreno nasmejali. Njihovi veseli obrazi so mi najbolj ostali v spominu. Vsak me je potapljal po ramenu ali pobožal po glavi, sploh delavke. Bil sem v centru pozornosti.

Moj oče me je po ogledu proizvodnje odpeljal še v zgornje prostore tovarne, kjer so bili šefi, direktor in tajnice. Spomnim se, da sem se pogovarjal z eno od tajnic, ki mi je 30 let kasneje povedala, da sem bil zelo zanimiv in zabaven sogovornik.

Na žalost se po tem nisem nikoli več vrnil v omenjeno tovarno. Moj oče je po letu 1991 zamenjal službo in se podal med privatnike, saj so prišli težki časi za delavce v tovarnah. Ko je razpadla Jugoslavija nismo kot družina več hodili niti na morje, saj so imeli delavci v socializmu svoje počitniške hiše, ki so jih po tem privatizirali. Vse je postajalo drago in navadnim ljudem težko dostopno. Moja mama mi je zato vedno govorila, da se moram pridno učiti v šoli, da ne bom izkusil takšnih časov na svoji koži.

Tako je bilo moje zgodnje otroštvo in obisk tovarne povezano s simboliko nekdanje države in socializma. Hrepenel sem po pravičnih časih in morju. Oče mi je na vprašanje, kdaj se bom vrnil nazaj, odgovoril: 'Težko, to so bili drugih, boljši časi, ki se ne bodo več vrnili.' Prav zaradi tega nisem nikoli razumel, zakaj so nekateri tako sovražili Jugoslavijo in socializem, ko pa sem videl in doživel, da so bili delavci takrat resnično nasmejani in veseli? Najbolj me je razjezilo, ko so nas v osnovni šoli silili, da ne smemo več klicati svojih učiteljev: »tovariš in tovarišica« ker da je to še iz časov Jugoslavije in socializma. No, našli so se tudi takšni učitelji, ki so vztrajali, da so še naprej ostali tovariši.

Od takrat me je tudi vodila želja po globljem razumevanju naše zgodovine, zato sem se odločil raziskati, kje točno se je v naši preteklosti zataknilo. Še vedno marsikaj ne dojamem, pravzaprav sem osupel nad številnimi absurdnostmi, ki jih lahko človeštvo naredi pod vplivom peščice pohlepnih in vladajočih razredov. V ta namen sem kot najstnik začel skrbno navezovati stike s starejšimi generacijami, tovariši, ki so mi s svojimi osebnimi izkušnjami pomagali bolje razumeti tiste boljše čase, ki sem jih kot otrok doživljal na svoj naivno otroški način. Ta zapis je tudi poklon njim v spomin.

Seveda ima vsak svoj kritičen pogled na preteklost, a moj vtis je bil takšen, kot sem ga opisal. Pozitiven in nostalgičen. Ne gojim nobenega sovraštva do nikogar, imam pa spoštovanje do kulturnih sogovornikov in v tem primeru do nekdanje države, ki se je trudila graditi prihodnost, ne samo za delavce in vse njene narode, temveč predvsem za nas mlade, ki jih je današnji sistem prepustil trgu in veliki negotrovosti.... 

Vsem, ki v srcih nosite dragocene spomine na tiste minule čase, ob današnjem prazniku dneva republike izrekam iskrene čestitke. Dobro veste, zakaj ta dan praznujete in kaj pomeni za vaša srca.

Migracije, jezik in solidarnost so ustvarile sodobnega Homo sapiensa

Zelo rad prebiram klasične časopise, ker se vedno najde kakšen pameten intervju, ki osvetli sodobno dogajanje v drugačni luči.  Filozof Telmo Pievani v intervjuju objavljenem v Sobotni prilogi Dela, razpravlja o svojih raziskavah in pogledih na človeško evolucijo, znanost, in družbeno dinamiko. Sodobna znanost prikazuje migracije in priseljevanja kot kompleksne procese, ki so oblikovali gensko zasnovo evropskega kontinenta. Pievani dodaja, kako so v zadnjem času genetska odkritja pokazala, da so različne človeške vrste, vključno z neandertalci in denisovanci, sobivale in se celo križale z modernim človekom, kar kaže na kompleksno prepletanje naše preteklosti. Ta nova znanstvena spoznanja prinašajo pomembne filozofske in družbene implikacije, kot je zavračanje ideje o 'čistokrvnosti' današnjih populacij in prepoznavanje, da so bile migracije in mešanje vrst del naše skupne preteklosti.

Razvoj genetike v zadnjih dveh desetletjih je razširil naše vedenje o človeški evoluciji in migracijskih vzorcih ter osvetlil prepletene poti naših prednikov in razblinil mit o 'čistokrvnosti'. Zato je toliko bolj žalostno spremljati kako kljub znanstvenim dognanjem, ki zavračajo koncept čistokrvnih ras ali narodov in potrjujejo, da smo genetsko vsi potomci migrantov in mešanih populacij, nekateri še naprej gojijo nacionalistična in homofobna prepričanja. Po drugi strani lahko vidimo kako so se izključevalne ideologije globoko zakoreninile v zavesti sodobnega človeka, ki svojo civilizacijo, napredek in kulturo dolguje predvsem ideji solidarnosti in sodelovanja, ne pa tekmovanju in izključevanju na čemer temelji sodobni neoliberalni kapitalizem. Pri nas imamo še vedno prisotne fevdalne poglede na kapitalizem, kar dodatno otežuje naš položaj v sodobnem svetu. Skratka vse kar je pri nas negativnega izhaja iz nazadnjaške politike, ki zlorablja religijo in gospodarsko recesijo za poglabljanje delitev in krize iz katerih klikaške elite kujejo svoje profite in utrjujejo oblast. Zato nočejo graditi prihodnosti na temeljih razumevanja ali povezovanja družbe s kulturnimi ter socialnimi vidiki, temveč vzdržujejo oblast z negovanjem sovraštva, kar v končni fazi služi ohranjanju njihove moči in vpliva nad družbo. Razumevanje naše skupne genetske dediščine bi morda vodilo k večji medsebojni povezanosti in empatiji, s čimer bi lahko presegali delitve, ki jih ustvarja strah pred drugačnostjo.

Na žalost Pievani v intervjuju ugotavlja, da je digitalizacija družbe privedla do »tribalizacije« človeštva, ki vodi v zapiranje posameznikov v mehurčke podobno mislečih, kar on vidi kot novo obliko plemenskega segregacionizma, ki naj bi ga že davno presegli, zato kliče k uporu proti tej logiki razmišljanja, sicer bomo močno nazadovali.

Pievani s svojim delom izziva prevladujoče poglede na človeško zgodovino in vlogo znanosti v družbi, pri čemer poudarja pomembnost ohranjanja humanističnih vrednot v znanosti in družbi. Humanistika bo tako v 21. stoletju nedvoumno odigrala pomembno vlogo pri pomirjanju strasti v razklani družbi, ki namesto sodelovanja in sobivanja prisega na tekmovalnost in zatiranje. Prihodnost je v solidarnosti in kulturi, ne pa barbarstvu in nazadnjaštvu.

Spomin na preminule

 Dan spomina na mrtve se ne dotika zgolj človeških duš, temveč z nežnostjo objema spomine tudi naših preminulih hišnih ljubljenčkov.

Pred kratkim so se mi pripetile nenavadne sanje v katerih sem bil organizator Lumpijevega pogreba, ki naj bi se odvijal v nekem gradu na strmem griču. Ko sem se po ozki stezi z avtom vzpenjal proti vrhu, so me tam v tihi žalosti že čakali prijatelji, vprašujoč po Lumpijevi urni? Z grozo sem uvidel, da sem jo pustil doma. Ko sem se vrnil po njo domov, me je presenetil Lumpijev prizor. Bil je ujet v kletki mojega pokojnega papagaja Mikija, ki je odšel že pred več kot dvema desetletjema. Lumpijev smrček je poredno štrlel skozi miniaturna vrata kletke. Začel sem se spraševati, kako se je sploh znašel notri in kje je urna? Lumpi je spal in se ni zmenil za moje dileme, kar me je pahnilo v razmišljanje, da imam morda dva Lumpija – enega na Koroškem, drugega na Primorskem? Tako sem se prebudil in začel razmišljati o pomenu sanj.

Vsak izmed nas nosi v sebi dragocene spomine iz otroštva; moji so posejani s spomini na prvega hišnega ljubljenčka papagaja Mikija, ki je bil moj zvesti spremljevalec skoraj 10 let. Njegova družba mi je vlivala moč, da sem vztrajal in se boril za svoja prepričanja, kar mi je naposled tudi uspelo. Žal tega uspeha Miki ni doživel. Vsaki dan me je gledal kako sem se žalostno vračal domov iz šole. Nikoli ne bom pozabil kako me je vsako jutro prebujal s svojim glasnim petjem. Če ga nisem upošteval je priletel na moj vzglavnik in me zbujal, da slučajno ne bi zamudil v šolo, ki je sploh nisem maral. Zdelo se je, kot da intuitivno ve, kako pomembna je izobrazba za mojo prihodnost.

Pot do izobrazbe je bila kot veste trnova in zahtevna, polna preprek, toda z Mikijem ob strani sem se naučil pomembnih življenjskih veščin – vztrajnosti, branja, pisanja, računanja in kritičnega razmišljanja. Tako sva skupaj brala, rešila in napisala ogromno domačih nalog. Njegova prisotnost mi je skozi igranje in učenje pomagala graditi temelje znanja in modrosti. Ko so me številne ovire v življenju pribijale na tla, je bil Miki tam, trdna skala, ki ni nikoli omahnila. Vedno je bil dobre volje, čeprav mu nisem ničesar dal, razen svoje družbe. Njegovo nenadno slovo je pustilo globoko sled v meni; njegov zadnji pogled, ki je ujel moj obraz, ko sem stopil skozi vrata bo ostal večno zapisan v mojem spominu. Takrat, ko me je zadnjič uzrl je bil zaprt v kletki, ki sem jo sanjal z Lumpijem. Na stara leta ni bil več sposoben svobodno leteti, zato je bil zaradi lastne varnosti zaprt, čeprav smo ga vedno imeli odprtega na svobodi.

Zdaj, ko razmišljam ugotavljam, da je bil Lumpi v marsičem podoben Mikiju. Tudi on me je prihajal vsako jutro prebujati, da nisva z Luckyjem predolgo spala. Tudi on je rad zrl v mene, da ne bi slučajno kam odšel brez njega. Z Lumpijem smo bili najboljši trio, ki je v tišini pred zoro iskal čar prvih žarkov. Tudi on je pomagal s svojo prisotnostjo vlivati voljo do dela, da sem napisal disertacijo in napredoval v življenju. Naposled je le dočakal moj vzpon, vendar me je kmalu po tem začel tudi zapuščati. Zaradi varnosti sem tudi njega zadnje tedne pred smrtjo puščal doma. Zato je bilo slovo od njega toliko težje. 

Miki in Lumpi – oba sta zdaj prepletena v nevidnih niti spomina, združena v večnosti, živita v mojem srcu, njun odmev ljubezni in zvestobe odzvanja v tišini, ki jo prekinja le šepet hvaležnosti, da sem ju lahko imenoval »moji«.

Naj plamen sveče zdaj nežno razsvetljuje spomine na naše mile in najdražje, ki ostajajo v srcih kot tihi biseri topline.