Nova življenjska pot me je pripeljala v Solkan

Od danes naprej živim v Solkanu. Jutri nastopim z delom, ki je v bistvu moja sanjska služba. Izbran sem bil za asistenta kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Moja dva kužana sta me sicer pospremila na pot v novi dom, ampak sta morala nazaj na Koroško, saj bi sicer ostala čisto sama. Ne poznam nikogar, ki bi jima delal družbo in jih peljal vmes na sprehod, zato se bom moral najprej navadit na drugačen kraj, spoznati svoje delovno okolje in nove prijatelje. Šele potem bom lahko postopoma pripeljal svoje kužane. Imam prvič v življenju lastno najemniško stanovanje. To je za mene radikalna sprememba v pozitivno smer. Tudi služba bo zakon! Komaj čakam na pričetek dela.

To je bila zadnja slika pred odhodom mojih dveh kužkov nazaj na Koroško.

Lumpi je tistega jutra že čutil, da se bo zgodila neka sprememba.

Med dolgo potjo smo se tudi ustavili za sprehod in počitek.

Oba sta se takoj navadila na novi dom

Glede tega čigava bo postelja bi se morali zmenit...

Lumpiju je pasal stol.

Lucky je zasede sedežno.

Tako jih je začasno v skrb prevzel moj oče

Lumpi sreča svojo prvo letošnjo srno

Lumpi je kot vsak beagel lovski pes, ki stalno okoli vohlja in išče sled divjih živali ali drugih psov. Tokrat smo na jutranjem kratkem sprehodu skozi gozd naleteli na prvo letošnjo srno. Upam, da je to dobro znamenje? Mene veseli, da je spet aktiven in senzibilen. Zaznava okolico in opravlja svojo funkcijo. To pomeni, da je zdrav. Očitno kemoterapije ne škodijo Lumpiju. Postal je ponovno takšen kot je bil prej in kakršnega imamo radi. Ni zastonj dobil ime Lumpi, saj je res včasih pravi lump....

Zanimivo, da Lucky ni kaj zaznal.

Sledi še video posnetek, ki sem ga uredil in pripravil. Zgodba je poustvarjena iz socialnega omrežja FB, kjer sem zadeve dokumentiral.

 

Moj zadnji delovni dan v Galeriji Ravne

Od 22. septembra 2018 sem kot prostovoljec delal v Galeriji Ravne. Občasno sem pomagal še v Slovenj Grdacu, kjer imajo večje razstavne prostore. Opravljal sem delo receptorja in dokumentarista, včasih so me uporabili tudi za manjša hišniška dela. Na to obdobje, ki se danes zaključuje imam zbrane zanimive izkušnje. Kot receptor sem večino časa bral knjige, pisal disertacijo in se izpopolnjeval na svojem področju, razen kadar smo imeli otvoritve in so prišli obiskovalci. V času korone jih je bilo zelo malo. Takrat je kulturni sektor nasploh utrpel velikansko in nepopravljivo škodo. 

Na začetku sta v recepciji z mano sedela tudi moja dva kužana Lucky in Lumpi. Slednji le ob redkih priložnostih. Kadarkoli so na ogled razstave prišli kakšni otroci iz osnovne šole so jih kužani lepo sprejeli. Vsi so se veselili mojih kužanov. Enako velja za starejše obiskovalce. Kužana sta praviloma sedela zunaj razstavnih prostorov, torej v predverju blizu stopnišča kot je na sliki jasno razvidno. Redko sta bila v razstavnih prostorih. Le kadar sem delal promocijo za obiske na socialnih omrežjih sem jih povabil v prostore na slikanje. Vendar nekaterim zaposlenim v Kulturnem centru (kjer se nahaja dislocirana enota Koroške galerije likovnmih umetnosti na Ravnah) očitno ni bilo všeč, da sta z mano sedela moja dva kužana, zato sem jih začel puščati doma. Prihajale so pritožbe, da puščata dlako, zaradi česar imajo snažilke veliko dela. Seveda so to neumnosti, saj obiskovalci izpod plati svojih čevljev pustijo za seboj več umazanije kot tačke mojih kužanov. Ampak se nisem hotel prepirati, to je bil znak, da se bo treba počasi posloviti od tega okolja. 

Moj zadnji delovni dan je prikazan v spodnjem posnetku. Zgodil se je 27. januarja 2023. Posnel sem ga z namenom, da zabeležim simboličen odhod domov, kjer sta me čakala moja dva zvesta kužana, ki še nista slutila, da bom s 1. februarjem nastopim z novim delovnim mestom na drugem koncu Slovenije. Tako me po novem ne bosta čakala le nekaj ur na dan, temveč nekaj dni, morda celo tednov, dokler ne uredim vse kar je potrebno, da še njih preselim v novi dom in prijaznejše okolje. 

30. julija 2019, ko je bil Lucky še v varstvu pri meni doma. O Lumpiju takrat še nisem vedel nič.

Septembra 2022 sem jih ob predzadnji razstavi o jeklarstvu, ko staršev ni bilo doma peljal s sabo na šiht. Pa naj reče kdorkoli kar hoče. 

Najraje sem jih pustil na balkonu, kjer sta se sončila in opazovala okolico.

Na sprehodu po Grajskem parku na Ravnah.

Druga doza kemoterapije

Težko je gledati Lumpija, ko se trese in boji pregledov pri veterinarju, ampak druge poti žal ni. Preden smo šli v prvo dozo kemoterapije smo seveda poskusili alternativne metode, ampak niso pomagale. CBD olje je lahko podporna terapija, ne prinaša pa želenih hitrih rezultatov. Vsaj takšna je naša izkušnja. Čeprav se nam zdi, da naslednje doze ni treba delati, saj je Lumpi vidno zdrav in aktiven, nas je veterinar posvaril, da se lahko rak, ki je trenutno v remisiji hitro vrne nazaj v še bolj agresivni obliki, če ne nadaljujemo s terapijami. V tem primeru Lumpiju ne bo pomagala nobena terapija več. Zato smo se odločili nadaljevati s terapijami. Jaz ssem se prepustil usodi in upam, da bo medicina naredila čudež in podaljšala Lumpiju življenje. Drži se Lumpi.

Trudim se bit priden

Ko sem prišel nazaj je že deloval bolj radovedno

Doma je bil tudi spet radoveden in njegov mili pogled pove vse

 

Na novi poti pri Prežihovini

Najraje se sprehajamo po Prežihovini in okoliških gozdovih, saj je tam še veliko skritih poti, ki jih sproti odkrivamo. Poleg tega tam ni sledu o drugih pohodnikih, zato velikokrat najdemo sledi o divjih živalih. V teh gozdovih imamo svoj prostor pod svobodnim soncem. Tam vlada mir. To nam tudi ustreza. Sploh zdaj, ko se Lumpi bori za svoje življenje. Po prvi kemoterapiji so bili rezultati izjemni. Veselimo se napredka. Kmalu bo sledila druga doza in tako vsake tri tedne naslednja do zadnje pete, ki naj bi potekala enkrat sredi marca. Do takrat se Lumpi bori za svoje zdravje. Bori se proti raku. Veseli me, da se lahko z gibanjem po naravi borimo za Lumpija skupaj. To smo počeli vedno in bomo nadaljevali tako dolgo dokler mu bo zdravje to dopuščalo. 

Žari od zdravja in veselja na novih avanturah

Adamič opisal uspešen eksperiment na šoli Black Mountain

Včeraj sem zaključil strokovni pregled prevoda drugega dela knjige Moja Amerika, kjer Louis Adamič opiše svoje izkušnje med potovanjem in raziskovanjem Združenih držav. Najbolj zanimivo poglavje druge knjige, ki bo kmalu tudi na vaših prodajnih policah, opisuje delovanje fakultete na Black Mountain-u v Severni Karolini, ZDA. Njen ustanovitelj je bil John Andrew Rice ml., ki je imel zaradi naprednih pedagoških idej nemalo težav s konservativnimi pedagogi tistega časa. Po njegovem mnenju so na šolah preveč zapostavljali vlogo umetnosti in pomen kulture, ki bi morala imeti v pedagoškem smislu ključno vlogo pri procesu razvoja osebnosti. Zato je bila na Black Mountain-u umetnost in kultura postavljena v samo središče dogajanja. Rice je verjel, da se lahko človek razvije in oblikuje v zrelo, samostojno in kritično osebnost le s pomočjo umetnosti, ki človeka nauči pravilnega opazovanja, presojanja in aktivnega delovanja, kar se lahko uporabi tudi pri reševanju vseh drugih problemov, tako na osebni kot družbeni ravni.

Ko je leta 1933 v Nemčiji na oblast prišel Adolf Hitler, je najprej ukinil umetniško šolo Bauhaus, kjer se je porajalo podobno gibanje in so se zbirali avantgardni misleci, profesorji in umetniki tistega časa. Eden glavnih predstavnikov Bauhausa je bil tudi Josef Albers, ki je dobil od Ricea povabilo naj se pridruži fakulteti na Black Mountain-u. Vabilo je brez premisleka sprejel in se odpravil na dolgo pot čez lužo. Tako je z njegovo pomočjo nastala ena najbolj vplivnih umetniških šol v ZDA.

Na tej fakulteti ni bilo klasičnega poučevanja in ocenjevanja znanja, ni bilo strogo določenega urnika in predmetnikov, ni bilo izpitov, seminarjev, šolnin ali drugih arhaičnih obveznosti, ki so študenta samo omejevali in ukalupljali, da na koncu ni znal samostojno razmišljati ali delovati samoiniciativno. Zato so na Black Mountain-u ustvarili posebno vaško plemensko skupnost, kjer se je intelektualno zorenje prepletalo z vsakodnevnimi opravki. Pedagoški proces je bil zamišljen tako, da je vsak posameznik ponudil svoje spretnosti in talente, ki jih je ob pomoči profesorjev in skupnosti bogatil in nadgrajeval. Študentje in profesorji so bili povezani kot ena velika družina. Skupaj so kuhali, čistili, pospravljali, obdelovali zemljo, pridelovali hrano, hodili na dolge sprehode v naravo in pripravljali zabave za sprostitev. V tem talilnem loncu idej so se medsebojno spoznavali in učili. Šola je bila velik uspeh, saj je Ameriki dala najboljše umetnike, slikarje, fotografe, igralce, pesnike in pisatelje, ki so pustili svoj pečat v družbi.

Adamič v knjigi opiše pomembne dejavnosti šole v času njenega vrhunca, ki jo je med leti 1935 in 1937 v okviru svoje potovalne turneje po ZDA večkrat obiskal. Ugotovil je, da na fakulteti v Black Mountain-u ne ustvarjajo novih umetniških del, ampak izvajajo preizkuse. Njihov namen ni bil napolniti galerije z novimi umetniškimi deli, ampak zbrati izkušnje na enem mestu. Njihova najbolj dragocena umetnina so postali ljudje, mladi študentje s svojimi idejami in delovanjem. Ko so odšli iz fakultete nazaj v svet so s seboj odnesli pomembna semena znanja, ki so v plodni družbi vzklila in pospešila razvoj miselnosti naprednega sveta. Adamič je zaključil, da lahko več takšnih šol, ki vzgaja napredno mladino zagotovi potrebno upanje za obstoj miru in demokracije po svetu. Žal je dve leti po Adamičevem obisku šole izbruhnila krvava druga svetovna vojna. Nekaj let kasneje, natančneje leta 1957 so omenjena šolo zaprli zaradi pomanjkanja virov financiranja. Vendar so semena njihovega uspeha vzklila drugje in na več koncih sveta.

Na žalost smo danes priče podobnim napadom nazadnjaških sil na razvoj umetnosti, kulture, civilnega angažiranja in misli napredne mladine. Adamičeva izkušnja, ki jo je opisal v knjigi, naj bo vsem v opomin kako se lahko napake iz preteklosti ponavljajo v začaranem krogu, če jih ne poznamo dovolj dobro, da bi razumeli uničujočo dinamiko njihovega pomena.  V tem smislu se splača brati Adamiča, saj so njegovi razmisleki še danes uporabni in aktualni.

Srečno in veselo novo leto 2023

Na sprehodih je spet tako kot včasih. Vedno dlje in višje lahko gremo. Moja dva korenjaka sta najbolj vesela, ko se lahko zdivjata v naravi. Poznamo veliko gozdnih poti, kjer ni nobenih pohodnikov. Tako se lahko v gozdu sprehajamo čisto sami tudi po dve uri, kjer v miru raziskujemo okolico, iščemo sledi divjih živali in uživamo na svobodi. Pred vsakim odhodom nazaj domov v dolino se še malo odpočijemo na kakšni jasi in uživamo na toplem zimskem sončku. Drugače smo nadvse veseli, da je Lumpi nazaj pri močeh. Tudi Lucky je vesel, da smo spet skupaj. To je res spodbuden začetek leta 2023. Naj traja čim dlje 🐾❤️

Na vrhu Brdinj je naš punkt

Za Silvestrovo smo praznovali doma na toplem

Lumpi spet kot včasih

Zelo smo zadovoljni, čeprav je bila dana skozi šele prva terapija