Naš Lumpi

Najbolj srečen in hvaležen kuža na tem svetu je naš dragi Lumpi. Dolga leta je bil zapostavljen, zanemarjen, lačen, žejen in pozabljen od vseh. Pustili so ga čakati zunaj na mrzlem in mokrem, kjer je v smeteh in osamljen prepogosto hrepenel po bližini s človekom. Njegovih klicev na pomoč, ko je cele dneve lajal mnogokrat niso uslišali. Na srečo ga je narava obdarila z močnimi šapami s katerimi je izkopal luknjo pod ograjo in pobegnil iz nesrečnega ujetništva. Večkrat je zbežal in nekaj časa izgubljeno taval po bližnjih vaseh in zaselkih. Iskal je hrano in topel dom. Na srečo so se našli dobri ljudje, ki jim ni bilo vseeno za njegovo usodo. Tako so se zanj zavzeli in ga rešili iz ujetništva. Pristal je v zavetišču Turk pri Novem mestu. Zagledale so ga moje oči, ko sem na spletu slučajno iskal kužane za posvojitev. Takoj sem šel po njega in ga odpeljal domov. Na srečo sta se z Luckyjem takoj dobro ujela. Na začetku je bil še povsem divji po karakterju. Nevajen notranjega bivanja in upoštevanja pravil lepega obnašanja. Z nekaj truda smo ga vse naučili. Njegova prava starost nam je velika uganka. Veterinarji ocenjujejo, da naj bi bil star okoli 13 let. Jaz bi rekel, da odkar živi pri nas se je začel pomlajevati. Če bi obstajala posebna kategorija lepega vedenja bi na vseh tekmovanjih z lahkoto zmagoval, saj se je pri nas vse lepo naučil. Najbolj vesel je takrat ko pride iz sprehoda domov in lahko svoj prosti čas preživlja na toplem v družbi ljudi, ki ga imajo radi.

Eni čakajo na sojenje v udobju svoje vile, drugi pa v zaporniški samici

Ko so v Londonu leta 1998 priprli nekdanjega čilskega diktatorja Augusta Pinocheta zaradi vpletenosti v vojne zločine proti človeštvu, so se za njegovo izpustitev takoj zavzeli številni znani politiki in verski voditelji. Med njimi tudi nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, papež Janez Pavel II., bodoči ameriški predsednik George H. W. Bush in tibetanski verski voditelj Dalaj Lama.

Ko so v Londonu leta 2019 priprli ustanovitelja WikiLeaks-a Juliana Assanga, ki ni storil nobenega zločina proti človeštvu, ampak je zgolj razkril tajne podatke kako je ameriška vojska izvajala zločine proti človeštvu v Iraku in Afganistanu, se nihče od znanih politikov na zahodu ni zavzel za njegovo izpustitev?

Diktator Pinochet je svoj pripor preživel v razkošni londonski vili nekje na podeželju in bil naposled izpuščen na svobodo. Assange preživlja svoj pripor v neki zakotni temnici najstrožje varovanega britanskega zapora v Londonu. Povsem izčrpan, bolan ter vidno postaran čaka na razplet svoje usode.

Naj na kratko ponovim bistveno sporočilo: diktatorja Pinocheta, ki je bil odgovoren za poboje ljudi niso želeli izročiti sodišču v Madridu, ki ga je obtožilo poboja najmanj stotih španskih državljanov v času njegovega vladanja. Assangu, ki je samo razkril podatke o zločinih ameriške vojske v Iraku in Afganistanu pa grozi izročitev ZDA, kjer mu bodo sodili zaradi razkritja tajnih podatkov o njihovih vojnih zločinih? A ne bi morali zahtevati sojenje Georgu Bushu?

A je še komu čudna ta zgodba, razen meni in mojim psom?

Raznolikost in védenje spodbujata napredek in družbene spremembe

Eden največjih problemov 21. stoletja je splošno sprejeta ignoranca med ljudmi do vseh dognanj sodobne znanosti in dostopnega védenja. Zaradi tega se v družbi ukoreninjajo in potencirajo predsodki, nezaupanje, nacionalizem, homofobija, brezbrižnost, objestnost, sovraštvo, nestrpnost in številni drugi zaviralci človekovega osebnega dozorevanja. Zaradi tega strahotno nazadujemo in spodkopavamo blaginjo in lastno prihodnost. Vse vojne, nasilje, diskriminacije, krivice in zatiranje drugačnih, tudi lakota in revščina v Afriki, kot seveda pričujoča pandemija, so posledice človeške ignorance do védenja in znanja. Resnica pa se zaradi neznanja hitro razvodeni in postane brez okusna.

Proti tej ignoranci se lahko po mojem mnenju borimo le na osebnem nivoju s pomočjo knjig, študiranjem in izobraževanjem. Pomembna so tudi naša druženja z ljudmi, ki posedujejo védenje in poznavanje o stvareh, ki so nam tuje. Kot ljudje bi morali biti bolj odprti do drugačnosti, radovednosti in spoznavanju novosti. Novodobni družbeni sistem nas je odtujil od kolektivnega delovanja za dobrobit vseh in usmeril v utopični individualizem. Zanimajo nas le osebne koristi in nič drugega. Kot ljudje smo pozabili tudi na ponižnost, saj nismo vsi enako vsevedni in nezmotljivi. Na vse to nas opominjajo znanja, ki so zbrana in zapisana v knjigah. V osnovnih in srednjih šolah bi morali otroke in učence spodbujati k branju in razumevanju prebranega.

Branje leposlovja razširja nabor besedišča. Pripravi nas na boljše razumevanje številnih znanstvenih in poljudoznanstvenih knjig iz različnih disciplin. Takšne knjige pomembno vplivajo na razširjanje našega poznavanja družbe in tudi nas samih. Knjige nas pomagajo pripraviti na pomembne življenjske preizkušnje. Le brati in razumeti jih je treba. Že baskovski pisatelj in literat Miguel de Unamuno je vedel, kaj govori, ko je trdil, da z branjem knjig pozdravimo fašizem. Zato je iskanje izgovorov, da nimamo časa za branje in samoizobraževanje, enako nevarno kot toleriranje kriminala in nasilja. Neznanje in ignoranca rojevata krivice in družbene probleme. Zato še enkrat poudarjam, da je branje knjig in njihovo kupovanje najboljša naložba v našo prihodnost. To so delnice, ki na borzi nikoli ne propadejo. Človek z znanjem pridobi večjo samozavest in občutek varnosti. Če imamo znanje, nas ne morejo politiki, prevaranti in drugi koristolovci, peljati žejne preko vode. Žal se nam ravno slednje dogaja, ker v povprečju Slovenci premalo beremo. Vsak dom bi moral imeti poleg kuhinje, spalnice in dnevne sobe posvečen prostor za knjižnico in študijsko sobo, kjer bi v miru razvijali svoje potenciale in védenje. Če hočemo biti del napredne tehnološke družbe, se bomo v prihodnje morali odločiti za osebne investicije v izobraževanje in branje knjig.

Slovenija se nahaja na pomembnem razpotju, ne zgolj geografskem, temveč tudi razvojnem. Vprašati se moramo, v kakšni prihodnosti želimo živeti? Ali bomo še naprej vztrajali na poti nepomembnih podizvajalcev globalnega produkcijskega sistema, ki doživlja svoje nenehne krize in pretrese ali pa se bomo posvetili nabiranju znanja za razvoj inovacij in proizvajanje končnih produktov, ki lahko postanejo del rešitve svetovnega problema? Brez osredotočanja na samoizobraževanje in znanje bomo še naprej žrtve prevarantov in manipulantov vseh vrst. Zato vzemite knjigo v roke in začnite brati.

To pišem iz lastnih izkušenj. Mene so v 3. razredu osnovne šole t.i. »strokovnjaki« želeli prepisati na šolo s prilagojenim programom za počasne učence. Na srečo se starši s tem niso strinjali. Po njihovi zahvali sem lahko vztrajal in zdaj zaključujem doktorat. Ugotovil sem, da ravno drugačnost in raznolikost med ljudmi spodbuja napredek in družbene spremembe. O tem je pisal že naš izseljenski pisatelj Louis Adamič, ki smo ga skoraj pozabili. Šole nas želijo ukalupiti, da služimo sistemu, ki je trenutno v hudi krizi. Zato potrebujemo spremembo šolskega sistema in novi predmet, ki nas bo učil razumevati knjige in ločevati zrno od plevela.

Znanje je najbolj učinkovito orožje na svetu, saj ne ubije nikogar, razen ignorance in laži, človeku pa omogoči pot do osvoboditve. Sistem, v katerem živimo, je zgrajen in prilagojen za nevedne in zadovoljne potrošniške sužnje. Kdor se upre sistemu, to počne z znanjem, ne pa z nasiljem. Zato nas na tem področju čaka še veliko dela. Začeti pa moramo najprej pri sebi. »Knjiga je orožje - vzemi jo v roke!« (B. Brecht)

Problematika umeščanja daljnovoda v DPN pri Janečah na Ravnah na Koroškem

Predstavniki civilne iniciative Zelene Ravne so na javni obravnavi državno prostorskega načrta (DPN), ki zajema štiri kilometre dolgo daljnovodno napeljavo (220kV) skozi najbolj ohranjen in gozdnati del občine Ravne na Koroškem, investitorjem (Eles in Elektro Celje) ter predstavnikom ministrstva za infrastrukturo jasno povedali, da ne nasprotujejo gradnji daljnovodne napeljave. Moti jih, da so od desetih različnih variant izbrali najbolj sporno, ki bo potekala mimo naselja Janeče in Navrškega vrha.

Moje pismo so objavili tudi v Večeru (10. oktober 2021)

Zaradi tega jih skrbijo varnostna tveganja visokonapetostne napeljave, dolgoročni učinek na zdravje, vpliv na okolje ter nasploh neučinkovito ali celo namerno zamolčanje vsebine projekta, ko so v fazi umeščanja trase v DPN in pripravljanja študije variant krajani in neposredno vpleteni lastniki parcel še imeli možnost, da bi vplivali na drugačno izbiro trase. Zaskrbljujoče je dejstvo, da lastnikov parcel, ki bodo zaradi izbrane sporne trase izgubili najmanj 6 hektarjev gozda, nihče ni pred tem obvestil kaj se pripravlja. Enako so razočarani krajani naselja Janeče, ki se jih gradnja skoraj neposredno dotika, saj bodo določene stanovanjske hiše od daljnovoda oddaljene okoli 60 do 70 m po zračni liniji. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se na drugi strani gozda s približno enake razdalje nahaja kompleks šolskega centra in grajskega parka, kjer se dnevno giblje najmanj tisoč ljudi. Na samem mestu gradnje, kjer bodo stali stebri daljnovoda, se nahaja znamenita gozdna učna pot, rekreacijski park trim steza in gozdna kolesarska proga, ki jo dnevno za rekreacijo uporablja več sto pohodnikov in rekreativcev. Daljnovod bo brez dvoma presekal najbolj zeleni in ohranjeni del naše občine, kjer se ljudje po napornem delovnem dnevu ob sprehodu s psi ali otroci v miru sproščajo. Podoba okolice bo za vedno spremenjena.

Ko sem kot svetnik jeseni 2019 vprašal na občini Ravne, če lahko razkrijejo več informacij o tem kaj se konkretno pripravlja, sem dobil pisni odgovor, da umeščanje trase vodi ministrstvo za infrastrukturo. Občina pa naj bi pred tem že podala svoje pripombe. Krajani in lastniki parcel so lahko upravičeno jezni tudi na občino Ravne, ker jih ni sproti obveščala kakšni načrti se pripravljajo. Tudi jaz sem dobil vtis, kot da so projekt vsi skupaj namerno izpeljali tako, da se javnost ni utegnila mobilizirati in pripraviti, da bi ob pomoči neodvisne stroke pripravila boljše variante in predloge, ko je bil še čas za to. Tudi na sestanku odbora za gospodarstvo, kjer sem kot član 5. oktobra letos vprašal, kako je mogoče, da se občinski funkcionarji niso bolje angažirali glede obveščanja neposredno prizadetih krajanov, sem dobil splošne izgovore, da so bili na oglasnih deskah vabljeni vsi ter da poimensko obveščanje neposredno prizadetih ni v njihovi pristojnosti. To naj bi počel investitor. Drugi spet pravijo, da je to naloga občine oz. njene službe za javno obveščanje, spet tretji so mi povedali, da je to naloga izvoljenih predstavnikov krajevnih funkcij. Ob vsej zmedi kdo je za kaj pristojen in zadolžen sem tudi jaz dobil vtis, da se v tej državi pomembni projekti, ki so sicer nujno potrebni očitno namerno izvajajo na takšen način, da se zaradi pripomb organiziranega ljudstva projekt ne bi slučajno podražil.

Če smo zgradili državo v imenu ljudstva, ki ima vso oblast, potem je v prvi vrsti pomemben interes človeka in ne kapitala. Predstavniki države in občine bi to morali bolje vedeti. Podražitev projekta, da zavarujemo interese ljudi, narave in živali sploh ne bi smel biti noben problem. Občina Ravne je na zadnji seji sveta 6. oktobra po zaslugi angažiranih članov civilne iniciative Zelene Ravne sicer sprejela nove sklepe, kjer zahteva od investitorja ponovne študije s katerimi bi ovrgli sume, da gradnja in obratovanje daljnovoda ogroža zdravje ljudi. Občina tudi zahteva, da se gozd čim bolj ohrani. Vendar bi takšne sklepe morala vsaka resna občina, ki zastopa interese svojih krajanov, sprejeti že pred najmanj tremi leti, če ne še prej, ko so nastajale prve študije variante in še preden je ministrstvo ob pripombah občine začelo z umeščanjem sporne trase v DPN. Zdaj se bojim, da se pred volitvami vsi delajo, kako skrbijo za interese krajanov. Takoj, ko bodo volitve mimo, bodo nove študije potrdile, kar so že sprejeli in gradnja se bo navkljub sporni trasi začela okoli leta 2023 ali pozneje.

Ponavljam, da nihče ne želi gradnje ovirati. Zaskrbljeno pa ugotavljam, da je sistem obveščanja in možnost enakopravnega sodelovanja javnosti pri vseh večjih projektih v tej državi nemogoče ali pa gre za navadno farso.  

Spomin na pokojnega prijatelja in mentorja

Na moji desni strani sedi človek, ki mu dolgujem svojo akademsko izobrazbo. Milivoj ali po domače Emil je bil moj zelo dober stari prijatelj, ki ga od lanskega decembra, odkar nas je zapustil, močno pogrešam. Vedno sem se obdajal s takšnimi prijatelji, ki so znali prisluhniti in pomagati z nasveti. Emil je imel bogate izkušnje in znanje, ki jih je nesebično prenašal na mlajše generacije. Bil je upornik po duši. Nikoli ni pustil svojih prijateljev na cedilu. Znal je nagovarjati in navdihovati ljudi okoli sebe. Bil je zaposlen v mariborskem TAM-u, kjer je delal kot ekonomist na področju obdelave statističnih podatkov, na kar je bil zelo ponosen. Najraje pa je delal z mladino.

Midva sva se spoznala davnega leta 2003, ko sem bil še mlad, naiven in popolnoma neveden. Ni me sram priznati, da do takrat nisem prebral kakšne pametne knjige, čeprav sem imel visoko zastavljene cilje. Manjkale so mi spodbudne besede in usmeritve. Manjkala je tista notranja motivacija. Tako se je ob pravem času pojavil Emil, ki je vse to čez noč nadomestil. Že na prvem srečanju je pri meni vzbudil željo po branju knjig in člankov. Pred njim me nihče ni znal spodbuditi, da bi študiral in se izobraževal. Vse sem počel le zato, ker sem moral, ne zato ker bi me veselilo ali ker bi imelo nek smisel. Emilu je uspel, da je v meni prebudili perpetuum mobile motivacijo, ki je človeka samodejno gnala h končnemu cilju. Naenkrat sem postal prebujen človek, kot da bi me nekdo reprogramiral ali prebudil iz spanca.

Tukaj moram poudariti, da je bil Emil zelo pošten in iskren človek. Nikoli ni ničesar pričakoval v zameno. Ljudje s takšno karizmo po navadi postanejo pokvarjeni in hudobni manipulatorji. Emil svojega vpliva nikoli ni zlorabljal. Prav tako je spoštoval drugačno mnenje. Z njim se v marsičem nisem strinjal, ampak nikoli ne bom pozabil kako argumentirana je bila takšna razprava. Po tvoji zaslugi točno vem s kom se danes splača pogovarjati in s kom ne. Emil je bil res mojster razprave. Želel je spodbujati mladino, da osvaja znanje in pridobiva izobrazbo. Kot sodobni Sokrat je znal postavljati prava vprašanja, ki so človeka silila, da je začel razmišljati. Želel je doseči, da bi vsi ljudje razmišljali s svojo glavo. Mislim, da ne pretiravam, če zapišem, da je Emil nadomestil pomanjkljivosti sodobnega šolskega sistema ter v meni vzbudil željo po nadaljnjem študiju. Brez njegovih spodbud danes zagotovo ne bi zaključeval svojega doktorata iz znanosti, saj me tista motivacija, ki jo je zagnal pred 17 leti še vedno žene naprej. 

Zapomnil si ga bom kot dobrega človeka, ki je bil zmeraj dostopen, prijazen, potrpežljiv in optimističen. Nikoli ga nisem videl nejevoljnega, zmeraj je bil nasmejan in poln novih idej, ki jih je delil z vsemi. Tudi ko ga je že na koncu vse bolelo se je znal pošaliti na svoj račun. Njegov um je bil izostren in jasen do zadnjega trenutka. Vedno je bil pripravljen prisluhniti, pomagati in svetovati. Ni bil eden tistih, ki bi preprosto zamahnil z roko in odgovoril: »saj bo«. Ne. On je znal človeka spodbujati, da je našel voljo in energijo za reševanje problemov. On je bil človek akcije. Mene je učil kako si moram med branjem zastavljati vprašanja, kako ohraniti motivacijo za nadaljnje branje in nabiranje znanja. Učil me je tudi kako brati med vrsticami ter logično razmišljati. Povedal mi je še veliko drugih koristnih stvari, ki sem jih sproti zabeležil. Po njegovi zaslugi berem knjige, ki jih prej nikoli nisem maral. Dvignil me je iz sivega povprečja.

Mislim, da je Emil pravi čas odkril mojo izgubljeno dušo, da sem kljub oviram na koncu zmogel prenesti pritiske in pogum pri vztrajanju na svoji poti. Težko bi mi uspelo brez njegove pomoči in nasvetov. Pravzaprav je danes sploh težko biti sam, ampak ko imaš takšne prijatelje ob sebi, kot je bil Emil postane breme bistveno lažje. Pravzaprav me je Emil pripravil za svet. Zato ga nikoli ne bom pozabil. Zmeraj mu bom hvaležen za njegov dragocen čas in znanje, ki mi ga je ponudil. Tudi sam poskušam na podoben način pomagati ostalim.

Ponosen sem, da me je na pravo pot usmeril TAM-ov delavec! Pogrešam njegov dišeči kruh, ki si ga je zmeraj pripravil, ko sem prihajal k njemu na obisk v sončno Sv. Trojico. Pogrešam njegovo izjemno ljubezen do živali. Pri hiši je zmeraj imel mačke, pred leti pa tudi enega kužana. Danes bi praznoval 83. rojstni dan. Odločil sem se, da bom obeležil spomin na njega. Žal mu ne morem več čestitati osebno, zato se bom vsako leto spomnil njegovih dobrih del, ki jih je naredil za ta svet. Pomagal je ogromno ljudem in živalim ter pri vsem ostal le skromen človek. Hvala za vse, naj ti bo lahka zemlja. Nikoli te ne bomo pozabili.

 

Slikano februarja leta 2016, ko je prišel na moj zagovor diplomskega dela v Maribor.

Spomin in dediščina na Louisa Adamiča

Na današnji dan 23. marca leta 1898 se je rodil Louis Adamič, ki je zaslovel v ZDA, kamor se je leta 1912 izselil, da bi ubežal pred revščino in zaostalostjo Avstro-ogrske monarhije. Amerika ga je sprejela odprtih rok, čeprav ni znal niti besedice angleščine in ni imel prav nobenih delovnih izkušenj ali izobrazbe. Kot samouk se je samostojno izpopolnil v pisanju in izražanju na večernih šolah ob svojem trdem delu na gradbiščih in pristaniščih po celi Ameriki. Tako je postal eden najbolj vidnih družbenih kritikov in pisateljev sodobne ameriške družbe, saj je izkusil krivice, etnično diskriminacijo ter borbo za golo preživetje na lastni koži. 

V ZDA je zagovarjal kulturni pluralizem ter pravice etničnih skupnosti, ki so tam živele in se borile za svoj kulturni obstoj. V času gospodarske recesije je Adamič podpiral sindikalni boj za višje plače in demokratizacijo družbe skozi sindikalizem. Bil ne nasprotnik rasne segregacije in fašizma. Podpiral je politiko odprtih vrat do priseljencev. Leta 1939 je zahteval, da ZDA sprejme najmanj 800 tisoč beguncev iz Evrope na letni ravni. Pozval je slovensko etnično skupnost v ZDA, da zbere denar in evakuira iz Slovenije v ZDA vse znane kulturne ustvarjalce, pisatelje, mislece, pesnike in umetnine, da jih prej ne uniči fašizem. Seveda ga nihče ni jemal resno. Šele ko je vojna zares izbruhnila so ga začeli spraševati za nasvete. Tako je postal politični vodja priseljencev iz Jugoslavije, ki so živeli v ZDA. Poznali so ga prav vsi politiki, vključno z predsednikom Rooseveltom, kot mnogi drugi ugledni javni in kulturni delavci, filozofi, zgodovinarji, sociologi, novinarji, uredniki itd. katerim je v času, ko je v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno potekala bratomorna vojna povedal, da morajo podpreti partizane, če želijo narediti kaj dobrega za njegovo rodno domovino, kar so tudi storili.

V eni od svojih odmevnik knjig, My Native Land, ki je izšla sredi vojne leta 1943, je Adamič takole Američanom predstavil stanje v Sloveniji in Jugoslaviji:

Osvobodilna fronta je bila marsikaj. Ampak predvsem je bila posoda upanja. V najbolj neposrednem smislu je bila konkretna, bojevita reakcija na fašistične zločine. Posameznikovo življenje je seveda ogrožala. Izzvala je povračilne ukrepe. Pa vendar je bila tudi cesta, ki je še najbolj verjetno vodila k preživetju. Nevarnosti je dajala smisel, smrti pomen. V bistvu je ljudem namesto vprašanja: »kapitalizem ali komunizem?«, zastavljala vprašanje, kako naj zberejo vse svoje sile, da bi uničili fašizem; vse drugo lahko počaka. To je postal njihov program. Geslo pa je bilo: »Smrt fašizmu! Svoboda narodu!

 

Dve knjigi za prebrati: Vojna nima ženskega obraza in Totalitarizem

Že dolgo nisem objavil kakšne novice o svojih knjigah. Tokrat objavljam dve knjigi, ki sta nama z Luckyjem najbolj všeč. 

Prva je knjiga avtorice Svetlane Aleksijevič, beloruske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki je napisala čustveno izpoved ženskih udeleženk Rdeče armade v drugi svetovni vojni. Izdaja jo je založba Goga iz Novega mesta in knjigo naslovila: "Vojna nima ženskega obraza". Jaz sem jo prebral v angleščini že pred leti. Od takrat gledam na drugo svetovno vojno bistveno drugače. Knjiga ponuja osebne izpovedi številnih ženskih udeleženk in prostovoljk, ki so se borile v najhujši vojni, kar jih pomni zgodovina. V tej vojni so bile prisiljene zanikati svoj spol in ženskost. Pozabiti so morale, da so ženske, da bi dosegle svoje mesto in spoštovanje, kot ostali. Knjiga opozarja, da se vojna prav zaradi tega nikoli ne sme ponoviti, saj je cela generacija prizadeta, tudi otroci, ki se rodijo po njej. Vojna zanika bistvo in smisel življenja, zanika nežnost in ljubezen, zanika v odpuščanje in toleranco. Vojna prebuja zverinski del naše biti, namesto človečnosti. Vojna je zanikanje samega človeštva! Toplo priporočam vsem, ki jih zanima ženski pogled na vojno in bi radi prebrali kaj novega. Knjiga vam bo zagotovo odprla drugačne dimenzije in poglede na svet, ki jih prej še niste poznali.

Druga knjiga je izšla v založbi Sophia, ki mimogrede izdaja odlično revijo Borec. Gre za razpravo avtorja Enza Traversa, profesorja zgodovine na ameriški univerzi Cornell, ki odgovarja na vprašanje zakaj smo v 20. stoletju namesto izrazov diktatura ali tiranija uporabljali novi termin totalitarizem za opis določenih režimov. Totalitarizem je pretapljanje kompleksne in raznolike družbe v unitarno umetno ustvarjeno enoto. Kdor se taki družbi najde na poti je brez usmiljena poteptan in razčlovečen. Avtor razlaga, da je temelje totalitarizma postavila prav liberalna družba, ker ohranja kapitalizem, ki povzroča delitve in poglablja revščino, kar niti ni presenetljivo, če upoštevamo dejstvo, da sta se fašizem in nacizem razvila prav v osrčju Evrope. Za stalinizem, ki se je razvil v napol fevdalni Rusiji je še razumljivo, da se je zaradi zaostalosti dežele režim razvil v totalitarno obliko, da je poenotil ljudi v industrializacijo dežele, medtem ko je za Nemčijo, ki je poleg razvitosti bila tudi rojstna dežela največjih evropskih mislecev in filozofov res bizarno, da se je tam usidral nacizem s Hitlerjem na čelu. Knjiga nas svari, da se lahko totalitarizem ponovi tudi v 21. stoletju, saj nenazadnje živimo v "liberalni družbi", ki še huje, gradi temelje na neoliberalizmu, kar še bolj poglablja neenakost in revščino med ljudi ter v svojih nedrih neguje totalitariste, ki z užitkom zlorabljajo "svobodo govora" za širjenje primitivnega sovraštva in anti-intelektualizma. Nisem še utegnil prebrati cele knjige, da bi napisal kaj več, ampak je nujno branje za vse, ki želijo zgodovino totalitarizma tudi razumeti.

Slovo od moje babice

Moja babica je preživela vse najhujše grozote v življenju, ki jih premore 20. stoletje. Preživela je dve hudi vojni: drugo svetovno vojno in razpad Jugoslavije. Občutila je pomanjkanje, lakoto, revščino in krizo v devetdesetih let, ko so ljudje ostali čez noč brez trdo prigaranega premoženja, denarja, stanovanja in dostojanstva. Dala je skozi še hujše stvari. Kljub temu je znala ohranjati optimistično razpoloženje in smisel za humor. Kadarkoli sva se slišala po telefonu je izžarevala pozitivno energijo. Imela je veliko bolezni, ampak je vse nekako stoično prenašala. Čeprav jo je marsikaj bolelo se je znala pohecati na svoj račun. Šale in vice je stresala kar iz rokava. Imela je bogato besedišče. Znala je fantastično pripovedovati zgodbe. To so bile resnične zgodbe iz njenega življenja o katerih bi lahko pisali romane. Vsi smo jo radi poslušali. Najbolj me je fascinirala njena domača knjižnica. Pri sebi je imela celo zbirko svetovnih in domačih klasikov. Vse je prebrala. Več kot samo enkrat. Na zadnje se spomnim je brala Tolstoja - Vojna in mir. Kdorkoli je z njo govoril, je dajala vtis stabilne osebe. Znala je izbirati svoje besede, ki so imele svoj smisel, rep in glavo. Nikoli ni prenagljeno sodila o drugih ali govorila na pamet. Vedno je dobro premislila preden je karkoli rekla, kar je čisto nasprotje današnjega sveta, ko ljudje govorijo vse kar mislijo. Po poklicu je bila telegraf, delala je na železnici, kasneje je pomagala urejati prometno logistiko. Zato je bila navajena natančnosti in ubranosti svojih misli. Na delovnem mestu je srečevala celo vrsto zanimivih osebnosti. Od znanih politikov do kulturnikov. Imela je zanimivo življenje, ki so jo polnile dogodivščine. Mene so vedno prevzemale njene zgodbe iz druge svetovne vojne in naših prednikih. Veliko je znala povedati o njih in o svojih knjigah. Bila je polna modrosti.

Slikano na mojem prvem rojstnem dnevu oktobra 1986. V naročju me drži moja baka Slavica

Včeraj se mi je sanjalo, da sem jo obiskal na njenem domu. Povsod so ležale njene knjige. Nekatere so bile lepo zložene na policah, druge odprte na mizah, tretje so ležale razmetane po stanovanju. Nenadoma sem odkril novo knjigo, ki jo prej nikoli nisem videl. Vzel sem jo iz police in začel listati. Bila je kot nekakšna skrita družinska zgodovina, ampak polna ugank. Moje babice pa ni bilo doma, da bi jo vprašal za kaj se gre? Na stežaj je pustila vse odprto in odšla. Veter je pihal iz oken sem in tja, da so zavese kar plapolale od prepiha. Tudi knjige na mizi so se od vetra listale same od sebe. Kako je možno, da je pustila vse odprto in odšla? Ko sem se zbudil sem rekel, da pridejo tudi taki časi, ko se človeku sanjajo čudne stvari. Čez dve uri ko sem se vrnil domov iz jutranjega sprehoda s svojimi psi sem izvedel strašno novico: »Babice ni več. Umrla je. Ravno danes pred nekaj urami«, so mi povedali. Kdaj točno sem vprašal? Okoli 3 ponoči. Torej ravno tedaj, ko sem se nemirno obračal v svoji postelji od čudnih sanj in ko sem v polsnu začel odpirati radiator, ker me je nenadoma začelo zebsti, kot še nikoli prej. V postelji me ob strani vedno greje moj Lucky. Tokrat njegova toplota ni pomagala. Nekaj drugega me je zazeblo. Takoj sem povezal dogodke. Zdaj razumem pomen svojih sanj. Draga babica tvoj odhod iz tega sveta me je zazebel v mojo dušo. Tega se takrat še nisem zadeval. Zdaj pa vem, da bom babico za vedno pogrešal. Izgubil sem zadnjo živečo babico na svetu. 

Naj počiva v miru naša draga Slavica.

29.4.1937 – 30.1.2021