Igranje ruske rulete

Včeraj zvečer nas je pretresla novica, da je umrl zadnji vodja Sovjetske zveze Mihail Gorbačov. Izkoristil bom priložnost in z vami delil nekaj znanja, ki sem ga v zadnjih letih akumuliral, da bi morda skupaj prišli do boljšega razumevanja sedanje situacije v Rusiji.

Mihail Gorbačov

Osebno mislim, da se Gorbačovu prepisujejo prevelike zasluge za vse kar je dosegel. Seveda so pohvale posledica neusmiljene propagande proti Rusiji, zlasti proti Putinu, zaradi vojne v Ukrajini, ki jo seveda ne opravičujem, da ne bom narobe razumljen. Moj cilj je na kratko predstaviti širšo plat dogajanja v zadnjih 40 letih. Kot prvo naj omenim, da Gorbačov ni sam predlagal reform »perestrojke« in »glasnosti«, ampak so glavne okvire, osnutke in načrte pripravili v KGB-ju, natančneje rečeno je to bilo delo dolgoletnega šefa KGB-ja Jurija Andropova, ki je leta 1982 nasledil preminulega vodjo Leonida Brežnjeva in tako prevzel vodenje Sovjetske zveze kot prvi KGB-jevec na tem položaju. Vendar vodenje ni dolgo trajalo, saj je bil Andropov na smrt bolan. Bolehal naj bi za rakom na jetrih. Njegova vladavina se je končala po 18 mesecih leta 1984.

Jurij Andropov

V tem času oz. že prej, ko je bil Andropov pri močeh, je spoznal v kakšnih težavah se je znašla Sovjetska zveza in kaj je potrebno narediti, da se to popravi. Andropov je imel vso potrebno avtoriteto, izkušnje in znanje, da izpelje nujne reforme, ki bi ojačale Sovjetsko zvezo, ohranile enopartijski sistem (kot so to naredili na Kitajskem) ter poskrbel za ravnotežje sil na mednarodnem prizorišču. Na žalost je Andropova po smrti nasledil še bolj bolan Konstantin Černenko, ki dejansko ni vedel kaj se v državi dogaja. Po Černenkovi smrti leta 1985 so člani PB CK-ja v paniki izbrali najmlajšega med sabo, to je Mihaila Gorbačova, za katerega so mislili, da bo kos tej nalogi. Gorbačov je kmalu postal zelo priljubljen v domači in mednarodni javnosti, vendar ni imel potrebne avtoritete nad organi oblasti, zlasti nad KGB-jem, da bi imel zadeve pod kontrolo. Manjkale so mu izkušnje kako izpeljati nadzorovane in postopne politične in gospodarske spremembe sistema, da se ne bi razpadel. Za ta podvig je bil sposoben in poklican le Jurij Andropov. Naslednika pa na žalost ni izbral.

Jurij Andropov je živel zaprto in asketsko življenje, povsem odmaknjeno od oči javnosti. V službi je užival visoko stopnjo avtoritete. Veljal je za deloholika in skromnega človeka. Ni bil skorumpiran kot večina takratnih partijskih funkcionarjev. Veliko je bral in se samoizobraževal, zanimala ga je abstraktna umetnost in kultura. V svoji maniri prekaljenega čekista za seboj ni pustil veliko zasebnih zapisov, le nekaj drobnih beležk in papirčkov, kamor je sproti zapisoval svoje misli, zato njegove agende ne moremo natančno rekonstruirati. Šele po njegovi smrti so sovjetski državljani izvedeli, da je pisal tudi pesmi. Andropov je vsekakor sodil v skupino najbolj inteligentnih vodstvenih partijskih kadrov Sovjetske zveze. Njegovi sodelavci se ga spomnijo kot učinkovitega organizatorja, marljivega delavca, korektnega sogovornika ter discipliniranega in redkobesednega tovariša. Nikoli ni govoril mimo teme, nikoli ni preklinjal, ni se hvalil ali bahal. Ohranjal je profesionalno držo. Govoril je umirjeno, artikulirano, jasno, kratko in jedrnato. Za razliko od mnogih takratnih funkcionarjev je svoje sogovornike gledal naravnost v oči. Tekoče je obvladal angleško in nemško. Vse kar ga je zanimalo je preveril in prebral osebno. Ni pustil, da bi ga o pomembnih zadevah obveščali sekretarji ali drugi uradniki. Andropov je bil eden najboljših kadrov, ki ga je KGB kdaj ustvarila za vodenje države.

Po njegovi smrti je na vodstvenem položaju nastala velika kadrovska praznina. Nalogo reforme so vseeno morali izpeljati drugi, ampak so bili manj kvalificirani in talentirani, niso imeli nobene avtoritete ali sposobnosti. Andropova so se med drugim vsi bali, kar je v Sovjetski zvezi zagotavljalo uspeh. Tudi ameriški predsednik Ronald Reagan se je Andropova bal, saj ga je slednji gledal kot smrtnega sovražnika. Andropov je bil eden tistih voditeljev, ki je dobesedno verjel, da ZDA pripravlja jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Ko so Američani na Pacifiku izvajali svoje vojaške manevre, je Reagan menda za vsak slučaj poslal Andropovu osebno pismo v katerem mu je zagotavljal, da ZDA ne nameravajo začeti vojne. Andropov seveda ni verjel Reganu in drugim zahodnim voditeljem. Na ZDA in zahod je na splošno gledal kot na sovražnike. Bil je prepričan v končno zmago komunizma. Verjel je, da bo kapitalizem nekoč nadomestila neka oblika socializma. Glavno besedo naj bi pri tem prehodu igrala Sovjetska zveza, ki bi se modernizirala in pripravila na nove tehnološke in družbene izzive, podobno kot se je reformirala Kitajska. V ta namen je Andropov v sedemdesetih letih ustanovil t.i. peti oddelek KGB-ja, kjer je bil zaposlen tudi Putin. Ta oddelek je bil zadolžen za novačenje simpatizerjev v tujini za izpolnjevanje svete naloge končne zmage nad kapitalizmom. Vendar kot je znano so se zgodovinski tokovi usmerili v nasprotno stran.

Na oblast je prišel Gorbačov in nadaljeval z reformami, ki so potekale brez resnega nadzora ali dojemanja kakšne posledice lahko pustijo na državo. Nastal je kaos, razpad sistema in pojav organiziranega kriminala ter borba za oblast. Amerika je vse to izkoristila v svojo prid. Tega jim Rusija nikoli ni odpustila. Ko se je po razpadu Sovjetske zveze Boris Jelcin, kot prvi demokratično izvoljeni predsednik Rusije začel zavedati, da zahod Rusije ne bo nikoli sprejel na sebi enaki ravni, se je odločil poiskati temu primernega naslednika. Ni naključje, da je od vseh možnih kandidatov izbral ravno mladega KGB-jevca, Vladimirja Putina, ki je bil takrat star komaj 47 let.

Dovolj zgovoren je podatek, da se je Putin enajst dni preden je postal predsednik Rusije, v funkciji premiera, najprej zglasil na sedežu nekdanje KGB na Ljubjanki, v centru Moskve. Tam je odkril spominsko ploščo svojemu nekdanjemu šefu Juriju Andropovu. To se je zgodilo na simboličen »Dan varnostnih služb«, ki ga v Rusiji obeležujejo vsako leto 20. decembra, ko se spominjajo ustanovitev Čeke, predhodnice KGB-ja. Ob tej priložnosti je zbranim generalom in veteranom varnostne službe povedal (sicer v šali), da je »skupina zakrinkanih čekistov znotraj ruske vlade uresničila dolgoletni cilj in prevzela oblast v državi«. Sledil je evforičen in gromovit aplavz vseh prisotnih. Čez enajst dni je Putin dejansko postal predsednik Rusije, čeprav ga še pred par tedni ni poznal skoraj nihče, razen ozkega kroga znotraj nekdanjih struktur KGB-ja. Kdo je Putin, so se zaskrbljeno spraševali tudi na zahodu? Izbor Putina je bil odgovor »globokih varnostnih struktur« na ponižujoče ravnanje zahoda proti Rusiji. NATO se je takrat počasi približeval ruskim mejam. Naj poudarim, da je Putin po značaju in sposobnosti še najbližji Juriju Andropovu, saj ustreza profilu marljivega, vestnega in sposobnega upravljalca ter organizatorja ruskega imperija. Pod Putinom se je reforma Rusije nadaljevala po zastavljenem »originalnem načrtu«. To je tisti bistven okvir, če želimo razumeti tok dogajanja v Rusiji. Oblastne strukture so si želele ohraniti položaj Rusije, kot velesile na svetovnem prizorišču, da bi lahko uveljavile svoje geopolitične interese na svojem vplivnem področju.

Če se vrnem nazaj Gorbačovu. Ne smem pozabit omenit, da je bil Andropov njegov mentor. Gorbačov se je s časom začel zavedati, da zaradi odsotnosti Andropova ni kos vlogi reformatorja Sovjetske zveze, zato je poskušal z diplomacijo prepričati Zahod, kako se bolj splača končati Hladno vojno, kot nadaljevati sovražnost in tekmovanje. V zameno je pričakoval zaupanje in pomoč pri obnovi socialističnega sistema, ki bi bil bolj odprt, demokratičen in svoboden, ampak je po razumevanju oblastnih struktur dobila Rusija za zahvalo nož v hrbet. Nekaj podobnega je v smislu zbliževanja zahodu poskušal doseči Putin v svojem prvem mandatu med leti 2000 in 2004. Ni mu uspelo. Amerika je takrat podpirala  inscenirane spremembe režima že na samem predpražniku Rusije v Ukrajini in Gruziji. Vse kar se dogaja danes, je le poskus Rusije, ne toliko Putina, ampak njenih oblastnih struktur, da zaščitijo državo in njene interese, da jo ponovno postavijo nazaj na noge kot velesilo, ki bo strahospoštovana in cenjena. Z drugimi besedami povedano: uprla se je ameriški hegemoniji. Koliko bo pri tem uspešna bomo lahko videli v naslednjih nekaj tednih, mesecih ali morda letih.

Velja poudariti, da ima Rusija še danes največji jedrski arzenal na svetu, zato jo je v tem pogledu nemogoče vojaško premagati. Kakršnakoli ekonomska vojna pod firmo sankcij, ki bi izzvala razpad države, bi prinesla kaos tudi preostalemu svetu, saj ne moremo predvideti kaj bi se zgodilo, če nekdo drug prevzame nadzor nad jedrskim arzenalom. Zato pozivam k ponovnemu razmisleku in resni presoji položaja, saj se s podpiranjem vojne dobesedno igramo rusko ruleto.

Prehrana in vpliv na podnebne spremembe

Svet nam pred očmi razpada, ampak tega dejstva do zdaj še nismo dovolj ponotranjili, da bi zadevo začeli jemati resno. Pred več kot desetimi leti, ko sem še snemal svoje video bloge in poskušal ljudi prepričat v bolj zdrave življenjske navade, sem še gojil optimistično upanje, da bomo ljudje z dobro voljo in novim znanjem sami zmanjšali obseg živinoreje in drugih izpušnih plinov v ozračje, ampak se do zdaj zaradi različnih razlogov to še ni zgodilo.

Na moje veliko presenečanje se dogaja obraten proces. Več kot vemo o škodljivem vplivu človeka na okolje, naravo in zdravje, bolj se mi dozdeva, da se pospešeno nadaljuje uničevanje življenja in planeta na katerem živimo. Ljudje vedno najdejo opravičila za svoja škodljiva dejanja. Pri izbiri prehrane bi lahko naredili več, bistveno več, vsaj za sebe, če ne za druge, ampak so prehranjevalne navade in tradicija še naprej bolj pomembni od prihodnosti in usode tega planeta. Na žalost je svet, ki ga poznam vedno ljubil greh in sovražil pravičnost. Bog ne daj, da bi o tem spregovoril na glas, saj bi te takoj označili za čudaka in zatrli.

Zmernost in samoobvladovanje so postali nezaželeni vrlini. Poželenja, ki nas vodijo v suženjski jarem in samouničevanje pa so postali način življenja. Vladajoči sloji družbe, ki ne delajo nič v smeri reševanja nastale zagate, se ne zavedajo kako neznosno breme so natovorili mlajšim generacijam, ki bodo morali zaradi politike potrošniških navad živeti v bistveno drugačnem in peklenskem svetu. Namesto, da bi z besedami in dejanji spodbujali in krepili voljo do spremembe, se dopušča, da se ljudem jemlje volja in upanje, da se bo sploh kaj spremenilo na bolje. Slovenska politika je pri zatiranju takšnega upanja zelo uspešna ter inovativna. 

Nejevernim Tomažem lahko postrežemo s kopico novih dokazov o škodljivem vplivu živinoreje na okolje in zdravje ljudi, ampak jih s tem ne bomo prav nič odvrnili od njihovih prehranjevalnih navad in užitkov. Prav nasprotno, še spodbudili bomo njihovo samouničevanje ali pa ga bodo zrelativizirali. Že res, da je prehrana osebna in svobodna izbira vsakega posameznika, ampak ko postane ta izbira del večjega problema, ki mu pravimo globalno segrevanje, se pojavi vprašanje etičnosti takšne izbire? Seveda izbira prehrane ni glavni problem na tem svetu, je pa na srečo edini na katerega lahko kot posamezniki vplivamo.

Zakaj ljudje lažje izbiramo prave besede, da ne bi koga užalili, težje pa spremenimo lastne navade, ki škodujejo nam in vsem ostalim? To je eden od paradoksov, ki ga ne bom nikoli razumel. Danes smo po nekaj tednih končno dočakali zmerno ohladitev in nekaj več kapljic dežja. Čeprav vem, da bo dežja premalo za rešitev problema letošnje suše, vseeno upam, da bo pričujoči zapis kapnil na rodovitna tla in pripomogel k ponovnemu razmisleku o naših vsakdanjih prehranjevalnih navadah.

Inštitut za nutricionistko je objavil sliko, ki me je spodbudila, da napišem nekaj uvodnih razmišljanj o tej temi. Slika nazorno kaže kako je živinoreja dvignila prisotnost ogljika v ozračju in otežila naš položaj. To seveda lahko spremenimo sami. Ni tako kompleksen problem kot težka industrija in transport. Kdor bere naj tudi razume. Kdor ne želi razumeti pa naj prosim ne pametuje. Stanje je preveč resno, da bi se lahko na ta račun norčevali. To si lahko privošči samo pokvarjena slovenska politika, ki uživa ob razdvajanju, lažeh in prepirih. Navadni ljudje si tega ne smemo privoščit. Moramo se zavedat naše odgovornosti do planeta, narave in živali, sicer bodo tisti mehurčki na sliki enkrat samo poknili....

Refleksija na Štefančičev članek: Pekel je že tu

Toplo priporočam branje Štefančičevega "peklenskega" članka v Mladini z naslovom »Pekel je že tu!«, ki sem ga v teh vročih dneh v družbi svojih kužanov, prebral na hladnem. Prišel sem do naslednjih ugotovitev, ki jih tukaj delim z vami:

Če si lažje predstavljate konec sveta, ne pa konec kapitalizma, potem obstaja velika verjetnost, da ste pod vplivom neoliberalne ideologije, ki je onemogočila vsako idejno predstavo o družbeni alternativi. Neoliberalna propaganda je dolga desetletja prepričevala ljudi, da morajo za uspešno razvijanje družbe podpirati odkrite ali prikrite oblike privatizacije, deregulacijo trga in nižanje davkov za najbogatejše. Tudi obstoj demokracije, sodišč, neodvisnih medijev in celo držav so postali ovira za izvajanje ideologije neoliberalizma v praksi. Vsak dosleden nadzor in pregled nad delovanjem ekonomije preprečuje uporabo zvijač, korupcije in drugih metod za nesramno bogatenje elit, ki so svet in družbo spremenile v pravi pekel.

Na žalost so v službi neoliberalne ideologije tudi predstavniki glavnih medijev, ki nam nikoli ne povejo resnice. Politiki, ki so od njih odvisni jim tiho prikimavajo in tako dodatno škodijo demokraciji, državi, ljudem in predvsem naravi. Ne smemo pozabiti, da se je politika neoliberalizma izoblikovala v zločinu, nasilju, represiji, terorju in likvidacijah ljudi, ki so se borili za pravico in resnico. Neoliberalizem, ki omogoča nemoteno delovanje kapitalizma, ki zaradi tega nima alternative, je najhujši totalitarizem in enoumje brez primere v zgodovini. Zato imamo pekel in podnebne spremembe, ki nas peljejo v katastrofo.

Vse se je začelo v Čilu 11. septembra 1973. Takrat je ZDA izvedla državni udar zoper demokratično izvoljene oblasti in namesto njih nastavila vojaško hunto, ki je eksperimentirala z novo ekonomsko politiko, ki je danes naša realnost. Demokracija je postala ovira za izvajanje neoliberalne politike. Tako ne preseneča, da so svoj eksperiment izvajali v Čilu, ne pa v kakšni razvidi deželi, saj bi se ljudje uprli. Tako so začeli postopoma prilagajati sistem, zakone in družbo na novo realnost. Ljudi pa so s pomočjo glavnih medijev in zamegljevanjem bistva problema reprogramirali, da jim je postalo vseeno, če imamo demokracijo, državo, politike, zakone in sodišča, saj njihova pravica in beseda ne veljata niti piškavega groša.  Tudi vojna v Ukrajini je posledica neoliberalne politike. Rušenje Sovjetske zveze in uvajanje neoliberalnih ekonomskih politik, je pahnila številne Ruse v hudo revščino, kriminal ter anarhijo, da so namesto demokracije želeli avtokrata, torej človeka, ki bo naredil red in zaprl kriminalce. Tudi v EU obstajajo navidezne demokracije, ki uvajajo avtokracijo in vsiljujejo zgolj eno sprejemljivo resnico in realnost. Vse drugo je odrinjeno na obrobje. Ljudje prav zaradi tega ker niso uslišani izgubljajo zaupanje v uradne institucije in čedalje bolj verjamejo populistom in drugim manipulatorjem.

Naša zaspanost, ker nismo razmišljali družbeno odgovorno, kdo nas zastopa in kakšne posledice to prinaša, se nam zdaj maščuje v podobi hudih podnebnih sprememb. Kras je zgorel  tudi zaradi kapitalizma! To se ne bi zgodilo, če bi se v preteklosti oblastniki obnašali družbeno odgovorno, vlagali v požarno varnost ter krepili komunalno infrastrukturo. Ker pa so takšne javne storitve dodaten strošek za državo, ki ne služi interesom neoliberalizma, torej ne prinaša dobička, se v tem pogledu ni naredilo ničesar. Vse je bilo prepuščeno usodi in naključjem. Na koncu so Kras morali reševati navadni gasilci prostovoljci! Politika je v tem času ljudi samo dodatno razdvajala. Tako pridemo do ironičnega neoliberalnega zaključka, da so v resnici politiki nekoristni in predstavljajo strošek!

Dejstvo je, kakor ugotavlja Štefančič v svojem članku, da nam je ideologija neoliberalizma dobesedno zlezla pod kožo, okužila naša srca, zameglila razmišljanje, povečala apetite po nakupovanju in imetju ter zasenčila bistvo demokracije. Ideologija neoliberalizma nas je dobesedno prevzela. Tako so ljudje postopoma prenehali razmišljati o alternativah kapitalizmu. Sindikati in leve stranke so začele opuščati idejo razrednega boja, saj so se morali prilagodit prevladujoči miselnosti v družbi, ki jo je ustvarjal potrošniški kapitalizem in ideologija neoliberalizma. Posledično se je izkazalo, povsem upravičeno, da med novo levo in novo desno politiko ni prav nobenih razlik, saj oboji (tega vam strici niso povedali) izvajajo enako neoliberalno politiko, ki na račun umetnih delitev v družbi samo povečuje ekonomske in družbene razlike med ljudi. Tam kjer se dva prepirata, tretji dobiček ima. Vsaka pomisel na alternativo kapitalizmu je takoj razglašena za noro, radikalno, preveč levičarsko in celo teroristično. Vsakega, ki bi govoril o alternativi prikažejo kot neuravnovešenega ali nekoga, ki je bodisi preveč mlad, izobražen ali pa nima nobenih resnih delovnih izkušenj od tistih, ki so mojstri manipuliranja in uničevanja družbe in narave! Ljudje pod vplivom takšne neoliberalne ideologije takoj nasedejo umazani propagandi in začnejo verjeti, da nam res ni pomoči. Ker nas je neoliberalizem atomiziral, osamil, razmontiral in dehumaniziral smo postali sami sebi največji problem in ovira. Politika nas je namesto ozaveščanja o razredni vlogi in odgovornosti, začela na veliko zastrupljati z izkrivljenimi pogledi na politiko identitet. Tako je postala večja verjetnost, da se bomo kot družba bolj ogreli za identitetna in ne razredna vprašanja. Spet voda na mlin elitam in kapitalizmu.

Tako smo prišli do trenutne situacije, ko se bojimo sprememb in ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Bojimo se, da nas bodo nadomestili drugi, večinoma begunci in ekonomski migranti, ki samo bežijo zaradi vojn in revščine, katere so povzročile iste neoliberalne politike. Atomizirana družba na zahodu se lažje poveže, ko gre za teorije zarote in politiko sovraštva, ki samo zamegljuje bistvo problema, namesto, da bi se povezali v zahtevo po pravični in družbeno odgovorni politiki, ki izhaja iz razredne zavesti, da mora biti vsako delo in življenje cenjeno in spoštovano. Elite so nam ukradle sposobnost razmišljanja o alternativah in prihodnosti. To je bistven problem naše sedanjosti. Pri nas so začeli z uničevanjem kulture, izobrazbe in demokracije, saj brez tega ni možna nobena resna alternativa kapitalizmu in neoliberalni ideologiji. Zaradi tega smo potisnjeni v obupen položaj, kjer živimo v negotovosti, ločeni eden od drugega, čeprav z njimi delimo isto usodo, vendar se ne povezujemo, saj nam je identitetna politika sotrpine prikazala kot sovražnike in tekmece. Spet neoliberalizem na delu! Jezimo se na ljudi zaradi njihovih identitet, namesto da bi se skupaj jezili na sistem, politike, glavne medije in vse, ki prodajajo eno in isto lajno kako kapitalizem nima alternative in je bolje biti priden hlapec in oportunistična ovca kot upornik. Tako je neoliberalizem dosegel, da lahko izvaja svojo zločinsko politiko kljub formalnem obstoju demokracije, zakonov in države, saj se ljudje kregajo med sabo, namesto z kliko na oblasti, predvsem pa pustijo pokvarjenim politikom, da mislijo namesto njih. Kako drugače opisat to stanje kot pekel, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi? Začnimo razmišljat o alternativah, sicer se nam bo Kras ponavljal vsaki dan!

Za zaključek naj omenim še osebno opažanje. Zdi se mi, da so postale ženske bistveno bolj dojemljive za tovrstna kritična razmišljanja in celo bolj pogumne od moških? Ne vem zakaj je temu tako? Kot da bi imel neoliberalizem nekakšen kastracijski efekt? Upam, da se motim, saj bomo v prihodnje rabili čim več kritičnih ljudi vseh spolov, identitet, narodnosti, ver in razredov, da popravimo storjeno škodo, ki uničuje naša življenja, družbo, naravo, živali in svobodo misli.

Psihoanaliza slovenskega nesrečnika

V Nedeljskem dnevniku je včeraj izšel zelo zanimiv intervju s psihiatrom Gorazdom V. Mrevljetom. Glavni poudarki so šli v smeri zakaj se današnji politiki ne čutijo odgovorne za svoja nemoralna dejanja. Odgovor je preprost: zaradi narcisizma. Politik, ki je zaljubljen v samega sebe ne vidi in ne čuti nobene odgovornosti do drugih, sploh do tistih, ki so ga izvolili, zato mu je malo mar kaj si o njem mislijo. Očitno je, da se imajo za nekaj več. To se vidi tudi po tem kako svojih kritikov sploh ne jemljejo resno oz. jih razumejo kot zavračanje ljubezni, ki naj bi jo dajali ljudem. Vendar je ta ljubezen sprevržena in patološka, saj sledi sebičnim ciljem katere končni namen je akumulacija oblasti, moči in bogastva v rokah enega samega človeka. To jim prinaša več oboževanja in neomejena poželenja. Oni so od tega odvisni. Zdravila zoper narcisoidno požrešnost in iskanja pozornosti pa ne poznamo. Pri tem imajo končno besedo volivci, ki so odpovedali na celi frontni črti, saj takim politikom nasedajo, češ da so žrtve neke "globoke države", ne pa da so rablji in manipulatorji resnice. Za Slovence pove, da so preveč oportunistični, kar je spet ugodna klima za rast tovrstnih politikov, ki jim slepo in nekritično sledijo naravnost v propad in moralni razkroj družbe. Skratka, priporočam branje celega intervjuja v Nedeljcu.