Bruseljska dvoličnost in dvojna merila Zahoda

Kako je mogoče, da lahko neka revna Bolgarija diktira politiko širitve Evropske unije z absurdnim zahtevam po zavračanju obstoja makedonskega jezika in njihove identitete? Zanimivo, da se takšna politika istočasno očita samo Rusiji, medtem ko v naši sredi dopuščamo Bolgariji, da počne isto, seveda z blagoslovom bruseljskih birokratov. Bruseljskim birokratom verjetno bolgarski nacionalizem ni bolj všeč od makedonskega ali ruskega. Tukaj gre za pokrivanje anglo-saksonskih geostrateških interesov, ki jih kot hlapci Zahoda izvajajo revni Bolgari nad še revnejšimi Makedonci. S tem se omejuje vpliv Rusije na območju zahodnega Balkana, kar Srbiji kot zvesti zaveznici Rusije zateguje zanko okoli vratu. Zaradi tega bodo bruseljski birokrati prisilili Makedonce, da se odpovedo lastni identiteti, čeprav isto politiko zanikanja identitete naroda očitajo Vladimirju Putinu v Ukrajini.

Makedonija bo morala iz učbenikov črtati vsa poglavja, ki niso povšeči Bolgarom, sploh tista, ki govorijo o junaškem odporu Makedoncev med drugo svetovno vojno. Odpovedati se bodo morali tudi prevelikemu čaščenju Josipa Broza Tita, ki jih je takrat v okviru NOB vodil k uporu proti bolgarski okupaciji. Naj spomnim, da je bila Bolgarija pomembna članica Hitlerjevega zavezništva in ena od agresork na Kraljevino Jugoslavijo. Po vojni je Tito z Blejskim sporazumom leta 1947 Bolgarom odpustil njene grehe in se odpovedal vojni odškodnini, ki bi jo v višini 25 milijonov dolarjev (330 milijonov v današnji vrednosti) morali izplačati Jugoslaviji. Seveda takšne hvaležnosti Bolgari niso nikoli vrnili. Zdaj so prišli okrepljeni nazaj in zahtevajo poleg revizionizma še moralno odškodnino za svoj poraz. Slovenija bi ravno zato morala stopiti v bran Makedoncem, saj imamo podobno zgodovinsko izkušnjo s sosednjo Italijo in Avstrijo. Še slabša popotnica za vstop v EU čaka Bosno in Srbijo. A si bomo v znak solidarnosti odeli v profilne slike makedonsko zastavo? Verjetno ne, ker so makedonske elite že klonile pritiskom.

Po čem se politika Bolgarije, ki jo podpirajo bruseljski birokrati in NATO, razlikuje od ruske politike v Ukrajini? Bolgari nimajo lastnih zalog nafte in plina, vendar so svoje cilje dosegli z uporabo drugih, bolj prefinjenih sredstev, kar je prizadelo Makedonce kot narod in predvsem škodilo evropskim vrednotam. Če se lahko plin in nafta še nekako nadomestijo, se občutek zanikanja nacionalne identitete in dostojanstva ter zgodovinski revizionizem ob prisotnosti revščine in politične nestabilnosti ne moreta nadomestiti z drugim kot z jezo in velikim razočaranjem nad politiko EU. Kakšne so to evropske vrednote, ki dopuščajo sramotno teptanje makedonskega naroda? Najprej so Makedonci prepustili tretjino svoje države albanski manjšini, ki praktično obvladuje tudi njeno notranjo politiko, nato so morali popustiti pritiskom Grčije glede imena države, zdaj bodo klonili še pod pritiski Bolgarije.

Države, ki so Makedonce do zdaj stiskale v kot, ne sodijo med najbolj vzorne članice EU. V večini vzhodnoevropskih držav so na oblasti ozke vladajoče klike, ki s pomočjo korupcije, nepotizma in manipulacij ohranjajo svoje oblastne interese. Zaradi tega pustijo svoje države ekonomsko in vojaško izkoriščati močnejšim geostrateškim silam. Razen zdrah in dolgov nista vladajoči kliki v Bolgariji in Grčiji prispevali nič bistvenega k razvoju skupnosti, vendar sta dosegli svoje nacionalistične cilje, s katerimi se pred revnimi državljani lahko pohvalijo. Njim ni v interesu skrb za blaginjo, poštenost, solidarnost in medčloveške odnose, ki bi prispevali k razvoju in napredku družbe ter njeni stabilnosti. Zanima jih le stabilna oblast, ki jo najlažje dosežeš s pomočjo udinjanja najmočnejšim silam, negovanjem revščine in obujanju nacionalizma.

Vse kaže, da so nacionalni miti v teh državah »nove Evrope« postali nekakšno nadomestilo za propadle ideologije, religije in zavoženo ekonomsko politiko EU. Sodobni nacionalizem ter iz tega izhajajoč občutek večvrednosti odgovarja širšim plastem zavedenih in revnih evropskih narodov, ki se vsaj v nečem počutijo bolje od drugih. Revne države, ki svojim državljanom ne morejo zagotoviti ekonomskega blagostanja in napredka, so posvetile veliko pozornost polpreteklim mitom in drugim izmišljotinam, da bi odvrnile pozornost od resničnih problemov in vzrokov za slabo stanje v družbi. Bruseljske birokrate ne moti bolgarska nacionalistična politika do Makedonije, kot tudi ne madžarski ali poljski nacionalizem, saj imajo od tega obojestransko korist. Diplomatska rešitev je bila v makedonskem primeru dobrodošla, saj se je pokrivala z vojaškimi interesi anglo-saksonskega NATO zavezništva ter ekonomske politike EU. V primeru Ukrajine diplomatska rešitev ni smela priti v poštev. Implementacija minškega mirovnega sporazuma, ki so ga s posredovanjem Rusije »s figo v žepu« sprejele tudi zahodne države, bi omogočila miren razplet ukrajinske krize. Minški sporazum so pokopale prav jedrne evropske države (Francija in Nemčija), ker so namesto svojim interesom sledile geostrateški politiki ZDA, ki zadnjih 30 let na račun nesreče drugih odkrito izzivajo Rusijo v globalni konflikt in vojno.

Zadnjih osem let so bruseljski birokrati, podobno kot bolgarski nacionalisti v primeru Makedoncev, ignorirali celo vrsto lastnih načel in vrednot. Spregledali so tudi ukrajinsko nasilje v Donbasu, da bi konflikt domači javnosti prikazali kot enostransko početje upornikov in Rusije. To jim je do zdaj pomagalo pri opravičevanju njihove dolgoletne porazne ekonomske politike, ki v mnogih državah že kaže svoje zobe in hkrati krepi evropski nacionalizem, rusofobijo in militarizem. Verjetno računajo na to, da bodo ceno zgrešene politike do Rusije, Ukrajine, Makedonije in drugih držav na koncu plačali nemočni in razklani narodi EU, ki zaradi prevladujočih mitov očitno ne bodo imeli slab občutek o svoji revščini. Jasno je, da hočejo evropski birokrati in vladajoče klike usmeriti vso jezo in frustracije na Rusijo. Vprašanje, če jim bodo tokrat evropski narodi slepo sledili v prepad, saj so večinoma že siti izrednih razmer, zategovanja pasov, dvojnih meril, omejevanja svobode, zapovedovanja edine uradne in sprejemljive resnice ter pomanjkanja perspektive in stabilne prihodnosti. Zaradi tega se lahko zgodi, da bo letošnja jesen in zima najtežja preizkušnja sodobne družbe doslej. Evropska solidarnost je že odpovedala v primeru zaščitne opreme proti virusu, mar res mislite, da bo zdaj delovala, ko bomo potrebovali dodatne puloverje?

Kratka analiza posledic širjenja Nata na vzhod

Članek sem po nasvetu prijatelja poslal na uredništvo Dela. pred tem sem ga objavil na svojem FB profilu. Nisem imel upanja, da ga bodo na Delu sploh objavili. Na koncu sem bil presenečen, ko so mi odgovorili, da bo članek objavljen v Sobotni prilogi dela v pismih bralcev 9. julija. Tukaj ga objavljam v Delovi obliki z povezavo na koncu članka

Foto: Eržen, Delo

Ko je Španija postala članica zavezništva Nato, se nihče ni vprašal, kakšne posledice bo to prineslo okupiranim območjem v Maroku, eksklavama Ceuta in Melilla ter drugim narodom, ki nočejo ostati pod špansko vladavino. Kot zanimivost naj omenim, da so se na referendumu o članstvu v Natu leta 1986 najbolj odločno in večinsko zoperstavili prav Katalonci, Baski in prebivalci Kanarskih otokov, ki še danes zahtevajo več samostojnosti. Katalonija je bila in je še vedno ena od najbolj ekonomsko razvitih regij v Španiji, ki tudi največ prispeva v skupno državno blagajno. Njihov referendum o neodvisnosti je bil oktobra 2017 vsem na očeh brutalno zatrt. Situacija je bila podobna ukrajinski, vendar s to razliko, da Španija ni bila deležna sankcij ali izključevanja iz mednarodnih organizacij.

Poglejmo, kaj se je v približno tem času dogajalo v vzhodni Evropi. Večina Ukrajincev ni bila naklonjena približevanju Natu. Najbolj odločno so temu nasprotovali etnični Rusi in Ukrajinci, ki so govorili rusko na vzhodu države. Prav te regije so bile gospodarsko najbolj razvite in so prispevale največ v skupno blagajno. Nazaj se je vrnilo bore malo sredstev, saj je bila kijevska oblast skorumpirana, stavke rudarjev pa so bile zmeraj nasilno zatrte. Desničarski puč leta 2014 je samo še poslabšal situacijo v državi, saj so se nove oblasti odločile za radikalne spremembe. Ukrajino so hoteli priključiti zavezništvu Nato in EU brez soglasja manjšin. Istočasno so omejevali rabo ruščine in prepovedali ruske simbole. Temu so se Rusi na Krimu in Donbasu odločno uprli, zato so zahtevali osamosvojitev in priključitev k Rusiji. Na podobno pot so krenili tudi prebivalci v Harkovski, Hersonski in Odeški regiji, vendar so jih v zadnjem trenutku ustavili ukrajinski tanki in oborožene tolpe neonacistov. Neonacisti so 2. maja 2014 v Odesi žive zažgali proruske protestnike, ki so se zatekli v dom sindikatov. Za omenjen zločin ni odgovarjal še nihče. Rusi v Ukrajini so se zaradi tega upravičeno počutili ogrožene. Sledila je temu primerna reakcija.

Glede na dejstvo, da Katalonci in Baski še danes ne smejo sanjati o osamosvojitvi, saj so v članici Nata postali talci geostrateških iger proti Rusiji, je bila odločitev Krima in Donbasa povsem razumljiva. Ne smemo pozabiti, da je evropsko pravo legaliziralo kolonialne posesti v Ceuti in Melilli, ki bi jih morala Španija že zdavnaj vrniti Maroku. Namesto tega sta ti dve eksklavi najbolj razvpit primer kolonialne dediščine, ki jo ohranjata in branita Natova vojska in birokrati v EU ter kjer se istočasno množično kršijo pravice priseljencev. Mimogrede: tudi Maroko ima svojo črno piko v odnosu do prebivalcev Zahodne Sahare.

Foto: Črt Piksi, Delo

Litva je nedavno razglasila Rusijo za teroristično državo in blokirala dostop do njene eksklave Kaliningrad. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če bi Maroko blokiral eksklavi Ceuta in Melilla. Kako dolgo bi Nato trpel takšno potezo Maroka? Videli smo, kaj se je zgodilo z referendumom v Kataloniji. Vsi so gledali stran, ko so španski policisti pretepali ljudi, ki so hoteli glasovati za samostojnost. Tukaj imamo opravka z dvojno moralo in hipokrizijo Zahoda, ki obsoja zgolj eno stran, ni pa se sposoben dogovoriti za razumno in kompromisno rešitev problema. Zakaj bi sploh iskali kakršnokoli rešitev, ko pa trenutno stanje odgovarja lastnikom kapitala, ki lahko s svojimi mehanizmi stiskajo reveže v primežu novih podražitev in jih držijo v strahu pred drugimi ljudmi?

Zakaj, mislite, da imamo evropsko kopensko mejo v Ceuti in Melilli z Afriko? Pritisk migrantov na to območje deluje kot sprostilni ventil za frustracije prestrašenih volivcev, ki nato glasujejo za populistične stranke in s tem načenjajo temeljne vrednote EU in demokracijo. Zakaj, mislite, da je Nato ustvaril kaos na evropskih mejah, v Libiji, Bližnjem vzhodu in Afganistanu? Katere stranke imajo v Španiji, Italiji, Franciji in Nemčiji, ki so ključne države za obstoj EU, največ koristi od negotove svetovne situacije? Seveda so to populistične desničarske stranke, ki na prvi pogled krepijo vpliv Rusije v EU, ampak ne pozabite, da je Rusija hotela EU prodajati samo svoje energente, da bi ekonomsko okrepila svojo državo in obrambne pozicije. ZDA so se najbolj bale, da bi postala Rusija preveč razvita, EU pa samostojna in pragmatična v svojem odnosu do Rusije. To bi utegnilo zamajati njen dominantni položaj ne samo v EU, ampak tudi na svetu. Zaradi tega je mogoče razumeti, da je Američanom bolj kot Rusiji v interesu razdvojiti in oslabiti pozicije EU. Temu primerna je bila tudi politika zavezništva Nato na njenih mejah.

Prav zaradi tega si upam trditi, da smo razumni ljudje odločno proti takšni politiki, ko je govor o širitvi Nata, ki na dolgi rok ne prinaša varnosti ali stabilnosti, ampak kvečjemu dodatno negotovost in stalno oboroževanje ter polnjenje skladišč orožja, ki se bodo enkrat morala nekje izprazniti v novi vojni. To pač ni prava pot do rešitve problemov. Pravo pot so v zgodovini poznali le maloštevilni in pogumni državniki, ki so se znali pogajati in iskati sporazumne rešitve, s katerimi so ohranjali interes miru in skladnega razvoja vseh. Če ne bomo kmalu našli podobne rešitve, se nam ne obeta nič dobrega. Rešitev je po mojem mnenju multilateralni svet. Prizadevanje zgolj ene strani za prevlado nad drugimi bo rojevalo vedno nove konflikte, ki škodijo vsem, koristijo pa le peščici elit in najbogatejših držav – ter seveda dominanci ZDA na svetu.

Povezava do članka

Moč voditeljev in vloga žensk v 21. stoletju

Pričujoči zapis je moj utrinek, ki je nastal kot odgovor na neodgovorjeno vprašanje, ki so mi ga pod krošnjami Najevske lipe postavili na razmisleku o vlogi moči voditeljev.

V soboto, 2. julija, so me organizatorji tradicionalnega srečanja pod Najevsko lipo iz občine Črne na Koroškem povabili kot zgodovinarja, naj se pridružim »Razmisleku pod lipo«; pogovornega dela srečanja, kjer smo razpravljali o moči voditeljev. Bil sem zelo počaščen, da so me kot mladega in nepoznanega zgodovinarja sploh poklicali, zato sem vabilo sprejel. To je bila zasluga županje Romane Lesjak, ki v svoji občini velja za priljubljeno županjo, saj ima posluh za ljudi in odprto srce.  

Razmislek pod krošnjami Najevske lipe

Najevska lipa je pomembna znamenitost Koroške regije, saj gre za najdebelejše drevo v Sloveniji, ki hkrati predstavlja zgodovinski simbol naših krajev. V obsegu meri okoli 11 metrov, visoka pa je približno 24 metrov. Ocenjuje se, da je stara okoli 800 let. Žal so jo v preteklosti že načele številne naravne katastrofe. Poleg žledoloma leta 2014, jo je najhuje prizadelo neurje leta 2018, ampak je lipa preživela in vzcvetela. Najevska lipa je sicer mati vseh slovenskih lip. Nahaja se na Ludranskem Vrhu nad Črno, sredi divjine na nadmorski višini 1056 metrov. Lokacija lipe ni težko dostopna. Čerjani se tja odpravijo po označeni pešpoti, letos pa občina zaključuje urejanje ceste, ki bo Najevsko lipo po varnejši asfaltirani cesti povezala z dolino in približala ostalim obiskovalcem. 

Pod šotorom smo imeli označena mesta

Tradicionalnega 31. srečanja se je letos udeležilo okoli 400 obiskovalcev. Poleg predsednika države, Boruta Pahorja, so bili prisotni tudi številni politiki, državnozborski in evropski poslanci, župani in člani vlade. Prišli so tudi obiskovalci iz sosednje matične Koroške. Program srečanja so popestrili s kulturnim dogodkom, folkloro in narodno pesmijo. Osrednjo misel je na srečanju izrekla slavnostna govornica dr. Marija Makarovič, antropologinja in etnologinja, ki je izrazila upanje, da se bodo politiki končno začeli zavedati, da so v službi ljudi in ne obratno. Prav tako je izrazila veselje, da smo se na volitvah 24. aprila večinsko odločili za »evropski način življenja«. Po njeno to pomeni za »svobodo misli, svobodo govora in svobodo delovanja«, kar prinaša tudi odgovornost do družbe.

Pred osrednjim govorom smo povabljeni gosti razpravljali pod Najevsko lipo o vlogi močnih voditeljev ter vplivom, ki ga imajo na prihodnost, sedanjost in preteklost. Povabljeni so bili predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, poslanec Jani Prednik, župan avstrijske občine Globasnica Bernard Sadovnik, gospodarstvenici Suzana Filipančič in Denise Kramljak ter moja malenkost.

Skupinska slika nastopajočih v razmisleku

V razpravi sem pripomnil, da bomo letos oktobra obeleževali 60. obletnico kubanske raketne krize, ki je svet skoraj pahnila v uničujočo tretjo svetovno vojno. V luči ukrajinske krize se mi je zdelo pomembno omeniti, da lahko izbruh nove vojne prepreči le pogumen in močen voditelj. Takrat so na srečo imeli razumnega ameriškega predsednika John F. Kennedyja, ki je prednost dajal diplomaciji, kompromisom in popuščanju, da je lahko dosegel miren razplet krize. Čeprav so takrat ameriškemu predsedniku njegovi najožji svetovalci predlagali nasilno rešitev krize, se je predsednik Kennedy odločil drugače, saj se je postavil v vlogo navadnih ljudi, ki uničujoče vojne niso želeli. Na žalost je bil Kennedy prav zaradi tega čez leto dni žrtev atentata. Vendar je bila njegova žrtev majhna, saj bi v nasprotnem primeru umrlo na milijone ljudi, če bi se odločil drugače. To je tudi glavni problem, zakaj imamo malo pogumnih voditeljev, saj nihče ne upa prevzeti osebne odgovornosti in žrtvovanja za višje dobro vseh.  

Županja Romana Lesjak, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in povezovalec razmisleka dr. Tomaž Simetinger.

Sodobni voditelji bi se lahko marsikaj naučili iz preteklih primerov, ki jih ni malo, ampak jim to preprečuje pomanjkanje znanja in empatije ter razraščajoče teorije zarote, v katere ljudje verjamejo bolj kot uradnim razlagam. Naj kot zgodovinar poudarim, da ni enostavno razložiti vzroke preteklih dogodkov, saj je svet zelo kompleksen, sploh pa danes, ko je globalno povezan. V svoji doktorski disertaciji sem se ukvarjal z idejami, ki so jim verjeli preprosti ljudje, zato dobro vem, kako radi verjamejo v poenostavljene razlage, ki vzroke pripisujejo delovanju organiziranih zlodejev, povezanih v tajne združbe, ki naj bi iz ozadja vodili tokove dogodkov in svetovno politiko. To je izrazito črno-belo razumevanje razvoja dogodkov, kjer obstajata samo dve možni razlagi: Tista o »hudobnem kralju Janezu« in »dobri kraljici Lizi«. Pod Najevsko krošnjo sem dobil vprašanje o »globoki državi«. Namenoma nisem podal direktnega odgovora, saj sem si vzel več časa za razmislek.

Razmislek je potekal v sproščenem vzdušju

Zgodovina je namreč večni dialog med sedanjostjo in preteklostjo. Včasih so za težave krivili Jude in komuniste, danes pač globoko državo, globaliste in strice iz ozadja. Svetovna politika se razvija po utečeni spiralni poti, ki ni toliko odvisna od omenjenih centrov moči, ampak pogosto naključnih in nepovezanih dogodkov, v katere so vpletene tako dobre kot slabe ideje politikov, ki jih zastopajo kot izbrani voditelji. Ni zaman nastal pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Večina problemov pa vendarle nastane kot posledica slabega razumevanja, podcenjevanja, demoniziranja, izključevanja in pomankanja empatije. Nezreli voditelji za svoje težave pogosto krivijo druge in iščejo grešne kozle, namesto da bi se soočili s težavami, jih reševali s sodelovanjem in povedali ljudem resnico. Lažje se je skrivati za hudobnim kraljem Janezom, kot dobro kraljico Lizo. V času naraščajočih geopolitičnih napetosti med Rusijo in Kitajsko na eni strani ter Zahodom na drugi postanejo takšne spirale uničujoče za človeštvo in naravo. Naš mir je ogrožen! Namesto, da bi vojne preprečevali, se nanje pripravljamo s težko oborožitvijo in povzročanjem vedno novih napetosti in krivic. Narodi s takšnimi voditelji hodijo kot mesečniki v vedno hujšo krizo, iz katere ni videti izhoda, saj nimamo močnih voditeljev, ki bi znali potegniti ročno zavoro. Današnja kriza je zato bistveno bolj podobna Evropi tik pred prvo svetovno vojno leta 1914 kot paralelam iz druge svetovne vojne.

 

Program dogodka je bil pester in bogat

Prav zato morajo v politiko vstopiti emancipirane ženske voditeljice, za katere sem v zaključku povedal, da bodo zaznamovale pričujoče 21. stoletje. Sedanje desetletje, ki je pred nami, je najbolj nevarno obdobje tega stoletja. V preteklosti najdemo primere ženskih voditeljic, ki so znale v podobnih krizah sproščati napetosti, vendar imamo tudi primere žensk, ki so ravnale nasprotno, torej so bile še bolj okrutne in nasilne. Pri tem naj v zagovor poudarim, da so ženske v preteklosti morale slediti patriarhalnim vzorcem obnašanja, saj so se bile prisiljene prilagajati prevladujočemu moškemu svetu. V borbi za oblast in preživetje so bile zaradi tega bolj zvite in brutalne, da bi dosegle svoje cilje. V nekaterih primerih se jim je izšlo, v mnogih pa ne.

Pod krošnjami Najevske lipe je bilo na višini 1054 m prijetno hladno in osvežujoče 

V sedanji dobi demokratične emancipacije, ko so ženske v politiki postale enakovredne moškim, lahko pričakujemo, da bodo končno začele vladati tudi s svojo ženskostjo in empatijo. Takšne ženske bodo znanilke naprednih idej, zato poskušajo desni populisti s svojo politiko na vse načine omejiti njihove pravice in jih poslati za štedilnik. Kot glavno orodje discipliniranja in podrejanja uporabljajo omejevanje dostopa do prekinitve nosečnosti. Za poniževanje pa izpostavljajo njihov izgled, način življenja ali stil oblačenja. Enakopravnost spolov še zdaleč ni dosežena na vseh ravneh družbe. V delovnih razmerjih so ženske za isto delo še naprej plačane manj od moških ali pa so bistveno bolj izkoriščane. Poleg tega so v slabšem položaju za pridobitev rednega delovnega razmerja, kajti delodajalec že kalkulira, da bo enkrat morala v porodniško. Ženskam smo na papirju zagotovili politične pravice in emancipacijo, nismo pa jih zaščitili pred predsodki, izkoriščanju, poniževanju in družinskem nasilju. Vse ženske morajo imeti neodtujljivo pravico do odločanja o svojem telesu in vlogi, ki jo želijo opravljati v družbi in življenju, brez da bi se zaradi tega počutile krive ali drugačne. Le takšne ženske bodo uspešne na poklicni poti kar bo koristno tudi za družbeni napredek. To ne bo pravljica o dobri kraljici Lizi, ampak zgodba o uspehu digitalne in zelene preobrazbe družbe. 

 

V plavem suknjiču slavnostna govornica dr. Marija Makarovič

Desni populisti se zavedajo, da prihaja nova doba, ki bo žensko vlogo v prihodnje postavila poleg moškega v središče družbeno-političnega odločanja. V tej vlogi ne bodo trpele nasilja, manipulacije, zlorabe, dvoličnosti in podrejanja ljudi, zato jih poskušajo na vse načine osmešiti in diskreditirati. To počnejo z izrazitim seksizmom, obujanjem predsodkov in napadi na njihove pravice in odločitve. Tu se vidi, kako številni moški še vedno ne sprejemajo enakovredne vloge žensk, ki s svojim čutom za pravičnost rešujejo »evropski način življenja«. 21. stoletje mora pripadati ženskam, saj so prejšnje najbolj uničili »mačo tipi«.

Najevska lipa

Tako smo zaključili pogovor pod lipo v upanju, da se bodo naši razmisleki nekje upoštevali. Slovenija je dobila prvo predsednico državnega zbora gospo Urško Klakočar Zupančič na katero se vrstijo številni verbalni napadi in poskusi diskreditacije, ker želi vpeljati red in poštena pravila, enaka za vse. Še večji napredek bomo doživeli jeseni, če na čelo države izvolimo prvo predsednico, ki pa ne sme biti lutka v izrazito patriarhalnem moškem svetu, kar poklic politika na žalost tudi pomeni. Takšne predstavnice, ki so se v vlogi političarke podrejale moškim ali prilagajale mačizmu in patriarhatu, so v preteklosti otežile politično emancipacijo žensk, zato moramo volivci modro izbirati, če ne želimo povzročiti dodatne škode. Tej državi lahko zaupanje povrnejo samo poštene in emancipirane ženske. Prednost naj dobijo iskrene in suverene kandidatke, ki bodo predstavljale skupne interese vseh. Dajmo jim priložnost, da se izkažejo!

Foto: FB strani Občina Črna na Koroškem