Spoštovanje različnih poti do veganstva

Ta zapis je moj zadnji odziv na odstop iz mesta predsednika Slovenskega veganskega društva, ki se je zgodil 20. oktobra letos.

Poleti me je prijatelj vprašal: "Kaj pa, če nisi 100% vegan?" Odgovoril sem mu, da biti manj kot popoln vegan ne pomeni, da si slab človek. Vsak počne toliko, kolikor zmore in želi v okviru svojih zmožnostih. Ne delim ljudi na vegane in ne-vegane, saj to ne odraža njihove celovite osebnosti.

Največja zmota je, da bi ljudi kategoriziral kot 'dobre' ali 'slabe' glede na to, kaj jedo. Stari pregovor pravi, da se hudič skriva v podrobnostih, zato je včasih bolje, da se na takšne malenkosti ne osredotočamo preveč. Pomembneje je videti širšo sliko. Stari ljudje bi rekli, da zaradi drevesa ne vidimo gozda.

Tisti, ki večinoma jedo rastlinsko, so naredili velik korak naprej. Pomembna je vsaka stopnička, ki jo naredimo. Obremenjevanje s tem, ali smo 100% vegani ali ne, nas lahko pripelje v past ideološkega razmišljanja, ki zavira osebnostni razvoj. Raje se veselite vsakega dneva in uživajte v tem, kar počnete. Ideološka prepričanja so stvar preteklosti. Kot zgodovinar bi lahko o tem napisal celo knjigo. Delitve ljudi na prave in neprave vegane je huda napaka.

Žal se tudi med vegani najdejo tisti, ki so strogi in kritični do drugih. Namesto da bi se obremenjevali z drugimi, naj se posvetijo svojemu osebnemu življenju in pustijo druge, da se razvijajo po svoji poti. Vsak ima pravico izraziti svoje mnenje, a ni nujno, da je vse, kar slišimo, absolutna resnica. Ni popolnih in brezgrešnih ljudi na zemlji. Tudi jaz nisem 100% vegan, saj ne vem, če ni bil v jabolčnem soku po nesreči stisnjen tudi kakšen črv. Tega mi ne more nihče 100% zagotoviti. Zato je pričkanje o tem, kdo je čisti in nečisti vegan popolna bedarija.

Ko mi nekdo, ki ni vegan, reče, da je imel za zajtrk nekaj veganskega, to pohvalim in spodbujam. Če takoj kritiziramo, kako lahko pričakujemo, da se bo taka oseba še naprej trudila? Z razumevanjem, podporo in ljubeznijo lahko ljudi spodbudimo k večji spremembi. Tega se nekateri vročekrvneži nočejo zavedati, zato delajo škodo veganskemu gibanju in jaz ne želim biti zraven, ko se bo zaradi tega zgodil obraten proces, ko bo vsako govorjenje o veganstvu postalo kontraproduktivno.

Biti razumevajoč, strpen in ljubeč do drugih na njihovi življenjski poti je bistveno. Nič se ne spremeni čez noč, in tudi narava potrebuje svoj čas za razvoj. Zato spodbujajmo in podpirajmo drug drugega na poti osebnega in kolektivnega razvoja. Zavrzimo pa delitve na »naše« in »vaše«. Na črne in bele. Na rdeče in rjave. Sem mislil, da v teh vodah tega ni, ampak sem se zmotil. Nič hudega, vsak naj gre po svoji poti naprej. Mirna Bosna.

Zdrava prehrana v primežu kapitalizma: Iskanje resnice v dobi potrošništva

Velikokrat me sprašujejo, zakaj resnica o zdravi prehrani ne pride do ljudi in v javnost? Zakaj obstajajo kontradiktorne informacije o tem, kaj je zdravo in kaj ne? Zakaj se strokovnjaki ne morejo zediniti glede zdrave prehrane? Zakaj akademiki in profesorji ne govorijo odkrito o tem? Zakaj nas v reklamah zavajajo?

Odgovor je presenetljivo preprost: Zdrava prehrana ni dobičkonosna! Sodobni kapitalizem temelji na izkoriščanju nevednosti, na strahu, prevaram in goljufijah. Kapitalizem je sistem, kot vsak drugi, ki za svojo obstojnost nujno potrebuje nekritično množico ljudi, ki ga sprejemajo. Tako je bilo skozi celotno zgodovino in tako bo tudi ostalo, če se sami ne prebudimo in začnemo delovati. Sistem, v katerem trenutno živimo, ne spodbuja svobode do te mere, da ne bi bili odvisni od trgovskih centrov, ki večinoma prodajajo nepomembne stvari. Zato ni presenetljivo, da je tudi zdravstveno področje postalo poligon za izkoriščanje nevednosti.

Nikomur ni v interesu, da bi se resnica o zdravju javno razkrila, ker to ne bi koristilo tistim, ki na tem služijo. Tudi državi ni v interesu, da bi naredila red, saj je njen interes, da "posel teče" in da se nemoteno pobirajo davki. Žalostno je, da se služi na račun nesreče drugih, kar nas ne razlikuje od "temačnega srednjega veka". Tudi takrat se je služilo na račun nevednosti in neznanja.

Kljub temu obstaja upanje. Ljudje se počasi prebujajo. Morda se nam zdaj smejijo, ko govorimo o prednostih rastlinske prehrane, a nekoč so se smejali tudi tistim, ki so trdili, da je Zemlja okrogla. Naš čas še pride. Moramo nadaljevati s tem, kar počnemo, in biti zgled drugim. Ne čakajmo, da nam drugi povedo, kaj storiti; raje začnimo delovati in slediti svojemu srcu. Le tako se stvari premikajo naprej, drugače vse ostaja enako in propada.

Pozabljene žrtve zgodovine: Iskanje in priznanje slovanskih žrtev v drugi svetovni vojni

Kot ljubitelja zgodovine, predvsem druge svetovne vojne, me je vedno zanimalo, zakaj se danes toliko poveličujejo judovske žrtve, skoraj nikoli pa se ne omenjajo žrtve nas Slovanov, saj smo plačali najvišji krvni davek za zmago? Judom se je res zgodila tragedija, umrlo jih je približno 6 milijonov. Tako nam pravijo zgodovinarji. Vendar kaj naj potem rečemo mi Slovani, ki nas je umrlo 30 milijonov?

Še bolj čudno je to, da si lahko danes kaznovan, če podvomiš v medvojno trpljenje judovskega naroda. Kaj pa če podvomiš v naše žrtve? To pa nikogar ne zanima, saj je trpljenje naših ljudi za nekatere popolnoma nepomembna stvar. Danes te lahko označijo za antisemita ali komunajzerja, če poskušaš pojasnit svoje poglede na zgodovino, čeprav nimajo tvoji pogledi nobene veze z kako ideologijo, imajo pa veliko vezo z zdravim razumom. Že tu se lahko vidi kako spretno se zatira svobodomiselnost posameznikov, čeprav nam je baje svoboda izražanja zagotovljena po vseh znanih zakonih. Zakaj gre v tem primeru za izjemo? Nisem še slišal, da bi kje sprejeli zakonodajo, ki bi recimo ščitila "slovanske žrtve" pred zanikanjem ali omalovaževanjem, katerim smo zadnje čase pogosto priče. Morda boste ugovarjali, češ da nihče ne omalovažuje naših žrtev in da se meni samo blede, ampak jaz ves čas poslušam kako so Judje trpeli, kako so Britanci trpeli, kako so Francozi trpeli, skoraj nikoli pa ne slišim kako smo mi Jugoslovani trpeli ali pa Rusi? Recimo Belorusov je bilo pred vojno 9 milijonov, po vojni jih je ostalo živih samo 7 milijonov, to je četrtina prebivalstva, ki je izginila med vojno! Za nas se vedno reče, da smo si sami krivi, da smo se sami med sabo pobijali, da smo drugačni itd. Nikoli nobenega priznanja, stalno neke sodbe in ignoranca, stalno nas podcenjujejo. Potem pa še od nas pričakujejo, da bomo ubogljivi, da bomo spoštovali Zahodne vrednote, kot da svojih ne bi imeli! Tudi danes se pričakuje, da nam bo Zahod pomagal, govorijo nam o neki Trojki, pozabite na vse to, sami si moramo pomagati, ker če slučajno res oni pridejo smo gotovi.

Propaganda nas ves čas prepričuje, da gledamo filme in beremo knjige, ki nas učijo kako so nam Zahodne države prinesle svobodo in blagostanje. S tem nam hočejo povedati kdo je šef in komu se moramo klanjati. Vendar je več kot očitno, da so največji delež za zmago prispevali prav narodi Sovjetske zveze in partizansko odporniško gibanje v Evropi, torej tudi mi Slovenci. Čudi me, da se danes toliko govori o zločinih, ki so bili storjeni z naše strani, skoraj nič pa o njihovi nečednosti. Nihče ne poskuša zanikat kakšnih zločinov, jaz zločine z naše strani priznavam in obžalujem, ampak zakaj se potem ne obsoja recimo uporaba atomskega orožja nad civilisti na Japonskem? Zakaj se ne obsoja bombardiranje civilnih ciljev v Nemčiji, kjer je prav tako umrlo na tisoče nedolžnih civilistov in zakaj se ne obsoja ravnanje zavezniških enot nad nemškimi ujetniki po vojni, kjer je zaradi nemogočih razmer prav tako umrlo na sto tisoče ujetnikov? Zakaj se vse to pometa pod preprogo, zakaj se o tem nikoli javno ne razpravlja, vedno pa znajo kazat s prstom na nas Slovane kakšni smo in kaj smo počeli. Torej kolikor jaz vidim, je enim dovoljeno vse, drugim pa so dali zakone, ki se jim moramo klanjati, ker smo za njih sužnji.

Ne pozabite, da ima beseda "Slovan" v Zahodnih jezikih podoben pomen kot suženj, tako tudi gledajo na nas, tako nas vidijo, tako nas razumejo, kot sužnje. Zato mi uradno zgodovinopisje sploh ni všeč, ker se ravna po tem skritem standardu, kjer smo mi poslušni in ponižni sužnji. Hvala bogu, da mislim s svojo glavo. Bolj kot to je pomembno, da imamo vsi pokončno glavo in da se nehamo obsojati za stvari iz preteklosti na katere več ne moremo vplivati še najmanj pa za njih odgovarjati. Važno, da se tega zavedamo in da poskrbimo, da vsaka žrtev dobi svoj grob in da se te zadeve nikoli več ne ponovijo. A kaj ko so ljudje najslabši učenci prav iz zgodovine, saj se le ta ves čas ponavlja…No upam da bo v prihodnje drugače in da se bomo skupaj spominjali vseh nesmiselnih žrtev človekove neumnosti, ter namesto žalovanja začeli skupaj praznovati naše skupne dosežke za napredek v miru, sočutju in ljubezni.

Bistvo človečnosti: Iskanje resnične identitete v svetu zatiranja

Ne hrepenim po tem, da bi bil nad ali pod povprečjem, pameten ali neumen; želim biti zgolj Človek, brez pridevnikov, etiket ali predpon. To je moj cilj, moje bistvo. Človeška narava ni hedonistična ali zlobna; je več kot le površinska podoba, ki jo izkrivljajo človeške zlorabe ob pomanjkanju razumevanja lastnega bistva. Kljub običajnemu poudarjanju človekovih slabih lastnosti, obstajajo tudi pozitivne, na katere pogosto pozabimo.

Naše nezadovoljstvo z negativnimi vidiki človeštva je dokaz, da smo po naravi nagnjeni k dobremu; zlo in krivica sta izključena iz naše zavesti. Resda je človek sposoben zla, vendar ne smemo pozabiti na njegovo sposobnost dobrega. Slaba dejanja niso izraz zavestnega človeka, temveč globok izraz izgubljenosti tistih, ki ne razumejo, kaj pomeni biti ČLOVEK.

Biti Človek ne pomeni biti zloben; to je le nepremišljen odziv, ki izhaja iz strahu ali neznanja. Naša zavest se razvija v okviru družbene realnosti, ki nas obdaja. Živimo v krutem sistemu, ki človeku preprečuje, da bi se izrazil v svoji polnosti, kar vodi do moralnega propada.

Biti dober je resnična podoba človeške narave, a je danes težko dostopna zaradi družbenih razmer. Živimo v potrošniški družbi, kjer kapital oblikuje vrednote. Biti dober pomeni dajati in sprejemati ljubezen, ki se ne da ovrednotiti s kapitalom, zato je iz sistema izključena. Ljubezen do življenja, narave, živali in ljudi je pot do osebne sreče in blagostanja. Sreča je tisti cilj, ki ga iščemo v življenju – biti srečen, zadovoljen, ljubljen in zdrav, predstavlja naše najvišje občutke radosti in smisel našega življenja.

Delajmo na tem, da odsevamo resnično življenje, ne da postajamo njegovo nasprotje. Biti Človek z veliko začetnico je naša skupna identiteta, ki presega vse verske, politične in ideološke delitve. Za to se splača živeti, da bi to izkusili in uresničili v vsakdanjem življenju. Splača se biti dober in biti Človek, saj nam narava vedno vrne svojo dobroto.

Če želimo spremembe na bolje, moramo spremeniti sebe

Revolucija, ki jo vsi tako nestrpno pričakujemo, se lahko začne danes in to v naših srcih.

Že dalj časa smo priče razčlovečenju naše družbe. Glavni krivec je seveda potrošniška miselnost, ki je človeka popolnoma odtujila od svoje narave, da se že dalj časa več ne prepozna iz lastne podobe. Družba, v kateri živimo, je pokvarjena in polna nasprotji ravno zato, ker temelji na krivicah, ki jih terja pohlepna želja po kovanju dobička.

Vendar, če želimo spremembe na bolje, moramo najprej spremeniti sebe. Revolucija, ki jo vsi tako nestrpno pričakujemo, se lahko začne danes in to v naših srcih. Prenehajmo misliti in živeti tako, kot od nas zahtevajo trenutni oblastniki! Sami se dajmo spremeniti, da bi lahko postali živi spomenik svobode, ljubezni in sočutja s katerim nobena oblast, sistem ali družba ne bo več mogla manipulirati.

Če bomo začeli s spremembami pri sebi, bomo s tem sprožili verižno reakcijo spremembe pri drugih. Spremembe pa delujejo izključno po principu dobrega zgleda. Človeka ne moreš spremeniti na silo, sam se bo spremenil, če bo le našel dober zgled pri drugih ljudeh.

Zakaj mu torej mi ne bi ponudili takšen zgled? Najprej bodimo to, kar smo, bodimo LJUDJE, ki znajo ljubiti, odpuščati in čutiti. Šele tako se bo začel sistem spreminjati, ker bo izgubljal svoje dragocene potrošnike, dokler se ne bo na koncu razpadel in umaknil nečemu boljšemu.

Šele po tem bojo mogoče naše sanje, saj bomo lahko vsi pošteni in pravični ljudje zgradili boljši in pravičnejši svet za vse naše zemljane. Mislim, da se bo v prihodnje samo tako razvijala tista prava življenjska revolucija, kateri ostajam do konca zvest.

Človek se bo moral najprej sam spremeniti in ponovno učlovečiti. To je bistveno sporočilo. Ponovno bomo vzpostavili sistem vrednot, ki bo temeljil na življenju, sočutju, spoštovanju, sreči in ljubezni do vseh živih bitji na zemlji. Vendar imejmo v mislih, da nam pri tej nalogi ne bo pomagala nobena religija ali politična stranka, temveč človek sam! Začnimo verjeti v človeštvo tako, da začnemo spremembe pri sebi in drugi nam bojo kmalu sledili.

Kakšne so to spremembe? Zadnje tri lete živim na izključno rastlinski prehrani in pri sebi opažam najboljše možne spremembe, ki jih niti pričakoval nisem. S svojimi nasveti sem pomagal marsikomu spremeniti življenje na boljše. Ljudem je v tej krizi hudo in potrebujejo upanje. Mislim, da je najboljše upanje za človeštvo prav veganstvo. To se mi zdi še najbolj normalna sprememba in najvišji zgled za ostale. Če bi se večina vsaj približala takšnemu načinu življenja, bi že veliko naredili za sebe.

To pismo je bilo objavljeno v Delu in Večeru