To se nama še ni zgodilo, da bi na pohodu ostala čisto sama. Med celo potjo od Andrejevega doma pri Slemenu, pa vse do Smrekovca nisva srečala niti ene same žive duše. Pot je trajala približno 3 ure v eno smer. Skupaj sva prehodila 6 ur oz. okoli 17 kilometrov poti. Doživela sva spokojni sprehod skozi najlepši kotiček naše dežele. Na Koroškem imamo res bisere naravnih lepot, ki jih premalo poznamo ali pa se jih sploh ne zavedamo.
Na sliki občudujeva Uršljo goro iz hrbtne strani
Najina pot do Smrekovca je bila tako mirna, da tega ne bom nikoli pozabil. Med takšno potjo bi človek lahko v miru meditiral, razmišljal, ustvarjal in koval načrte za prihodnost. Ni bilo slišati prav nobenih nenaravnih zvokov, razen najinih korakov, še letal nisva slišala, saj velja prepoved letenja. Tudi nebo je bilo sinje modro in čisto. Moram reči, da je bil danes eden najlepših sprehodov od vseh, ki jih pomnim do sedaj.
Tako je to, ko se sprehajaš po divjini, daleč od vseh ljudi in problemov, daleč od ponorele civilizacije, kjer si lahko skrit v zavetju gozdov in nedrih gora, obkrožen z naravnim svetom, ki človeku hoče samo dobro. Med potjo sva slišala le šumenje vetra, petja ptic in morda kakšno divjo žival. Vse je zgledalo, kot da sva za trenutek ostala sama na tem svetu.
Pri planinskem domu na Smrekovcu
Meni je sprehod pomagal zbistriti moje misli in glavo. Pomagal mi je napolniti mojo dušo s pozitivno energijo in optimizmom. Ta sprehod mi je pomagal bolj kot karkoli na tem svetu. Mir je za mene najboljše zdravilo. Mir in odklop od tega sveta. Vsem želim obilo zdravja, pozitivne energije in predvsem mir v srcih.
Milan M.
