V nedeljo je umrl moj zelo dober prijatelj in tovariš, ki sem ga imel čast poznati. Vem, da žalostne novice ne sodijo na to mesto, vendar sem prišel do sklepa, da bi s skrivanjem in tajenjem svoje žalosti najbolj škodoval sebi. Zato želim, da se seznanite z mojim najstarejšim pokojnim prijateljem, ki je predstavlja del moje osebnosti.
Franc Trampuš Frenki je živel in delal v Kanadi. Vendar je vsako leto hodil nazaj v Slovenijo, kjer je obiskoval svoje stare prijatelje, sorodnike in tovariše. Bil je poseben človek z velikim srcem. Skromen, pozoren in solidaren. Predvsem je bil revolucionar v pravem pomenu besede. Od njega sem se veliko naučil. Omogočil mi je drugačen pogled na svet in dojemanje svetovnih in zgodovinskih dogodkov. Z njim sem najraje debatiral o aktualnih temah in zgodovini, ker je bil eden redkih starejših oseb, ki je znal prisluhnit in cenit nas mlade ljudi, ki želimo spremenit svet na bolje. Znala sva debatirati po več ur skupaj, da nobeden od naju ni začutil lakote ali žeje po maratonskih pogovorih, saj so naju teme o katerih sva govorila povsem nasitila in odžejala. Vedno mi je kupoval knjige in pošiljal razne članke o katerih sva potem debatirala tudi pozno v noč. Na zadnje sem ga videl letos avgusta v Medvodah, ko se je vrnil domov, kot da je vedel, da je prišel zadnjič. Čez teden dni me je klical iz bolnice kjer je moral prestati hitro operacijo, saj se mu je stanje nenadoma poslabšalo. Takrat se nisem zavedal, da z njim govorim še zadnjič v življenju. Tega telefonskega pogovora ne bom nikoli pozabil. Le kako bi vedel, da je bil pred smrtjo, če je ves čas izžareval optimizem in voljo do življenja!? Verjel je v svoje hitro okrevanje, načrtoval nove podvige in se veselil najinega bližnjega srečanja in novih svežih debat. S tem prepričanjem nas je tudi vse zavedel. Tako nas je smrt šokirala in presenetila. Čeprav je bil star 78 let mu človek nikoli ne bi dal toliko let, saj je bil po srcu in prepričanju mlad in poln upanja. Takšno prepričanje ga je dolgo časa držalo pokonci, saj je davnega leta 1980 preživel hudo delovno nesrečo v ZDA. Kljub temu je še naprej delal za svoje ideale in pomagal ljudem po svetu, da so lažje premagovali svoje težave. Hodil je redno na obiske v Kubo, Nikaragvo, Srbijo in Slovenijo. Tisti, ki smo ga poznali smo vedeli kaj mu pomeni življenje in njegovo delovanje. Sožalna pisma zdaj prihajajo iz vseh koncev sveta, saj je deloval na vseh kontinentih. Zavzemal se je za odpravo revščine in vojne, ki jih ustvarjajo bogate elite sveta. Vendar se njegovo delo z njim ne bo končalo! Meni je dal najboljši zgled kako spreminjati svet. Slovenija se žal ne zaveda koga je izgubila.
Frenk je bil človek z velikim srcem in prepričanjem v absolutno dobro. Izgubili smo dobrega prijatelja, očeta, strica, moža in predvsem tovariša, ki ga bomo vsi zelo pogrešali. Čeprav je smrt utišala njegov glas ne more utišati naših src, kjer ga bomo vedno imeli v najtoplejšem spominu. Prav v srcu ga bomo tudi našli, če ga bomo kdaj pogrešali na tem krutem svetu. Zato me ni strah, ko pomislim, da bom zaradi njegovega odhoda osamljen na tem svetu, saj se bom lahko vedno ozrl v svoje srce, kjer ga bom vedno tudi našel. Tam nosim tudi druge najtoplejše spomine in osebe, ki so me kdaj v življenju razveselile. Zato se mu moram predvsem zahvaliti za prijetno družbo in prijateljstvo, saj je postal del mojega življenja za kar sem mu res iz srca hvaležen. Ostal mi bo v mojem večnem spominu.
Počivaj v miru dragi prijatelj!
Milan M.
