Gre za satiričen roman, ki ga je napisal francoski avtor
Anatole France pred več kot stotimi leti in je bil celo nagrajen z Nobelovo
nagrado za književnost. Zgodba se prične s pristankom ostarelega, gluhega in
slepega meniha Maela na otoku pingvinov. Maela naj bi pri misijonarskem delovanju zavedel Satan, da je
zamenjal pingvine za ljudi in jih prekrstil v kristjane. Zaradi tega so v
nebesih dobesedno obnemeli. Pojavilo se je resno teološko vprašanje: kaj storiti s
krščenimi pingvini? Je krst sploh veljaven? So živali lahko krščene? Ali imajo
živali svojo dušo? Tudi sam Bog ni vedel kaj storiti: preklicati pingvinsko krstitev
ali jo sprejeti? Zato je sklical nujen posvet najvišjih svetnikov,
angelov in teologov, ki so živeli z njim v nebesih, da izrazijo svoje mnenje o
pereči temi ali sprejeti pingvine za kristjane ali ne? Izkazalo se je, da so tudi njihova mnenja močno deljena. Zato je Bog presekal "gordijski vozel" neskončne debate in
sprejel odločitev, da bo pingvine preprosto spremenil v novo vrsto ljudi na
zemlji. Vsak pingvin je tako dobil svojo dušo in s tem se je začela zgodba
o deželi Pingvinov.
Kljub božjemu blagoslovu so se začele stvari naglo komplicirati.
Pingvini so postajali čedalje bolj nasilni in nemoralni. V svojem razvoju so
postajali podobni ljudem v najslabšem možnem pogledu. Knjiga je v
bistvu analogija človeške zgodovine in avtorjev javni protest zoper ustaljeni kapitalistični
red, ki je vse ljudi na svetu spreminjal v razčlovečene
pošasti, ki so znale samo še hrepeneti po nasilju in krvi. Tako je avtor s
pomočjo pingvinov, ki veljajo za miroljubna in nežna bitja, prikazal kaj vse lahko
človeštvu naredijo vplivi religije, kapitalizma in tržnega gospodarstva. Avtor
se v knjigi osredotoča na bistvene točke človeške preteklosti. Začne z
nastankom privatne lastnine, ki jo šteje kot začetek zla med pingvini, potem nadaljuje skozi
antiko, srednjim vekom, renesanso in modernim časom, kjer nakaže temačno smer razvoja pingvinov
v prihodnosti. Zgodba je polna satiričnih in ciničnih primerov iz naše
preteklosti. Vsebuje dosti fiktivnih likov, saj omenja tudi zmaje in druga
mitološka bitja. Mnoge nastopajoče osebe in dogodki močno spominjajo na znane
zgodovinske osebnosti. Zato je priporočljivo poznavanje francoske zgodovine za
boljše razumevanje zgodbe. Sploh kar se tiče razumevanje Dreyfusove afere na začetku 20. stoletja. Slednjo zgodbo je avtor briljantno osmešil, ko je primerjal skrivnost, ki naj bi jo nedolžni Dreyfus ukradel in prodal Nemcem kot navadno balo suhega sena...
Ženske so v romanu sicer prikazane v pozitivni luči.
Moški pingvini so tisti, ki zanetijo vojne in uničevanja, ženske pingvinke po
navadi takšno nasilje ustavijo ali pa rešijo pingvine pred kakšnim lačnim in krvoločnim zmajem. Roman je bil napisal leta 1908, torej v času, ko ženske v Evropi in
svetu še niso imele nobenih političnih pravic ali enakopravnosti. Zato je
zanimivo spremljati avtorjev protest zoper ustaljeno patriarhalno družbo, ki je
svoj zlom doživel točno tako, kot si ga je avtor v knjigi zamišljal, to je z vojno in popolnim uničenjem. Avtor demonizira urbana in razvita mesta, kot kraje kjer ženske
postanejo prostitutke in razlog za vojne. Zato avtor poveličuje podeželje, kjer ljudje še živijo moralno in
pošteno življenje. Tam so ženske še najbolj poštene.
Avtorjeva vizija t.i. Pingvinije je pesimistična in strašljivo
podobna naši. Pingvinski otok se na koncu razvije v komercialno metropolo z
velikimi nebotičniki, trgovskimi centri, bankami in tovarnami, kjer sonce redko kdaj posije skozi meglo in smog, kjer ljudje večinoma živijo v zaprtih
prostorih ali pod zemljo, brez naravne dnevne svetlobe, pod žarometom luči in obkroženi z raznimi elektronskimi napravami. Zaradi pomanjkanja morale in prevelikega razkoraka med
bogatimi in revnimi postane Pingvinija lahka tarča razočaranih anarhističnih teroristov.
Zgodba se konča s prikazom apokaliptičnega
terorističnega napada, ki povzroči uničenje pingvinske metropole. Teroristi
iznajdejo nove bombe, ki so podobne jajcem in se jih zlahka pretihotapi v center finančne in politične moči pingvinske države. Eksplozije povzročijo smrt najvišjih
politikov in vrhov policije. V mestu se hitro razprši požar kaosa in anarhija.
Knjiga nam v bistvu sporoča, da se človeštvo v zadnjih
stotih letih ni kaj prida spremenilo na bolje. Tudi danes smo priče
terorističnim napadom in moralnem razvratu ter razkroju družbe. Še vedno smo pri
vojnah, teroristih, korupciji, zahrbtnosti in hinavščini. Avtor je bil sicer
prepričan ateist in socialist, zato v knjigi odkrito kritizira pojav religije,
kapitalizma, parlamentarno demokracijo, rasizem in vse kar je v nasprotju z
njegovim socialističnim prepričanjem. Tukaj velja dodati, da je avtor pozdravil
oktobrsko revolucijo leta 1917 in jo tudi javno podpiral. Vendar tega v knjigi ne
boste našli, saj je bila napisana pred prvo svetovno vojno leta 1908, Nobelovo nagrado pa
je prejel šele leta 1921. Avtorjeva vizija je bila v tem pogledu jasna, vendar
je ostala do danes utopična. Zato lahko rečemo, da je to edina pomanjkljivost knjige. Avtor sicer poda lucidno kritiko sodobne človeške
družbe, vendar ne pokaže boljših alternativ, ki bi jo zamenjale. Sicer v eni
vrstici omenja, da se je Pingvinija po nekaj letih kaosa in anarhije opomogla, ampak
nikoli več ni dosegla svoje prejšnje veličine, saj se je zgodba uničevanja ponavljala. Po drugi strani pa avtor sporoča, da niti živali, če jim damo človeške lastnosti, ne prenesejo pritiska religije in kapitalizma, ki naj bi po njegovem mnenju pokvarili moralo vsakega posameznika. Torej človek in živali morda sploh nimajo slabega karakterja, dokler jih ne zastrupijo omenjene ideologije.
Morda lahko rečemo, da je bilo sporočilo knjige usmerjeno predvsem na posameznika. Strašna vizija prihodnosti, ki jo je avtor orisal v svojem romanu naj bi ljudi utrdila
v moralnosti in etiki. V svojem zaključnem govoru na podelitvi Nobelove nagrade
je Anatole France izjavil:
»Če človek že ne more s treznim razumom upati, da bosta
zmagali povezanost in ubranost med evropskimi deželami, bi želel vsaj verjeti,
gospoda moja, da bo pod vplivom vrlih, pravičnih in poštenih ljudi, kakor ste
vi, vsaj včasih prevladalo dobro«
Skratka....priporočam v branje vsem, ki radi posegate po zgodovinskih
knjigah ali pa ste ljubitelji leposlovja in satir. To knjigo bi pravzaprav morali poznati in brati vsi
dijaki na vseh srednjih šolah in gimnazijah v Sloveniji, da o višje izobraženih ljudeh ne govorim! Pa še nasmejali se boste...
Avtor: Milan Mrđeović, uni dipl. zgodovinar