6. junija zahodna Evropa praznuje "dan D", ko so se zavezniki leta 1944 izkrcali v severni Franciji in začeli boj za osvoboditev zahodne Evrope od nemškega fašizma. Tudi Korošci imamo svoj “dan D“, ko so 6. junija 1919 združene sile srbsko-slovenskih enot vkorakale v Celovec nad katerim je zaplapolala slovanska trobojnica, ki je premagala avstrijski fašizem v povojih! Več o uspešni ofenzivi Koroškega odreda, ki je povrnila izgubljena ozemlja južne Koroške in Celovca pod našo oblast si lahko preberete v spominski knjigi poveljnika odreda Ljubomira M. Marića (Izdala založba Sophia). Knjiga je po skoraj 100 letih (končno) prevedena tudi v slovenščino. V današnjem izvodu časopisa Večer - Sobotni prilogi, kakšno naključje, ravno danes je 6. junij si lahko poleg nekaj odlomkov iz omenjene knjige preberete uvodno razmišljanje, ki sva ga s Kržanom napisala za bralce, da bi osvetlila skoraj pozabljeni del naše slavne preteklosti.
Kasnejši dogodki so po zaslugi imperialistične Italije in naivnosti ZDA, pripomogli k temu, da so naša zgodovinska ozemlja postavili pod plebiscitno vprašanje. Plebiscit je bil v celoti nepošteno izveden in zmanipuliran. Ravno zaradi tega, ker Slovenija ni zagotovila svojih etničnih meja smo bili prikrajšani v gospodarskem in kulturnem razvoju. Med drugo svetovno vojno smo sicer zopet osvobodili južno Koroško in Celovec. Osvobodili so ga slovenski partizanski odredi in koroški Slovenci s svojim aktivnim antifašizmom ter s pomočjo jugoslovanskih enot pod Titovim vodstvom, ki so jih sestavljali vojaki iz vseh jugoslovanskih narodov. V eni od teh enot jugoslovanske armade je bil prisoten tudi moj dedek. Žal so morali naši vojaki leta 1945 že drugič zapustiti Gosposvetsko polje in Celovec, ker so Angleži s politiko pritiska in groženj dosegli obnovitev nekdanje avstrijske republike, ki je že davnega leta 1918 prav na Koroškem zasejala seme evropskega fašizma, ki je požgal celoten kontinent. Po leti 1945 se je zopet vrnil avstrijski fašizem v prikriti obliki, tokrat z angleškim blagoslovom (berite spomine našega koroškega borca Lipeja Kolenika) in zopet so neovirano zatirali naše zamejce, jih zapiral in sramotil. Vojne zločince, ki so med vojno pobijali simpatizerje osvobodilnega boja v Sloveniji in Jugoslaviji, so v Avstriji dolga leta po vojni skrivali. Zato ni čudno, da so se tja zatekli mnogi ustaši, ki so iskali mednarodno zaščito.
V ZDA je naš pisatelj Louis Adamič med vojno lobiral pri predsedniku Rooseveltu za pomoč, da bi se omenjena ozemlja vrnila nazaj Jugoslaviji, vendar je bil trud zaman. Zopet so nas izigrali prav zahodni zavezniki, ki so raje poslušali sugestije reakcionarnih krogov zbranih okoli Otta von Habsburškega, prestolonaslednika Avstro ogrske monarhije, kateremu so se nekateri slovenski politiki po letu 1991 šli celo poklekniti na kolena. Na srečo so leta 1955 po zaslugi Sovjetske zveze v Avstrijsko državno pogodbo zapisali pravice naših koroških zamejcev do uporabe lastnega jezika in kulturne identitete. Še danes niso v celoti uresničili vseh pravic.
Žal se nam zopet dogajajo nedopustne stvari, ki zaudarjajo po novodobnem institucionalnem fašizmu. Poleg neizpolnjevanja 7. člena ADP in toleriranja ustaštva v Pliberku, nam hočejo tokrat v Mariboru po ukazu notranjega ministra iz Ljubljane, "nekega Hojsa", prirediti koncert Thomsona, ki slavi gesla ter ikonografijo propadle kvizlinške NDH, ki je v Jasenovcu pobijala napredne in progresivne Hrvate, Srbe in Slovence ter seveda ozaveščeno duhovščino! Ustaši so na svoji poti preko Koroške, ko so leta 1945 bežali pred roko pravice, hkrati tudi sežigali, kradli in pobijali nedolžne civiliste ter ranjene partizane! Ne smemo pozabiti, da so bili podobni ministri Hojsi v Ljubljani prisotni že leta 1918, ko smo zaradi njihovega počasnega ukrepanja skoraj izgubili Maribor in Štajersko, vendar so zadeve v svoje roke na srečo prevzeli pogumni posamezniki, kakršni so bili general Maister in nadporočnik Malgaj! Kasneje so jim priskočili na pomoč še drugi jugoslovanski narodi in skupaj so preprečili najhujše.
Kot vidite nas preteklost lahko marsikaj nauči. Dejstvo pa je, da smo bili napredni Slovenci in večina naprednih pripadnikov jugoslovanskih narodov pogostokrat izdani in prepuščeni sami sebi ravno s strani tistih, ki bi nas morali braniti. Vendar nas zgodovina uči, da smo močnejši le takrat ko stopimo kot nepovezani posamezniki skupaj. Verjamem, da se bodo kmalu našli novi posamezniki, ki bodo ukrepali in postavili stvari na svoje mesto. Vendar moramo do takrat zdržati in skupaj prisluhniti najprej zgodovini, ki nam vedno znova kaže pot kako z lastnimi močmi premagati novodobne pojave krivic, ki so se nam v preteklosti že dogajale.
