ponedeljek, 21. november 2022

Analiza stanja slovenske politike v luči mojega aktivnega udejstvovanja v njej

Minila so štiri dolga leta, ki so bila za mene naporna in poučna. Kljub temu, da sem se v minulih letih večinoma posvečal pisanju doktorske disertacije, kar je bil svojevrsten dosežek, sem se med delom zakopaval v arhive (katere kopije hranim doma v kar devetih velikih škatlah), da ne omenjam digitalnih arhivov in številnih knjig ter člankov, ki sem jih vse moral pregledati in prebrati. Sproti sem izpisoval pomembne poudarke, ki so se kopičili na papirjih in v mojih mislih. Glavna zgodba se je kmalu izrisala sama od sebe. Tako sem lahko šele po nekaj letih študiranja dobil jasen vpogled kaj iščem in kako bom predstavil svoje glavne teze. Šele nato je sledilo pisanje in urejanje zapiskov. Vmes sem objavil nekaj znanstvenih člankov v strokovnih revijah, nastopil na simpoziju, predaval v različnih knjižnicah po Sloveniji ter hodil na strokovne konzultacije. Postal sem soavtor znanstvene monografije o politični participaciji ameriških Slovencev v lokalni in državni politiki, bil strokovni recenzent prevedenih del iz mojega področja ter sproti prebiral obstransko literaturo, zlasti leposlovje, ki mi je pomagala, da sem obogatil svoj besedni zaklad in izboljšal stilsko pisanje.

Moj portret za predvolilne namene

Politika bi morala v mojem primeru ostati postranska dejavnost. Namesto tega je predstavljala motnjo v akademskem zorenju, saj je prekinjala tokove razmišljanja in kalila mir, ki sem ga bil do takrat deležen. Nenehni opravki z ljudmi in organizacijo pač terjajo svoj davek v obliki časa in volje. Na koncu si prisiljen nekaj opustiti. Tako sem raztegnil svoje akademsko izobraževanje in prenehal z rednimi treningi, ki so krepili moje telo in duha, saj sem bil zaradi politike preveč miselno okupiran, da bi dohajal vsem drugim interesnim dejavnostim. Na prvem mestu je bila seveda moja disertacija. Politično delo sem opravljal prostovoljno, a se je kmalu zavihtelo na drugo mesto. Nihče me ni silil v takšno delovanje. Sam sem pristal in izbral takšno funkcijo, saj nihče drug ni bil pripravljen vpreči voz in vleči zgodbo naprej, ki se je tudi meni zdela pomembna. Ob tem nisem zahteval nobenega posebnega honorarja. Verjel sem v idejo, ki sem jo tudi iskreno zastopal. Poleg tega sem mislil, da bodo ljudje prepoznali pošteno obliko političnega delovanja in ga tudi nagradili. Vendar se je na koncu izkazalo drugače.

Glasovanje na predčasnih volitvah

Ugotovil sem tudi, da ljudje ne marajo takih vrst politikov, kot sem jaz, saj vzbujajo nelagoden občutek krivde. Naj poudarim, da bom bolje razumljen: brez aktivnega državljanstva, ki pomeni več kot samo podpisovanje peticij in udeležba na volitvah, da ne omenjam volilnih golažev, ne moremo pričakovati želenih in uspešnih rezultatov. Pri aktivnem državljanstvu je potrebno vložiti precej več truda v soorganizacijo civilne družbe, ki je zvesta spremljevalka tistih političnih gibanj, ki želijo izpeljati resne strukturne spremembe ali zaščititi javni interes. Veliko stvari je potrebno na novo premisliti, prebrati in predebatirati z ljudmi na terenu. To terja svoj čas in trud. Tovrstna aktivnost je vedno dvosmerna in predstavlja pomemben del demokratičnega zorenja in napredovanja družbe kot celote. Javni interes in družba se ne znata ščititi sama od sebe, ampak morata imeti ob strani trdno organizirano množico aktivnih državljanov oz. civilne družbe. Brez tega nimajo politiki kot sem jaz nobenih možnosti, da uresničijo dane obljube, saj trčijo v zid dobro organiziranih klik na oblasti, ki branijo svoje posebne interese. Tega se ljudje preprosto ne zavedajo, zato jim postane nelagodno, ko začne kakšen politik govoriti resnico, ki jim ni všeč. Sebe nočejo videti kot sokrive slabega stanja v družbi. Vsi pričakujejo, da bo neka imaginarna peščica ljudi opravila zahtevno delo namesto njih. Sodobna in digitalizirana družba, ki je podvržena umetnemu razslojevanju in polariziranju pa zahteva drugačne oblike političnega participiranja, zato je čedalje več ljudi razočaranih nad politiko, ki tega ne razumejo. Na žalost je pri nas politika bolj podobna nogometni tekmi in razgrajanju navijaških skupin.

Avtoportret z mojimi psi pred partizanskim spomenikom na Navrškem vrhu na Ravnah 

Časi, ko je profesionalna peščica ljudi opravila večino dela za druge, so minili. To so bili časi poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli v neke ideale in vlekli voz napredka, medtem ko so jim ljudje sledili, saj so imeli vanje zaupanje. Danes malo kdo zaupa politiki oz. političnim strankam, kljub temu se od njih pričakuje, da bodo zaščitili interese ljudstva pred vsem slabim. Spet ponavljam: Brez aktivne civilne družbe bomo politiki mojega kova povsod naleteli na profesionalce, ki utrjujejo interese lobijev in kapitala. Oni vas bodo prepričali, da je bela barva črna in obratno. Na koncu vas bodo prepričali, da boste sami povozili lastne principe in svobodo, okrivili pa bodo marginalizirane manjšine, migrante, covid in prejemnike socialnih transferjev. Takšno nagovarjanje frustracij in strahu ljudi ohranja na položaju politike, ki so zagovorniki posebnih interesov kapitala, ne pa družbe. V zadnjih dveh letih ste mnogi posamezniki sami izkusili vso moč zlorabe oblasti za nasilno uvajanje ene absolutne resnice. To se lahko kadarkoli ponovi. Krivi ne bodo samo politiki, ki držijo škarje in platno v rokah, ampak predvsem neaktivni državljani, ki poznajo samo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Po Ustavi smo dolžni nadzirati delovanje političnega sistema, saj vsa oblast pripada ljudstvu, ne pa odrešenikom! Najboljši nadzorniki so civilna družba. Vam zdaj postaja bolj jasno, zakaj je pri nas civilna družba tako demonizirana? Zato nam tudi vrag jemlje državo, ker smo jo prepustili organiziranim klikam, ki niso pod nobenim neodvisnim nadzorom, ki skrbijo le za svojo dobrobit in se ukvarjajo z deljenjem javnega bogastva. Ljudstvo pa se  ukvarja z umetnimi razprtijami, namesto, da bi terjali odgovore ter iskali pravico do dostojnega življenja, ki ga pred volitvami vsi obljubljajo.

Plakati našega slogana

Danes sem po radiu med vožnjo slučajno poslušal eno izjavo izvoljenega župana, ki je govoril skoraj tako kot, da bi bil član Levice. Omenjal je glavne točke našega programa, stanovanja za mlade, socialno naravnanost, zaščito okolja, prihodnost za vse itd. Mar se vam ne zdi čudno, da takoj po volitvah vse podobne ideje izpuhtijo v prazen nič? Kako da ni nobene akcije? Zakaj se to dogaja? Kdo od nas sploh terja dane obljube od politikov? So volitve res najboljši odgovor? Očitno ne, saj polovica ostane doma. Večina, ki ste jo izvolili pa govori tisto kar želite slišati, namesto kako bodo to implementirali.

Spletni letak za socialna omrežja

V preteklih letih so se aktivisti stranke Levice na terenu borili za dvig minimalne plače, za dostojno pokojnino in politiko javnega interesa. To je prisililo druge politične stranke (razen skrajne desnice), da so zamenjale taktiko in zdaj nastopajo, kot da bi predstavljali naš program, vendar le v besedah, ne dejanjih. Zakaj si to upajo? Ker dobro vedo, da nimamo delujoče civilne družbe in aktivnih državljanov, ki bi jim gledali pod prste. Take družbe brez aktivnih državljanov tudi če so demokratične, zdrsnejo v avtoritarizem. Zato boste (ne)implementacijo nekaterih obljub sedanje vlade v javnem zdravstvu, ki razpada, kmalu občutili tudi na lastni koži. Politiki, ki so vam obljubljali najboljše zdravstvo na svetu vam bodo obrnili hrbet takrat, ko jih boste najbolj potrebovali. Vsi bodo prezaposleni s svojimi nujnimi opravki. Vsak se bo moral v neoliberalnem sistemu znajti sam.

Letaki po pošti z našim programom 1

V takem okolju se politična aktivnost za mene res ne splača, saj ne morem nadomestiti civilno družbo in pričakovati, da se bo ljudi nekaj prijelo. Tudi mediji na državnem, kaj šele lokalnem nivoju ne opravijo svojega dela. Ni resnih vsebinskih soočanj mnenj ali debate. Ni nekih resnih predhodnih dogovarjanj z različnimi interesi. Vse je prepuščeno organizatorjem v ozadju, ki vlečejo glavne niti in živijo na račun javnih naročil in proračunskega denarja, čeprav to očitajo vsem drugim. Kam bo to pripeljalo našo družbo v prihodnje? Kdo bo na koncu prevzel odgovornost? Verjetno nihče. Ljudje se bodo naveličali razprtij in prenehali hodit na volitve, drugi pa bodo še naprej volili slabe politike ali kopije dobrih. Originale bodo poslali v muzej. Zapitke bomo na koncu plačali siromaki, kot zmeraj do zdaj. Na srečo nam javne kritike še ne morejo vzeti, ampak je družbena struktura političnega sistema poskrbela, da bo vsaka kritika vedno bolj podobna brezupnemu kričanju žejnega popotnika sredi puščave.

Letaki po pošti z našim programom 2

Vse zgoraj opisano je le delček moje izkušnje v političnem delovanju, ki je ostalo brezplodno. Žal je tistih ljudi, ki se zavedajo tega problema premalo, da bi kaj spremenili. Več je takih, ki problem izkoriščajo v svojo prid. Trpijo pa odnosi v družbi, trpijo ljudje in trpi narava, zato je bolje, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo in jih obvladam, ker politične štale, ki so jo naredile pretekle slabe izbire, ne bo mogel popraviti nihče. Psi bodo lajali, karavana bo šla naprej...ljudje bodo vedno iskali odrešitelja, namesto da bi sami kaj spremenili pri sebi.