Bližajoči referendumi in opredelitev mojega glasu

Spomnim se svojega prvega referenduma. To je bilo davnega leta 2005. Od tega je minilo že sedemnajst let. Tudi takrat smo glasoval o spremembi RTV zakona. Predlagala ga je prva Janševa vlada. Takoj so ga krstili za "Grimsov zakon", saj je bil poslanec Branko Grims eden najbolj zagretih zagovornikov novega RTV zakona in ga je tudi sam napisal, kot se je kasneje pohvalil. 

Prav ta zakon je prinesel največ škode in gorja zaposlenim na RTV ter ogorčenje javnosti, ki od zunaj spremljajo vso kalvarijo na Kolodvorski. Grimsov zakon je še danes v veljavi in omogoča politični prevzem našega edinega javnega medija v državi.

Spomnimo: Že takrat leta 2005 so nam predlagatelji obljubljali, če glasujemo ZA Grimsov zakon bo RTV naročnina nižja. Če glasujemo ZA Grimsov zakon ne bo prišlo do političnega prevzema, da ne bodo koga odpuščali in da se bo medijski prostor uravnotežil. Pa se je to res zgodilo???

Minilo je sedemnajst let. Samo neumen človek ne zna prit do jasnega zaključka, da je zdaj slabše kot kadarkoli prej. Grimsov zakon je katastrofa od prve do zadnje črke na papirju. Se vidi, da ga je on pisal. Čim prej bo šel v kanto za smetje, tem bolje bo za vse nas. Vmes so poskušali popravit Grimsov zakon, ampak neuspešno, saj je padel na drugem referendumu, ki ga je izsilila SDS. Uporabili so iste finte. Nižji prispevek in politika uravnoteženja. V demokraciji rabimo svobodomiselnost in strokovnost. Ne pa lažno uravnoteženost.

Spomnim se tudi tega kako me je pred sedemnajstimi leti na poti do volišča ustavil prijatelj in rekel, da se ne splača volit, saj itak ne boste dosegli ničesar! Vendar je bil izid na koncu tesen. Zmanjkalo je okoli 7 tisoč glasov, da bi padel Grimsov zakon. To se je zgodilo prav zaradi takih, ki so enako mislili, češ, da se ne splača volit in je bolje ostati doma, zato pa imamo danes nemalo težav. Volitve so državljanska dolžnost. To v kakšnem stanju je država je tudi naša odgovornost. Zato pojdite volit!

Če imajo ljudje vsaj malo soli in pameti v glavi bodo v nedeljo šli glasovati ZA novi predlagani RTV zakon, ki umika politiko iz novinarskega dela na RTV ter omogoča nujne spremembe. Nakladanja v smislu, da se bo zaradi novega zakona dvignil RTV prispevek so pesek v oči. Kot da se že po Grimsovem zakonu ne more? In kot da nam niso njihovi predlagatelji že takrat obljubljali nižji prispevek? Imeli so sedemnajst let časa, da ga znižajo. Kaj so pa v resnici naredili? Nategnili so naivneže. Važno, da so sebi in svojim ljudem omogočili vpliv in dobro plačane položaje v tej ustanovi. Za vsebino jim je bilo vseeno. Poleg tega nas tudi tokrat nagovarja Branko Grims. Kdor misli ponovno ostati doma ali glasovati proti novemu zakonu o RTV, ki uvaja nujne in pozitivne spremembe, potem po mojem mnenju podpira nevzdržno stanje na RTV, mobing zaposlenih, homofobiojo in Branka Grimsa.

Jaz bom zato na referendumsko nedeljo glasoval 3 krat ZA, ker so tudi ostale predlagane spremembe nujne. Upam le, da se bo tokrat našlo več ljudi na voliščih.

Analiza stanja slovenske politike v luči mojega aktivnega udejstvovanja v njej

Minila so štiri dolga leta, ki so bila za mene naporna in poučna. Kljub temu, da sem se v minulih letih večinoma posvečal pisanju doktorske disertacije, kar je bil svojevrsten dosežek, sem se med delom zakopaval v arhive (katere kopije hranim doma v kar devetih velikih škatlah), da ne omenjam digitalnih arhivov in številnih knjig ter člankov, ki sem jih vse moral pregledati in prebrati. Sproti sem izpisoval pomembne poudarke, ki so se kopičili na papirjih in v mojih mislih. Glavna zgodba se je kmalu izrisala sama od sebe. Tako sem lahko šele po nekaj letih študiranja dobil jasen vpogled kaj iščem in kako bom predstavil svoje glavne teze. Šele nato je sledilo pisanje in urejanje zapiskov. Vmes sem objavil nekaj znanstvenih člankov v strokovnih revijah, nastopil na simpoziju, predaval v različnih knjižnicah po Sloveniji ter hodil na strokovne konzultacije. Postal sem soavtor znanstvene monografije o politični participaciji ameriških Slovencev v lokalni in državni politiki, bil strokovni recenzent prevedenih del iz mojega področja ter sproti prebiral obstransko literaturo, zlasti leposlovje, ki mi je pomagala, da sem obogatil svoj besedni zaklad in izboljšal stilsko pisanje.

Moj portret za predvolilne namene

Politika bi morala v mojem primeru ostati postranska dejavnost. Namesto tega je predstavljala motnjo v akademskem zorenju, saj je prekinjala tokove razmišljanja in kalila mir, ki sem ga bil do takrat deležen. Nenehni opravki z ljudmi in organizacijo pač terjajo svoj davek v obliki časa in volje. Na koncu si prisiljen nekaj opustiti. Tako sem raztegnil svoje akademsko izobraževanje in prenehal z rednimi treningi, ki so krepili moje telo in duha, saj sem bil zaradi politike preveč miselno okupiran, da bi dohajal vsem drugim interesnim dejavnostim. Na prvem mestu je bila seveda moja disertacija. Politično delo sem opravljal prostovoljno, a se je kmalu zavihtelo na drugo mesto. Nihče me ni silil v takšno delovanje. Sam sem pristal in izbral takšno funkcijo, saj nihče drug ni bil pripravljen vpreči voz in vleči zgodbo naprej, ki se je tudi meni zdela pomembna. Ob tem nisem zahteval nobenega posebnega honorarja. Verjel sem v idejo, ki sem jo tudi iskreno zastopal. Poleg tega sem mislil, da bodo ljudje prepoznali pošteno obliko političnega delovanja in ga tudi nagradili. Vendar se je na koncu izkazalo drugače.

Glasovanje na predčasnih volitvah

Ugotovil sem tudi, da ljudje ne marajo takih vrst politikov, kot sem jaz, saj vzbujajo nelagoden občutek krivde. Naj poudarim, da bom bolje razumljen: brez aktivnega državljanstva, ki pomeni več kot samo podpisovanje peticij in udeležba na volitvah, da ne omenjam volilnih golažev, ne moremo pričakovati želenih in uspešnih rezultatov. Pri aktivnem državljanstvu je potrebno vložiti precej več truda v soorganizacijo civilne družbe, ki je zvesta spremljevalka tistih političnih gibanj, ki želijo izpeljati resne strukturne spremembe ali zaščititi javni interes. Veliko stvari je potrebno na novo premisliti, prebrati in predebatirati z ljudmi na terenu. To terja svoj čas in trud. Tovrstna aktivnost je vedno dvosmerna in predstavlja pomemben del demokratičnega zorenja in napredovanja družbe kot celote. Javni interes in družba se ne znata ščititi sama od sebe, ampak morata imeti ob strani trdno organizirano množico aktivnih državljanov oz. civilne družbe. Brez tega nimajo politiki kot sem jaz nobenih možnosti, da uresničijo dane obljube, saj trčijo v zid dobro organiziranih klik na oblasti, ki branijo svoje posebne interese. Tega se ljudje preprosto ne zavedajo, zato jim postane nelagodno, ko začne kakšen politik govoriti resnico, ki jim ni všeč. Sebe nočejo videti kot sokrive slabega stanja v družbi. Vsi pričakujejo, da bo neka imaginarna peščica ljudi opravila zahtevno delo namesto njih. Sodobna in digitalizirana družba, ki je podvržena umetnemu razslojevanju in polariziranju pa zahteva drugačne oblike političnega participiranja, zato je čedalje več ljudi razočaranih nad politiko, ki tega ne razumejo. Na žalost je pri nas politika bolj podobna nogometni tekmi in razgrajanju navijaških skupin.

Avtoportret z mojimi psi pred partizanskim spomenikom na Navrškem vrhu na Ravnah 

Časi, ko je profesionalna peščica ljudi opravila večino dela za druge, so minili. To so bili časi poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli v neke ideale in vlekli voz napredka, medtem ko so jim ljudje sledili, saj so imeli vanje zaupanje. Danes malo kdo zaupa politiki oz. političnim strankam, kljub temu se od njih pričakuje, da bodo zaščitili interese ljudstva pred vsem slabim. Spet ponavljam: Brez aktivne civilne družbe bomo politiki mojega kova povsod naleteli na profesionalce, ki utrjujejo interese lobijev in kapitala. Oni vas bodo prepričali, da je bela barva črna in obratno. Na koncu vas bodo prepričali, da boste sami povozili lastne principe in svobodo, okrivili pa bodo marginalizirane manjšine, migrante, covid in prejemnike socialnih transferjev. Takšno nagovarjanje frustracij in strahu ljudi ohranja na položaju politike, ki so zagovorniki posebnih interesov kapitala, ne pa družbe. V zadnjih dveh letih ste mnogi posamezniki sami izkusili vso moč zlorabe oblasti za nasilno uvajanje ene absolutne resnice. To se lahko kadarkoli ponovi. Krivi ne bodo samo politiki, ki držijo škarje in platno v rokah, ampak predvsem neaktivni državljani, ki poznajo samo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Po Ustavi smo dolžni nadzirati delovanje političnega sistema, saj vsa oblast pripada ljudstvu, ne pa odrešenikom! Najboljši nadzorniki so civilna družba. Vam zdaj postaja bolj jasno, zakaj je pri nas civilna družba tako demonizirana? Zato nam tudi vrag jemlje državo, ker smo jo prepustili organiziranim klikam, ki niso pod nobenim neodvisnim nadzorom, ki skrbijo le za svojo dobrobit in se ukvarjajo z deljenjem javnega bogastva. Ljudstvo pa se  ukvarja z umetnimi razprtijami, namesto, da bi terjali odgovore ter iskali pravico do dostojnega življenja, ki ga pred volitvami vsi obljubljajo.

Plakati našega slogana

Danes sem po radiu med vožnjo slučajno poslušal eno izjavo izvoljenega župana, ki je govoril skoraj tako kot, da bi bil član Levice. Omenjal je glavne točke našega programa, stanovanja za mlade, socialno naravnanost, zaščito okolja, prihodnost za vse itd. Mar se vam ne zdi čudno, da takoj po volitvah vse podobne ideje izpuhtijo v prazen nič? Kako da ni nobene akcije? Zakaj se to dogaja? Kdo od nas sploh terja dane obljube od politikov? So volitve res najboljši odgovor? Očitno ne, saj polovica ostane doma. Večina, ki ste jo izvolili pa govori tisto kar želite slišati, namesto kako bodo to implementirali.

Spletni letak za socialna omrežja

V preteklih letih so se aktivisti stranke Levice na terenu borili za dvig minimalne plače, za dostojno pokojnino in politiko javnega interesa. To je prisililo druge politične stranke (razen skrajne desnice), da so zamenjale taktiko in zdaj nastopajo, kot da bi predstavljali naš program, vendar le v besedah, ne dejanjih. Zakaj si to upajo? Ker dobro vedo, da nimamo delujoče civilne družbe in aktivnih državljanov, ki bi jim gledali pod prste. Take družbe brez aktivnih državljanov tudi če so demokratične, zdrsnejo v avtoritarizem. Zato boste (ne)implementacijo nekaterih obljub sedanje vlade v javnem zdravstvu, ki razpada, kmalu občutili tudi na lastni koži. Politiki, ki so vam obljubljali najboljše zdravstvo na svetu vam bodo obrnili hrbet takrat, ko jih boste najbolj potrebovali. Vsi bodo prezaposleni s svojimi nujnimi opravki. Vsak se bo moral v neoliberalnem sistemu znajti sam.

Letaki po pošti z našim programom 1

V takem okolju se politična aktivnost za mene res ne splača, saj ne morem nadomestiti civilno družbo in pričakovati, da se bo ljudi nekaj prijelo. Tudi mediji na državnem, kaj šele lokalnem nivoju ne opravijo svojega dela. Ni resnih vsebinskih soočanj mnenj ali debate. Ni nekih resnih predhodnih dogovarjanj z različnimi interesi. Vse je prepuščeno organizatorjem v ozadju, ki vlečejo glavne niti in živijo na račun javnih naročil in proračunskega denarja, čeprav to očitajo vsem drugim. Kam bo to pripeljalo našo družbo v prihodnje? Kdo bo na koncu prevzel odgovornost? Verjetno nihče. Ljudje se bodo naveličali razprtij in prenehali hodit na volitve, drugi pa bodo še naprej volili slabe politike ali kopije dobrih. Originale bodo poslali v muzej. Zapitke bomo na koncu plačali siromaki, kot zmeraj do zdaj. Na srečo nam javne kritike še ne morejo vzeti, ampak je družbena struktura političnega sistema poskrbela, da bo vsaka kritika vedno bolj podobna brezupnemu kričanju žejnega popotnika sredi puščave.

Letaki po pošti z našim programom 2

Vse zgoraj opisano je le delček moje izkušnje v političnem delovanju, ki je ostalo brezplodno. Žal je tistih ljudi, ki se zavedajo tega problema premalo, da bi kaj spremenili. Več je takih, ki problem izkoriščajo v svojo prid. Trpijo pa odnosi v družbi, trpijo ljudje in trpi narava, zato je bolje, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo in jih obvladam, ker politične štale, ki so jo naredile pretekle slabe izbire, ne bo mogel popraviti nihče. Psi bodo lajali, karavana bo šla naprej...ljudje bodo vedno iskali odrešitelja, namesto da bi sami kaj spremenili pri sebi.

Deindustrializacija Evrope in njene posledice

Leta 1944 so Američani med drugo svetovno vojno pripravili načrt o deindustrializaciji Nemčije, ki bi po vojni onemogočil razvoj in ponoven vzpon nemškega gospodarstva. Načrt je predvideval razgradnjo nemških industrijskih in gospodarskih zmogljivosti, da nikoli več ne bi mogla ogroziti anglosaksonske dominacije na svetu.

Načrt je pripravil takratni ameriški finančni minister judovskega rodu, Henry Morgenthau, ki zaradi tega ni skrival svojega sovraštva do Nemčije. Vendar so se zaradi povojnega izziva Sovjetske zveze karte premešale. ZSSR je žrtvovala daleč največ svojih ljudi in vojakov, da bi Evropi priborili zmago nad fašizmom in nacizmom, tako je postala Sovjetska zveza popularna tudi na zahodu. Tokrat je poskušala ZSSR spodbujati svoje komunistične partije na zahodu, naj po mirni poti pridobijo večino v parlamentih in ponudijo alternativo kapitalističnemu sistemu. Tako so Američani namesto Morgenthauov načrta implementirali Marshallov načrt, ki je nasprotno spodbujal obnovo in ponoven vzpon vseh držav na zahodu, ki bi se podredile dominanci ZDA.

Prav zaradi tega je Amerika kot glavna nosilka anglosaksonskih geostrateških interesov dolga desetletja tolerirala Nemčijo, kot gospodarsko velesilo, ki je poganjala Evropo. Dokler je bila Evropa vojaško, gospodarsko in finančno podrejena ameriškim interesom jih ni zanimalo s kom poslujejo in sklepajo dogovore. Šele leta 2003, ko se je Nemčija prvič javno uprla ameriškim načrtom za destabilizacijo Bližnjega vzhoda, se je začela Evropa postavljati na svoje noge. Amerika je takoj začela razdvajati EU z govorom o »stari« in »novi« Evropi, kjer je staro Evropo predstavljala Nemčija in Francija, novo pa države nekdanjega socialističnega bloka. Ameriko je še posebej zbodla prijateljska povezava Nemčije in Rusije, ki je Nemčiji dobavljala poceni energente, ki so spremenili nemško gospodarstvo in vse države, ki so se na Nemčijo navezale v zelo konkurenčne subjekte na svetovnem trgu. Nemčija je počasi postajala enakovreden partner ZDA in Velike Britanije. Zato je slednja država izstopila iz EU, ker bi se morala podrediti gospodarski moči Nemčije. Od takrat naprej je ZDA iskala načine kako spodkopati nemško gospodarsko moč in jo ponovno podredi svoji dominanci.

Vojna v Ukrajini se je začela kot naročena in najbolj ustreza prav Američanom, zato tudi najbolj spodbujajo pošiljanje težkega orožja, kar bo vojno podaljšalo. Po drugi strani pa vojna sama po sebi sproža implementacijo Morgenthauovega načrta o deindustrializaciji Nemčije in Evrope, saj je vzpon temeljil na poceni energentih iz Rusije. Mislite, da je bila sabotaža severnega toka res naključna? Jasno kot beli dan, kdo stoji v ozadju!

Zaradi visokih cen energentov, plina in elektrike, ki poganjajo industrijo, postajajo stroški proizvodnje čedalje višji, izdelki pa vedno dražji, kar onemogoča nemškim in drugim podjetjem, tudi slovenskim, konkurenčen nastop na svetovnem tržišču. Gospodarska recesija bo v naslednjih letih težka, saj nihče ne more zagotoviti podjetjem poceni energentov. Zaradi tega nas že zdaj  prehitevajo ameriški in azijski konkurenti, zlasti Kitajci, ki imajo dostop do poceni energentov.

Evropa je v preteklosti ravnala pravilno, ko se je odločila osvoboditi dominance ZDA, saj smo na račun poceni energentov doživeli gospodarski in tehnološki razvoj, ki je prinesel relativno blaginjo. Trenutna težka situacija v kateri smo se znašli, je posledica spretne ameriške geostrateške politike, ki zlorablja nerešene račune z Rusijo in vojno v Ukrajini za podrejanje Nemčije in celotne EU svojim geostrateškim interesom.  S tem pa prinaša tudi deindustrailizacijo in uničevanje konkurenčnosti. ZDA rešuje svoj dolar in svoje gospodarstvo na račun naše naivnosti in neumnosti. 

Slovenija je še posebej izpostavljena, saj po deležu zaposlenih v gospodarstvu predstavlja tretjo najbolj industrializirano država v Evropi. Skoraj četrtina vseh zaposlenih (približno 200 tisoč) jih dela v gospodarskem sektorju, ki je na takšen ali drugačen način povezan s proizvodnjo izdelkov, ki so namenjeni bodisi na nemški ali svetovni trg. Več kot očitno nas bo gospodarska kriza zaradi visokih cen energentov močno prizadela. Slovenija mora zagotoviti poceni energente tudi za industrijo ali vsaj njeno subvencioniranje, sicer se bo začelo zmanjšanje obsega proizvodnje ali po domače odpuščanje delavcev in zapiranje tovarn. Tega si seveda ne želimo.

Naj spomnim kako ste pred leti zasmehovali znanega slovenskega politika, ki je dobronamerno opozoril na našo šibkost v gospodarstvu oz. »Ahilovo peto«. Enaki akterji, ki so takrat zlorabili nerazumevanje »Ahilove pete« zdaj histerično vzklikajo »Slava Ukrajini«, čeprav se niti ne zavedajo, da s tem pljuvajo v lastno skledo ali pa so sami dovolj preskrbljeni, da jim je vseeno.

Dejstva so sledeča: Pred nami so težki časi. Glavni cilj vladajoče politike bi zato moral biti usmerjen v ublažitev posledic gospodarske krize. Zaradi našega vpletanja v ukrajinsko vojno, brez da bi v zameno zagotovili nadomestilo izpada energentov, smo dobili nekakšne puste obljube velesil, da v krizi ne bomo ostali sami. Vendar si z lepimi obljubami ne moremo dosti pomagati. Velike države so za svoje interese že poskrbele. Majhne države kot je Slovenija pa bodo prepuščene same sebi. To smo v preteklosti že večkrat videli in doživeli.

Nujno potrebujemo načrt o energetski prenovi, sicer bo tisti del slovenske politike, ki se zavestno ukvarja s širjenjem sovražnega govora, onesposobil naše ukrepe. Namesto iskanja rešitve se bomo medsebojno prepirali in sovražili. Namesto pripravljanja terena za prehod na zeleno gospodarstvo, obnovljive vire in odpiranje novih delovnih mest z dodano vrednostjo, se bomo prepirali o identitetni politiki, LGBT in sovraštvu do beguncev. Zdaj je prišel čas, ko se morajo razumni in pametni ljudje povezati, sicer bomo tudi mi občutili kaj pomeni implementacija zloveščega Morgenthauovega načrta v Sloveniji.

Torej ne nasedajte politiki, ki podpira sovraštvo in diskvalifikacije drugačnih ljudi.

Podprite raje politiko, ki govori o solidarni, varni in brezskrbni prihodnosti za vse ljudi.

Pojdite na volitve in to tudi pokažite!

Moja DNK analiza

Pred nekaj tedni sem iz radovednosti poslal vzorec sline na DNK testiranje v laboratorij za preverjanje mojega etničnega izvora. Izkazalo se je, da imam zelo širok izvor etničnega porekla. Ugotavljam, da etnično nisem omejen samo na Balkan, čeprav od tam po priimku izviram, ampak vzorec analize DNK kaže, da se je v preteklosti pri mojem družinskem drevesu zgodilo nekakšno križanje ljudi iz vzhodne, severne in zahodne Evrope. Zanimivo, da lahko največ daljnih sorodnikov najdem prav v Nemčiji, ZDA, Švici, Švedski, Avstriji, Veliki Britaniji, Franciji, Nizozemski in Avstraliji. Najmanj sorodnih ujemkov mojega DNK zapisa pa najdem na področju Balkana. Očitno so se vsi pametni iz "mojega plemena" že davno izselili na zahod ali pa še niso vsi naredili DNK test 😉 

Po mamini strani vem, da imam nekaj malo nemškega izvora, saj je bila moja pra-pra-pra babica nemška grofica, ki se je zaljubila v nekega šarmantnega domačina na Hrvaškem in tja tudi preselila. Po očetovi strani so mi znani podatki, da so bili moji pra-pra-predniki Uskoki, ki so iz Hercegovine pribežali na področje Banije (Vojne krajine) na današnjem Hrvaškem, kjer so živeli kot svobodni kmetje, vendar so morali v zameno za svobodo, dom in hrano braniti takratne Habsburške meje pred vpadi Turkov. Zaradi žalostnih vojn, ki so sledile v 20. stoletju so se vsi izselili in odšli v svet kar DNK analiza ujemkov daljnih sorodnikov tudi dokazuje.

Posebno zanimiva so zdravstvena poročila. Kaže, da sem podedoval zelo zdrave gene. Nagnjen sem sicer na sladkorno bolezen, srčno-žilne bolezni in debelosti, ampak je zapisano, da so to bolezni, ki jih zlahka preprečiš z zdravim načinom življenja. Bistveno je to, da nisem nagnjen nobeni obliki raka. V nekaterih primerih imam celo zapis v DNK, da se celice same ubranijo, če pride do tovrstne degeneracije celice. Zdravstveno poročilo prav tako kaže, da nisem prenašalec nobenih dednih bolezni, ki bi prizadeli otroke in potomstvo. Presnovno kaže, da sem nagnjena k prebavljanju žitaric, torej ni govora o intoleranci na gluten. Z mojim trenutnim zdravim načinom življenja pa kaže, da verjetno ne bom imel nobenih hujših problemov tudi v prihodnje.

Skratka rezultati kažejo, da smo mešanci očitno najbolj zdrava in pametna vrsta ljudi 😉

Testiranje sem opravil na MyHeritage.si