Na današnji dan 23. marca leta 1898 se je rodil Louis Adamič, ki je zaslovel v ZDA, kamor se je leta 1912 izselil, da bi ubežal pred revščino in zaostalostjo Avstro-ogrske monarhije. Amerika ga je sprejela odprtih rok, čeprav ni znal niti besedice angleščine in ni imel prav nobenih delovnih izkušenj ali izobrazbe. Kot samouk se je samostojno izpopolnil v pisanju in izražanju na večernih šolah ob svojem trdem delu na gradbiščih in pristaniščih po celi Ameriki. Tako je postal eden najbolj vidnih družbenih kritikov in pisateljev sodobne ameriške družbe, saj je izkusil krivice, etnično diskriminacijo ter borbo za golo preživetje na lastni koži.
V ZDA je zagovarjal kulturni pluralizem ter pravice etničnih skupnosti, ki so tam živele in se borile za svoj kulturni obstoj. V času gospodarske recesije je Adamič podpiral sindikalni boj za višje plače in demokratizacijo družbe skozi sindikalizem. Bil ne nasprotnik rasne segregacije in fašizma. Podpiral je politiko odprtih vrat do priseljencev. Leta 1939 je zahteval, da ZDA sprejme najmanj 800 tisoč beguncev iz Evrope na letni ravni. Pozval je slovensko etnično skupnost v ZDA, da zbere denar in evakuira iz Slovenije v ZDA vse znane kulturne ustvarjalce, pisatelje, mislece, pesnike in umetnine, da jih prej ne uniči fašizem. Seveda ga nihče ni jemal resno. Šele ko je vojna zares izbruhnila so ga začeli spraševati za nasvete. Tako je postal politični vodja priseljencev iz Jugoslavije, ki so živeli v ZDA. Poznali so ga prav vsi politiki, vključno z predsednikom Rooseveltom, kot mnogi drugi ugledni javni in kulturni delavci, filozofi, zgodovinarji, sociologi, novinarji, uredniki itd. katerim je v času, ko je v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno potekala bratomorna vojna povedal, da morajo podpreti partizane, če želijo narediti kaj dobrega za njegovo rodno domovino, kar so tudi storili.
Osvobodilna fronta je bila marsikaj. Ampak predvsem je bila posoda upanja. V najbolj neposrednem smislu je bila konkretna, bojevita reakcija na fašistične zločine. Posameznikovo življenje je seveda ogrožala. Izzvala je povračilne ukrepe. Pa vendar je bila tudi cesta, ki je še najbolj verjetno vodila k preživetju. Nevarnosti je dajala smisel, smrti pomen. V bistvu je ljudem namesto vprašanja: »kapitalizem ali komunizem?«, zastavljala vprašanje, kako naj zberejo vse svoje sile, da bi uničili fašizem; vse drugo lahko počaka. To je postal njihov program. Geslo pa je bilo: »Smrt fašizmu! Svoboda narodu!