Najbolj znana slika ameriške revolucije prikazuje prečkanje reke Delaware, kjer George Washington preseneti angleške sile in doseže pomemben preobrat v vojni
Kadar vprašam kakšnega laičnega poznavalca zgodovine: kaj mi lahko pove o dogajanju v 18. stoletju, poskuša celotno obdobje prikazati kot začetek razkošnega in luksuznega
oblačenja, kjer so se moški radi pudrali in šminkali, ženske pa so nosile dolge
in široke kikle. Takrat so dragocene obleke in lasulje predstavljale pomemben statusni
simbol, ki je opredeljeval posameznikovo razredno pripadnost v fevdalni
družbi. Seveda je bil takšen stil oblačenja omejen le na vladajoči
aristokratski razred. Prvi človek, ki se je dobro zavedal pomena »lepega oblačenja«
je bil brez dvoma francoski kralj Ludvik XIV, bolj poznan po izreku »država
to sem jaz«. Njega lahko brez zadržkov označimo za predhodnika današnjega »Milan
Fashion Week-a«, ki nas vsako leto preseneti s kakšno novo futuristično obleko,
ki je na koncu nihče ne nosi. Seveda ne, saj nimamo več aristokracije, ki bi
vladala svetu. Prepričan pa sem, da bi danes, če bi le ta obstajala, zagotovo
nosila omenjene obleke »milanskega dizajna«, saj bi dobro služile svojemu namenu.
Iz filma o Louisu XIV
Obleke so v tem obdobju predstavljale važno vlogo. Kazale so pomemben status
posameznika, njegovo spoštovanje in mesto v hierarhični družbi. Takrat je
veljalo pravilo; bolj ko si urejen in oblečen, višji status imaš v družbi. Danes
sicer poznamo rek, ki pravi: »obleka ne naredi človeka«. Vendar, če bi kaj
takega izustili v Ludvikovi Franciji, bi vas najverjetneje čudno ali postrani gledali. Obleka
je takrat naredila družbeno sprejemljivega človeka! Še posebej v Ludvikovi Franciji,
kjer so vladali zastareli družbeni odnosi ali »Ancient Regime«, ki ga je kasneje
spodnesla francoska revolucija, ampak o tem več v naslednjih vrsticah.
Kmečki stan, ki je takrat predstavljal najmanj 90%
prebivalstva in je nosil raztrgane cunje, ni mogel sodelovati pri pomembnih
odločitvah v državi. Najbolj kritična je bila njihova odsotnost pri odločanju kakšna bo višina
davkov in drugih dajatev. Čeprav je bil kmečki
stan s svojim trdim in marljivim delom najbolj nepogrešljivi del družbe, saj so
vzdrževali celotno državo in sistem, niso smeli biti soudeleženi pri oblikovanju državne
politike. Ostali so brez osnovnih človekovih pravic, kjer niso bili enaki pred
zakonom. Aristokracija jih je velikokrat pahnila v nepriljubljene in neskončne
vojne ali pa so morali opravljati nešteto dolžnosti, redno plačevati davke za
vzdrževanje pogoltnih aristokratskih potreb od katerih niso imeli nobenih
koristi in so zaradi tega postajali čedalje bolj jezni. Začelo jih je motiti razkošje v
kakršnem so živeli aristokrati, sploh v obdobju, ko je zaradi dolgotrajnih vojn
ter slabih letin primanjkovalo hrane in drugih osnovnih potrebščin in živil
za normalno življenje. Aristokracija je očitno pozabila na potrebe svojih ljudi
in racionalno vodenje javnih financ. To jih je naposled privedlo do krizne situacije, ki je niso
več mogli obvladovati. Fevdalizem je začel počasi, a zanesljivo propadati, le da se aristokrati tega še niso zavedali.
Na kratko povedano je do upora prišlo zaradi nerazumevanja
vladajočih stanov do življenjskih problemov družbe, zaradi pomanjkanja posluha do podložnikov ter seveda zaradi nerazumnega trošenja bogastva, ki so ga vladajoči aristokrati namesto za potrebe ljudi zapravljali za svoj osebni kičast luksuz. Vse to je privedlo do znamenite francoske revolucije. Ameriška revolucija jim je bila za zgled. Ta sta bila dva dogodka, ki sta pomembno vplivala na razvoj 18.
stoletja in globoko zaznamovala naše vsakdanje življenje (bratstvo,
enakost, svoboda in vladavina prava). Zdaj se bom osredotočil na ameriško revolucijo, saj bi celostna obravnava omenjenega problema zahtevala preveč prostora. Meni pa ni v interesu pisati nove knjige, saj jih imamo že zdaj preveč na to temo. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Moj izvod knjige
Znamenje revolucije "1776"
V tem zapisu predstavljam knjigo s pomenljivim naslovom »1776«, ki govori
o najtežjih trenutkih ameriške revolucije v katerih so se znašli George Washington
in njegovi somišljeniki. Avtor knjige je dvakratni Pulitzerjev nagrajenec David
McCullough, ki je danes star 85 let in še vedno piše svoja dela na staromodnem
pisalnem stroju. McCullough pravi, da se tako počuti varneje, ko preliva svoje
misli na papir. »Ko enkrat beseda stoji na papirju, da se jo lahko dotakneš, se nobena misel več ne more izgubiti«. V tem stilu je avtor napisati že veliko dobrih knjig. »Na računalniku se lahko z napačnim
klikom na gumb vse po nesreči izbriše, zato se raje držim svojega pisalnega stroja«. Vsaj tako se na svoj račun McCullough rad pošali zakaj ne uporablja računalnika za pisanje svojih knjig.
McCullough za svojim pisalnim strojem
Omenjena knjiga »1776« je vsekakor vredna branja, ampak samo
za tiste, ki jih zanimajo dobre zgodbe iz preteklosti. McCullough ni
samo mojster pisane besede, ampak tudi odličen pripovedovalec, zato bodo
tisti, ki iščejo širšo zgodovinsko razlago malce razočarani,
saj je knjiga napisana v obliki zgodb takratnih ljudi, zlasti vojakov in
poveljnikov, ki so živeli v Ameriki 18. stoletja. Knjiga ni politična pripoved
ali dolgočasna analiza dogodkov kako je nastala ameriška revolucija. Niti ne
morem reči, da je knjiga biografija prvega ameriškega predsednika Georga
Washingtona, čeprav v njej nastopa kot glavna osebnost. Gre preprosto za zgodbo o ljudeh,
ki so v prelomnem obdobju odigrali pomembno zgodovinsko vlogo.
Klasična dela o ameriški revoluciji
Bralce, ki jih zanima podrobnejši opisi dogodkov, »kako je
prišlo do ameriške revolucije« in njena zgodovinska analiza, bi preusmeril na druge
avtorje, kot so: Joseph J. Ellis »His Excellency: George Washington«, ki je
najboljša biografija prvega ameriškega predsednika in hkrati zelo dober prikaz
takratnih dogodkov. Od istega avtorja boste našli knjigo »Founding Brothers:
The Revolutionary Generation«, ki analizira glavne osebnosti ameriške
revolucije. Obstajajo še klasična dela, ki na širši način predstavijo zgodbo kako
je prišlo do ameriške revolucije. Tukaj priporočam knjigo, ki je sicer stara več
kot sto let, ampak je še vedno nepresežena po svojem obsegu in akademski natančnosti.
Knjiga je delo avtorja sir Georga Trevelyana »The American Revolution«, ki ima
štiri obsežna nadaljevanja in po tolikih letih še naprej ostaja obvezno čtivo za resne raziskovalce ameriške revolucije. Imamo tudi novejši pregled ameriške
revolucije. Najboljša je od avtorja Roberta Middlekauffa »The Glorious Cause«.
Seveda obstajajo še druge knjige in avtorji, ki jih tukaj žal ne morem vseh našteti.
Najboljša biografija o Washingtonu
Zgoraj omenjeni avtorji so po izboru ameriških bralcev najboljši.
McCulloghove knjige predstavljam zato, ker lahko povečajo vaš interes za branje
in raziskovanje ameriške preteklosti, zlasti 18. stoletja, saj je poznavanje
ameriške zgodovine, predvsem njenih začetkov med Slovenci slabo poznano, čeprav
bi se lahko marsikaj naučili.
Avtor knjige »1776« je na podlagi ohranjenih virov: pisem,
korespondenc, dnevnikov, časopisnih člankov in drugih arhivskih gradiv, ki jih je
našel na več različnih krajih po vsej Ameriki, uspešno rekonstruiral duh
takratnega časa in približal dolgočasno prelomno obdobje ameriške in svetovne
zgodovine širšemu krogu bralcev. Morda vas bo naslednji podatek presenetil,
ampak George Washington, junak ameriškega boja za neodvisnost, je skoraj sredi
najhujših preizkušenj leta 1776 odkorakal domov, saj je zaradi kaosa, ki je vladal v njegovi vojski obžaloval
dejstvo, da je sploh kdaj prevzel vodstvo ameriških sil v boju proti Britancem. Sprva
je kazalo, da se bo vojna slabo končala za ameriško stran. Vendar je kasneje prišlo do ključnega preobrata. Knjiga je zanimiv in dramatičen prikaz prelomnih
dogodkov ameriške zgodovine.
Viri in slike v knjigi
Ideja o neodvisnosti
Zgodba se prične z opisom prihoda »Njegovega veličanstva«
kralja Georga III., v palačo Westminser, kjer je 26. oktobra 1775 nagovoril člane
angleškega parlamenta. Takrat je razglasil vojno stanje v ameriških kolonijah
in nad upornike poslal mogočno armado. Novica kraljevega govora je v Ameriko prispela šele 1. januarja leta 1776 in tako sprožila val ogorčenja med kolonisti, ki so
začeli odkrito govoriti o secesiji in neodvisnosti od angleške monarhije. Pred
tem si uporniki niso upali sploh razmišljati o kakšni neodvisnosti, saj so
verjeli, da se je mogoče z vlado v Londonu pogoditi glede davčne politike. Govore
in javna zborovanja so pred tem zaključili z vzklikom »Bog obvaruj kralja«.
Delovali so v zakonitih okvirih angleškega prava. V trenutku, ko so zaradi
ogorčenja in vojnega stanja odnehali omenjati kralja, se je pričela ameriška
revolucija. V zgodovinopisju zato govorimo o ameriški revoluciji in ne vojni za
neodvisnost, saj se je takrat ustvarjala prva republika moderne dobe.
Posledice prvega spopada med milico in angleško vojsko
Nastop vojnih razmer in prvi oboroženi konflikti
Prvi oborožen spopad med kolonisti in Angleži se je zgodil 19.
aprila 1775, ko se majhen regiment milice ni želel umakniti
regularni angleški vojski, ki je bila na poti v Concord, da zaseže njihov
smodnik in orožje, ki so ga hranili za svoje potrebe. Takrat so kolonisti še govorili, da se borijo za pravico do svojih
zastopnikov v angleškem parlamentu, ki bi pomagali ublažiti davke in dajatve,
ki so bile previsoke. Svoj upor so sprva razlagali kot obrambo svojih interesov
do zastopstva, ne pa borbo za neodvisnost. Angleški parlament je leta 1774
ukinil kolonialno samoupravo, ker je prihajalo do pogostih uporov zoper obdavčevanje,
zato so predstavniki lokalnih oblasti organizirali novo oblast - kontinentalni kongres. Takoj za tem so se pojavile prve paravojaške enote, ki so jih želeli Angleži razorožiti,
ampak se jim niso pustili. Ko so na koncu odjeknili prvi streli in padle prve žrtve so
kolonisti spoznali, da kompromisa ne bo več mogoče doseči po mirni poti, zlasti potem, ko je
angleški kralj proti njim poslal največjo ekspedicijsko silo vseh časov. Tako so 4. julija
1776 po dolgem in utrujajočem času razprave v kongresu sprejeli znamenito »Deklaracijo o
neodvisnosti« in se odpovedali angleški kroni. Razglašena je bila neodvisnost ZDA.
Prikaz prvega spopada med ameriško milico in angleško vojsko
Nemudoma so se začele priprave na dolgotrajno vojno. Še pred tem je po Ameriki krožil znameniti pamflet Thomasa Paina »Zdravi razum« (Common Sense),
ki je obsodil angleško monarhijo in pozval ameriško ljudstvo k uporu. Painova
knjiga je močno odmevala in vplivala na takratno javno mnenje v ameriških
kolonijah. Ljudem je vlivala pogum in odločnost. Poleg biblije je bila to ena od najbolj tiskanih in iskanih knjig
svojega časa. Eden od vodilnih očetov ameriške revolucije, ki je bil tudi najbolj agilen zagovornik neodvisnosti kolonij, je odkrito spodbujal člane kontinentalnega kongresa naj razglasijo neodvisnost od Angležev. To je bil delegat iz Massachusettsa John Adams, ki je nekoč branil angleške interese v kolonijah, zdaj pa se je odkrito postavil na stran ameriških kolonij. Angleži so ga nameravali po vojni obsoditi na vislice. Tega so se bali tudi ostali delegati v kongresu, zato so dolgo časa oklevali z razglasitvijo neodvisnosti. Imenovanje Georga Washingtona za vrhovnega poveljnika kontinentalnih sil je tem filozofom v kongresu predstavljal edini žarek upanja, da se rešijo gotove smrti pred vislicami. Dobro so vedeli, da se proti Angležem ne da več boriti z besedami ali peresom, temveč samo še s smodnikom in bajonetami.
Zanimivo kako McCullough v svoji knjigi »1776« ne omenja »Deklaracije o neodvisnosti«, niti njenih snovalcev, niti Painove knjige »Zdravi razum«, razen v kratkih paragrafih. Avtor se raje osredotoča na druge bolj pomembne probleme, ki so takrat skoraj pokopali ameriško revolucijo. Knjiga je namenjena vojaški kampanji, ki se je odvijala v kritičnem letu 1776. V tem delu najbolj pritegne bralčevo pozornost.
Zanimivo kako McCullough v svoji knjigi »1776« ne omenja »Deklaracije o neodvisnosti«, niti njenih snovalcev, niti Painove knjige »Zdravi razum«, razen v kratkih paragrafih. Avtor se raje osredotoča na druge bolj pomembne probleme, ki so takrat skoraj pokopali ameriško revolucijo. Knjiga je namenjena vojaški kampanji, ki se je odvijala v kritičnem letu 1776. V tem delu najbolj pritegne bralčevo pozornost.
Moji zapiski in opombe v knjigi
McCullough in kritiki knjige 1776
David McCullough je sicer v ameriški javnosti dobro poznani avtor
popularnih zgodovinskih knjig. Omenjeno knjigo »1776« je napisal kot dodatek
biografiji drugega ameriškega predsednika Johna Adamsa, za kar je leta 2002
dobil svojo drugo Pulitzerjevo nagrado in medijsko pozornost. Leta 2008 so na
osnovi omenjene knjige posneli popularno dokumentarno serijo »John
Adams«, ki je vredna ogleda. Knjiga »1776« je bila zaradi drugačne vsebine, ker
ne gre za biografijo Georga Washingtona, ampak zgodbo o bitkah v prvem letu ameriške
revolucije, deležna svoje kritike, da je premalo obsežna, saj šteje komaj 386 strani.
Nekateri kritiki so avtorju očitali, da je posvetil premajhno pozornost Georgu
Washingtonu. Za primerjavo naj navedem, da knjiga o drugem ameriškem predsedniku
Johnu Adamsu šteje 751 strani. Svojo prvo Pulitzerjevo nagrado pa je avtor
dobil leta 1992, ko je napisal biografijo o ameriškemu predsedniku Harryju Trumanu, ki
šteje kar 1120 strani!
Kolekcija McCulloughovih knjig
McCullough je kritikom odgovoril, da predstavlja knjiga »1776« vojaško plat zgodbe o revoluciji, ki vsebuje precej zanimivih karakteristik vodilnih
vojaških poveljnikov in ljudi tistega časa, ki so se mu zdeli pomembni in
vredni omembe in ni bilo prostora, da bi jih vključil v Adamsovo biografijo. Ameriška javnost se mora po njegovem soočiti z drugo plat zgodbe, da so bili dogodki leta 1776 izjemno težki in niti malo romantični. Danes mnogi ljudje preveč idealizirajo tiste čase in mislijo, da je potekalo vse kot po maslu. Po mnenju avtorja in mnogih drugih poznavalcev omenjenega obdobja, je bilo leto 1776 še najbolj temačno od vseh časov zgodovine ZDA. Washington
se je takrat soočal z možnostjo popolnega kolapsa svoje vojske, vendar so ga reševala gola naključja in sreča. Knjiga »1776« je napisana v zelo dobrem in poljudnem stilu. Avtor je skrbno raziskal svoje področje, zato je lahko ustvaril izjemno berljivo in neskončno zabavno delo.
George Washington in njegova osebnost
Večina ljudi še danes misli, da je bil Washington »velik
vojaški poveljnik«, vendar je bila resnica ravno obratna. Washington je bil
izjemno slab vojaški poveljnik, strateg in taktik. Leta 1776 je doživel štiri velike
poraze, ki bi ga skoraj stali poveljniškega položaja. Izgubil je bitko v Brooklynu, Kips
Bayu, White Plainsu in Fort Washingtonu. Angleži so ujeli celo njegovega
najboljšega častnika Charlesa Leeja. Kontinentalna vojska se je morala umikati proti
jugu. Boston in New York, dve največji ameriški mesti sta bila v tem času skoraj opustošena.
Filadelfija je bila tik pred tem, da se preda in dvigne belo zastavo. Večina vojakov ni želela podaljšati svoje pogodbe o sodelovanju z kontinentalno vojsko. Razsajala je griža in kuga. Če bi takrat obstajali množični
mediji, kot jih poznamo danes, bi lahko Washington samo še odstopil in odkorakal domov. Ampak kljub slabim razmeram ni pokazal niti najmanjšega znaka obupa, šibkosti ali slabe volje. Znal je vnašati optimizem v svoje vrste. Odlikoval se je tudi z doslednostjo pri spoštovanju načel.
Zasebno je v pismih, ki jih je pošiljal ženi in bližnjim prijateljem, priznaval svoje zablode, skrbi in razočaranja, vendar je zmeraj pokazal tudi interes do popravljanja napak, učenja in zorenja v vojaškem poklicu. Uradno klasično šolanje je končal pri 16. letih, ko je začel delati kot geodet. Vse življenje je bil samouk. Njegova
največja zabloda je bila zaupanje dr. Benjaminu Churchu, ki je bil angleški
vohun. Vendar so ga na hitro razkrinkali in pravočasno zaprli. Washington je postal
vrhovni poveljnik vojske šele pri 43. letih starosti. Prej nikoli v življenju
ni poveljeval kakšni večji vojski, niti najmanjšemu regimentu. Bil je sicer
veteran indijanskih in francoskih vojn, ki so potekale med leti 1754-58, vendar so bile njegove poveljniške izkušnje do takrat še zanemarljivo majhne. Kongres
mu je na koncu zaupal funkcijo vrhovnega poveljnika, ker so ga prepoznali kot izkušenega poveljnika.
Avtor knjige se vedno rad pošali, da so ga prepoznali zato, ker se je ves čas oblačil v lepe vojaške uniforme. Od vseh delegatov kongresa je bil še najlepše oblečen.
Kongresniki so vedeli, da je Washington po karakterju trezen, odločen, preudaren in pogumen možakar. Poleg tega je znal iskati ravnotežje med različnimi mnenji. Nikoli ni nadiral ljudi okoli sebe in bil je vedno dovolj samokritičen, da je znal prisluhniti še drugim. Imel je lastnost magnetne osebnosti, ki je znala povezovati različne interese. Čeprav je res, da ni bil rojen kot vojaški strateg za razliko od njegovih stanovskih kolegov, kot recimo Napoleon, je bil po drugi stran nadarjen politični vodja. Znal je pritegniti ljudi in jih pridobiti za svoje cilje. Tega talenta ni nikoli zlorabljal za svoje sebične interese, saj je zmeraj usmerjal ljudi k skupnim ciljem. Leta 1776 je bil cilj jasen: boriti se za neodvisnost od angleške krone. Redki so primeri kjer bi se podložniki evropskega monarha uprli, se odpovedali kroni, zahtevali svojo neodvisnost, vzpostavili republiko in zmagali. To se je zgodilo Veliki Britaniji, ki kljub dejstvu, da je imela najmočnejšo vojsko in mornarico na svetu ni uspela zatreti ameriškega upora. Premagali so jih navadni amaterji brez posebnih izkušenj. Vendar so imeli prave ideje in vero v srcih, da se borijo za pravično stvar.
Kongresniki so vedeli, da je Washington po karakterju trezen, odločen, preudaren in pogumen možakar. Poleg tega je znal iskati ravnotežje med različnimi mnenji. Nikoli ni nadiral ljudi okoli sebe in bil je vedno dovolj samokritičen, da je znal prisluhniti še drugim. Imel je lastnost magnetne osebnosti, ki je znala povezovati različne interese. Čeprav je res, da ni bil rojen kot vojaški strateg za razliko od njegovih stanovskih kolegov, kot recimo Napoleon, je bil po drugi stran nadarjen politični vodja. Znal je pritegniti ljudi in jih pridobiti za svoje cilje. Tega talenta ni nikoli zlorabljal za svoje sebične interese, saj je zmeraj usmerjal ljudi k skupnim ciljem. Leta 1776 je bil cilj jasen: boriti se za neodvisnost od angleške krone. Redki so primeri kjer bi se podložniki evropskega monarha uprli, se odpovedali kroni, zahtevali svojo neodvisnost, vzpostavili republiko in zmagali. To se je zgodilo Veliki Britaniji, ki kljub dejstvu, da je imela najmočnejšo vojsko in mornarico na svetu ni uspela zatreti ameriškega upora. Premagali so jih navadni amaterji brez posebnih izkušenj. Vendar so imeli prave ideje in vero v srcih, da se borijo za pravično stvar.
George Washington
Obleka naredi človeka
V knjigi me je presunilo dejstvo kako je Washingtona v
času najhujše krize bolj skrbela njegova obleka, osebni izgled
in kulturne manire, ki jih je gojil do svojih podrejenih častnikov in vojakov kot pa dejanski položaj na bojišču. Na svojem domu naj bi
imel skrbno shranjeno drago kolekcijo modnih dodatkov, oblek, klobukov, škornjev in čevljev, ki
so mu jih naredili po njegovih merah in željah najboljši krojači in čevljarji v
samem Londonu. Prisegal je na angleško kakovost, ki jo je tudi drago plačeval. Vendar
za najbogatejšega Američana to ni bil velik problem. V svojem domu Mount Vernon, kjer je živel je imel vsa okna, steklo in pohištvo naročeno iz Anglije. Tudi vse
njegove knjige so bile natisnjene v Londonu. Bil je arhitekt lastne hiše. Rad
je živel v luksuznem okolju in razkošju. Zato ni čudno, da so ga motili visoki angleški
davki. Na dan, ko je postal vrhovni
poveljnik ameriških kontinentalnih sil je bil že dolgo časa upokojen od
vojaških dolžnosti. Kljub temu je ohranjal videz pomembnega človeka in izkušenega poveljnika, zato so
mu slednjo funkcijo tudi zaupali. Tako je iz povsem nepomembnega
člana družbe njegova obleka naredila vrhovnega poveljnika in zgodovinsko osebnost. Imel
je srečo, da je živel v obdobju, kjer so obleke igrale pomembno vlogo.
V tistem času so lahko po vojaški letvici napredovali le aristokrati,
kar je drugim talentiranim posameznikom onemogočalo vojaško kariero. Američani so
ravno obratno dajali prednost vsem, ki so pokazali znanje, talente in željo po zmagah
ne glede na njihov družbeni status. Vojaški poveljniki so lahko postali preprosti
ljudje, kot je bil Henry Knox, ki je bil prodajalec knjig, potem Charles Lee,
Nathanael Greene in ostali, ki so danes skoraj pozabljeni liki, čeprav so
bili izjemno talentirani za razliko od angleških poveljnikov, ki so se na
položajih znašli zaradi premožnega družbenega statusa ter vez in poznanstev.
Avtor s pomočjo ohranjenih virov oživi in postavi v ospredje vse pomembne može
in poveljnike, ki so odigrali ključno vlogo pri vodenju kontinentalne vojske do
njihove končne zmage.
Bitka pri Guilford Court Housu 1781
Prosti čas je Washington preživel na svoji kmetiji, kjer je
imel v lasti okoli 100 sužnjev. To je tudi edina črna pika prvega ameriškega
predsednika, ki je bil največji sužnjelastnik v državi. Med celotno vojno za
neodvisnost je redno pošiljal svojim skrbnikom na kmetiji posebna navodila kako naj skrbijo za njegovo posest ko ga ni doma. Po takratnih standardih je bil Washington
res eden od najpremožnejših Američanov, saj je posedoval več kot 54 tisoč
hektarjev zemlje! Vendar še enkrat poudarjam: Obleka je bila tista, ki je naredila
Washingtona za bolj pomembnega kot je bil v resnici. Obstajali so še bogatejši
posamezniki od njega, ampak se niso ukvarjali s politiko. Politika je Washingtonu prinesla spoštovanje in zaupanje ljudi, ki so ga poznali. Lahko
bi rekli, da je bil dober igralec, saj je znal kljub omejenim sposobnostim uspešno opravljati svojo funkcijo tako poveljniško kot kasneje tudi predsedniško.
Ko je razcapana, nedisciplinirana, velikokrat tudi neresna
in včasih od mačka zgarana ameriška vojska videla kako v prvih vrstah na konju jaha general Washington, ki je bil lepo oblečen, uglajen in je znal gojiti kulturne manire do svojih vojakov, jih je gotovo ta podoba očarala in pritegnila, da
so korakali za njim in si mislili: "če lahko on tvega svoj status in bogastvo
za ideale revolucije, ki ga lahko v primeru poraza pripeljejo pred vislice, zakaj ne bi še mi tvegali tisto malo kar imamo v lasti, da bi zmagala revolucija in svoboda?" Ameriška
kontinentalna vojska je bila oslabljena zaradi pogostih izbruhov črnih koz,
dezerterstva, izdajstva, pomanjkanja smodnika, orožja, oblek in volje do
bojevanja. Kongres je poskušal nezadovoljstvo tlačiti s spodobnim plačilom za
služenje vojski. Vendar je vojake namesto denarja najbolj spodbujala vera v revolucijo, ki jo je poosebljal general George Washington.
Vojne grozote, zločini, dezerterstva in epidemije
Knjiga posveča pozornost tudi neštetim vojnim zločinom, grozotam in maščevanjem, kar se je dogajalo na obeh straneh. Omenja se preganjanje
lojalistov, privržencev angleške krone, ki so morali na koncu zapustiti
ameriške kolonije, ko se je britanska vojska naposled umaknila. Govori o
grozotah tako ameriških kot tudi angleških vojakov in njihovih plačancev, ko so
ropali in pobijali svoje prave in namišljene nasprotnike kjerkoli so jih našli.
Najbolj zanimivi so bili prikazi neznanih junakov, ki so v najtežjih trenutkih
premogli veliko poguma, da so vztrajali in zmagali kljub nemogočim razmeram. Knjiga
prikaže vso bedo ameriške vojske, ki je bila na robu propada, ne samo zaradi
bolezni, ki so razsajale, ampak tudi zaradi strahopetnosti in dezerterstva. Najbolj zanimiv in aktualen opis se mi je zdel rušenje spomenika angleškega kralja Georga III. sredi New Yorka, ki me je nekako spominjal na rušenje sodobnih spomenikov po svetu, ki so odslužili svoj namen.
Če zgodovinska knjiga ni napisana
v lahko berljivem stilu, tako da je namenjena tudi širši javnosti, se dogodki iz
preteklosti ne bodo samo pozabili, ampak se bodo ponavljali, kar nas zgodbe o spomenikih in revolucijah vedno znova opomnijo. Ljudje so zgodovinsko
gledano zelo nerazgledani in velikokrat pozabljajo, da se nam podobnosti iz
preteklosti vedno ponavljajo. Izdaje, maščevanja, podtikanja, nasilje in vojne se
zdijo kot začarani krogi brez konca in kraja. Glavne vzroke za ameriško revolucijo
je potrebno iskati, tako kot vedno, v pomanjkanju posluha angleških vladajočih razredov, njene
korupcije in pokvarjenosti uradnikov, ki niso imeli nobenega občutka za potrebe
navadnih ljudi. Posledično so zaradi tega trpeli odnosi v družbi vse dokler ni »sodu
izbilo dno«. Revolucija se je zgodila zaradi neupoštevanja solidarnosti, svobode in
pravice do enakopravnega zastopanja v parlamentu. Po drugi strani pa ne smemo preveč
idealizirati zmage ameriških kolonistov. Njihova zmaga je bila posledica
vpliva razsvetljenih naukov, ki so takrat prevladovali v angleških aristokratskih krogih,
da le ti niso uporabili še hujše tiranske metode za zatiranje upornikov. Veliko je
pripomoglo tudi dejstvo, da je Francija porabila ogromno vsoto denarja in
pomagala ameriškim revolucionarjem opremiti njihovo kontinentalno vojsko.
Francija je posodila tudi svojo mornarico, ki je potapljala angleške ladje in
tako preprečevala angleško pomorsko blokado in varovala čezoceansko trgovino z Evropo.
Ironično se mi zdi, da je Francija obubožala ravno zaradi prekomernega financiranja ameriške revolucije, kar
je kasneje privedlo do francoske revolucije, ki je bila dosti bolj nasilna in
radikalnejša od ameriške. Čeprav Ameriko ni zaznamovala doba giljotine so kljub temu nasilno obračunavali z lojalisti in drugimi nasprotniki revolucije. Prav tako ne moremo primerjati življenjskega standarda v Ameriki
in Franciji. V Franciji so ljudje ponekod tudi stradali, saj je prihajalo do rednih
pomanjkanj hrane in osnovnih živil. Američani so v svojih najtežjih časih živeli dokaj spodobno.
Bili so najbogatejši zemljani na svetu. Ni čudno, da so angleški vojaki, ko
so videli njihovo bogastvo porogljivo sikali: 'kako si upajo ameriški podaniki upirati
kralju Georgu III., ki jim je omogočil takšen življenjski standard?' Ameriška
revolucija je imela drugačno sporočilo od francoske, saj je bila posledica razsvetljenskih
idealov, kjer so ustanovni očetje želeli vzpostaviti novo oblast na zemlji, ki
bi prihajala od ljudstva in bi služila ljudstvu, ne pa da je izhajala od monarha in služila aristokratom, kot je bilo sicer običajno v fevdalni Evropi.
Pri tem eksperimentu so bili zelo uspešni, saj jim je počasi sledila celotna Evropa. Prihajala je industrijska doba, zato so bili potrebni novi družbeni vzorci. Današnji vzorci kako prihaja do sodobnih revolucij pa se niso prav nič spremenili.
Kralj George III.
Preobrat in zmaga v revoluciji
Knjiga se konča z zanimivim preobratom,
ki se je zgodil na petek 13. decembra 1776, ko se je angleška vojska po nizu ključnih
zmag zaradi hudega mraza nenadoma ustavila pri svojem napredovanju do
Filadelfije, prestolnice ameriških upornikov. Kasneje se je ta poteza izkazala
za največjo napako celotne vojne, saj jo je Washington spretno izkoristil v svojo prid in izvedel
nepričakovan napad na Trenton preko reke Delaware, kjer je presenetil in
porazil nemške plačance, ki so služili angleški vojski. Mraz ni bil pravi razlog
za oviranje angleškega napredovanja do Filadelfije. Odločitev o
ustavitvi napredovanja je sprejel neizkušen angleški poveljnik William Howe, ki je napredoval po lestvici izključno po zaslugi aristokratskih
privilegijev in ne zaradi kakšnih vojaških sposobnosti.
Usoda ameriške revolucije je bila
odvisna od kontinentalne vojske, katere duh je predstavljala osebnost in
karizma generala Georga Washingtona. Velikokrat so njegove napake na bojiščih reševale višje sile. Recimo gosta megla, ki je omogočila umik njegove vojske na varno, potem nevihta, ki je preprečila obleganje kakšnega mesta, nato močni vetrovi, ki so
preprečili angleški mornarici uporabljati ladjevje in topove ter zima, sneg in
led, ki je upočasnila napredovanje vojske, čeprav je bila tik pred zmago. Knjiga
pripisuje veliko vlogo zunanjim faktorjem, naključnim momentom in povprečnim
ljudem s pomočjo katerih se je Washington učil in pridobival na času. Iz
njegove zgodbe, kot tudi iz zgodbe celotne ameriške revolucije, se lahko
današnje generacije veliko naučijo. Predvsem pa spoznajo pozitivno moč individualizma, ki se je takrat prebijal na površje in postal sestavni del amerikanizma.
Ne bi bilo slabo, če bi za boljše
razumevanje ameriške revolucije in njene preteklosti prevedli v
slovenščino kakšno novejše delo iz tega obdobja. Lahko tudi omenjeno knjigo in avtorja, ki sem ga predstavil v tem zapisu. Obstajajo tudi druge knjige in
avtorji, ki so bolj liberalni in kritični do vsega kar tukaj pišem. David
McCullough pač ne skriva svojih simpatij do Washingtona in je zelo naklonjen ameriški
preteklosti, ampak vseeno objektivno prikaže takratne razmere brez nepotrebnega
hvaljenja in pretiravanja. Zato knjigo priporočam v branje vsem, ki jih zanimajo dobro berljive knjige od katerih boste zagotovo odnesli veliko koristnega znanja.
Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar
Priporočam kratek intervju z avtorjem, kjer razloži pomembnost Georga Washingtona
Hvala, če ste prebrali moj dolg zapis in upam, da ste se kaj novega tudi naučili. Želim vam prijetno branje knjig in ne pozabite delit svojih vtisov.
Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar