Obleka je naredila človeka in z njo ameriško revolucijo leta 1776

Najbolj znana slika ameriške revolucije prikazuje prečkanje reke Delaware, kjer George Washington preseneti angleške sile in doseže pomemben preobrat v vojni

Kadar vprašam kakšnega laičnega poznavalca zgodovine: kaj mi lahko pove o dogajanju v 18. stoletju, poskuša celotno obdobje prikazati kot začetek razkošnega in luksuznega oblačenja, kjer so se moški radi pudrali in šminkali, ženske pa so nosile dolge in široke kikle. Takrat so dragocene obleke in lasulje predstavljale pomemben statusni simbol, ki je opredeljeval posameznikovo razredno pripadnost v fevdalni družbi. Seveda je bil takšen stil oblačenja omejen le na vladajoči aristokratski razred. Prvi človek, ki se je dobro zavedal pomena »lepega oblačenja« je bil brez dvoma francoski kralj Ludvik XIV, bolj poznan po izreku »država to sem jaz«. Njega lahko brez zadržkov označimo za predhodnika današnjega »Milan Fashion Week-a«, ki nas vsako leto preseneti s kakšno novo futuristično obleko, ki je na koncu nihče ne nosi. Seveda ne, saj nimamo več aristokracije, ki bi vladala svetu. Prepričan pa sem, da bi danes, če bi le ta obstajala, zagotovo nosila omenjene obleke »milanskega dizajna«, saj bi dobro služile svojemu namenu.  

Iz filma o Louisu XIV

Obleke so v tem obdobju predstavljale važno vlogo. Kazale so pomemben status posameznika, njegovo spoštovanje in mesto v hierarhični družbi. Takrat je veljalo pravilo; bolj ko si urejen in oblečen, višji status imaš v družbi. Danes sicer poznamo rek, ki pravi: »obleka ne naredi človeka«. Vendar, če bi kaj takega izustili v Ludvikovi Franciji, bi vas najverjetneje čudno ali postrani gledali. Obleka je takrat naredila družbeno sprejemljivega človeka! Še posebej v Ludvikovi Franciji, kjer so vladali zastareli družbeni odnosi ali »Ancient Regime«, ki ga je kasneje spodnesla francoska revolucija, ampak o tem več v naslednjih vrsticah. 

Kmečki stan, ki je takrat predstavljal najmanj 90% prebivalstva in je nosil raztrgane cunje, ni mogel sodelovati pri pomembnih odločitvah v državi. Najbolj kritična je bila njihova odsotnost pri odločanju kakšna bo višina davkov in drugih dajatev. Čeprav je bil kmečki stan s svojim trdim in marljivim delom najbolj nepogrešljivi del družbe, saj so vzdrževali celotno državo in sistem, niso smeli biti soudeleženi pri oblikovanju državne politike. Ostali so brez osnovnih človekovih pravic, kjer niso bili enaki pred zakonom. Aristokracija jih je velikokrat pahnila v nepriljubljene in neskončne vojne ali pa so morali opravljati nešteto dolžnosti, redno plačevati davke za vzdrževanje pogoltnih aristokratskih potreb od katerih niso imeli nobenih koristi in so zaradi tega postajali čedalje bolj jezni. Začelo jih je motiti razkošje v kakršnem so živeli aristokrati, sploh v obdobju, ko je zaradi dolgotrajnih vojn ter slabih letin primanjkovalo hrane in drugih osnovnih potrebščin in živil za normalno življenje. Aristokracija je očitno pozabila na potrebe svojih ljudi in racionalno vodenje javnih financ. To jih je naposled privedlo do krizne situacije, ki je niso več mogli obvladovati. Fevdalizem je začel počasi, a zanesljivo propadati, le da se aristokrati tega še niso zavedali.  

  

Na kratko povedano je do upora prišlo zaradi nerazumevanja vladajočih stanov do življenjskih problemov družbe, zaradi pomanjkanja posluha do podložnikov ter seveda zaradi nerazumnega trošenja bogastva, ki so ga vladajoči aristokrati namesto za potrebe ljudi zapravljali za svoj osebni kičast luksuz. Vse to je privedlo do znamenite francoske revolucije. Ameriška revolucija jim je bila za zgled. Ta sta bila dva dogodka, ki sta pomembno vplivala na razvoj 18. stoletja in globoko zaznamovala naše vsakdanje življenje (bratstvo, enakost, svoboda in vladavina prava). Zdaj se bom osredotočil na ameriško revolucijo, saj bi celostna obravnava omenjenega problema zahtevala preveč prostora. Meni pa ni v interesu pisati nove knjige, saj jih imamo že zdaj preveč na to temo. Pa pojdimo lepo po vrsti.   

Moj izvod knjige

Znamenje revolucije "1776"

V tem zapisu predstavljam knjigo s pomenljivim naslovom »1776«, ki govori o najtežjih trenutkih ameriške revolucije v katerih so se znašli George Washington in njegovi somišljeniki. Avtor knjige je dvakratni Pulitzerjev nagrajenec David McCullough, ki je danes star 85 let in še vedno piše svoja dela na staromodnem pisalnem stroju. McCullough pravi, da se tako počuti varneje, ko preliva svoje misli na papir. »Ko enkrat beseda stoji na papirju, da se jo lahko dotakneš, se nobena misel več ne more izgubiti«. V tem stilu je avtor napisati že veliko dobrih knjig. »Na računalniku se lahko  z napačnim klikom na gumb vse po nesreči izbriše, zato se raje držim svojega pisalnega stroja«. Vsaj tako se na svoj račun McCullough rad pošali zakaj ne uporablja računalnika za pisanje svojih knjig.

McCullough za svojim pisalnim strojem

Omenjena knjiga »1776« je vsekakor vredna branja, ampak samo za tiste, ki jih zanimajo dobre zgodbe iz preteklosti. McCullough ni samo mojster pisane besede, ampak tudi odličen pripovedovalec, zato bodo tisti, ki iščejo širšo zgodovinsko razlago malce razočarani, saj je knjiga napisana v obliki zgodb takratnih ljudi, zlasti vojakov in poveljnikov, ki so živeli v Ameriki 18. stoletja. Knjiga ni politična pripoved ali dolgočasna analiza dogodkov kako je nastala ameriška revolucija. Niti ne morem reči, da je knjiga biografija prvega ameriškega predsednika Georga Washingtona, čeprav v njej nastopa kot glavna osebnost. Gre preprosto za zgodbo o ljudeh, ki so v prelomnem obdobju odigrali pomembno zgodovinsko vlogo.

Klasična dela o ameriški revoluciji  

Bralce, ki jih zanima podrobnejši opisi dogodkov, »kako je prišlo do ameriške revolucije« in njena zgodovinska analiza, bi preusmeril na druge avtorje, kot so: Joseph J. Ellis »His Excellency: George Washington«, ki je najboljša biografija prvega ameriškega predsednika in hkrati zelo dober prikaz takratnih dogodkov. Od istega avtorja boste našli knjigo »Founding Brothers: The Revolutionary Generation«, ki analizira glavne osebnosti ameriške revolucije. Obstajajo še klasična dela, ki na širši način predstavijo zgodbo kako je prišlo do ameriške revolucije. Tukaj priporočam knjigo, ki je sicer stara več kot sto let, ampak je še vedno nepresežena po svojem obsegu in akademski natančnosti. Knjiga je delo avtorja sir Georga Trevelyana »The American Revolution«, ki ima štiri obsežna nadaljevanja in po tolikih letih še naprej ostaja obvezno čtivo za resne raziskovalce ameriške revolucije. Imamo tudi novejši pregled ameriške revolucije. Najboljša je od avtorja Roberta Middlekauffa »The Glorious Cause«. Seveda obstajajo še druge knjige in avtorji, ki jih tukaj žal ne morem vseh našteti.

Najboljša biografija o Washingtonu

Zgoraj omenjeni avtorji so po izboru ameriških bralcev najboljši. McCulloghove knjige predstavljam zato, ker lahko povečajo vaš interes za branje in raziskovanje ameriške preteklosti, zlasti 18. stoletja, saj je poznavanje ameriške zgodovine, predvsem njenih začetkov med Slovenci slabo poznano, čeprav bi se lahko marsikaj naučili.

Avtor knjige »1776« je na podlagi ohranjenih virov: pisem, korespondenc, dnevnikov, časopisnih člankov in drugih arhivskih gradiv, ki jih je našel na več različnih krajih po vsej Ameriki, uspešno rekonstruiral duh takratnega časa in približal dolgočasno prelomno obdobje ameriške in svetovne zgodovine širšemu krogu bralcev. Morda vas bo naslednji podatek presenetil, ampak George Washington, junak ameriškega boja za neodvisnost, je skoraj sredi najhujših preizkušenj leta 1776 odkorakal domov, saj je zaradi kaosa, ki je vladal v njegovi vojski obžaloval dejstvo, da je sploh kdaj prevzel vodstvo ameriških sil v boju proti Britancem. Sprva je kazalo, da se bo vojna slabo končala za ameriško stran. Vendar je kasneje prišlo do ključnega preobrata. Knjiga je zanimiv in dramatičen prikaz prelomnih dogodkov ameriške zgodovine. 

Viri in slike v knjigi

Ideja o neodvisnosti

Zgodba se prične z opisom prihoda »Njegovega veličanstva« kralja Georga III., v palačo Westminser, kjer je 26. oktobra 1775 nagovoril člane angleškega parlamenta. Takrat je razglasil vojno stanje v ameriških kolonijah in nad upornike poslal mogočno armado. Novica kraljevega govora je v Ameriko prispela šele 1. januarja leta 1776 in tako sprožila val ogorčenja med kolonisti, ki so začeli odkrito govoriti o secesiji in neodvisnosti od angleške monarhije. Pred tem si uporniki niso upali sploh razmišljati o kakšni neodvisnosti, saj so verjeli, da se je mogoče z vlado v Londonu pogoditi glede davčne politike. Govore in javna zborovanja so pred tem zaključili z vzklikom »Bog obvaruj kralja«. Delovali so v zakonitih okvirih angleškega prava. V trenutku, ko so zaradi ogorčenja in vojnega stanja odnehali omenjati kralja, se je pričela ameriška revolucija. V zgodovinopisju zato govorimo o ameriški revoluciji in ne vojni za neodvisnost, saj se je takrat ustvarjala prva republika moderne dobe.

Posledice prvega spopada med milico in angleško vojsko

Nastop vojnih razmer in prvi oboroženi konflikti

Prvi oborožen spopad med kolonisti in Angleži se je zgodil 19. aprila 1775, ko se majhen regiment milice ni želel umakniti regularni angleški vojski, ki je bila na poti v Concord, da zaseže njihov smodnik in orožje, ki so ga hranili za svoje potrebe. Takrat so kolonisti še govorili, da se borijo za pravico do svojih zastopnikov v angleškem parlamentu, ki bi pomagali ublažiti davke in dajatve, ki so bile previsoke. Svoj upor so sprva razlagali kot obrambo svojih interesov do zastopstva, ne pa borbo za neodvisnost. Angleški parlament je leta 1774 ukinil kolonialno samoupravo, ker je prihajalo do pogostih uporov zoper obdavčevanje, zato so predstavniki lokalnih oblasti organizirali novo oblast - kontinentalni kongres. Takoj za tem so se pojavile prve paravojaške enote, ki so jih želeli Angleži razorožiti, ampak se jim niso pustili. Ko so na koncu odjeknili prvi streli in padle prve žrtve so kolonisti spoznali, da kompromisa ne bo več mogoče doseči po mirni poti, zlasti potem, ko je angleški kralj proti njim poslal največjo ekspedicijsko silo vseh časov. Tako so 4. julija 1776 po dolgem in utrujajočem času razprave v kongresu sprejeli znamenito »Deklaracijo o neodvisnosti« in se odpovedali angleški kroni. Razglašena je bila neodvisnost ZDA.

Prikaz prvega spopada med ameriško milico in angleško vojsko

Nemudoma so se začele priprave na dolgotrajno vojno. Še pred tem je po Ameriki krožil znameniti pamflet Thomasa Paina »Zdravi razum« (Common Sense), ki je obsodil angleško monarhijo in pozval ameriško ljudstvo k uporu. Painova knjiga je močno odmevala in vplivala na takratno javno mnenje v ameriških kolonijah. Ljudem je vlivala pogum in odločnost. Poleg biblije je bila to ena od najbolj tiskanih in iskanih knjig svojega časa. Eden od vodilnih očetov ameriške revolucije, ki je bil tudi najbolj agilen zagovornik neodvisnosti kolonij, je odkrito spodbujal člane kontinentalnega kongresa naj razglasijo neodvisnost od Angležev. To je bil delegat iz Massachusettsa John Adams, ki je nekoč branil angleške interese v kolonijah, zdaj pa se je odkrito postavil na stran ameriških kolonij. Angleži so ga nameravali po vojni obsoditi na vislice. Tega so se bali tudi ostali delegati v kongresu, zato so dolgo časa oklevali z razglasitvijo neodvisnosti. Imenovanje Georga Washingtona za vrhovnega poveljnika kontinentalnih sil je tem filozofom v kongresu predstavljal edini žarek upanja, da se rešijo gotove smrti pred vislicami. Dobro so vedeli, da se proti Angležem ne da več boriti z besedami ali peresom, temveč samo še s smodnikom in bajonetami.

Zanimivo kako McCullough v svoji knjigi »1776« ne omenja »Deklaracije o neodvisnosti«, niti njenih snovalcev, niti Painove knjige »Zdravi razum«, razen v kratkih paragrafih. Avtor se raje osredotoča na druge bolj pomembne probleme, ki so takrat skoraj pokopali ameriško revolucijo. Knjiga je namenjena vojaški kampanji, ki se je odvijala v kritičnem letu 1776. V tem delu najbolj pritegne bralčevo pozornost. 

Moji zapiski in opombe v knjigi

McCullough in kritiki knjige 1776

David McCullough je sicer v ameriški javnosti dobro poznani avtor popularnih zgodovinskih knjig. Omenjeno knjigo »1776« je napisal kot dodatek biografiji drugega ameriškega predsednika Johna Adamsa, za kar je leta 2002 dobil svojo drugo Pulitzerjevo nagrado in medijsko pozornost. Leta 2008 so na osnovi omenjene knjige posneli popularno dokumentarno serijo »John Adams«, ki je vredna ogleda. Knjiga »1776« je bila zaradi drugačne vsebine, ker ne gre za biografijo Georga Washingtona, ampak zgodbo o bitkah v prvem letu ameriške revolucije, deležna svoje kritike, da je premalo obsežna, saj šteje komaj 386 strani. Nekateri kritiki so avtorju očitali, da je posvetil premajhno pozornost Georgu Washingtonu. Za primerjavo naj navedem, da knjiga o drugem ameriškem predsedniku Johnu Adamsu šteje 751 strani. Svojo prvo Pulitzerjevo nagrado pa je avtor dobil leta 1992, ko je napisal biografijo o ameriškemu predsedniku Harryju Trumanu, ki šteje kar 1120 strani!

Kolekcija McCulloughovih knjig

McCullough je kritikom odgovoril, da predstavlja knjiga »1776« vojaško plat zgodbe o revoluciji, ki vsebuje precej zanimivih karakteristik vodilnih vojaških poveljnikov in ljudi tistega časa, ki so se mu zdeli pomembni in vredni omembe in ni bilo prostora, da bi jih vključil v Adamsovo biografijo. Ameriška javnost se mora po njegovem soočiti z drugo plat zgodbe, da so bili dogodki leta 1776 izjemno težki in niti malo romantični. Danes mnogi ljudje preveč idealizirajo tiste čase in mislijo, da je potekalo vse kot po maslu. Po mnenju avtorja in mnogih drugih poznavalcev omenjenega obdobja, je bilo leto 1776 še najbolj temačno od vseh časov zgodovine ZDA. Washington se je takrat soočal z možnostjo popolnega kolapsa svoje vojske, vendar so ga reševala gola naključja in sreča. Knjiga »1776« je napisana v zelo dobrem in poljudnem stilu. Avtor je skrbno raziskal svoje področje, zato je lahko ustvaril izjemno berljivo in neskončno zabavno delo.

Avtor za pisalnim strojem

George Washington in njegova osebnost

Večina ljudi še danes misli, da je bil Washington »velik vojaški poveljnik«, vendar je bila resnica ravno obratna. Washington je bil izjemno slab vojaški poveljnik, strateg in taktik. Leta 1776 je doživel štiri velike poraze, ki bi ga skoraj stali poveljniškega položaja. Izgubil je bitko v Brooklynu, Kips Bayu, White Plainsu in Fort Washingtonu. Angleži so ujeli celo njegovega najboljšega častnika Charlesa Leeja. Kontinentalna vojska se je morala umikati proti jugu. Boston in New York,  dve največji ameriški mesti sta bila v tem času skoraj opustošena. Filadelfija je bila tik pred tem, da se preda in dvigne belo zastavo. Večina vojakov ni želela podaljšati svoje pogodbe o sodelovanju z kontinentalno vojsko. Razsajala je griža in kuga. Če bi takrat obstajali množični mediji, kot jih poznamo danes, bi lahko Washington samo še odstopil in odkorakal domov. Ampak kljub slabim razmeram ni pokazal niti najmanjšega znaka obupa, šibkosti ali slabe volje. Znal je vnašati optimizem v svoje vrste. Odlikoval se je tudi z doslednostjo pri spoštovanju načel. 

Zasebno je v pismih, ki jih je pošiljal ženi in bližnjim prijateljem, priznaval svoje zablode, skrbi in razočaranja, vendar je zmeraj pokazal tudi interes do popravljanja napak, učenja in zorenja v vojaškem poklicu. Uradno klasično šolanje je končal pri 16. letih, ko je začel delati kot geodet. Vse življenje je bil samouk. Njegova največja zabloda je bila zaupanje dr. Benjaminu Churchu, ki je bil angleški vohun. Vendar so ga na hitro razkrinkali in pravočasno zaprli. Washington je postal vrhovni poveljnik vojske šele pri 43. letih starosti. Prej nikoli v življenju ni poveljeval kakšni večji vojski, niti najmanjšemu regimentu. Bil je sicer veteran indijanskih in francoskih vojn, ki so potekale med leti 1754-58, vendar so bile njegove poveljniške izkušnje do takrat še zanemarljivo majhne. Kongres mu je na koncu zaupal funkcijo vrhovnega poveljnika, ker so ga prepoznali kot izkušenega poveljnika. Avtor knjige se vedno rad pošali, da so ga prepoznali zato, ker se je ves čas oblačil v lepe vojaške uniforme. Od vseh delegatov kongresa je bil še najlepše oblečen.

Kongresniki so vedeli, da je Washington po karakterju trezen, odločen, preudaren in pogumen možakar. Poleg tega je znal iskati ravnotežje med različnimi mnenji. Nikoli ni nadiral ljudi okoli sebe in bil je vedno dovolj samokritičen, da je znal prisluhniti še drugim. Imel je lastnost magnetne osebnosti, ki je znala povezovati različne interese. Čeprav je res, da ni bil rojen kot vojaški strateg za razliko od njegovih stanovskih kolegov, kot recimo Napoleon, je bil po drugi stran nadarjen politični vodja. Znal je pritegniti ljudi in jih pridobiti za svoje cilje. Tega talenta ni nikoli zlorabljal za svoje sebične interese, saj je zmeraj usmerjal ljudi k skupnim ciljem. Leta 1776 je bil cilj jasen: boriti se za neodvisnost od angleške krone. Redki so primeri kjer bi se podložniki evropskega monarha uprli, se odpovedali kroni, zahtevali svojo neodvisnost, vzpostavili republiko in zmagali. To se je zgodilo Veliki Britaniji, ki kljub dejstvu, da je imela najmočnejšo vojsko in mornarico na svetu ni uspela zatreti ameriškega upora. Premagali so jih navadni amaterji brez posebnih izkušenj. Vendar so imeli prave ideje in vero v srcih, da se borijo za pravično stvar.   

George Washington

Obleka naredi človeka

V knjigi me je presunilo dejstvo kako je Washingtona v času najhujše krize bolj skrbela njegova obleka, osebni izgled in kulturne manire, ki jih je gojil do svojih podrejenih častnikov in vojakov kot pa dejanski položaj na bojišču. Na svojem domu naj bi imel skrbno shranjeno drago kolekcijo modnih dodatkov, oblek, klobukov, škornjev in čevljev, ki so mu jih naredili po njegovih merah in željah najboljši krojači in čevljarji v samem Londonu. Prisegal je na angleško kakovost, ki jo je tudi drago plačeval. Vendar za najbogatejšega Američana to ni bil velik problem. V svojem domu Mount Vernon, kjer je živel je imel vsa okna, steklo in pohištvo naročeno iz Anglije. Tudi vse njegove knjige so bile natisnjene v Londonu. Bil je arhitekt lastne hiše. Rad je živel v luksuznem okolju in razkošju. Zato ni čudno, da so ga motili visoki angleški davki. Na dan, ko je postal vrhovni poveljnik ameriških kontinentalnih sil je bil že dolgo časa upokojen od vojaških dolžnosti. Kljub temu je ohranjal videz pomembnega človeka in izkušenega poveljnika, zato so mu slednjo funkcijo tudi zaupali. Tako je iz povsem nepomembnega člana družbe njegova obleka naredila vrhovnega poveljnika in zgodovinsko osebnost. Imel je srečo, da je živel v obdobju, kjer so obleke igrale pomembno vlogo.

V tistem času so lahko po vojaški letvici napredovali le aristokrati, kar je drugim talentiranim posameznikom onemogočalo vojaško kariero. Američani so ravno obratno dajali prednost vsem, ki so pokazali znanje, talente in željo po zmagah ne glede na njihov družbeni status. Vojaški poveljniki so lahko postali preprosti ljudje, kot je bil Henry Knox, ki je bil prodajalec knjig, potem Charles Lee, Nathanael Greene in ostali, ki so danes skoraj pozabljeni liki, čeprav so bili izjemno talentirani za razliko od angleških poveljnikov, ki so se na položajih znašli zaradi premožnega družbenega statusa ter vez in poznanstev. Avtor s pomočjo ohranjenih virov oživi in postavi v ospredje vse pomembne može in poveljnike, ki so odigrali ključno vlogo pri vodenju kontinentalne vojske do njihove končne zmage.

Bitka pri Guilford Court Housu 1781

Prosti čas je Washington preživel na svoji kmetiji, kjer je imel v lasti okoli 100 sužnjev. To je tudi edina črna pika prvega ameriškega predsednika, ki je bil največji sužnjelastnik v državi. Med celotno vojno za neodvisnost je redno pošiljal svojim skrbnikom na kmetiji posebna navodila kako naj skrbijo za njegovo posest ko ga ni doma. Po takratnih standardih je bil Washington res eden od najpremožnejših Američanov, saj je posedoval več kot 54 tisoč hektarjev zemlje! Vendar še enkrat poudarjam: Obleka je bila tista, ki je naredila Washingtona za bolj pomembnega kot je bil v resnici. Obstajali so še bogatejši posamezniki od njega, ampak se niso ukvarjali s politiko. Politika je Washingtonu prinesla spoštovanje in zaupanje ljudi, ki so ga poznali. Lahko bi rekli, da je bil dober igralec, saj je znal kljub omejenim sposobnostim uspešno opravljati svojo funkcijo tako poveljniško kot kasneje tudi predsedniško.

Ko je razcapana, nedisciplinirana, velikokrat tudi neresna in včasih od mačka zgarana ameriška vojska videla kako v prvih vrstah na konju jaha general Washington, ki je bil lepo oblečen, uglajen in je znal gojiti kulturne manire do svojih vojakov, jih je gotovo ta podoba očarala in pritegnila, da so korakali za njim in si mislili: "če lahko on tvega svoj status in bogastvo za ideale revolucije, ki ga lahko v primeru poraza pripeljejo pred vislice, zakaj ne bi še mi tvegali tisto malo kar imamo v lasti, da bi zmagala revolucija in svoboda?" Ameriška kontinentalna vojska je bila oslabljena zaradi pogostih izbruhov črnih koz, dezerterstva, izdajstva, pomanjkanja smodnika, orožja, oblek in volje do bojevanja. Kongres je poskušal nezadovoljstvo tlačiti s spodobnim plačilom za služenje vojski. Vendar je vojake namesto denarja najbolj spodbujala vera v revolucijo, ki jo je poosebljal general George Washington.

   

Vojne grozote, zločini, dezerterstva in epidemije

Knjiga posveča pozornost tudi neštetim vojnim zločinom, grozotam in maščevanjem, kar se je dogajalo na obeh straneh. Omenja se preganjanje lojalistov, privržencev angleške krone, ki so morali na koncu zapustiti ameriške kolonije, ko se je britanska vojska naposled umaknila. Govori o grozotah tako ameriških kot tudi angleških vojakov in njihovih plačancev, ko so ropali in pobijali svoje prave in namišljene nasprotnike kjerkoli so jih našli. Najbolj zanimivi so bili prikazi neznanih junakov, ki so v najtežjih trenutkih premogli veliko poguma, da so vztrajali in zmagali kljub nemogočim razmeram. Knjiga prikaže vso bedo ameriške vojske, ki je bila na robu propada, ne samo zaradi bolezni, ki so razsajale, ampak tudi zaradi strahopetnosti in dezerterstva. Najbolj zanimiv in aktualen opis se mi je zdel rušenje spomenika angleškega kralja Georga III. sredi New Yorka, ki me je nekako spominjal na rušenje sodobnih spomenikov po svetu, ki so odslužili svoj namen. 

Če zgodovinska knjiga ni napisana v lahko berljivem stilu, tako da je namenjena tudi širši javnosti, se dogodki iz preteklosti ne bodo samo pozabili, ampak se bodo ponavljali, kar nas zgodbe o spomenikih in revolucijah vedno znova opomnijo. Ljudje so zgodovinsko gledano zelo nerazgledani in velikokrat pozabljajo, da se nam podobnosti iz preteklosti vedno ponavljajo. Izdaje, maščevanja, podtikanja, nasilje in vojne se zdijo kot začarani krogi brez konca in kraja. Glavne vzroke za ameriško revolucijo je potrebno iskati, tako kot vedno, v pomanjkanju posluha angleških vladajočih razredov, njene korupcije in pokvarjenosti uradnikov, ki niso imeli nobenega občutka za potrebe navadnih ljudi. Posledično so zaradi tega trpeli odnosi v družbi vse dokler ni »sodu izbilo dno«. Revolucija se je zgodila zaradi neupoštevanja solidarnosti, svobode in pravice do enakopravnega zastopanja v parlamentu. Po drugi strani pa ne smemo preveč idealizirati zmage ameriških kolonistov. Njihova zmaga je bila posledica vpliva razsvetljenih naukov, ki so takrat prevladovali v angleških aristokratskih krogih, da le ti niso uporabili še hujše tiranske metode za zatiranje upornikov. Veliko je pripomoglo tudi dejstvo, da je Francija porabila ogromno vsoto denarja in pomagala ameriškim revolucionarjem opremiti njihovo kontinentalno vojsko. Francija je posodila tudi svojo mornarico, ki je potapljala angleške ladje in tako preprečevala angleško pomorsko blokado in varovala čezoceansko trgovino z Evropo.

Ironično se mi zdi, da je Francija obubožala ravno zaradi prekomernega financiranja ameriške revolucije, kar je kasneje privedlo do francoske revolucije, ki je bila dosti bolj nasilna in radikalnejša od ameriške. Čeprav Ameriko ni zaznamovala doba giljotine so kljub temu nasilno obračunavali z lojalisti in drugimi nasprotniki revolucije. Prav tako ne moremo primerjati življenjskega standarda v Ameriki in Franciji. V Franciji so ljudje ponekod tudi stradali, saj je prihajalo do rednih pomanjkanj hrane in osnovnih živil. Američani so v  svojih najtežjih časih živeli dokaj spodobno. Bili so najbogatejši zemljani na svetu. Ni čudno, da so angleški vojaki, ko so videli njihovo bogastvo porogljivo sikali: 'kako si upajo ameriški podaniki upirati kralju Georgu III., ki jim je omogočil takšen življenjski standard?' Ameriška revolucija je imela drugačno sporočilo od francoske, saj je bila posledica razsvetljenskih idealov, kjer so ustanovni očetje želeli vzpostaviti novo oblast na zemlji, ki bi prihajala od ljudstva in bi služila ljudstvu, ne pa da je izhajala od monarha in služila aristokratom, kot je bilo sicer običajno v fevdalni Evropi. Pri tem eksperimentu so bili zelo uspešni, saj jim je počasi sledila celotna Evropa. Prihajala je industrijska doba, zato so bili potrebni novi družbeni vzorci. Današnji vzorci kako prihaja do sodobnih revolucij pa se niso prav nič spremenili. 

Kralj George III.

Preobrat in zmaga v revoluciji

Knjiga se konča z zanimivim preobratom, ki se je zgodil na petek 13. decembra 1776, ko se je angleška vojska po nizu ključnih zmag zaradi hudega mraza nenadoma ustavila pri svojem napredovanju do Filadelfije, prestolnice ameriških upornikov. Kasneje se je ta poteza izkazala za največjo napako celotne vojne, saj jo je Washington spretno izkoristil v svojo prid in izvedel nepričakovan napad na Trenton preko reke Delaware, kjer je presenetil in porazil nemške plačance, ki so služili angleški vojski. Mraz ni bil pravi razlog za oviranje angleškega napredovanja do Filadelfije. Odločitev o ustavitvi napredovanja je sprejel neizkušen angleški poveljnik William Howe, ki je napredoval po lestvici izključno po zaslugi aristokratskih privilegijev in ne zaradi kakšnih vojaških sposobnosti.

Usoda ameriške revolucije je bila odvisna od kontinentalne vojske, katere duh je predstavljala osebnost in karizma generala Georga Washingtona. Velikokrat so njegove napake na bojiščih reševale višje sile. Recimo gosta megla, ki je omogočila umik njegove vojske na varno, potem nevihta, ki je preprečila obleganje kakšnega mesta, nato močni vetrovi, ki so preprečili angleški mornarici uporabljati ladjevje in topove ter zima, sneg in led, ki je upočasnila napredovanje vojske, čeprav je bila tik pred zmago. Knjiga pripisuje veliko vlogo zunanjim faktorjem, naključnim momentom in povprečnim ljudem s pomočjo katerih se je Washington učil in pridobival na času. Iz njegove zgodbe, kot tudi iz zgodbe celotne ameriške revolucije, se lahko današnje generacije veliko naučijo. Predvsem pa spoznajo pozitivno moč individualizma, ki se je takrat prebijal na površje in postal sestavni del amerikanizma.  

Ne bi bilo slabo, če bi za boljše razumevanje ameriške revolucije in njene preteklosti prevedli v slovenščino kakšno novejše delo iz tega obdobja. Lahko tudi omenjeno knjigo in avtorja, ki sem ga predstavil v tem zapisu. Obstajajo tudi druge knjige in avtorji, ki so bolj liberalni in kritični do vsega kar tukaj pišem. David McCullough pač ne skriva svojih simpatij do Washingtona in je zelo naklonjen ameriški preteklosti, ampak vseeno objektivno prikaže takratne razmere brez nepotrebnega hvaljenja in pretiravanja. Zato knjigo priporočam v branje vsem, ki jih zanimajo dobro berljive knjige od katerih boste zagotovo odnesli veliko koristnega znanja.  

Priporočam kratek intervju z avtorjem, kjer razloži pomembnost Georga Washingtona

Hvala, če ste prebrali moj dolg zapis in upam, da ste se kaj novega tudi naučili. Želim vam prijetno branje knjig in ne pozabite delit svojih vtisov. 

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar

Ljubezen in Remarque

»Brez ljubezni je človek samo mrlič na dopustu« - Erich Maria REMARQUE

Naj bo ljubezen središče vašega sveta

Moja babica je strastna bralka. Doma ima zbirko raznih klasičnih del od Tolstoja, Dostojevskega, Camusa, Zagorke, Šenoa in Remarqua. Nima jih samo za okras, saj jih tudi bere! Kot majhen otrok sem se vedno spraševal: le kaj se skriva v teh debelih knjigah? Zakaj imajo knjige takšno posebno mesto v sobi? Nikoli si ne bi mislil, da bom nekega dne imel svojo sobo polno knjig. Tako sem najverjetneje strast do branja podedoval po svoji babici in zdaj odkrivam resnico v knjigah, ki so jih pisali veliki umi človeštva in njihova resnična življenja. V tem zapisu bom predstavil nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua (1898-1970), ki je bil velik nasprotnik vojne in nasilja. Njegova dela so zasedala posebno mesto na babičini knjižni polici. 

Zanimivo kako se je Remarque razvil v literarno čutečega človeka po vseh slabih izkušnjah, ki jih je preživel v svoji rani mladosti. Ko je bil najstnik je po svetu divjala kruta in krvava prva svetovna vojna. Vojaki so se bojevali v jarkih, kjer so preživljali najhujše grozote vojne. Vse to je preživel tudi pisatelj, ki ga predstavljam. Tako kot vsi fantje njegove generacije, je bil tudi on vpoklican in poslan na fronto. Kmalu je spoznal, da je postal del izgubljene generacije. Izgubili so ljubezen. Tam so fantje izkusili največjo tragedijo človeštva. Doživeli so razčlovečenje svoje osebnosti. Kdor je to preživel ni več mogel biti isti človek. Vojna ni povzročila le nasilja in ubijanja, ampak je uničevala človekovo bit, njegova čustva, njegovo upanje in sočutje do drugih ljudi na svetu. To so elementarna čustva, ki bi jih morali imeti vsi civilizirani ljudje na svetu. Remarque je pravil,  da svet nikoli ne bo zašel v težave, če bo obstajal in se razvijal po zaslugi tistih, ki resnično ljubijo in odpuščajo. Le teh je bilo v njegovi generaciji vedno manj. Zlasti v povojni weimarski Nemčiji, kjer je živel in odraščal. Najhuje pa je šele prihajalo. 

V svojih delih je Remarque nazorno in lucidno prikazal kakšen nesmisel je žrtvovanje ljudi za višje cilje, ideje, sovraštvo ali karkoli bi povzročilo smrt in konec ljubezni. Njegovo znano delo »Na zahodu nič novega«, po katerem so posneli celo z Oskarjem nagrajeni film, so nacisti takoj, ko so prišli na oblast leta 1933, prepovedali in skupaj z mnogimi drugimi knjigami zažgali na grmadi. Zaradi tega je moral Remarque kot begunec pobegniti v Švico, od tam pa je šel v ZDA.

Celotna zbirka v srbohrvaškem jeziku

Po drugi svetovni vojni se je vrnil domov, ampak ne v rodno Nemčijo, temveč nevtralno Švico, kjer je ostal do konca svojih dni. Tam je še naprej pisal knjige in protivojna dela, ki so kritizirala največjo tragedijo človeštva. Nacisti so med vojno obračunali z njegovimi sorodniki, kar je brez dvoma pustilo globoke rane in občutek nelagodja.

Pisatelj je nasprotoval vojni iz čisto psihološkega in humanega razloga: človeku je vojna vzela dostojanstvo. Zaradi nasilja, ki je v vsaki vojni postalo nekaj samoumevnega in vsakodnevnega, se je uničevalo seme življenja, to je sočutje in ljubezen, ki bi jo morali negovati, da bi rasla in uspevala. Ljubezen pomeni razvoj človeka, njegovo rast in oplemenitenje duha. Sovraštvo in strah pa sta človeka ugonobila in spremenila v spako. V tem razmišljanju je bil Remarque kot osamljena svečka, ki je svetila sredi temačne Evrope 20. stoletja. Vendar ni zaman svetila.

Roman je preveden tudi v slovenščino

Po smrti njegove druge žene leta 1990 sta v oporoki zapustila vso bogastvo od prodanih knjig, okoli 20 milijonov dolarjev, Univerzi v New Yorku, da so lahko v njegovo čast ustanovili evropske študije, ki nosijo Remarquovo ime. Najbolj priznani študent je postal britanski zgodovinar Tony Judt, ki je napisal fantastično delo »Povojna Evropa«, tudi obvezno branje za vsakega zgodovinarja, ki se zanima za esejistično obravnavanje post-vojne Evrope.

Remarque je napisal številna dela, ki so nasprotovala vojni, nasilju in militarizmu nasploh. V času svojega življenja ni bil toliko spoštovan, kot bi sprva pričakovali. Navkljub temu je gojil upe in razumevanje za padli človeški rod. Nekateri so ga prezirali, drugi sovražili in kritizirali, ker so bili (in so še danes) pod vplivom raznih »izmov«. Njegova dela so preživela vse kritike in sovraštvo. Po drugi svetovni vojni se je vtis in spoštovanje močno popravilo, spodbude za delo ni črpal samo iz pohval, ampak nasprotno iz kritike in neodobravanja. Tako se je človek kalil v neprijetnih okoliščinah in ustvaril svoje ime, ki je ostalo nesmrtno zapisano za vse bodoče generacije na svetu. Čeprav je preživel obe najhujši svetovni moriji in videl ogromno grozot in nasilja, je nadaljeval s trdim delom, ki je bilo vedno stkano z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Lahko bi izgubil upanje, ampak je vztrajal. Svetil je dalje. Ohranil je upanje in vero v ljubezen. Nam je zapustil pomemben nauk kako je treba živeti in delati v življenju. Čeprav je bil vse življenje apolitičen so ga stalno poskušali nekam uvrščati in politično karakterizirati. Vendar zaman, Remarque je ostal zvest ljubezni. 

Erich s svojim psom

Vzemite njegove knjige v roke in jih berite, da ne boste še vi izgubili upanja za človeštvo in njegovo prihodnost. Vojna je zlo! Remarque je bil Človek z veliko začetnico. Njegov citat o ljubezni govori  o resnici življenja. »Na zahodu nič novega« ostaja največje protivojno delo 20. stoletja kadarkoli napisano! Sploh v današnjem času so njegova dela zopet aktualna. Morda lahko tokrat  z olajšanjem tudi jaz rečem: še je upanja za ta svet, dokler bomo brali in se spominjali takih ljudi kot je bil Remarque!

"Samo tisti, ki je doživel žalost, lahko prepozna srečo. Tisti, ki je srečen, ne ve več o radosti življenja, kot model, ki se pretvarja, da je živ. Svetloba ne sije, ko je vse prižgano, v temi sveti" vir

Avtor: Milan Mrđenović  

Odlomki iz romana Bratje Karamazovi - Dostojevski in iskanje navdiha kako naprej

Vzamete si nekaj minutk časa in preberete naslednje odlomke, ki sem jih pripravil in so nastali izpod peresa ruskega avtorja Fjodra Mihailoviča Dostojevskega. Prepisani so iz romana Bratje Karamazovi. Zagotavljam, da vam ne bo žal tega časa, ko boste prebrali naslednje vrstice, katere sem  skrbno pripravil, saj boste na enem mestu vpijali globoko modrost tega sveta. Gre za najbolj polemično delo vseh časov, ki odpira številna vprašanja o življenju in morali človeka. Morda boste porekli, da je delo zastarelo, saj je izšlo že davnega leta 1879, vendar boste na koncu presenečeni ugotovili, da je knjiga zelo blizu naših src in izjemno aktualna, kot da je nastala danes in v tem trenutku. Spet drugi bodo protestirali, da je preveč krščanska, ampak meni je ravno to všeč, da lahko vsaj z nečim vrednotimo svoja dejanja in izprašamo svojo vest, če delamo prav ali ne? Dostojevski nam je zapustil poseben dar, ki je obogatil celotno človeško družbo in kulturo. Danes so takšna dela še kako pomembna, saj se mi zdi, da smo izgubili svoja načela in smernice kako naprej. Omenjeni roman ne sodi zgolj med vrhunce ruske književnosti, temveč se lahko kosa tudi s svetovno književnostjo in filozofijo na zahodu. Mar so vsi zločini res nastali sami od sebe ali so morda posledica naših grehov in dejanj ter pomanjkanja ljubezni do soljudi, narave in živali? Avtor je mnenja, da smo ljudje krivi sami. Preberite in razmislite zakaj ter kako lahko zadeve spremenimo na bolje. Mogoče nas takšna razmišljanja vendarle napeljejo v pravo smer.

Temeljno vprašanje romana se glasi: Ali je lahko človek moralen tudi brez boga oz. religije? Dostojevski v knjigi meni, da ne. Jaz mislim, da je vprašanje napačno zastavljeno. Bolj pomembno se je vprašati, če smo ljudje moralni samo zaradi strahu pred bogom? Če je odgovor pritrdilen, potem so takšni ljudje nepošteni do sebe in drugih. Dobro je biti moralen tudi če nisi veren, saj so ljubezen, strpnost in potrpljenje človekova najbližja vrednota, ki združuje in osvobaja. Kdor teh vrednot ne prepozna lahko zablodi v temo in začaran krog težav in zlobe. Tukaj gre za osnovni princip človečnosti in poštenosti. Biti moralen brez boga je danes, ko divjajo verske vojne, še kako dobrodošlo, saj se izognemo vprašanju čigav bog, knjiga oz. vera je prava? Svet danes ne potrebuje dodatnih vprašanj, ki bi polarizirali mnenja in spreminjali ljudi v tekmovalce. Svet potrebuje ljubezen. Človeška modrost nas je skozi stoletja učila, da se zloba na koncu, ne glede na vse kaj je komu koristnega prinesla, ne splača. Najslabše je razmišljati kdo je boljši od drugih. Razmišljati je potrebno v smeri, da je biti moralen in spoštovati druge največje bogastvo na svetu, ki ga imamo. Z bogom ali brez. Važno, da ne podpiramo zlobe, sovraštva in nasilja ter smo zazrti v prihodnost in razvoj, ne pa nazadnjaštvo. Tako razmišljam jaz. Zato sem pripravil nekaj odlomkov, ki spodbujajo razmišljanje v tej smeri in vas vabim k resnemu branju.

Starejša verzija romana DZS 1979

Najprej bom citiral odlomek, ki kritizira družbo in politiko. Tako je govoril stari modri menih Zosim:

"Svet je razglasil svobodo, še posebno v zadnjem času, in kaj vidimo v tej njihovi svobodi? Ničesar drugega kot suženjstvo in samomor! 

Svet namreč govori: »Imaš potrebe, zato jih zadovolji – tvoje pravice niso namreč nič manjše kot pravice najimenitnejših in najbogatejših. Ne boj se jih zadovoljiti, ampak jih še pomnoži,« - tak je danes nauk sveta. In prav v tem vidijo svobodo. In kaj je posledica te pravice do množitve potreb? Pri bogatih osamitev in duhovni samomor, pri revnih pa zavist in umor, kajti pravice so jim dali, sredstev, s katerimi bi zadovoljili te potrebe, jim pa še niso pokazali. 

Zagotavljajo, da se človeštvo vse bolj zedinja in združuje v bratsko skupnost ob pomoči tega, da skrajšuje razdalje in po zraku prenaša misli. Gorje, ne verjemite takšnemu združevanju ljudi. S tem ko svobodo razumejo kot pomnožitev in hitro potešitev potreb, kazijo svojo naravo, kajti v sebi zbujajo veliko nesmiselnih in neumnih želja, pohoto in postavljaštvo. Prirejati kosila, imeti vprege in kočije, čine in sužnje služabnike velja že za takšno nujo, da žrtvujejo celo življenje, čast in človekoljubje, samo da bi jo potešili, in se celo ubijajo, če tega ne morejo narediti. 

Pri tistih, ki niso bogati, vidimo isto, pri revnih pa se nepotešenost potreb in zavist za zdaj priglušujeta s pijančevanjem. Ampak kmalu se bodo namesto vina začeli opijati s krvjo, k temu jih vodijo. Sprašujem vas: ali je tak človek svoboden? 

Poznal sem nekega 'borca za idejo', ki mi je sam pripovedoval, da ga je – ko so mu v ječi vzeli tobak – to tako izmučilo, da bi se kmalu izneveril svoji 'ideji', samo da bi mu dali tobak. In tak človek pravi: 'Boriti se grem za človeštvo.' Ampak kam bo šel tak človek in česa je sploh zmožen? Kvečjemu za hitro dejanje, dolgo pa ne bo vztrajal. In nič čudnega, da so namesto svobode zapadli v suženjstvo, namesto služenja bratski ljubezni in človeški enotnosti pa, nasprotno, v ločitev in osamitev, kot mi je v mladosti govoril moj skrivnostni gost in učitelj. In zato misel o služenju človeštvu, bratstvu in človeški skupnosti v svetu vse bolj ugaša ter se tudi v resnici sprejema že kar s posmehom, kajti kako se znebiti svojih navad, kam bo šel ta suženj, če se je pa tako navadil zadovoljevati svoje neštete potrebe, ki si jih je sam izmislil? Osamljen je in mu celota ni nič mar.

In tako samo prišli do tega, da smo nakopičili veliko stvari, veselja pa je manj."

Nemara se boste ob tem citatu vprašali kaj je sploh smisel borbe za boljši svet, če se nič ne spremeni na bolje? Smisel je ravno v tem, da prepoznamo "lažne preroke." Če svet in družba ne moreta napredovati s korakom naprej smo krivi tudi mi, ker zaupamo ljudem, ki nas vodijo kot slepec slepce v jamo. 

Moja zbirka Dostojevskega v srbo-hrvaškem jeziku

Zdaj sledi bistveno daljši odlomek, ki obravnava človeka kot posameznika ter njegova dejanja, vrednostni sistem, filozofijo, psihologijo, religijo in vest. Na kratko povedano nam avtor pojasni zakaj se splača vlagati v ljubezen in ne sovraštvo.

"Bratje, ne bojte se greha ljudi, ljubite človeka tudi v njegovem grehu, kajti to je podoba ljubezni božje in vrhunec ljubezni na zemlji. Ljubite vse božje stvarstvo v celoti in vsako zrnce peska posebej. Vsak listič in vsak žarek božji ljubite! Ljubite živali, ljubite rastline, ljubite sleherno stvar. Če boš ljubil sleherno stvar, se ti bo odkrila božja skrivnost v stvareh. Dosegel jo boš nekega dne in jo boš lahko od tistih časov naprej spoznaval dan za dnem, čim dalj, tem bolj. In naposled boš vzljubil ves svet s popolno, vesoljno ljubeznijo. Ljubite živali: bog jim je dal kal misli in tiho radost. Ne motite jih, ne mučite jih, ne jemljite jim radost, ne upirajte se misli božji. Človek, ne povzdiguj se nad živalmi: one so brez greha, ti pa v svojem obličju samo gnojiš zemljo s tem, da se pojavljaš na njej in puščaš za seboj gnojno sled - joj, skoraj sleherni od nas! Posebej ljubite otročičke, zakaj tudi oni so brez greha, kakor angeli, in živijo zato, da bi nas ganili, v očiščenje naših src in v nekakšen pouk za nas. Gorje tistemu, ki je razžalil otroka." 

Kadar se v dvomih z mislimi ustaviš ob pogledu na grehe ljudi, in se vprašaš: 'Ali naj se lotim dela s silo ali s ponižno ljubeznijo?' Se vselej odloči za ponižno ljubezen. Če se odločiš enkrat za vselej za ljubezen, si boš lahko podvrgel ves svet. Ljubeča ponižnost je silna moč, najsilnejša med vsemi, ničesar ni, kar bi ji bilo podobno. Sleherni dan in uro, sleherno minuto hodi okoli samega sebe in se opazuj in poskrbi, da bo tvoj obraz blag in lep. Vidiš, šel si mimo majhnega otroka, jezen si šel mimo njega, z grdo besedo na jeziku in s togoto v duši; ti morda niti nisi opazil otroka, on pa je tebe videl in tvoj odurni, brezbožni obraz mu je morda ostal v srčecu, ki se ne more braniti. Ti tega nisi vedel, a mogoče je, da si s tem vanj vrgel slabo seme, ki bo nemara zraslo, in vse samo zato, ker se nisi držal pred otrokom in nisi vzgojil v sebi pazljive in delavne ljubezni. Bratje, povem vam še enkrat, ljubezen je učiteljica, toda treba jo je znati pridobiti, kajti dosegaš jo s težavo, kupiti jo je moč le za drago ceno, z dolgotrajnim trudom in delom po dolgem času, zakaj ljubiti je treba ne samo slučajno in za trenutek, marveč za zmeraj. Slučajno lahko vzljubi vsakdo, tudi hudobnež. Tisti mladenič, moj brat, je prosil ptičke odpuščanja: naj se zdi to še tako nesmiselno, vendar je pravično, kajti vse je kakor ocean, vse teče in se stika med seboj; če se dotakneš vesoljstva na enem koncu, se bo odzvalo na drugem koncu sveta. Naj se zdi še tako brezumno prositi ptičke odpuščanja - a vendar bi bilo ptičkam laže in otroku in sleherni živalci okoli tebe, ko bi bil ti sam boljši in čistejši, kakor si zdaj, pa bodi le za kapljico. Vse je kakor ocean, tako vam pravim. Tedaj bi začel tudi k ptičkam moliti, kakor v zanosu, v muki vesoljne ljubezni - moliti, da bi ti tudi te odpustile tvoj greh. Spoštuj in ceni ta zanos, pa naj se vidi ljudem še tako nesmiseln." 

"Prijatelji moji, prosite boga, da bi vam dal veselja. Bodite veseli kakor otroci in kakor ptičke pod nebom. Naj vas greh ljudi ne moti v vašem početju; ne bojte se ga, saj vam lahko zatre vaše delo in vam onemogoči zorenje do konca. Ne govorite si: 'Greh je mogočen, silna je brezbožnost, silna je slaba okolica, mi pa smo osamljeni in brez moči, zlobna okolica nas bo zatrla in ne bo dala dobri stvari, da bi se dovršila.' Bežite, otroci, pred takim malodušjem! Rešitev je tu za človeka samo ena: vzemite se v roke in postanite odgovorni za ves človeški greh.  Saj je v resnici tako, prijatelj, kajti brž ko se odkritosrčno napraviš odgovornega za vsakogar in za vse, boš takoj sprevidel, da je res tako in da si res kriv za vsakogar in za vse. Če pa boš prelagal svojo lenobo in onemoglost na druge ljudi, se boš naposled vdal satanskemu napuhu in začel mrmrati zoper boga. O satanskem napuhu pa je moja misel tale: nam na zemlji ga je težko spregledati, in zelo lahko je pasti v zmoto in se ji vdati, pri tem pa še misliti, da delamo nekaj velikega in krasnega. Tudi marsičesa kar izvira iz najmočnejših čustev in vzgibov naše morale tu na zemlji ne moremo prav spoznati; tudi temu se ne daj zapeljati in ne misli si, da bi te moglo to v čemerkoli opravičiti, kajti večni Sodnik bo terjal od tebe to, kar si mogel doseči, ne pa tega, česar nisi mogel; o tem se boš sam prepričal, zakaj takrat boš vse pravilno videl pred seboj in ne boš več mislil na to, da bi se prepiral. Na zemlji pa je res tako, kakor da blodimo, in ko bi ne bilo pred nami dragocenega obraza Kristusovega, bi se čisto izgubili in propadli, kakor je propadel človeški rod pred vesoljnim potopom. Marsikaj na zemlji nam je skrito, a v zameno za to nam je podarjena tajna, skrita zavest naše žive zveze z drugim svetom, z vzvišenim nebeškim svetom, in korenine naših misli in čustev niso tu, ampak v drugih svetovih. Vidite, zato tudi pravijo filozofi, da bistva stvari ni moč dojeti na zemlji. Bog je vzel semena iz drugih svetov in jih posejal na zemlji ter vzgojil Svoj vrt, in vzkalilo je vse, kar je moglo vzkaliti, a vse to živi in je živo samo po slutnji svojega dotika s skrivnostnimi drugimi svetovi; če oslabi ali pogine v tebi to čustvo, tedaj umre tudi tisto, kar je bilo v tebi vzgojeno. Tedaj boš postal ravnodušen do življenja in ga boš začel celo sovražiti. Tako mislim jaz. 

Najljubša poglavja

Najboljši del šele sledi. Smo lahko sodniki drugim? Tukaj se lahko marsikdo prepozna in zamislil nad sabo. Vprašanje zakaj ni dobro dajati vrednostne sodbe o drugih dobite v naslednjih vrsticah. 

"Še posebej si zapomni, da ne moreš biti nikomur sodnik. Nihče namreč ne more biti na zemlji sodnik zločincu, preden ta sodnik ne spozna, da je sam natanko tak zločinec kot tisti, ki stoji pred njim, in da je za zločine tega, ki stoji pred njim, kriv morda predvsem on sam. Ko bo to spoznal, lahko postane tudi sodnik. Naj se zdi to še tako noro, je vendarle tako. Če bi bil namreč sam pravičen, tudi zločinca, ki stoji pred mano, morda ne bi bilo. Če lahko vzameš nase zločin tega, ki stoji pred tabo in ki ga tvoje srce obsoja, ga takoj vzemi in trpi namesto njega, njemu pa brez očitkov pusti, naj gre. In tudi če bi te sam zakon postavil za njegovega sodnika, tudi tedaj naredi v tem duhu, kolikor moreš, kajti odšel bo in se bo sam obsodil še huje, kot bi ga ti. Če ga tvoj poljub ne bo ganil in se ti bo smejal, se tudi glede tega ne vdajaj skušnjavi: se pravi, da njegov čas še ni prišel, vendar še bo. Če pa ne bo, nič hudega: če tega ne bo spoznal, bo pa to namesto njega spoznal kdo drug, trpel bo, se sam obsodil in obtožil, in resnici bo zadoščeno. Verjemi v to, trdno verjemi, kajti prav v tem se skriva vse upanje in vsa vera svetnikov. 

Neutrudno delaj. Če se ponoči, ko že toneš v sen, spomniš: 'Nisem naredil tega kar bi moral,' takoj vstani in to naredi. Če te obdajajo hudobni in brezčutni ljudje, ki te nočejo poslušati, se vrzi pred njimi na kolena in jih prosi odpuščanja, kajti resnično si tudi ti kriv za to, da te nočejo poslušati. Če pa že ne moreš več govoriti z ljudmi, ki jih je prevzela hudobija, jim služi molče in v ponižnosti, vendar nikoli ne izgubi upanja. Če te bodo vsi zapustili ali celo izgnali na silo, ko ostaneš sam, padi na zemljo in jo poljubljaj. Zmoči jo s svojimi solzami in zemlja bo rodila sad od tvojih solza, četudi te v tvoji osamljenosti nihče ne bo videl in slišal. Veruj do konca. Tudi, če se zgodi, da bi se vsi na svetu pokvarili, ti pa bi edini ostal veren, se tudi tedaj žrtvuj in hvali Boga, ti, ki si ostal sam. in če se srečata dva takšna, je to že cel svet, svet žive ljubezni. Drug drugega ganjeno objemita in hvalita Gospoda: tudi če se je njegova resnica izpolnila samo v vaju dveh, se je vseeno izpolnila.

Če bo hudodelstvo ljudi zbudilo v tebi ogorčenje in žalost, ki se ju že ne bo dalo premagati, celo tako zelo, da se boš želel hudodelcem maščevati, se tega čustva najbolj boj. Takoj pojdi in si poišči muke, kot da bi to hudodelstvo zagrešil ti sam. Sprejmi te muke in jih pretrpi, in tvoje srce se bo pomirilo. In sprevidel boš, da si tudi sam kriv, kajti hudodelcem bi lahko svetil kot edini brez greha, pa jim nisi. Če bi svetil, bi s svojo svetlobo osvetlil pot tudi drugim, in tisti, ki je storil zločin, ga ob tvoji svetlobi morda ne bi storil. Če pa si svetil in vidiš, da se ljudje niti ob tvoji svetlobi ne morejo rešiti, bodi trden in ne podvomi o moči nebeške svetlobe. Veruj: če se niso rešili zdaj, se bodo pozneje. Če se pa tudi pozneje ne bodo rešili, se bodo rešili njihovi sinovi, kajti tvoja svetloba ne bo umrla, tudi če boš ti sam že umrl. Pravičnik premine, toda njegova svetloba ostane. Rešujejo se zmeraj že po smrti rešitelja. Človeški rod ne sprejema svojih prerokov in jih pretepa, toda ljudje imajo radi svoje mučenike in spoštujejo tiste, ki so bili izmučeni do smrti. Toda ti delaš za skupnost, ti delaš za prihodnost. Nikoli ne išči plačila, kajti tvoje plačilo na tem svetu je tudi že brez tega veliko: tvoja duhovna radost, ki jo doseže samo pravičnik. Ne boj se imenitnih in močnih, ampak bodi zmeraj moder in plemenit. Imej mero in občutek za pravi čas – nauči se tega. Kadar boš osamljen, moli. Z veseljem padaj na zemljo in jo poljubljaj. Zemljo poljubljaj in jo neutrudno, nenasitno ljubi. Ljubi vse in vsakogar, išči to navdušenje in zanos. Zmoči zemljo s solzami svoje radosti in ljubi te svoje solze. Ne sramuj se tega zanosa, ampak ga ceni – to je namreč velik božji dar, ki ga ne dobijo vsi, ampak le izbranci." 

"In še za konec. Kaj je pekel? Pekel je muka zavesti, ko ne moreš več ljubiti."

Poglavje: ali mora biti človek sodnik sebi podobnim?

Upam, da so bili izbrani odlomki dovolj zgovorni. Nekateri so prepisani iz najnovejšega prevoda, drugi iz starejšega. Zaradi slednjega so bili nekateri odlomki rahlo prirejeni, kjer sem kakšno staromodno besedo, ki mi ni odgovarjala zamenjal s kakšno moderno, vendar je sporočilo ostalo nespremenjeno. 

Tega zapisa sem se lotil zato ker sem bil pred kratkim izvoljen v mestni svet na Ravnah na Koroškem. Že pred tem so se mi dogajale čudne stvari. Naredil sem nekaj napak, ne preveč hudih, vendar za moje pojme dovolj naivnih, da sem začel izpraševati svojo vest. Napake puščam za seboj. Vprašal sem se naslednje: kakšna je moja vodilna misel za naprej? Nimam nekih dobrih in izkušenih mentorjev okoli sebe, ki bi mi lahko pomagali s kakšnimi modrimi nasveti, zato sem izbral eno knjigo in začel radovedno brskati. Knjiga mi je bila zmeraj najboljši prijatelj in svetovalec. Poleg tega sem samostojen človek. Rad se odločam sam. To je moja svoboda. Nikoli se ne pustim voditi drugim, še najmanj slepcem v kakšno jamo. Tako sem se spomnil na Dostojevskega. Sprva sem iskal odlomek o golobih, ki jih rad hranim in se nahajajo v tem romanu. Vendar sem namesto tega slučajno (ali ne) naletel na poglavje, ki se mi je vtisnilo v srce. Omenjeno poglavje oz. odlomke ste lahko prebrali zgoraj. Teh poglavji je še več. Zato ni strahu, da bi pri meni zmanjkalo navdiha za delo, ki me še čaka. Sicer priznam, da mi ne bo lahko, saj se počutim kot grlica med volkovi, ampak se ne bojim ničesar. Prav tako se ne bom predal kakšnemu malodušju ali obupu! Ni šans! Ljudje so me izvolili, čeprav v nasprotju z mojimi pričakovanji. Bil sem namreč izbran na podlagi preferenčnih glasov. To je bil znak, da so me ljudje prepoznali in opazili, in da se moram toliko bolj potruditi ter dokazati, da sem bil vreden njihovega zaupanja. Zdaj moram ostati načelen človek, takšen, ki bo znal premagovati skušnjave in preizkušnje, ki stojijo pred mano kot čeri na poti do uspeha. Zdaj je prišel skrajni čas za akcijo. Zdaj se dela tudi za druge, ne samo za sebe. Potrebno je stopiti na svetlobo...

Do naslednjič srečno!

Milan M.

Zgodovina svetovnih civilizacij - STARA GRČIJA - moja recenzija

Letošnje leto je precej noro in pestro glede na številne dogodke, ki so se zvrstili v mojem življenju. Zaradi tega nisem mogel v osmih mesecih napisati prav nobenega zares dobrega teksta, ki bi bil vreden svoje objave. Trenutno se nahajamo sredi poletja. Čeprav se vreme očitno ne more odločiti ali bo deževalo ali sijalo sonce in ali bomo zunaj hodili z dolgimi ali kratkimi rokavi, imamo zaenkrat dokaj vedro ozračje kar je za mene še povsem sprejemljivo stanje. Že nekajkrat je bilo tako vroče in soparno, da ni bilo za nikamor. Takrat je najbolje pobegniti nekam v gore, seveda s kako pametno knjigo v nahrbtniku. Tudi do obale letos še nisem utegnil skočit, čeprav sem si rekel, da grem tja takoj, ko bo temperatura morja narasla na najmanj 26 stopinj. To priložnost sem na žalost že zamudil, saj sem takrat opravljal prekarne oblike zaposlitve (ni potrebno preveč ugibat zakaj; rabim namreč več denarja za knjige in druge potrebščine, ki so neobhodne za moje delo), ampak saj pride čas tudi za sprostitve.

Sončni vzhod na Uršlji gori 1699m. Moja priljubljena klopca za branje knjig.

Januarja, februarja in marca letos ko je bilo vreme še mrzlo, temperature pa nekje globoko pod lediščem, (saj je bila zima letos res huda), sem še pridno bral svoje knjige v toplem zavetju našega doma. Potem sem se nenadoma odločil, da pospešim čakanje na poletje s politično borbo za mesto poslanca v Državnem zboru. Tako sem testiral najstarejšo grško iznajdbo v praksi - volitve in demokracijo. Kandidiral sem za stranko Levica pod sloganom »Blaginja za vse, ne le za peščico«. Čeprav se nisem uspel uvrstiti v parlament, kar bi za mene predstavljalo sanjsko službo (uf koliko knjig bi lahko šele takrat kupil lol), bi kljub temu z veseljem zastopal interese vseh ljudi, zlasti interese knjižnih moljev (ukinil bi davek na knjige) ter predvsem delovne ljudi z minimalno plačo. Vsega skupaj sem imel v kampanji štiri volilna soočenja ter kratek intervju za radio RTV. Na vse nastope sem se moral psihično in fizično zelo dobro pripraviti. Konkurenti so bili močni. Zato sem moral med aprilom in junijem malce zanemariti branje svojih knjig in se lotiti resne politike. To pa še ni pomenilo, da sem takrat zanemaril tudi svoje intelektualno delo. Marca letos sem recimo nastopil na svojem prvem znanstvenem simpoziju o Louisu Adamiču in prispeval svoj znanstveni članek za revijo Borec. V času volilne kampanje sem prejel veliko pohval in spodbud od ljudi, ki jih prej nisem poznal. Za svojo skromno kampanjo in denar, ki sem ga vložil, sem v levičarsko nenaklonjenem okolju, kjer sem kandidiral, zbral dobrih 805. glasov oz. 6,75% (volilni okraj Ravne na Koroškem). Stari Grki bi rekli: "za poštenega človeka dovolj!" Hvala vsem, ki ste me podpirali v času volilne kampanje in na kakršenkoli način pomagali pri zbiranju podpore na volitvah! Hvala tudi stranki Levici, ki mi je zaupala odgovorno funkcijo kandidature na volitvah. 

V tem času sem začel preko napotnice delati v Koroškem pokrajinskem muzeju. Tam pomagam hišniku pri raznih lahkih fizičnih delih in strokovnem osebju pri dokumentaciji. Opravljam tudi dežurstva in včasih vodim kakšne večje skupine ljudi na Prežihovi bajti, če me seveda potrebujejo. Zaslužek seveda ni ne vem kako velik, zato se istočasno oprijemam drugih majhnih služb, ki jih najdem na servisu. Delam tudi kot natakar na planinskem domu na Uršlji gori.  Za spodoben honorar sem že napisal obširen znanstveni članek. Svoj čas sem tudi pomagal kot prostovoljec v lokalni bukvarni KID Radovednež, kjer sem popisoval in pakiral stare in rabljene knjige. Razmišljam celo, da bi se nekje redno zaposlil. Mogoče v proizvodnji kakšne "fabrike", saj je tam služba bolj sigurna, zaslužek bistveno večji, pa še fiksen delovnik bi imel, ampak sem zaenkrat neuspešen pri iskanju takšne stalne službe. Moje pravo delo je itak usmerjeno na branje knjig, pisanje člankov in predvsem pisanje disertacije, zato me nobena druga služba ne sme ovirati pri tem delu. Služenje denarja (od tod tudi izvira ime služba) mi v glavnem pomeni toliko, da lahko kupujem več knjig, dobro sadje in hrano ter si privoščim kakšno lepo potovanje. 

Slika iz kampanje na volitvah

Zdaj pa nazaj k moji pravi strasti. Knjigam. To je tudi glavni namen tega zapisa. Nazadnje, če se spomnite sem vam obljubil kratko recenzijo knjige o zgodovini grške civilizacije? Odločil sem se, da bom prebral celotno serijo »The Story of Civilization« avtorja Willa in Ariel Duranta KLIK. Moj mentor za doktorski študij sigurno ne bo navdušen, ko bo izvedel kako zapravljam svoj dragoceni čas za branje knjig, ki mi ne bodo kaj dosti pomagale. Ampak si ne morem kaj, saj nasploh rad berem zanimive stvari na vseh področjih znanja ter tako spoznavam globino in širino tega sveta. 

Drugi del znamenite Durantove serije zgodovine civilizacije

»The Life of Greece« (življenje Grčije) je naslov druge knjige iz Durantove epske serije zgodovina civilizacije, ki sem jo predstavil v prejšnjem zapisu. Knjiga je prvič izšla leta 1939, torej v času, ko je izbruhnila druga svetovna vojna.Vendar zakoncev Durant vojna ni zmotila pri njunem delu, saj sta imela dovolj jasno zastavljene cilje in občutek osebne poklicanosti, da sta takrat posvečala svojo energijo in delo v pripravo gradiva za naslednjo, to je tretjo knjigo o rimskem cesarstvu, ki me še čaka za prebrati in je tudi izšla sredi vojne leta 1944. Pričujoča knjiga o življenju Grčije sicer obsega 754 strani, kar je za 300 manj, kot prva knjiga o starem vzhodu. Razdeljena je na točno trideset ključnih poglavji, ki so razvrščena po kronološkem zaporedju in so osredotočena na predzgodovino Grčije, trojanske vojne, Šparto, Atene, kolonizacijo Mediterana, migracije ljudstev, razlago bogov in religije, potek grško-perzijskih vojn, bogastvo ljudstev, morala in navade starih Grkov, umetnost, učenost, filozofija, literatura, Aleksander Veliki ter na koncu počasen propad kulture, ki se začne z znamenito "Pirovo zmago," ki je bila v bistvu znanilec zatona takratne grške civilizacije. 

Naslovnica original knjige

Zgodovinarji so se dolgo časa spraševali kako je lahko v tako "neprijaznem okolju" nastala grška civilizacija? Že sama lega grške države se nahaja na izjemno nerodovitnem in z minerali povsem revnem področju, kjer se kmetijstvo razen ribolova težko razvija. Vendar je imela Grčija posebno strateško vlogo trgovskega posrednika med vzhodom in zahodom, severom in jugom, kar za takratne razmere ni bila majhna stvar. S pomočjo trgovine se je tako razvijala grška miselnost in spoznanje takratnega sveta. Temelje stare Grčije naj bi postavili Eolci, Jonci in Dorci, "barbarska ljudstva iz severa", ki so na grških prostorih naletela na visoko razvito mikensko in kretsko kulturo. Vendar so prave temelje po vsej verjetnosti postavili prav slednji, ki so jih druga ljudstva samo posnemala. Glede tega še vedno potekajo žgoče debate ali je bila mikenska in minojska kultura že mrtva ali živa, ko so druga ljudstva prišla v njihov prostor, in ali so jih v spopadu res uničila t.i. "ljudstva iz morja", naravni potres ali kaj drugega? Seveda pravega odgovora verjetno ne bomo nikoli izvedeli, saj nimamo ohranjenih nobenih pristnih zapisov tistega obdobja, razen nekaj izjemnih egipčanskih hieroglifov in post festum piscev, kot so bili Homer, Herod in drugi, ki o tem obdobju niso povedali kaj dosti. Pravzaprav naj bi na Kreti, kjer je stala minojska kultura, ostajali nekakšni "nerazvozlani zapisi" na kamnitih ploščah, ki še niso našli svojega Champolliona, ki bi jih dešifriral. Stari grški jezik pa je nastal šele z mešanjem prej omenjenih ljudstev v Ahajce. Mikenci in Krečani naj bi imeli svoj poseben jezik. Kot zanimivost naj dodam, da je imela mikenska oz. kretska kultura (znana tudi kot minojska kultura) velik vpliv na egipčansko, kar lahko ugotovimo s pomočjo hieroglifov, ki jih je prej omenjeni Champollion uspešno razvozlal. Tukaj naj dodam, da se po mnenju Duranta najbolj verjeten scenarij propada mikenske in kretske kulture skriva v egipčanski zgodbi o faraonu Ehnatonu, ki je v 13. stoletju pred našim štetjem čez noč ukinil več tisočletno tradicijo čaščenja egipčanskih božanstev in uvedel strogi monoteizem, torej vero v enega boga, kar je po njegovi smrti privedlo celotno kraljevino in z njo povezano regijo v hude politične pretrese in težave. Tako naj bi se začel propad pred-helenskih kultur na grškem področju, saj je bilo porušeno politično ravnovesje in pomembna trgovinska izmenjava med Egiptom in Mikenam ter drugimi kraljestvi, ki so bile življenjsko odvisne od naveze na Egipt. Nekateri celo špekulirajo, da naj bi bil Mojzes, oče izraelskih plemen, ki je povedel Jude iz egiptovskega suženjstva, pravzaprav učenec Ehnatonovih idej o monoteizmu. Vendar tukaj že presegam okvir svoje razprave in zahajam v teološke vode in vsebino prve knjige. Bistveno kar sem želel tukaj povedati je razumevanje nastanka stare Grčije, ki je še vedno zavito v tančico skrivnosti, zato ni čudno, da se je mitologija in vraževerje v teh prostorih tako globoko zakoreninila. Prav ste prebrali, vraževerje je verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih navad, ki se je v zavesti ljudi pri nas ohranila še iz antičnih grških časov. 

Komplet 11. knjig zgodovine civilizacij

Zgodbo mikenske in minojske kulture lahko zaključimo z naslednjo razlago: ko se neka civilizacija povzpne na višek svojega razvoja se vedno pojavijo naravne nesreče, politični pretresi in barbarska ljudstva, ki dotolčejo, skorumpirajo in za vedno pokončajo temelje starega sveta. Kasneje se barbarska ljudstva sicer civilizirajo in kultivirajo tako da praviloma posnemajo svoje predhodnike, da bi nadaljevali razvoj in blaginjo življenja na novih temeljih. Vendar kmalu za tem, ko usahnejo tudi njihovi izviri in volja do življenja, pridejo drugi osvajalci, ki so spet močnejši in jih podredijo s pomočjo prej omenjenih naravnih faktorjev. Tako se začarani krog propada in vzpona civilizacije zaključi. V primeru grške civilizacije, ki je več kot očitno nastala iz ruševin nam malo poznane mikenske in minojske kulture o katerih vemo toliko, kot nam danes povedo ohranjeni zapisi legend in maloštevilnih arheoloških najdišč, so helenske Grke na koncu podredili Rimljani, ki so svojo državo prav tako zgradili na ruševinah še manj poznane etruščanske civilizacije. Prav zaradi tega ne moremo reči, da se je grška civilizacija kdaj zares končala. Obstajala je naprej, bodisi v mikenski, minojski ali helenski obliki, dokler se ni s pomočjo Rima razširila po vsem takratnem znanem svetu in za vedno pustila svoj pečat na zgodovini človeštva.

Torej odgovor zakaj se je v tako neprijaznem okolju razvila znamenita grška civilizacija stoji na dlani. Zato ker so vsa ljudstva, ki so se tam skozi dolga stoletja križala in srečevala, uspela  nekako sporazumeti, ohraniti in predvsem nadaljevati kulturo ter civilizacijo svojih predhodnikov, ki so jih častili in občudovali. Za stare Grke je bila Homerjeva Iliada in Odiseja nekakšna "sveta knjiga", ki je opisovala zgodbe pred-helenskih kultur in njihovih junaštev ter tako navdihovala številne ljudi. Podobno so zgodnji kristjani verjeli starozaveznim bibličnim zgodbam, ki so jih dojemali kot resnična dejstva, zato so tudi razdelili svojo zgodovino na obdobje pred in po Kristusovem rojstvu. Tako nekako so gledali stari Grki na svojo preteklost, kjer so mikensko in minojsko civilizacijo absorbirali v svojo in nadaljevali zgodbo razvoja naprej.

Aleksander Veliki upodobljen na znameniti freski

Seveda moram poudariti, da je bil prvi svetovni ambasador grške civilizacije Makedonec Aleksander Veliki, čeprav ga Grki takrat še niso marali, saj so ga smatrali za barbara. Njegovega očeta so celo ubili kot tirana, danes pa Aleksandra častijo za svojega junaka. Zaradi tega je nastal državni spor med Grčijo in Makedonijo, ki še traja okoli imena države. Ravnokar bodo v Makedoniji izvedli referendum o imenu države. Sodobni Grki se nikakor ne morejo sprijazniti, da so si "slovanski Makedonci" prilastili ime "grške antične države" oz. če sem bolj korekten in natančen, so si Makedonci "prilastili" ime nekdanje "barbarske države", ki je kasneje okupirala antično Grčijo in povedla helenizem v svet. Morda so se pa Grki le naučili nekaj iz svoje zgodovine ter ne želijo, da bi se jim nekaj podobnega ponovilo, zato pri tem ovirajo Makedonce in še koga zraven? Kakorkoli...Šalo na stran. Vsakemu resnemu zgodovinarju bi moralo biti jasno, da današnji narodi nimajo prav nobene veze z ljudstvi in dogodki iz preteklih antičnih časov. Ampak ta konfuzija se dogaja praviloma tam, kjer politika ne najde svojih odgovorov za rešitev sodobnih gospodarskih in socialnih problemov, zato raje hranijo svoje reveže s strupenim nacionalizmom, legendami in sovraštvom, namesto z razumevanjem, znanjem, ljubeznijo in blaginjo za vse.  

Slika strani iz moje priljubljene otroške knjige "svetovni zgodovinski atlas"

Verjetno se sprašujete kaj smo v kulturnem smislu sploh podedovali od antične Grčije? Odgovor je precej obširen. Zdaj boste razumeli zakaj je bilo potrebno napisati celo knjigo o grški civilizaciji. Od njih smo dobili šole, gimnazije ter znanje o aritmetiki, geometriji, zgodovini, retoriki, fiziki, biologiji, anatomiji, higieni, terapiji, kozmetiki, poetiki, glasbi, tragediji, komediji, filozofiji, teologiji, agnostiki, skepticizmu, stoicizmu, epikurejstvu, etiki, politiki, idealizmu, filantropiji, kritiki, tiraniji, plutokraciji in seveda demokraciji. Vsi omenjeni izrazi izvirajo iz grškega jezika, ki so jih druga ljudstva samo prevzela ter nadaljevala zgodbo razvoja do današnjih dni. Grška civilizacija kot vidite živi naprej v vseh zgoraj omenjenih izrazih, čeprav v nekoliko modificirani obliki.

Vsi smo že sigurno slišali za ducat znanih grških filozofov, politikov, vojaških poveljnikov, mitoloških junakov in grških bogov, bodisi v šolah ali v kakšnem filmu in serijah na TV. Imena kot so Sokrat, Platon, Homer in Aristotel, ki se povezujejo s temelji grške filozofije in književnosti nam bi morala biti poznana že zaradi splošne razgledanosti. Potem ste verjetno slišali za Perikleja, Kleopatro in Solona, ki so bili vsi po vrsti izjemno pomembni državniki svojega časa. Tukaj so še Aleksander Veliki, Filip Makedonski in Leonidas neustrašni kralj Šparte, poleg njega imamo še celo vrsto drugih bolj ali manj znanih bojevnikov in vojskovodji, ki smo jih lahko videli na nepozabnih filmskih platnih. Tudi mitološke osebnosti nam niso tuje. Poznamo zgodbo Odiseja, Ahila in Herkula. Slišali smo za zgodbo o Argonavtih. Kot dijak se spomnim kako sem z velikim zanimanjem bral legendarno zbirko "Najlepših antičnih pripovedk", ki opisujejo grško mitologijo katero je zbral in uredil Gustav Schwab. Tam lahko na primer izveste kako je nastalo ime našega kontinenta "Evropa", ki izvira iz znane grške mitološke zgodbe o Zevsu in njegovi ljubici. Prav tako smo slišali za številne mitološke pošasti, kot so Minotavri, Kiklopi in Sfinge. Poznamo zgodbo o Prometeju, človeku, ki je bogovom ukradel ogenj in znanje ter ga prinesel navadnim smrtnikom, za kar so ga bogovi strogo kaznovali in ga vklenili v neko temačno pečino strašnega Kavkaza, kjer mu je vsak dan prišel krokar oglodati njegova jetra, ki so mu čez noč ponovno zrasla, da se je lahko trpljenje naslednji dan nadaljevalo in ponavljalo v nedogled. Poznamo tudi zapeljive Sirene in čarovnice ter zgodbo o Hadu, temačnem grškem podzemlju in jasnovidcu Tereziju, ki je napovedoval nesrečno prihodnost. Seznanjeni smo bili z najmanj tremi grškimi bogovi: Zevsom, Ateno in Erosom ter goro Olimp, kjer naj bi grški bogovi tudi prebivali. Sigurno poznamo znameniti "ojdipov kompleks", izraz, ki ga je skoval psihoanalitik Sigmund Freud, s katerim je razložil bistvo otroške ljubezni do matere. Freudov izraz izvira iz znamenite grške tragedije Sofoklesove Antigone - Kralj Ojdip, ki smo jo v šolah morali poznati. Enako je bilo z Homerjevo Iliado! Ko smo že pri Iliadi in trojanskih vojnah ste sigurno že slišali za nadležen računalniški virus, ki se mu reče "trojanski konj." Gre za še eno od mnogih nam dobro poznanih zgodb iz grške književnosti, legende in mitologije. Nekateri celo verjamejo, da so bile trojanske vojne resnična zgodovinska dejstva. Arheološka izkopavanja so sicer pokazala, da je na opisanem mestu res stala nekakšna starodavna razvalina, ki so jo poimenovali Troja, vendar kaj se je v resnici tam dogajalo verjetno ne bomo nikoli izvedeli.

Skratka, če bi vas danes vprašali za katerokoli drugo civilizacijo, da naštejete vsaj nekaj znanih imen, knjižnih del ali dogodkov, recimo pri rimski zgodovini, bi se sigurno zaustavili že pri kakšnem drugem ali tretjem imenu. Nikjer drugje ne poznamo toliko imen, dogodkov in knjižnih zgodb, kot ravno pri grški zgodovini. To je še en dokaz kako velik vpliv je imela grška civilizacija na razvoj sodobne kulture in miselnosti, zato je dobro poznati njeno zgodovino, knjige in avtorje, ki so posvetili svoje življenje raziskovanju stare Grčije. Pri nas se z grško zgodovino specialno ukvarja samo zgodovinar Rajko Bratož. Tudi pokojni Anton Sovre je vreden svoje omembe. Oba sta avtorja znanih knjig, slednji bolj poznan kot prevajalec grških del. Redki so posamezniki v Sloveniji, ki obvladajo starogrški jezik in pisavo. To so strokovnjaki, ki jih danes nujno potrebujemo, saj bi nam lahko pomagali raztolmačiti skrivnostno in znamenito grško preteklost.

Grška akropola v Atenah

Najbolj sloviti izrek v knjigi "The Life of Greece" se glasi: »A nation is born stoic and dies epicurean«. Gre za izjemno pomemben stavek, če se vanj malce poglobimo, saj pomaga razložiti bistvo razvoja in propada vseh starih civilizacij na naši zemeljski polobli. Najprej razložimo kdo so nacije? Po naše bi lahko besedo prevedli kot ljudstva, saj takrat nacije oz. narodi v današnjem pomenu besede niso obstajali. Vendar ima beseda 'nation' v angleščini spet drugačen pomen, zato ga Will Durant uporablja. Gremo dalje; Kdo so Stoiki? Stoicizem je filozofska opredelitev, ki sprejema trpljenje kot nekakšno posebno vrlino s katero lahko dosežeš notranji mir. Ljudje, ki pregovorno "stoično prenašajo" hude življenjske izkušnje so na koncu bogato nagrajeni s srečnim in zadovoljnim življenjem. Stoiki nasploh verjamejo, da je potrebno skromne materialne okoliščine izkoristiti za najvišje moralno delovanje. Poleg tega verjamejo, da je potrebno sprejemati vse in se učiti od vseh. Epikurejci so težili k zadovoljstvu in osvobajanju človeka od praznoverja in strahu pred smrtjo in bogovi. Če se ljudstva rodijo kot stoiki in umrejo kot epikurejci, pomeni, da so bili na začetku dovolj skromni, odprti in miroljubni, da so se lahko razvijali in učili eden od drugega, kasneje so postali preveč arogantni, vzvišeni in zaprti vase ter gluhi za nova spoznanja. Zanimala so jih samo osebna korist in egoistična poželenja, zato so takšna ljudstva počasi izumirala, saj se smrti niso bali. Takšna ljudstva so znala samo še uživati v sadovih dreves, ki so jih prejšnje generacije zasadile na vrtu življenja. Vsako drevo pa skozi čas oveni. Po izobrazbi sicer nisem filozof, ampak zgodovinar. Tukaj je jasno, da avtor Durant določene stvari mogoče preveč poenostavlja, zato mi prosim ne zamerite moje razlage, ki temeljijo na pridobljenih vtisih ob prebiranju knjige. Na tem mestu pozivam bolj izkušene ljudi od sebe, prave filozofe, da se poglobijo v stavek in ga raztolmačijo, da bo razumljiv ljudem vseh stopenj izobrazbe, saj se nam danes dogajajo podobne stvari. Nočemo sprejemati drugih kultur ali se učiti od njih. Iščemo nekakšne osebne koristi in "grešne kozle" za naše probleme. Imamo se za večvredne od drugih. To so vse znanilci propadanja sodobne civilizacije tega globalističnega 21. stoletja. Kje si zgodovina učiteljica življenja?

Tolos Atene Pronaje

Seveda bi se lahko tukaj posvetil čisto vsakemu poglavju posebej, saj imam na razpolago podčrtane odstavke in zapise v svojem kindlu (e-bralniku), ki bi jih lahko brez težav razširil v kakšno zanimivo zgodbo v več nadaljevanjih. Vendar nimam časa, ki bi mi omogočil prostor za obširne opise na več straneh. Poleg tega me skrbi komu bi vse to koristilo? Upam, da sem z zgornjimi utrinki povedal dovolj za splošno razumevanje grške zgodovine in pomembnosti knjige, ki je žal nimamo prevedene v slovenščini. Naslednja knjiga bo govorila o rimskem cesarstvu. Ne vem kdaj točno se jo bom lotil brati, saj berem številne druge knjige, pišem znanstvene članke in disertacijo, zato vam ne morem kaj obljubiti. Ravnokar je na vratih pozvonil poštar in prinesel dve debeli knjigi, ki sem jih naročil preko amazona. Ko sem pogledal kaj je prišlo sem našel avtobiografijo zakoncev Durant, ki sem jopred tedni naročil. Kakšno naključje, da je prišla ravno danes, ko zaključujem svoj tekst o njuni drugi knjigi o življenju Grčije! Kot vidite imam precej pestro in zanimivo knjižno življenje. Zato bom raje na tem mestu zaključil svoj zapis in prihranil čas za še kaj drugega in bolj zanimivega v preostanku dneva. V glavnem mi ni žal, da sem prebral omenjeno knjigo in zapravil toliko časa ob prebiranju izjemno zajetne angleške knjige. Tudi pisanje tega zapisa mi je vzelo precej časa. Priznam, da je bilo včasih kar naporno. Srbski pregovor pravi: "bez muke nema nauke" (brez napora ni znanja). Zato hvala vsem, ki ste zdržali do zadnje vrstice tega napornega teksta, saj ste s tem izkazali globoko spoštovanje do vseh preteklih mislecev in intelektualcev, ki so nam pomagali zgradili svet v katerem lahko danes živimo in v miru uresničujemo svoje cilje ter srečo v življenju. Verjetno ste se pri tem kaj novega naučili. Mogoče boste znanje uporabili za osebno rast. Jaz sem tukaj samo na kratko povzel bistvo zgodbe iz knjige, ki se mi je zdela vredna mojega in upam tudi vašega dragocenega časa. Do naslednjič - srečno! 

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar