Najti moraš svoj vrt

Nelson Mandela je svoj čas v zaporu krajšal tako, da je obdeloval vrt. Na začetku mu uprava zapora ni želela ugoditi prošnji, vendar je kasneje zaradi vztrajnih prošenj vendarle popustila in dala Mandeli kos zemlje, kjer je začel pridelovati svojo zelenjavo. Prideloval je paradižnik, čebulo, feferone, špinačo, jajčevce, jagode, zelje, brokoli, peso, zeleno solato in cvetačo. Mandela je postal pravi vrtnar, pridelal je toliko zelenjave, da je višek dajal celo paznikom v zaporu in samemu upravniku, veliko pa je porabila jetniška kuhinja, ki je hranila preostale zapornike.

Tukaj bi še dodal, da je Mandela kasneje v enem od intervjujev priznal, da se lahko svoji vitalnosti in dolgoživosti zahvali predvsem strogim pogojem življenja v zaporu, kjer so jedli večinoma rastlinsko prehrano in vsak dan telovadili. Poleg obdelovanja svojega vrta, je moral Mandela vsako jutro telovadit. Vsak dan je opravil 200 trebušnjakov in 200 sklec. Na mestu je tekal 45 minut. Življenje v zaporu je bilo zelo špartansko. Na začetku je bilo zelo strogo, vendar je kasneje Mandela pridobil zaporniško upravo in ječarje na svojo stran. Prosti čas je v zaporu zapravljal tako, da se je naučil njihov jezik Afrikanščino, ki je bila neke vrste popačena nizozemščina. Naučil se je tudi angleščine in tako komuniciral s svojimi zatiralci v njihovem jeziku. Učil se je tudi njihove zgodovine, predvsem burske vojne, kjer je poznal imena generalov znamenitih bitk. Veliko je tudi bral knjige, prebral je veliko literature, razen Tolstojevega Vojna in mir, ki so mu jo prepovedali, saj so ocenili, da bi lahko od tam črpal znanje za svoje prevratniške ideje.

Redno je spremljal tudi rugby, ki je bil nacionalni šport belcev v južni Afriki. Večina temnopoltih je ta šport prezirala, ker so v njem videli simbol svojega zatiranja, Mandela pa je bil nasprotnega mnenja. Menil je, da moraš sovražnika spoznati, zato je s svojimi pazniki in upravo večkrat začel pogovor o tem športu in pohvalil kakšne dosežke ter posamezne igralce, vse to v njihovem jeziku, tako si je pridobil njihove simpatije. Zelo rad je govoril tudi o zgodovini, kjer je komentiral razne bitke, ki so jih bojevali buri v preteklosti. Vse to je pustilo na ljudi, ki so ga poznali izjemen vtis. Bil je preveč karizmatičen, da bi ga lahko spregledali ali ignorirali. Njegovi sojetniki so ga zaradi tega večkrat napadali, ker so mislili, da se Mandela zaradi svojih dejanj podreja belski nadoblasti, vendar so spregledali, da je ravno njegov miroljuben in spravljiv odnos pripomogel k temu, da so postali pazniki in ujetniška uprava bolj popustljivi do zapornikov. Ravno ta odnos ga je na koncu tudi rešil iz zapora.

Zanimivo je predvsem to, da Mandelo niso zaprli zato, ker je sadil rožice, temveč zato, ker je zagovarjal nasilje in celo sam deloval v ilegali proti režimu. Baje ima celo eno življenje na vesti, ampak to so nepreverjene govorice. Kakorkoli, njega je zapor spremenil v Mandelo, ki ga danes poznamo, torej v človeka, ki je za mir, enakopravnost in spravo. To je bistveno. Ko je nekoč razmišljal o svoji preobrazbi je povedal, da mora vsak človek poiskati svoj vrt v življenju. Tako kot rastejo rastline, tako se razvija in raste človek, če se le pusti negovati. Mandela je v zaporu zrasel v zrelo osebnost, čeprav so bili tam težki pogoji, moral se je za 27 let odpovedati svobodi in svoji družini. Žalostno je predvsem to, da lahko človek dozori samo v takšnih težkih pogojih. Danes večina ljudi umre preden sploh dozori. Redki so posamezniki, ki dozorijo zunaj teh pogojev. Ta zgodba naj bo nauk za vse nas, ki smo na svobodi, da izkoristimo svoj trenutek in naredimo iz sebe človeka, ki bo vreden lepega spomina za naše zanamce. Življenje ima vrednost šele takrat, kadar delamo dobro, saj so samo sadeži dobrote najslajši in zato vredni vsakega spomina. Mandela bo vsekakor ostal v najlepšem spominu vseh ljudi, ki so za mir in nenasilje. Življenje Nelsona Mandele je dokaz da se lahko vse doseže tudi na lepši način, brez nasilja. Naj počiva v miru, čeprav njegovo delo ne bo počivalo, saj bo vztrajalo naprej in na koncu tudi zmagalo.

Objavljeno v Večeru.

Rim nikoli ni propadel

Rimsko cesarstvo nikoli ni propadlo. V šoli so nas sicer učili, da je Rim propadel leta 476 z vdorom barbarov, ki so kasneje prevzeli rimske običaje in se imeli za njihove naslednike. Posledica tega je bila da so na področju zahodne Evrope nastale današnje države, ki so v bistvu nastale iz karolinške države, ki se je imela za naslednico Rima. Po smrti Karla Velikega so enako naredili Nemci z Otonom Velikim in razglasili svojo državo za naslednico svetega rimskega cesarstva. Vaš profesor zgodovine je verjetno omenil , da se je takrat Rim samo umaknil na Vzhodni del cesarstva v Konstantinopel oz. v današnji Istanbul, ki je bil s svojimi dvojnimi zidovi praktično neosvojljiv. Tam niso govorili latinsko, temveč grško. To cesarstvo so tujci zaničljivo poimenovali Bizanc, sami Bizantinci pa so si rekli Rimljani, vendar ker zgodovino pišejo zmagovalci so še danes ostali Bizantinci.

Kasneje, ko so se barbari na Zahodu “civilizirali“, čeprav so ohranili svoje okrutne običaje, ki so se odražali v vojnah, nasilju, sežiganju čarovnic itd, so na Vzhod ves čas gledali s prezirom. Zaradi tega se je morala celo krščanska cerkev razdeliti na dva dela: katoliško in pravoslavno. Kasneje so križarji v eni od križarskih vojn mimogrede napadli in oropali mesto Konstantinopel. Vendar se je Bizanc kljub temu postavil na noge, ampak ne za dolgo, saj so kmalu prišli Turki, ki so ga dokončno osvojili in spremenili v svojo prestolnico. To je bilo leta 1453.

Tukaj se večina zgodovinarjev ustavi in še danes trdijo, da se je s tem letom tudi končala rimska zgodovina. Vendar to ni povsem točno. V času, ko se je Zahodna Evropa izgubljala v temačnem srednjem veku, se je Rim na vzhodu povezal s Slovani, ki so se naselili na Balkanu in vzhodni Evropi. Tja so nemudoma poslali svoje misijonarje, ki so te narode na miroljuben način opismenili, kasneje so zaradi tega sprejeli krščansko vero, to delo sta opravila sveti Ciril in Metod, ki sta že v 9. stoletju med Slovani opravila to, kar je “Zahodna Evropa“ in z njo tudi Slovenci, odkrila z renesanso in Martinom Lutrom v 16. stoletju. Pri nas je to delo opravil Primož Trubar.

Skratka, ko je padel Konstantinopel v turške roke se je morala dediščina rimske kulture in civilizacije spet preselit, vendar tokrat nekam daleč na sever, kjer je bila bolj varna pred zahodnimi križarji in Turki, to je bila velika moskovska kneževina oz. današnja Rusija. Duh rimskega cesarstva tako še danes živi v Rusiji, ker pa Rusija do sedaj nikoli ni propadla, je s tem tudi rimski duh živel naprej. Mogoče si lahko v tej luči zgodovinarji razlagamo, zakaj za vraga so sploh mnogi zahodnjaki kot so križarji, Švedi, Poljaki, Napoleon, Viljem II in Hitler krenili nad Rusijo? Vsi so bili seveda poraženi, zato je ostal Rim še do danes nepremagan. To, da je Rusija še do danes ohranila neke rimske poglede na politiko se bi dalo še naprej razpravljati, ampak tukaj bi rad končal, ker potem bi moral napisati celo knjigo o tem. Ta aspekt zgodovine mi je zelo zanimiv, zato ga tudi delim.

Vrh obrazca

 

Znanstvena ponižnost

Pred kratkim sem prebral knjigo Umberta Eca z naslovom: Kako napišemo diplomsko nalogo.  V oči mi je padla zaradi imena avtorja, ki je sicer svetovno priznani filozof, pisatelj in profesor srednjeveške književnosti. Napisal je roman Ime rože, ki mu je prinesel svetovno slavo. Kasneje so po romanu posneli istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigral legendarni škotski igralec Sean Connery. Ko sem knjigo na hitro prelistal sem se najprej vprašal, kaj nam lahko slavni pisatelj pove o pisanju diplomske naloge? Mar ne pišejo tovrstne zadeve samo specializirani pedagogi in didaktiki? Zakaj se je slavni avtor odločil napisati strokovni priročnik za študente? Odgovor vas bo morda presenetil.

Umberto Eco

Če študirate humanistiko in družboslovje vam bo knjiga zagotovo všeč. V njej boste našli poučno pripoved o tem, kako je Eco s pomočjo nepričakovanega odkritja uspel razrešiti kočljiv teoretski problem, ki ga je oviral pri zaključevanju doktorskega študija. Malo je manjkalo pa bi skoraj obesil svojo akademsko kariero na klin in njegovo ime bi utonilo v pozabo. Človeštvo bi bilo s tem prikrajšano za enega velikega misleca. Zato nam v knjigi pojasni strukturo in sistem zbiranja različnih podatkov ter kako jih spremeniti v uporabne informacije, da v zahtevnem procesu dela ne izgubimo zagon in osredotočenost. Spoštovanje virov ter s tem poznavanje ljudi, ki so jih ustvarili, se mu je zdelo ključnega pomena, saj je tako nastal njegov prvenec.

Film Ime rože. Na levi v sivem stoji Sean Connery.

Kdo bi si mislil, da je Umberto Eco, eden največjih sodobnih mislecev našega časa, svoj navdih za zaključek disertacije našel pri povsem nepomembnem avtorju iz 19. stoletja? Na zaprašenih policah se mu je med brskanjem po arhivu pred očmi pojavila knjiga z dolgim latinskim naslovom. Sprva knjiga ni imela nobene zveze s tem kar je iskal. Kljub temu jo je s spoštljivostjo vzel v roke in prebral. Njen avtor je bil nek opat Valleto. Prvi vtisi branja so bili slabi. Šlo naj bi za intelektualnega reveža in povprečnega nepomembneža. Tudi specialisti srednjeveške književnosti so bili podobnega mnenja: opat Valleto ni prispeval nič posebnega za razumevanje srednjeveške književne stroke. Na koncu je postalo prav to delo nepogrešljivo za razumevanje in razvoj znanosti sodobne srednjeveške književnosti. Naslednje generacije mladih znanstvenikov, ki so zgradile kariere na pomembnih podrobnostih, so znale spretno uporabiti opatove izsledke. Opat je videl in poznal posamična drevesa. Sodobniki so mu zato pogosto očitali, da zaradi tega ne vidi gozda. Vendar se je ravno v tem skrival čar njegovega pristopa k znanstvenem raziskovanju. Obvladoval je detajle, ki so bili na prvi pogled nepomembni za razumevanje širše slike, vendar so postali ključnega pomena za povezovanje večje slike in znanja. Veliki misleci so osredotočeni na širšo sliko. Za razumevanje vsake podrobnosti niso vedno najboljši. Za povezovanje potrebujejo izdelane modele veznih členov. V primeru srednjeveške književnosti je ta člen prispeval opat Valleto, ki ga je stoletje kasneje uporabil Umberto Eco. 

Če na kratko povzamem so naslednje generacije z odkritjem rešitve zapletenega teoretskega problema in razumevanja veznih členov, našle pot do nadaljnjega razvoja srednjeveške književne znanstvene discipline. Končno se je trud opata Vallete izplačal, čeprav ga v času njegovega življenja niso nagradili s posebnim priznanjem. Opat je verjetno poznal svetopisemski izrek, ki pravi: "Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji" (Mt 20). V tem primeru je bil Eco poslednji v vrsti, ki se je na koncu znašel v prvi vrsti intelektualne in akademske srenje svoje discipline. Rešilo ga je mukotrpno delo neznanega opata, ki ga sodobniki niso razumeli ali znali upoštevati, zato so ga porinili v zadnjo vrsto, pa ne zato ker bi bil šarlatan, temveč zaradi splošno prisotne znanstvene arogance.

Mnogim intelektualcem je še danes nedoumljivo, da lahko povprečen človek odkrije kaj pomembnega za razvoj sodobne znanosti. V knjigi nas Eco opozori na ključno lekcijo raziskovalnega dela. Bodimo znanstveno ponižni! Brez tega je znanost obsojena na propad. Ljudje nam bodo obrnili hrbet, če bomo preveč vzvišeni, arogantni in zaprti. Intelektualna aroganca zavira razvoj znanosti, ki naj bi služila človeštvu, ne pa kabinetnim znanstvenim elitam in kapitalu.

Eden najslavnejših romanov sodobne književnosti

Kadar raziskujemo dela predhodnikov jih ne smemo omalovaževati, tudi če jih smatramo za manj pomembne ali povprečne. Jemati jih moramo enakovredno kot bi jemali kakšna dela velikih mislecev. Namen znanstveno raziskovalnega dela ni dokazovanju superiornosti vašega ega, temveč iskanje spoznanj, ki omogočajo razvoj in napredek človeške družbe in kulture. Čisto vsak posameznik na neki točki prispeva svoj delež razumevanja celote. Tako je opat Valleta omogočil Ecu odskočno desko za uspeh na svetovni ravni. To se ne bi zgodilo, če bi Eco ubral tradicionalni pristop, kot so ga npr. izbrali njegovi predhodniki, ki so omenjenega opata izločili in odpisali. Preseči moramo aroganco in vzvišenost, če želimo napredovati. Moramo se tudi ponižati. Ne pozabimo, da so se veliki misleci najprej učili od povprečnežev. Takrat jih niso poniževali, saj so se od njih marsikaj naučili. 

Eco želi spodbujati študente k spoštljivem obravnavanju raziskovalnega dela, zlasti do drugih avtorjev in virov. V knjigi poudari, da med pisanjem diplomske naloge ne smemo obupati kot je skoraj obupal sam, saj ni premogel omenjene ponižnosti in spoštljivega odnosa. Mnogi opustijo svoje delo tudi zaradi predsodkov, češ, da počnejo nekaj nepomembnega. Diploma je samo "kos papirja" je velikokrat izrečen izgovor, ki opravičuje brezdelje. Spomnite se opisanega primera opata Vallete! Tudi njega so imeli za nepomembnega, tudi njegova izobrazba je nekaterim pomenila navaden "kos papirja", vendar je na koncu zakrivila kariero Umbertu Ecu ter pripomogla k nastanku nepogrešljivega književnega dela Ime rože. Kaj vse bi lahko na tem svetu še nastalo, če bi se ljudje v znanstvenih krogih znali spoštovati in če bi premogli tisto znanstveno ponižnost o kateri govori svetovno priznani avtor? Zato je Eco objavil priročnik o pisanju diplomske naloge, da bi študente pripravil do tega, kako razviti odnos do raziskovalnega dela. Samo s pomočjo znanstvene ponižnosti lahko postanete prvovrstni intelektualec, ki bo služil interesom človeštva. Pamet ni dovolj, če nimaš srca.