Adamič opisal uspešen eksperiment na šoli Black Mountain

Včeraj sem zaključil strokovni pregled prevoda drugega dela knjige Moja Amerika, kjer Louis Adamič opiše svoje izkušnje med potovanjem in raziskovanjem Združenih držav. Najbolj zanimivo poglavje druge knjige, ki bo kmalu tudi na vaših prodajnih policah, opisuje delovanje fakultete na Black Mountain-u v Severni Karolini, ZDA. Njen ustanovitelj je bil John Andrew Rice ml., ki je imel zaradi naprednih pedagoških idej nemalo težav s konservativnimi pedagogi tistega časa. Po njegovem mnenju so na šolah preveč zapostavljali vlogo umetnosti in pomen kulture, ki bi morala imeti v pedagoškem smislu ključno vlogo pri procesu razvoja osebnosti. Zato je bila na Black Mountain-u umetnost in kultura postavljena v samo središče dogajanja. Rice je verjel, da se lahko človek razvije in oblikuje v zrelo, samostojno in kritično osebnost le s pomočjo umetnosti, ki človeka nauči pravilnega opazovanja, presojanja in aktivnega delovanja, kar se lahko uporabi tudi pri reševanju vseh drugih problemov, tako na osebni kot družbeni ravni.

Ko je leta 1933 v Nemčiji na oblast prišel Adolf Hitler, je najprej ukinil umetniško šolo Bauhaus, kjer se je porajalo podobno gibanje in so se zbirali avantgardni misleci, profesorji in umetniki tistega časa. Eden glavnih predstavnikov Bauhausa je bil tudi Josef Albers, ki je dobil od Ricea povabilo naj se pridruži fakulteti na Black Mountain-u. Vabilo je brez premisleka sprejel in se odpravil na dolgo pot čez lužo. Tako je z njegovo pomočjo nastala ena najbolj vplivnih umetniških šol v ZDA.

Na tej fakulteti ni bilo klasičnega poučevanja in ocenjevanja znanja, ni bilo strogo določenega urnika in predmetnikov, ni bilo izpitov, seminarjev, šolnin ali drugih arhaičnih obveznosti, ki so študenta samo omejevali in ukalupljali, da na koncu ni znal samostojno razmišljati ali delovati samoiniciativno. Zato so na Black Mountain-u ustvarili posebno vaško plemensko skupnost, kjer se je intelektualno zorenje prepletalo z vsakodnevnimi opravki. Pedagoški proces je bil zamišljen tako, da je vsak posameznik ponudil svoje spretnosti in talente, ki jih je ob pomoči profesorjev in skupnosti bogatil in nadgrajeval. Študentje in profesorji so bili povezani kot ena velika družina. Skupaj so kuhali, čistili, pospravljali, obdelovali zemljo, pridelovali hrano, hodili na dolge sprehode v naravo in pripravljali zabave za sprostitev. V tem talilnem loncu idej so se medsebojno spoznavali in učili. Šola je bila velik uspeh, saj je Ameriki dala najboljše umetnike, slikarje, fotografe, igralce, pesnike in pisatelje, ki so pustili svoj pečat v družbi.

Adamič v knjigi opiše pomembne dejavnosti šole v času njenega vrhunca, ki jo je med leti 1935 in 1937 v okviru svoje potovalne turneje po ZDA večkrat obiskal. Ugotovil je, da na fakulteti v Black Mountain-u ne ustvarjajo novih umetniških del, ampak izvajajo preizkuse. Njihov namen ni bil napolniti galerije z novimi umetniškimi deli, ampak zbrati izkušnje na enem mestu. Njihova najbolj dragocena umetnina so postali ljudje, mladi študentje s svojimi idejami in delovanjem. Ko so odšli iz fakultete nazaj v svet so s seboj odnesli pomembna semena znanja, ki so v plodni družbi vzklila in pospešila razvoj miselnosti naprednega sveta. Adamič je zaključil, da lahko več takšnih šol, ki vzgaja napredno mladino zagotovi potrebno upanje za obstoj miru in demokracije po svetu. Žal je dve leti po Adamičevem obisku šole izbruhnila krvava druga svetovna vojna. Nekaj let kasneje, natančneje leta 1957 so omenjena šolo zaprli zaradi pomanjkanja virov financiranja. Vendar so semena njihovega uspeha vzklila drugje in na več koncih sveta.

Na žalost smo danes priče podobnim napadom nazadnjaških sil na razvoj umetnosti, kulture, civilnega angažiranja in misli napredne mladine. Adamičeva izkušnja, ki jo je opisal v knjigi, naj bo vsem v opomin kako se lahko napake iz preteklosti ponavljajo v začaranem krogu, če jih ne poznamo dovolj dobro, da bi razumeli uničujočo dinamiko njihovega pomena.  V tem smislu se splača brati Adamiča, saj so njegovi razmisleki še danes uporabni in aktualni.

Bližajoči referendumi in opredelitev mojega glasu

Spomnim se svojega prvega referenduma. To je bilo davnega leta 2005. Od tega je minilo že sedemnajst let. Tudi takrat smo glasoval o spremembi RTV zakona. Predlagala ga je prva Janševa vlada. Takoj so ga krstili za "Grimsov zakon", saj je bil poslanec Branko Grims eden najbolj zagretih zagovornikov novega RTV zakona in ga je tudi sam napisal, kot se je kasneje pohvalil. 

Prav ta zakon je prinesel največ škode in gorja zaposlenim na RTV ter ogorčenje javnosti, ki od zunaj spremljajo vso kalvarijo na Kolodvorski. Grimsov zakon je še danes v veljavi in omogoča politični prevzem našega edinega javnega medija v državi.

Spomnimo: Že takrat leta 2005 so nam predlagatelji obljubljali, če glasujemo ZA Grimsov zakon bo RTV naročnina nižja. Če glasujemo ZA Grimsov zakon ne bo prišlo do političnega prevzema, da ne bodo koga odpuščali in da se bo medijski prostor uravnotežil. Pa se je to res zgodilo???

Minilo je sedemnajst let. Samo neumen človek ne zna prit do jasnega zaključka, da je zdaj slabše kot kadarkoli prej. Grimsov zakon je katastrofa od prve do zadnje črke na papirju. Se vidi, da ga je on pisal. Čim prej bo šel v kanto za smetje, tem bolje bo za vse nas. Vmes so poskušali popravit Grimsov zakon, ampak neuspešno, saj je padel na drugem referendumu, ki ga je izsilila SDS. Uporabili so iste finte. Nižji prispevek in politika uravnoteženja. V demokraciji rabimo svobodomiselnost in strokovnost. Ne pa lažno uravnoteženost.

Spomnim se tudi tega kako me je pred sedemnajstimi leti na poti do volišča ustavil prijatelj in rekel, da se ne splača volit, saj itak ne boste dosegli ničesar! Vendar je bil izid na koncu tesen. Zmanjkalo je okoli 7 tisoč glasov, da bi padel Grimsov zakon. To se je zgodilo prav zaradi takih, ki so enako mislili, češ, da se ne splača volit in je bolje ostati doma, zato pa imamo danes nemalo težav. Volitve so državljanska dolžnost. To v kakšnem stanju je država je tudi naša odgovornost. Zato pojdite volit!

Če imajo ljudje vsaj malo soli in pameti v glavi bodo v nedeljo šli glasovati ZA novi predlagani RTV zakon, ki umika politiko iz novinarskega dela na RTV ter omogoča nujne spremembe. Nakladanja v smislu, da se bo zaradi novega zakona dvignil RTV prispevek so pesek v oči. Kot da se že po Grimsovem zakonu ne more? In kot da nam niso njihovi predlagatelji že takrat obljubljali nižji prispevek? Imeli so sedemnajst let časa, da ga znižajo. Kaj so pa v resnici naredili? Nategnili so naivneže. Važno, da so sebi in svojim ljudem omogočili vpliv in dobro plačane položaje v tej ustanovi. Za vsebino jim je bilo vseeno. Poleg tega nas tudi tokrat nagovarja Branko Grims. Kdor misli ponovno ostati doma ali glasovati proti novemu zakonu o RTV, ki uvaja nujne in pozitivne spremembe, potem po mojem mnenju podpira nevzdržno stanje na RTV, mobing zaposlenih, homofobiojo in Branka Grimsa.

Jaz bom zato na referendumsko nedeljo glasoval 3 krat ZA, ker so tudi ostale predlagane spremembe nujne. Upam le, da se bo tokrat našlo več ljudi na voliščih.

Analiza stanja slovenske politike v luči mojega aktivnega udejstvovanja v njej

Minila so štiri dolga leta, ki so bila za mene naporna in poučna. Kljub temu, da sem se v minulih letih večinoma posvečal pisanju doktorske disertacije, kar je bil svojevrsten dosežek, sem se med delom zakopaval v arhive (katere kopije hranim doma v kar devetih velikih škatlah), da ne omenjam digitalnih arhivov in številnih knjig ter člankov, ki sem jih vse moral pregledati in prebrati. Sproti sem izpisoval pomembne poudarke, ki so se kopičili na papirjih in v mojih mislih. Glavna zgodba se je kmalu izrisala sama od sebe. Tako sem lahko šele po nekaj letih študiranja dobil jasen vpogled kaj iščem in kako bom predstavil svoje glavne teze. Šele nato je sledilo pisanje in urejanje zapiskov. Vmes sem objavil nekaj znanstvenih člankov v strokovnih revijah, nastopil na simpoziju, predaval v različnih knjižnicah po Sloveniji ter hodil na strokovne konzultacije. Postal sem soavtor znanstvene monografije o politični participaciji ameriških Slovencev v lokalni in državni politiki, bil strokovni recenzent prevedenih del iz mojega področja ter sproti prebiral obstransko literaturo, zlasti leposlovje, ki mi je pomagala, da sem obogatil svoj besedni zaklad in izboljšal stilsko pisanje.

Moj portret za predvolilne namene

Politika bi morala v mojem primeru ostati postranska dejavnost. Namesto tega je predstavljala motnjo v akademskem zorenju, saj je prekinjala tokove razmišljanja in kalila mir, ki sem ga bil do takrat deležen. Nenehni opravki z ljudmi in organizacijo pač terjajo svoj davek v obliki časa in volje. Na koncu si prisiljen nekaj opustiti. Tako sem raztegnil svoje akademsko izobraževanje in prenehal z rednimi treningi, ki so krepili moje telo in duha, saj sem bil zaradi politike preveč miselno okupiran, da bi dohajal vsem drugim interesnim dejavnostim. Na prvem mestu je bila seveda moja disertacija. Politično delo sem opravljal prostovoljno, a se je kmalu zavihtelo na drugo mesto. Nihče me ni silil v takšno delovanje. Sam sem pristal in izbral takšno funkcijo, saj nihče drug ni bil pripravljen vpreči voz in vleči zgodbo naprej, ki se je tudi meni zdela pomembna. Ob tem nisem zahteval nobenega posebnega honorarja. Verjel sem v idejo, ki sem jo tudi iskreno zastopal. Poleg tega sem mislil, da bodo ljudje prepoznali pošteno obliko političnega delovanja in ga tudi nagradili. Vendar se je na koncu izkazalo drugače.

Glasovanje na predčasnih volitvah

Ugotovil sem tudi, da ljudje ne marajo takih vrst politikov, kot sem jaz, saj vzbujajo nelagoden občutek krivde. Naj poudarim, da bom bolje razumljen: brez aktivnega državljanstva, ki pomeni več kot samo podpisovanje peticij in udeležba na volitvah, da ne omenjam volilnih golažev, ne moremo pričakovati želenih in uspešnih rezultatov. Pri aktivnem državljanstvu je potrebno vložiti precej več truda v soorganizacijo civilne družbe, ki je zvesta spremljevalka tistih političnih gibanj, ki želijo izpeljati resne strukturne spremembe ali zaščititi javni interes. Veliko stvari je potrebno na novo premisliti, prebrati in predebatirati z ljudmi na terenu. To terja svoj čas in trud. Tovrstna aktivnost je vedno dvosmerna in predstavlja pomemben del demokratičnega zorenja in napredovanja družbe kot celote. Javni interes in družba se ne znata ščititi sama od sebe, ampak morata imeti ob strani trdno organizirano množico aktivnih državljanov oz. civilne družbe. Brez tega nimajo politiki kot sem jaz nobenih možnosti, da uresničijo dane obljube, saj trčijo v zid dobro organiziranih klik na oblasti, ki branijo svoje posebne interese. Tega se ljudje preprosto ne zavedajo, zato jim postane nelagodno, ko začne kakšen politik govoriti resnico, ki jim ni všeč. Sebe nočejo videti kot sokrive slabega stanja v družbi. Vsi pričakujejo, da bo neka imaginarna peščica ljudi opravila zahtevno delo namesto njih. Sodobna in digitalizirana družba, ki je podvržena umetnemu razslojevanju in polariziranju pa zahteva drugačne oblike političnega participiranja, zato je čedalje več ljudi razočaranih nad politiko, ki tega ne razumejo. Na žalost je pri nas politika bolj podobna nogometni tekmi in razgrajanju navijaških skupin.

Avtoportret z mojimi psi pred partizanskim spomenikom na Navrškem vrhu na Ravnah 

Časi, ko je profesionalna peščica ljudi opravila večino dela za druge, so minili. To so bili časi poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli v neke ideale in vlekli voz napredka, medtem ko so jim ljudje sledili, saj so imeli vanje zaupanje. Danes malo kdo zaupa politiki oz. političnim strankam, kljub temu se od njih pričakuje, da bodo zaščitili interese ljudstva pred vsem slabim. Spet ponavljam: Brez aktivne civilne družbe bomo politiki mojega kova povsod naleteli na profesionalce, ki utrjujejo interese lobijev in kapitala. Oni vas bodo prepričali, da je bela barva črna in obratno. Na koncu vas bodo prepričali, da boste sami povozili lastne principe in svobodo, okrivili pa bodo marginalizirane manjšine, migrante, covid in prejemnike socialnih transferjev. Takšno nagovarjanje frustracij in strahu ljudi ohranja na položaju politike, ki so zagovorniki posebnih interesov kapitala, ne pa družbe. V zadnjih dveh letih ste mnogi posamezniki sami izkusili vso moč zlorabe oblasti za nasilno uvajanje ene absolutne resnice. To se lahko kadarkoli ponovi. Krivi ne bodo samo politiki, ki držijo škarje in platno v rokah, ampak predvsem neaktivni državljani, ki poznajo samo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Po Ustavi smo dolžni nadzirati delovanje političnega sistema, saj vsa oblast pripada ljudstvu, ne pa odrešenikom! Najboljši nadzorniki so civilna družba. Vam zdaj postaja bolj jasno, zakaj je pri nas civilna družba tako demonizirana? Zato nam tudi vrag jemlje državo, ker smo jo prepustili organiziranim klikam, ki niso pod nobenim neodvisnim nadzorom, ki skrbijo le za svojo dobrobit in se ukvarjajo z deljenjem javnega bogastva. Ljudstvo pa se  ukvarja z umetnimi razprtijami, namesto, da bi terjali odgovore ter iskali pravico do dostojnega življenja, ki ga pred volitvami vsi obljubljajo.

Plakati našega slogana

Danes sem po radiu med vožnjo slučajno poslušal eno izjavo izvoljenega župana, ki je govoril skoraj tako kot, da bi bil član Levice. Omenjal je glavne točke našega programa, stanovanja za mlade, socialno naravnanost, zaščito okolja, prihodnost za vse itd. Mar se vam ne zdi čudno, da takoj po volitvah vse podobne ideje izpuhtijo v prazen nič? Kako da ni nobene akcije? Zakaj se to dogaja? Kdo od nas sploh terja dane obljube od politikov? So volitve res najboljši odgovor? Očitno ne, saj polovica ostane doma. Večina, ki ste jo izvolili pa govori tisto kar želite slišati, namesto kako bodo to implementirali.

Spletni letak za socialna omrežja

V preteklih letih so se aktivisti stranke Levice na terenu borili za dvig minimalne plače, za dostojno pokojnino in politiko javnega interesa. To je prisililo druge politične stranke (razen skrajne desnice), da so zamenjale taktiko in zdaj nastopajo, kot da bi predstavljali naš program, vendar le v besedah, ne dejanjih. Zakaj si to upajo? Ker dobro vedo, da nimamo delujoče civilne družbe in aktivnih državljanov, ki bi jim gledali pod prste. Take družbe brez aktivnih državljanov tudi če so demokratične, zdrsnejo v avtoritarizem. Zato boste (ne)implementacijo nekaterih obljub sedanje vlade v javnem zdravstvu, ki razpada, kmalu občutili tudi na lastni koži. Politiki, ki so vam obljubljali najboljše zdravstvo na svetu vam bodo obrnili hrbet takrat, ko jih boste najbolj potrebovali. Vsi bodo prezaposleni s svojimi nujnimi opravki. Vsak se bo moral v neoliberalnem sistemu znajti sam.

Letaki po pošti z našim programom 1

V takem okolju se politična aktivnost za mene res ne splača, saj ne morem nadomestiti civilno družbo in pričakovati, da se bo ljudi nekaj prijelo. Tudi mediji na državnem, kaj šele lokalnem nivoju ne opravijo svojega dela. Ni resnih vsebinskih soočanj mnenj ali debate. Ni nekih resnih predhodnih dogovarjanj z različnimi interesi. Vse je prepuščeno organizatorjem v ozadju, ki vlečejo glavne niti in živijo na račun javnih naročil in proračunskega denarja, čeprav to očitajo vsem drugim. Kam bo to pripeljalo našo družbo v prihodnje? Kdo bo na koncu prevzel odgovornost? Verjetno nihče. Ljudje se bodo naveličali razprtij in prenehali hodit na volitve, drugi pa bodo še naprej volili slabe politike ali kopije dobrih. Originale bodo poslali v muzej. Zapitke bomo na koncu plačali siromaki, kot zmeraj do zdaj. Na srečo nam javne kritike še ne morejo vzeti, ampak je družbena struktura političnega sistema poskrbela, da bo vsaka kritika vedno bolj podobna brezupnemu kričanju žejnega popotnika sredi puščave.

Letaki po pošti z našim programom 2

Vse zgoraj opisano je le delček moje izkušnje v političnem delovanju, ki je ostalo brezplodno. Žal je tistih ljudi, ki se zavedajo tega problema premalo, da bi kaj spremenili. Več je takih, ki problem izkoriščajo v svojo prid. Trpijo pa odnosi v družbi, trpijo ljudje in trpi narava, zato je bolje, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo in jih obvladam, ker politične štale, ki so jo naredile pretekle slabe izbire, ne bo mogel popraviti nihče. Psi bodo lajali, karavana bo šla naprej...ljudje bodo vedno iskali odrešitelja, namesto da bi sami kaj spremenili pri sebi.

Deindustrializacija Evrope in njene posledice

Leta 1944 so Američani med drugo svetovno vojno pripravili načrt o deindustrializaciji Nemčije, ki bi po vojni onemogočil razvoj in ponoven vzpon nemškega gospodarstva. Načrt je predvideval razgradnjo nemških industrijskih in gospodarskih zmogljivosti, da nikoli več ne bi mogla ogroziti anglosaksonske dominacije na svetu.

Načrt je pripravil takratni ameriški finančni minister judovskega rodu, Henry Morgenthau, ki zaradi tega ni skrival svojega sovraštva do Nemčije. Vendar so se zaradi povojnega izziva Sovjetske zveze karte premešale. ZSSR je žrtvovala daleč največ svojih ljudi in vojakov, da bi Evropi priborili zmago nad fašizmom in nacizmom, tako je postala Sovjetska zveza popularna tudi na zahodu. Tokrat je poskušala ZSSR spodbujati svoje komunistične partije na zahodu, naj po mirni poti pridobijo večino v parlamentih in ponudijo alternativo kapitalističnemu sistemu. Tako so Američani namesto Morgenthauov načrta implementirali Marshallov načrt, ki je nasprotno spodbujal obnovo in ponoven vzpon vseh držav na zahodu, ki bi se podredile dominanci ZDA.

Prav zaradi tega je Amerika kot glavna nosilka anglosaksonskih geostrateških interesov dolga desetletja tolerirala Nemčijo, kot gospodarsko velesilo, ki je poganjala Evropo. Dokler je bila Evropa vojaško, gospodarsko in finančno podrejena ameriškim interesom jih ni zanimalo s kom poslujejo in sklepajo dogovore. Šele leta 2003, ko se je Nemčija prvič javno uprla ameriškim načrtom za destabilizacijo Bližnjega vzhoda, se je začela Evropa postavljati na svoje noge. Amerika je takoj začela razdvajati EU z govorom o »stari« in »novi« Evropi, kjer je staro Evropo predstavljala Nemčija in Francija, novo pa države nekdanjega socialističnega bloka. Ameriko je še posebej zbodla prijateljska povezava Nemčije in Rusije, ki je Nemčiji dobavljala poceni energente, ki so spremenili nemško gospodarstvo in vse države, ki so se na Nemčijo navezale v zelo konkurenčne subjekte na svetovnem trgu. Nemčija je počasi postajala enakovreden partner ZDA in Velike Britanije. Zato je slednja država izstopila iz EU, ker bi se morala podrediti gospodarski moči Nemčije. Od takrat naprej je ZDA iskala načine kako spodkopati nemško gospodarsko moč in jo ponovno podredi svoji dominanci.

Vojna v Ukrajini se je začela kot naročena in najbolj ustreza prav Američanom, zato tudi najbolj spodbujajo pošiljanje težkega orožja, kar bo vojno podaljšalo. Po drugi strani pa vojna sama po sebi sproža implementacijo Morgenthauovega načrta o deindustrializaciji Nemčije in Evrope, saj je vzpon temeljil na poceni energentih iz Rusije. Mislite, da je bila sabotaža severnega toka res naključna? Jasno kot beli dan, kdo stoji v ozadju!

Zaradi visokih cen energentov, plina in elektrike, ki poganjajo industrijo, postajajo stroški proizvodnje čedalje višji, izdelki pa vedno dražji, kar onemogoča nemškim in drugim podjetjem, tudi slovenskim, konkurenčen nastop na svetovnem tržišču. Gospodarska recesija bo v naslednjih letih težka, saj nihče ne more zagotoviti podjetjem poceni energentov. Zaradi tega nas že zdaj  prehitevajo ameriški in azijski konkurenti, zlasti Kitajci, ki imajo dostop do poceni energentov.

Evropa je v preteklosti ravnala pravilno, ko se je odločila osvoboditi dominance ZDA, saj smo na račun poceni energentov doživeli gospodarski in tehnološki razvoj, ki je prinesel relativno blaginjo. Trenutna težka situacija v kateri smo se znašli, je posledica spretne ameriške geostrateške politike, ki zlorablja nerešene račune z Rusijo in vojno v Ukrajini za podrejanje Nemčije in celotne EU svojim geostrateškim interesom.  S tem pa prinaša tudi deindustrailizacijo in uničevanje konkurenčnosti. ZDA rešuje svoj dolar in svoje gospodarstvo na račun naše naivnosti in neumnosti. 

Slovenija je še posebej izpostavljena, saj po deležu zaposlenih v gospodarstvu predstavlja tretjo najbolj industrializirano država v Evropi. Skoraj četrtina vseh zaposlenih (približno 200 tisoč) jih dela v gospodarskem sektorju, ki je na takšen ali drugačen način povezan s proizvodnjo izdelkov, ki so namenjeni bodisi na nemški ali svetovni trg. Več kot očitno nas bo gospodarska kriza zaradi visokih cen energentov močno prizadela. Slovenija mora zagotoviti poceni energente tudi za industrijo ali vsaj njeno subvencioniranje, sicer se bo začelo zmanjšanje obsega proizvodnje ali po domače odpuščanje delavcev in zapiranje tovarn. Tega si seveda ne želimo.

Naj spomnim kako ste pred leti zasmehovali znanega slovenskega politika, ki je dobronamerno opozoril na našo šibkost v gospodarstvu oz. »Ahilovo peto«. Enaki akterji, ki so takrat zlorabili nerazumevanje »Ahilove pete« zdaj histerično vzklikajo »Slava Ukrajini«, čeprav se niti ne zavedajo, da s tem pljuvajo v lastno skledo ali pa so sami dovolj preskrbljeni, da jim je vseeno.

Dejstva so sledeča: Pred nami so težki časi. Glavni cilj vladajoče politike bi zato moral biti usmerjen v ublažitev posledic gospodarske krize. Zaradi našega vpletanja v ukrajinsko vojno, brez da bi v zameno zagotovili nadomestilo izpada energentov, smo dobili nekakšne puste obljube velesil, da v krizi ne bomo ostali sami. Vendar si z lepimi obljubami ne moremo dosti pomagati. Velike države so za svoje interese že poskrbele. Majhne države kot je Slovenija pa bodo prepuščene same sebi. To smo v preteklosti že večkrat videli in doživeli.

Nujno potrebujemo načrt o energetski prenovi, sicer bo tisti del slovenske politike, ki se zavestno ukvarja s širjenjem sovražnega govora, onesposobil naše ukrepe. Namesto iskanja rešitve se bomo medsebojno prepirali in sovražili. Namesto pripravljanja terena za prehod na zeleno gospodarstvo, obnovljive vire in odpiranje novih delovnih mest z dodano vrednostjo, se bomo prepirali o identitetni politiki, LGBT in sovraštvu do beguncev. Zdaj je prišel čas, ko se morajo razumni in pametni ljudje povezati, sicer bomo tudi mi občutili kaj pomeni implementacija zloveščega Morgenthauovega načrta v Sloveniji.

Torej ne nasedajte politiki, ki podpira sovraštvo in diskvalifikacije drugačnih ljudi.

Podprite raje politiko, ki govori o solidarni, varni in brezskrbni prihodnosti za vse ljudi.

Pojdite na volitve in to tudi pokažite!

Moja DNK analiza

Pred nekaj tedni sem iz radovednosti poslal vzorec sline na DNK testiranje v laboratorij za preverjanje mojega etničnega izvora. Izkazalo se je, da imam zelo širok izvor etničnega porekla. Ugotavljam, da etnično nisem omejen samo na Balkan, čeprav od tam po priimku izviram, ampak vzorec analize DNK kaže, da se je v preteklosti pri mojem družinskem drevesu zgodilo nekakšno križanje ljudi iz vzhodne, severne in zahodne Evrope. Zanimivo, da lahko največ daljnih sorodnikov najdem prav v Nemčiji, ZDA, Švici, Švedski, Avstriji, Veliki Britaniji, Franciji, Nizozemski in Avstraliji. Najmanj sorodnih ujemkov mojega DNK zapisa pa najdem na področju Balkana. Očitno so se vsi pametni iz "mojega plemena" že davno izselili na zahod ali pa še niso vsi naredili DNK test 😉 

Po mamini strani vem, da imam nekaj malo nemškega izvora, saj je bila moja pra-pra-pra babica nemška grofica, ki se je zaljubila v nekega šarmantnega domačina na Hrvaškem in tja tudi preselila. Po očetovi strani so mi znani podatki, da so bili moji pra-pra-predniki Uskoki, ki so iz Hercegovine pribežali na področje Banije (Vojne krajine) na današnjem Hrvaškem, kjer so živeli kot svobodni kmetje, vendar so morali v zameno za svobodo, dom in hrano braniti takratne Habsburške meje pred vpadi Turkov. Zaradi žalostnih vojn, ki so sledile v 20. stoletju so se vsi izselili in odšli v svet kar DNK analiza ujemkov daljnih sorodnikov tudi dokazuje.

Posebno zanimiva so zdravstvena poročila. Kaže, da sem podedoval zelo zdrave gene. Nagnjen sem sicer na sladkorno bolezen, srčno-žilne bolezni in debelosti, ampak je zapisano, da so to bolezni, ki jih zlahka preprečiš z zdravim načinom življenja. Bistveno je to, da nisem nagnjen nobeni obliki raka. V nekaterih primerih imam celo zapis v DNK, da se celice same ubranijo, če pride do tovrstne degeneracije celice. Zdravstveno poročilo prav tako kaže, da nisem prenašalec nobenih dednih bolezni, ki bi prizadeli otroke in potomstvo. Presnovno kaže, da sem nagnjena k prebavljanju žitaric, torej ni govora o intoleranci na gluten. Z mojim trenutnim zdravim načinom življenja pa kaže, da verjetno ne bom imel nobenih hujših problemov tudi v prihodnje.

Skratka rezultati kažejo, da smo mešanci očitno najbolj zdrava in pametna vrsta ljudi 😉

Testiranje sem opravil na MyHeritage.si

Igranje ruske rulete

Včeraj zvečer nas je pretresla novica, da je umrl zadnji vodja Sovjetske zveze Mihail Gorbačov. Izkoristil bom priložnost in z vami delil nekaj znanja, ki sem ga v zadnjih letih akumuliral, da bi morda skupaj prišli do boljšega razumevanja sedanje situacije v Rusiji.

Mihail Gorbačov

Osebno mislim, da se Gorbačovu prepisujejo prevelike zasluge za vse kar je dosegel. Seveda so pohvale posledica neusmiljene propagande proti Rusiji, zlasti proti Putinu, zaradi vojne v Ukrajini, ki jo seveda ne opravičujem, da ne bom narobe razumljen. Moj cilj je na kratko predstaviti širšo plat dogajanja v zadnjih 40 letih. Kot prvo naj omenim, da Gorbačov ni sam predlagal reform »perestrojke« in »glasnosti«, ampak so glavne okvire, osnutke in načrte pripravili v KGB-ju, natančneje rečeno je to bilo delo dolgoletnega šefa KGB-ja Jurija Andropova, ki je leta 1982 nasledil preminulega vodjo Leonida Brežnjeva in tako prevzel vodenje Sovjetske zveze kot prvi KGB-jevec na tem položaju. Vendar vodenje ni dolgo trajalo, saj je bil Andropov na smrt bolan. Bolehal naj bi za rakom na jetrih. Njegova vladavina se je končala po 18 mesecih leta 1984.

Jurij Andropov

V tem času oz. že prej, ko je bil Andropov pri močeh, je spoznal v kakšnih težavah se je znašla Sovjetska zveza in kaj je potrebno narediti, da se to popravi. Andropov je imel vso potrebno avtoriteto, izkušnje in znanje, da izpelje nujne reforme, ki bi ojačale Sovjetsko zvezo, ohranile enopartijski sistem (kot so to naredili na Kitajskem) ter poskrbel za ravnotežje sil na mednarodnem prizorišču. Na žalost je Andropova po smrti nasledil še bolj bolan Konstantin Černenko, ki dejansko ni vedel kaj se v državi dogaja. Po Černenkovi smrti leta 1985 so člani PB CK-ja v paniki izbrali najmlajšega med sabo, to je Mihaila Gorbačova, za katerega so mislili, da bo kos tej nalogi. Gorbačov je kmalu postal zelo priljubljen v domači in mednarodni javnosti, vendar ni imel potrebne avtoritete nad organi oblasti, zlasti nad KGB-jem, da bi imel zadeve pod kontrolo. Manjkale so mu izkušnje kako izpeljati nadzorovane in postopne politične in gospodarske spremembe sistema, da se ne bi razpadel. Za ta podvig je bil sposoben in poklican le Jurij Andropov. Naslednika pa na žalost ni izbral.

Jurij Andropov je živel zaprto in asketsko življenje, povsem odmaknjeno od oči javnosti. V službi je užival visoko stopnjo avtoritete. Veljal je za deloholika in skromnega človeka. Ni bil skorumpiran kot večina takratnih partijskih funkcionarjev. Veliko je bral in se samoizobraževal, zanimala ga je abstraktna umetnost in kultura. V svoji maniri prekaljenega čekista za seboj ni pustil veliko zasebnih zapisov, le nekaj drobnih beležk in papirčkov, kamor je sproti zapisoval svoje misli, zato njegove agende ne moremo natančno rekonstruirati. Šele po njegovi smrti so sovjetski državljani izvedeli, da je pisal tudi pesmi. Andropov je vsekakor sodil v skupino najbolj inteligentnih vodstvenih partijskih kadrov Sovjetske zveze. Njegovi sodelavci se ga spomnijo kot učinkovitega organizatorja, marljivega delavca, korektnega sogovornika ter discipliniranega in redkobesednega tovariša. Nikoli ni govoril mimo teme, nikoli ni preklinjal, ni se hvalil ali bahal. Ohranjal je profesionalno držo. Govoril je umirjeno, artikulirano, jasno, kratko in jedrnato. Za razliko od mnogih takratnih funkcionarjev je svoje sogovornike gledal naravnost v oči. Tekoče je obvladal angleško in nemško. Vse kar ga je zanimalo je preveril in prebral osebno. Ni pustil, da bi ga o pomembnih zadevah obveščali sekretarji ali drugi uradniki. Andropov je bil eden najboljših kadrov, ki ga je KGB kdaj ustvarila za vodenje države.

Po njegovi smrti je na vodstvenem položaju nastala velika kadrovska praznina. Nalogo reforme so vseeno morali izpeljati drugi, ampak so bili manj kvalificirani in talentirani, niso imeli nobene avtoritete ali sposobnosti. Andropova so se med drugim vsi bali, kar je v Sovjetski zvezi zagotavljalo uspeh. Tudi ameriški predsednik Ronald Reagan se je Andropova bal, saj ga je slednji gledal kot smrtnega sovražnika. Andropov je bil eden tistih voditeljev, ki je dobesedno verjel, da ZDA pripravlja jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Ko so Američani na Pacifiku izvajali svoje vojaške manevre, je Reagan menda za vsak slučaj poslal Andropovu osebno pismo v katerem mu je zagotavljal, da ZDA ne nameravajo začeti vojne. Andropov seveda ni verjel Reganu in drugim zahodnim voditeljem. Na ZDA in zahod je na splošno gledal kot na sovražnike. Bil je prepričan v končno zmago komunizma. Verjel je, da bo kapitalizem nekoč nadomestila neka oblika socializma. Glavno besedo naj bi pri tem prehodu igrala Sovjetska zveza, ki bi se modernizirala in pripravila na nove tehnološke in družbene izzive, podobno kot se je reformirala Kitajska. V ta namen je Andropov v sedemdesetih letih ustanovil t.i. peti oddelek KGB-ja, kjer je bil zaposlen tudi Putin. Ta oddelek je bil zadolžen za novačenje simpatizerjev v tujini za izpolnjevanje svete naloge končne zmage nad kapitalizmom. Vendar kot je znano so se zgodovinski tokovi usmerili v nasprotno stran.

Na oblast je prišel Gorbačov in nadaljeval z reformami, ki so potekale brez resnega nadzora ali dojemanja kakšne posledice lahko pustijo na državo. Nastal je kaos, razpad sistema in pojav organiziranega kriminala ter borba za oblast. Amerika je vse to izkoristila v svojo prid. Tega jim Rusija nikoli ni odpustila. Ko se je po razpadu Sovjetske zveze Boris Jelcin, kot prvi demokratično izvoljeni predsednik Rusije začel zavedati, da zahod Rusije ne bo nikoli sprejel na sebi enaki ravni, se je odločil poiskati temu primernega naslednika. Ni naključje, da je od vseh možnih kandidatov izbral ravno mladega KGB-jevca, Vladimirja Putina, ki je bil takrat star komaj 47 let.

Dovolj zgovoren je podatek, da se je Putin enajst dni preden je postal predsednik Rusije, v funkciji premiera, najprej zglasil na sedežu nekdanje KGB na Ljubjanki, v centru Moskve. Tam je odkril spominsko ploščo svojemu nekdanjemu šefu Juriju Andropovu. To se je zgodilo na simboličen »Dan varnostnih služb«, ki ga v Rusiji obeležujejo vsako leto 20. decembra, ko se spominjajo ustanovitev Čeke, predhodnice KGB-ja. Ob tej priložnosti je zbranim generalom in veteranom varnostne službe povedal (sicer v šali), da je »skupina zakrinkanih čekistov znotraj ruske vlade uresničila dolgoletni cilj in prevzela oblast v državi«. Sledil je evforičen in gromovit aplavz vseh prisotnih. Čez enajst dni je Putin dejansko postal predsednik Rusije, čeprav ga še pred par tedni ni poznal skoraj nihče, razen ozkega kroga znotraj nekdanjih struktur KGB-ja. Kdo je Putin, so se zaskrbljeno spraševali tudi na zahodu? Izbor Putina je bil odgovor »globokih varnostnih struktur« na ponižujoče ravnanje zahoda proti Rusiji. NATO se je takrat počasi približeval ruskim mejam. Naj poudarim, da je Putin po značaju in sposobnosti še najbližji Juriju Andropovu, saj ustreza profilu marljivega, vestnega in sposobnega upravljalca ter organizatorja ruskega imperija. Pod Putinom se je reforma Rusije nadaljevala po zastavljenem »originalnem načrtu«. To je tisti bistven okvir, če želimo razumeti tok dogajanja v Rusiji. Oblastne strukture so si želele ohraniti položaj Rusije, kot velesile na svetovnem prizorišču, da bi lahko uveljavile svoje geopolitične interese na svojem vplivnem področju.

Če se vrnem nazaj Gorbačovu. Ne smem pozabit omenit, da je bil Andropov njegov mentor. Gorbačov se je s časom začel zavedati, da zaradi odsotnosti Andropova ni kos vlogi reformatorja Sovjetske zveze, zato je poskušal z diplomacijo prepričati Zahod, kako se bolj splača končati Hladno vojno, kot nadaljevati sovražnost in tekmovanje. V zameno je pričakoval zaupanje in pomoč pri obnovi socialističnega sistema, ki bi bil bolj odprt, demokratičen in svoboden, ampak je po razumevanju oblastnih struktur dobila Rusija za zahvalo nož v hrbet. Nekaj podobnega je v smislu zbliževanja zahodu poskušal doseči Putin v svojem prvem mandatu med leti 2000 in 2004. Ni mu uspelo. Amerika je takrat podpirala  inscenirane spremembe režima že na samem predpražniku Rusije v Ukrajini in Gruziji. Vse kar se dogaja danes, je le poskus Rusije, ne toliko Putina, ampak njenih oblastnih struktur, da zaščitijo državo in njene interese, da jo ponovno postavijo nazaj na noge kot velesilo, ki bo strahospoštovana in cenjena. Z drugimi besedami povedano: uprla se je ameriški hegemoniji. Koliko bo pri tem uspešna bomo lahko videli v naslednjih nekaj tednih, mesecih ali morda letih.

Velja poudariti, da ima Rusija še danes največji jedrski arzenal na svetu, zato jo je v tem pogledu nemogoče vojaško premagati. Kakršnakoli ekonomska vojna pod firmo sankcij, ki bi izzvala razpad države, bi prinesla kaos tudi preostalemu svetu, saj ne moremo predvideti kaj bi se zgodilo, če nekdo drug prevzame nadzor nad jedrskim arzenalom. Zato pozivam k ponovnemu razmisleku in resni presoji položaja, saj se s podpiranjem vojne dobesedno igramo rusko ruleto.

Prehrana in vpliv na podnebne spremembe

Svet nam pred očmi razpada, ampak tega dejstva do zdaj še nismo dovolj ponotranjili, da bi zadevo začeli jemati resno. Pred več kot desetimi leti, ko sem še snemal svoje video bloge in poskušal ljudi prepričat v bolj zdrave življenjske navade, sem še gojil optimistično upanje, da bomo ljudje z dobro voljo in novim znanjem sami zmanjšali obseg živinoreje in drugih izpušnih plinov v ozračje, ampak se do zdaj zaradi različnih razlogov to še ni zgodilo.

Na moje veliko presenečanje se dogaja obraten proces. Več kot vemo o škodljivem vplivu človeka na okolje, naravo in zdravje, bolj se mi dozdeva, da se pospešeno nadaljuje uničevanje življenja in planeta na katerem živimo. Ljudje vedno najdejo opravičila za svoja škodljiva dejanja. Pri izbiri prehrane bi lahko naredili več, bistveno več, vsaj za sebe, če ne za druge, ampak so prehranjevalne navade in tradicija še naprej bolj pomembni od prihodnosti in usode tega planeta. Na žalost je svet, ki ga poznam vedno ljubil greh in sovražil pravičnost. Bog ne daj, da bi o tem spregovoril na glas, saj bi te takoj označili za čudaka in zatrli.

Zmernost in samoobvladovanje so postali nezaželeni vrlini. Poželenja, ki nas vodijo v suženjski jarem in samouničevanje pa so postali način življenja. Vladajoči sloji družbe, ki ne delajo nič v smeri reševanja nastale zagate, se ne zavedajo kako neznosno breme so natovorili mlajšim generacijam, ki bodo morali zaradi politike potrošniških navad živeti v bistveno drugačnem in peklenskem svetu. Namesto, da bi z besedami in dejanji spodbujali in krepili voljo do spremembe, se dopušča, da se ljudem jemlje volja in upanje, da se bo sploh kaj spremenilo na bolje. Slovenska politika je pri zatiranju takšnega upanja zelo uspešna ter inovativna. 

Nejevernim Tomažem lahko postrežemo s kopico novih dokazov o škodljivem vplivu živinoreje na okolje in zdravje ljudi, ampak jih s tem ne bomo prav nič odvrnili od njihovih prehranjevalnih navad in užitkov. Prav nasprotno, še spodbudili bomo njihovo samouničevanje ali pa ga bodo zrelativizirali. Že res, da je prehrana osebna in svobodna izbira vsakega posameznika, ampak ko postane ta izbira del večjega problema, ki mu pravimo globalno segrevanje, se pojavi vprašanje etičnosti takšne izbire? Seveda izbira prehrane ni glavni problem na tem svetu, je pa na srečo edini na katerega lahko kot posamezniki vplivamo.

Zakaj ljudje lažje izbiramo prave besede, da ne bi koga užalili, težje pa spremenimo lastne navade, ki škodujejo nam in vsem ostalim? To je eden od paradoksov, ki ga ne bom nikoli razumel. Danes smo po nekaj tednih končno dočakali zmerno ohladitev in nekaj več kapljic dežja. Čeprav vem, da bo dežja premalo za rešitev problema letošnje suše, vseeno upam, da bo pričujoči zapis kapnil na rodovitna tla in pripomogel k ponovnemu razmisleku o naših vsakdanjih prehranjevalnih navadah.

Inštitut za nutricionistko je objavil sliko, ki me je spodbudila, da napišem nekaj uvodnih razmišljanj o tej temi. Slika nazorno kaže kako je živinoreja dvignila prisotnost ogljika v ozračju in otežila naš položaj. To seveda lahko spremenimo sami. Ni tako kompleksen problem kot težka industrija in transport. Kdor bere naj tudi razume. Kdor ne želi razumeti pa naj prosim ne pametuje. Stanje je preveč resno, da bi se lahko na ta račun norčevali. To si lahko privošči samo pokvarjena slovenska politika, ki uživa ob razdvajanju, lažeh in prepirih. Navadni ljudje si tega ne smemo privoščit. Moramo se zavedat naše odgovornosti do planeta, narave in živali, sicer bodo tisti mehurčki na sliki enkrat samo poknili....