nedelja, 17. julij 2022

Bruseljska dvoličnost in dvojna merila Zahoda

Kako je mogoče, da lahko neka revna Bolgarija diktira politiko širitve Evropske unije z absurdnim zahtevam po zavračanju obstoja makedonskega jezika in njihove identitete? Zanimivo, da se takšna politika istočasno očita samo Rusiji, medtem ko v naši sredi dopuščamo Bolgariji, da počne isto, seveda z blagoslovom bruseljskih birokratov. Bruseljskim birokratom verjetno bolgarski nacionalizem ni bolj všeč od makedonskega ali ruskega. Tukaj gre za pokrivanje anglo-saksonskih geostrateških interesov, ki jih kot hlapci Zahoda izvajajo revni Bolgari nad še revnejšimi Makedonci. S tem se omejuje vpliv Rusije na območju zahodnega Balkana, kar Srbiji kot zvesti zaveznici Rusije zateguje zanko okoli vratu. Zaradi tega bodo bruseljski birokrati prisilili Makedonce, da se odpovedo lastni identiteti, čeprav isto politiko zanikanja identitete naroda očitajo Vladimirju Putinu v Ukrajini.

Makedonija bo morala iz učbenikov črtati vsa poglavja, ki niso povšeči Bolgarom, sploh tista, ki govorijo o junaškem odporu Makedoncev med drugo svetovno vojno. Odpovedati se bodo morali tudi prevelikemu čaščenju Josipa Broza Tita, ki jih je takrat v okviru NOB vodil k uporu proti bolgarski okupaciji. Naj spomnim, da je bila Bolgarija pomembna članica Hitlerjevega zavezništva in ena od agresork na Kraljevino Jugoslavijo. Po vojni je Tito z Blejskim sporazumom leta 1947 Bolgarom odpustil njene grehe in se odpovedal vojni odškodnini, ki bi jo v višini 25 milijonov dolarjev (330 milijonov v današnji vrednosti) morali izplačati Jugoslaviji. Seveda takšne hvaležnosti Bolgari niso nikoli vrnili. Zdaj so prišli okrepljeni nazaj in zahtevajo poleg revizionizma še moralno odškodnino za svoj poraz. Slovenija bi ravno zato morala stopiti v bran Makedoncem, saj imamo podobno zgodovinsko izkušnjo s sosednjo Italijo in Avstrijo. Še slabša popotnica za vstop v EU čaka Bosno in Srbijo. A si bomo v znak solidarnosti odeli v profilne slike makedonsko zastavo? Verjetno ne, ker so makedonske elite že klonile pritiskom.

Po čem se politika Bolgarije, ki jo podpirajo bruseljski birokrati in NATO, razlikuje od ruske politike v Ukrajini? Bolgari nimajo lastnih zalog nafte in plina, vendar so svoje cilje dosegli z uporabo drugih, bolj prefinjenih sredstev, kar je prizadelo Makedonce kot narod in predvsem škodilo evropskim vrednotam. Če se lahko plin in nafta še nekako nadomestijo, se občutek zanikanja nacionalne identitete in dostojanstva ter zgodovinski revizionizem ob prisotnosti revščine in politične nestabilnosti ne moreta nadomestiti z drugim kot z jezo in velikim razočaranjem nad politiko EU. Kakšne so to evropske vrednote, ki dopuščajo sramotno teptanje makedonskega naroda? Najprej so Makedonci prepustili tretjino svoje države albanski manjšini, ki praktično obvladuje tudi njeno notranjo politiko, nato so morali popustiti pritiskom Grčije glede imena države, zdaj bodo klonili še pod pritiski Bolgarije.

Države, ki so Makedonce do zdaj stiskale v kot, ne sodijo med najbolj vzorne članice EU. V večini vzhodnoevropskih držav so na oblasti ozke vladajoče klike, ki s pomočjo korupcije, nepotizma in manipulacij ohranjajo svoje oblastne interese. Zaradi tega pustijo svoje države ekonomsko in vojaško izkoriščati močnejšim geostrateškim silam. Razen zdrah in dolgov nista vladajoči kliki v Bolgariji in Grčiji prispevali nič bistvenega k razvoju skupnosti, vendar sta dosegli svoje nacionalistične cilje, s katerimi se pred revnimi državljani lahko pohvalijo. Njim ni v interesu skrb za blaginjo, poštenost, solidarnost in medčloveške odnose, ki bi prispevali k razvoju in napredku družbe ter njeni stabilnosti. Zanima jih le stabilna oblast, ki jo najlažje dosežeš s pomočjo udinjanja najmočnejšim silam, negovanjem revščine in obujanju nacionalizma.

Vse kaže, da so nacionalni miti v teh državah »nove Evrope« postali nekakšno nadomestilo za propadle ideologije, religije in zavoženo ekonomsko politiko EU. Sodobni nacionalizem ter iz tega izhajajoč občutek večvrednosti odgovarja širšim plastem zavedenih in revnih evropskih narodov, ki se vsaj v nečem počutijo bolje od drugih. Revne države, ki svojim državljanom ne morejo zagotoviti ekonomskega blagostanja in napredka, so posvetile veliko pozornost polpreteklim mitom in drugim izmišljotinam, da bi odvrnile pozornost od resničnih problemov in vzrokov za slabo stanje v družbi. Bruseljske birokrate ne moti bolgarska nacionalistična politika do Makedonije, kot tudi ne madžarski ali poljski nacionalizem, saj imajo od tega obojestransko korist. Diplomatska rešitev je bila v makedonskem primeru dobrodošla, saj se je pokrivala z vojaškimi interesi anglo-saksonskega NATO zavezništva ter ekonomske politike EU. V primeru Ukrajine diplomatska rešitev ni smela priti v poštev. Implementacija minškega mirovnega sporazuma, ki so ga s posredovanjem Rusije »s figo v žepu« sprejele tudi zahodne države, bi omogočila miren razplet ukrajinske krize. Minški sporazum so pokopale prav jedrne evropske države (Francija in Nemčija), ker so namesto svojim interesom sledile geostrateški politiki ZDA, ki zadnjih 30 let na račun nesreče drugih odkrito izzivajo Rusijo v globalni konflikt in vojno.

Zadnjih osem let so bruseljski birokrati, podobno kot bolgarski nacionalisti v primeru Makedoncev, ignorirali celo vrsto lastnih načel in vrednot. Spregledali so tudi ukrajinsko nasilje v Donbasu, da bi konflikt domači javnosti prikazali kot enostransko početje upornikov in Rusije. To jim je do zdaj pomagalo pri opravičevanju njihove dolgoletne porazne ekonomske politike, ki v mnogih državah že kaže svoje zobe in hkrati krepi evropski nacionalizem, rusofobijo in militarizem. Verjetno računajo na to, da bodo ceno zgrešene politike do Rusije, Ukrajine, Makedonije in drugih držav na koncu plačali nemočni in razklani narodi EU, ki zaradi prevladujočih mitov očitno ne bodo imeli slab občutek o svoji revščini. Jasno je, da hočejo evropski birokrati in vladajoče klike usmeriti vso jezo in frustracije na Rusijo. Vprašanje, če jim bodo tokrat evropski narodi slepo sledili v prepad, saj so večinoma že siti izrednih razmer, zategovanja pasov, dvojnih meril, omejevanja svobode, zapovedovanja edine uradne in sprejemljive resnice ter pomanjkanja perspektive in stabilne prihodnosti. Zaradi tega se lahko zgodi, da bo letošnja jesen in zima najtežja preizkušnja sodobne družbe doslej. Evropska solidarnost je že odpovedala v primeru zaščitne opreme proti virusu, mar res mislite, da bo zdaj delovala, ko bomo potrebovali dodatne puloverje?



sobota, 9. julij 2022

Kratka analiza posledic širjenja Nata na vzhod

Članek sem po nasvetu prijatelja poslal na uredništvo Dela. pred tem sem ga objavil na svojem FB profilu. Nisem imel upanja, da ga bodo na Delu sploh objavili. Na koncu sem bil presenečen, ko so mi odgovorili, da bo članek objavljen v Sobotni prilogi dela v pismih bralcev 9. julija. Tukaj ga objavljam v Delovi obliki z povezavo na koncu članka

Foto: Eržen, Delo

Ko je Španija postala članica zavezništva Nato, se nihče ni vprašal, kakšne posledice bo to prineslo okupiranim območjem v Maroku, eksklavama Ceuta in Melilla ter drugim narodom, ki nočejo ostati pod špansko vladavino. Kot zanimivost naj omenim, da so se na referendumu o članstvu v Natu leta 1986 najbolj odločno in večinsko zoperstavili prav Katalonci, Baski in prebivalci Kanarskih otokov, ki še danes zahtevajo več samostojnosti. Katalonija je bila in je še vedno ena od najbolj ekonomsko razvitih regij v Španiji, ki tudi največ prispeva v skupno državno blagajno. Njihov referendum o neodvisnosti je bil oktobra 2017 vsem na očeh brutalno zatrt. Situacija je bila podobna ukrajinski, vendar s to razliko, da Španija ni bila deležna sankcij ali izključevanja iz mednarodnih organizacij.

Poglejmo, kaj se je v približno tem času dogajalo v vzhodni Evropi. Večina Ukrajincev ni bila naklonjena približevanju Natu. Najbolj odločno so temu nasprotovali etnični Rusi in Ukrajinci, ki so govorili rusko na vzhodu države. Prav te regije so bile gospodarsko najbolj razvite in so prispevale največ v skupno blagajno. Nazaj se je vrnilo bore malo sredstev, saj je bila kijevska oblast skorumpirana, stavke rudarjev pa so bile zmeraj nasilno zatrte. Desničarski puč leta 2014 je samo še poslabšal situacijo v državi, saj so se nove oblasti odločile za radikalne spremembe. Ukrajino so hoteli priključiti zavezništvu Nato in EU brez soglasja manjšin. Istočasno so omejevali rabo ruščine in prepovedali ruske simbole. Temu so se Rusi na Krimu in Donbasu odločno uprli, zato so zahtevali osamosvojitev in priključitev k Rusiji. Na podobno pot so krenili tudi prebivalci v Harkovski, Hersonski in Odeški regiji, vendar so jih v zadnjem trenutku ustavili ukrajinski tanki in oborožene tolpe neonacistov. Neonacisti so 2. maja 2014 v Odesi žive zažgali proruske protestnike, ki so se zatekli v dom sindikatov. Za omenjen zločin ni odgovarjal še nihče. Rusi v Ukrajini so se zaradi tega upravičeno počutili ogrožene. Sledila je temu primerna reakcija.

Glede na dejstvo, da Katalonci in Baski še danes ne smejo sanjati o osamosvojitvi, saj so v članici Nata postali talci geostrateških iger proti Rusiji, je bila odločitev Krima in Donbasa povsem razumljiva. Ne smemo pozabiti, da je evropsko pravo legaliziralo kolonialne posesti v Ceuti in Melilli, ki bi jih morala Španija že zdavnaj vrniti Maroku. Namesto tega sta ti dve eksklavi najbolj razvpit primer kolonialne dediščine, ki jo ohranjata in branita Natova vojska in birokrati v EU ter kjer se istočasno množično kršijo pravice priseljencev. Mimogrede: tudi Maroko ima svojo črno piko v odnosu do prebivalcev Zahodne Sahare.

Foto: Črt Piksi, Delo

Litva je nedavno razglasila Rusijo za teroristično državo in blokirala dostop do njene eksklave Kaliningrad. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če bi Maroko blokiral eksklavi Ceuta in Melilla. Kako dolgo bi Nato trpel takšno potezo Maroka? Videli smo, kaj se je zgodilo z referendumom v Kataloniji. Vsi so gledali stran, ko so španski policisti pretepali ljudi, ki so hoteli glasovati za samostojnost. Tukaj imamo opravka z dvojno moralo in hipokrizijo Zahoda, ki obsoja zgolj eno stran, ni pa se sposoben dogovoriti za razumno in kompromisno rešitev problema. Zakaj bi sploh iskali kakršnokoli rešitev, ko pa trenutno stanje odgovarja lastnikom kapitala, ki lahko s svojimi mehanizmi stiskajo reveže v primežu novih podražitev in jih držijo v strahu pred drugimi ljudmi?

Zakaj, mislite, da imamo evropsko kopensko mejo v Ceuti in Melilli z Afriko? Pritisk migrantov na to območje deluje kot sprostilni ventil za frustracije prestrašenih volivcev, ki nato glasujejo za populistične stranke in s tem načenjajo temeljne vrednote EU in demokracijo. Zakaj, mislite, da je Nato ustvaril kaos na evropskih mejah, v Libiji, Bližnjem vzhodu in Afganistanu? Katere stranke imajo v Španiji, Italiji, Franciji in Nemčiji, ki so ključne države za obstoj EU, največ koristi od negotove svetovne situacije? Seveda so to populistične desničarske stranke, ki na prvi pogled krepijo vpliv Rusije v EU, ampak ne pozabite, da je Rusija hotela EU prodajati samo svoje energente, da bi ekonomsko okrepila svojo državo in obrambne pozicije. ZDA so se najbolj bale, da bi postala Rusija preveč razvita, EU pa samostojna in pragmatična v svojem odnosu do Rusije. To bi utegnilo zamajati njen dominantni položaj ne samo v EU, ampak tudi na svetu. Zaradi tega je mogoče razumeti, da je Američanom bolj kot Rusiji v interesu razdvojiti in oslabiti pozicije EU. Temu primerna je bila tudi politika zavezništva Nato na njenih mejah.

Prav zaradi tega si upam trditi, da smo razumni ljudje odločno proti takšni politiki, ko je govor o širitvi Nata, ki na dolgi rok ne prinaša varnosti ali stabilnosti, ampak kvečjemu dodatno negotovost in stalno oboroževanje ter polnjenje skladišč orožja, ki se bodo enkrat morala nekje izprazniti v novi vojni. To pač ni prava pot do rešitve problemov. Pravo pot so v zgodovini poznali le maloštevilni in pogumni državniki, ki so se znali pogajati in iskati sporazumne rešitve, s katerimi so ohranjali interes miru in skladnega razvoja vseh. Če ne bomo kmalu našli podobne rešitve, se nam ne obeta nič dobrega. Rešitev je po mojem mnenju multilateralni svet. Prizadevanje zgolj ene strani za prevlado nad drugimi bo rojevalo vedno nove konflikte, ki škodijo vsem, koristijo pa le peščici elit in najbogatejših držav – ter seveda dominanci ZDA na svetu.

Povezava do članka




sreda, 6. julij 2022

Moč voditeljev in vloga žensk v 21. stoletju

Pričujoči zapis je moj utrinek, ki je nastal kot odgovor na neodgovorjeno vprašanje, ki so mi ga pod krošnjami Najevske lipe postavili na razmisleku o vlogi moči voditeljev.

V soboto, 2. julija, so me organizatorji tradicionalnega srečanja pod Najevsko lipo iz občine Črne na Koroškem povabili kot zgodovinarja, naj se pridružim »Razmisleku pod lipo«; pogovornega dela srečanja, kjer smo razpravljali o moči voditeljev. Bil sem zelo počaščen, da so me kot mladega in nepoznanega zgodovinarja sploh poklicali, zato sem vabilo sprejel. To je bila zasluga županje Romane Lesjak, ki v svoji občini velja za priljubljeno županjo, saj ima posluh za ljudi in odprto srce.  

Razmislek pod krošnjami Najevske lipe

Najevska lipa je pomembna znamenitost Koroške regije, saj gre za najdebelejše drevo v Sloveniji, ki hkrati predstavlja zgodovinski simbol naših krajev. V obsegu meri okoli 11 metrov, visoka pa je približno 24 metrov. Ocenjuje se, da je stara okoli 800 let. Žal so jo v preteklosti že načele številne naravne katastrofe. Poleg žledoloma leta 2014, jo je najhuje prizadelo neurje leta 2018, ampak je lipa preživela in vzcvetela. Najevska lipa je sicer mati vseh slovenskih lip. Nahaja se na Ludranskem Vrhu nad Črno, sredi divjine na nadmorski višini 1056 metrov. Lokacija lipe ni težko dostopna. Čerjani se tja odpravijo po označeni pešpoti, letos pa občina zaključuje urejanje ceste, ki bo Najevsko lipo po varnejši asfaltirani cesti povezala z dolino in približala ostalim obiskovalcem. 

Pod šotorom smo imeli označena mesta

Tradicionalnega 31. srečanja se je letos udeležilo okoli 400 obiskovalcev. Poleg predsednika države, Boruta Pahorja, so bili prisotni tudi številni politiki, državnozborski in evropski poslanci, župani in člani vlade. Prišli so tudi obiskovalci iz sosednje matične Koroške. Program srečanja so popestrili s kulturnim dogodkom, folkloro in narodno pesmijo. Osrednjo misel je na srečanju izrekla slavnostna govornica dr. Marija Makarovič, antropologinja in etnologinja, ki je izrazila upanje, da se bodo politiki končno začeli zavedati, da so v službi ljudi in ne obratno. Prav tako je izrazila veselje, da smo se na volitvah 24. aprila večinsko odločili za »evropski način življenja«. Po njeno to pomeni za »svobodo misli, svobodo govora in svobodo delovanja«, kar prinaša tudi odgovornost do družbe.

Pred osrednjim govorom smo povabljeni gosti razpravljali pod Najevsko lipo o vlogi močnih voditeljev ter vplivom, ki ga imajo na prihodnost, sedanjost in preteklost. Povabljeni so bili predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, poslanec Jani Prednik, župan avstrijske občine Globasnica Bernard Sadovnik, gospodarstvenici Suzana Filipančič in Denise Kramljak ter moja malenkost.

Skupinska slika nastopajočih v razmisleku

V razpravi sem pripomnil, da bomo letos oktobra obeleževali 60. obletnico kubanske raketne krize, ki je svet skoraj pahnila v uničujočo tretjo svetovno vojno. V luči ukrajinske krize se mi je zdelo pomembno omeniti, da lahko izbruh nove vojne prepreči le pogumen in močen voditelj. Takrat so na srečo imeli razumnega ameriškega predsednika John F. Kennedyja, ki je prednost dajal diplomaciji, kompromisom in popuščanju, da je lahko dosegel miren razplet krize. Čeprav so takrat ameriškemu predsedniku njegovi najožji svetovalci predlagali nasilno rešitev krize, se je predsednik Kennedy odločil drugače, saj se je postavil v vlogo navadnih ljudi, ki uničujoče vojne niso želeli. Na žalost je bil Kennedy prav zaradi tega čez leto dni žrtev atentata. Vendar je bila njegova žrtev majhna, saj bi v nasprotnem primeru umrlo na milijone ljudi, če bi se odločil drugače. To je tudi glavni problem, zakaj imamo malo pogumnih voditeljev, saj nihče ne upa prevzeti osebne odgovornosti in žrtvovanja za višje dobro vseh.  

Županja Romana Lesjak, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in povezovalec razmisleka dr. Tomaž Simetinger.

Sodobni voditelji bi se lahko marsikaj naučili iz preteklih primerov, ki jih ni malo, ampak jim to preprečuje pomanjkanje znanja in empatije ter razraščajoče teorije zarote, v katere ljudje verjamejo bolj kot uradnim razlagam. Naj kot zgodovinar poudarim, da ni enostavno razložiti vzroke preteklih dogodkov, saj je svet zelo kompleksen, sploh pa danes, ko je globalno povezan. V svoji doktorski disertaciji sem se ukvarjal z idejami, ki so jim verjeli preprosti ljudje, zato dobro vem, kako radi verjamejo v poenostavljene razlage, ki vzroke pripisujejo delovanju organiziranih zlodejev, povezanih v tajne združbe, ki naj bi iz ozadja vodili tokove dogodkov in svetovno politiko. To je izrazito črno-belo razumevanje razvoja dogodkov, kjer obstajata samo dve možni razlagi: Tista o »hudobnem kralju Janezu« in »dobri kraljici Lizi«. Pod Najevsko krošnjo sem dobil vprašanje o »globoki državi«. Namenoma nisem podal direktnega odgovora, saj sem si vzel več časa za razmislek.

Razmislek je potekal v sproščenem vzdušju

Zgodovina je namreč večni dialog med sedanjostjo in preteklostjo. Včasih so za težave krivili Jude in komuniste, danes pač globoko državo, globaliste in strice iz ozadja. Svetovna politika se razvija po utečeni spiralni poti, ki ni toliko odvisna od omenjenih centrov moči, ampak pogosto naključnih in nepovezanih dogodkov, v katere so vpletene tako dobre kot slabe ideje politikov, ki jih zastopajo kot izbrani voditelji. Ni zaman nastal pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Večina problemov pa vendarle nastane kot posledica slabega razumevanja, podcenjevanja, demoniziranja, izključevanja in pomankanja empatije. Nezreli voditelji za svoje težave pogosto krivijo druge in iščejo grešne kozle, namesto da bi se soočili s težavami, jih reševali s sodelovanjem in povedali ljudem resnico. Lažje se je skrivati za hudobnim kraljem Janezom, kot dobro kraljico Lizo. V času naraščajočih geopolitičnih napetosti med Rusijo in Kitajsko na eni strani ter Zahodom na drugi postanejo takšne spirale uničujoče za človeštvo in naravo. Naš mir je ogrožen! Namesto, da bi vojne preprečevali, se nanje pripravljamo s težko oborožitvijo in povzročanjem vedno novih napetosti in krivic. Narodi s takšnimi voditelji hodijo kot mesečniki v vedno hujšo krizo, iz katere ni videti izhoda, saj nimamo močnih voditeljev, ki bi znali potegniti ročno zavoro. Današnja kriza je zato bistveno bolj podobna Evropi tik pred prvo svetovno vojno leta 1914 kot paralelam iz druge svetovne vojne.

 

Program dogodka je bil pester in bogat

Prav zato morajo v politiko vstopiti emancipirane ženske voditeljice, za katere sem v zaključku povedal, da bodo zaznamovale pričujoče 21. stoletje. Sedanje desetletje, ki je pred nami, je najbolj nevarno obdobje tega stoletja. V preteklosti najdemo primere ženskih voditeljic, ki so znale v podobnih krizah sproščati napetosti, vendar imamo tudi primere žensk, ki so ravnale nasprotno, torej so bile še bolj okrutne in nasilne. Pri tem naj v zagovor poudarim, da so ženske v preteklosti morale slediti patriarhalnim vzorcem obnašanja, saj so se bile prisiljene prilagajati prevladujočemu moškemu svetu. V borbi za oblast in preživetje so bile zaradi tega bolj zvite in brutalne, da bi dosegle svoje cilje. V nekaterih primerih se jim je izšlo, v mnogih pa ne.

Pod krošnjami Najevske lipe je bilo na višini 1054 m prijetno hladno in osvežujoče 

V sedanji dobi demokratične emancipacije, ko so ženske v politiki postale enakovredne moškim, lahko pričakujemo, da bodo končno začele vladati tudi s svojo ženskostjo in empatijo. Takšne ženske bodo znanilke naprednih idej, zato poskušajo desni populisti s svojo politiko na vse načine omejiti njihove pravice in jih poslati za štedilnik. Kot glavno orodje discipliniranja in podrejanja uporabljajo omejevanje dostopa do prekinitve nosečnosti. Za poniževanje pa izpostavljajo njihov izgled, način življenja ali stil oblačenja. Enakopravnost spolov še zdaleč ni dosežena na vseh ravneh družbe. V delovnih razmerjih so ženske za isto delo še naprej plačane manj od moških ali pa so bistveno bolj izkoriščane. Poleg tega so v slabšem položaju za pridobitev rednega delovnega razmerja, kajti delodajalec že kalkulira, da bo enkrat morala v porodniško. Ženskam smo na papirju zagotovili politične pravice in emancipacijo, nismo pa jih zaščitili pred predsodki, izkoriščanju, poniževanju in družinskem nasilju. Vse ženske morajo imeti neodtujljivo pravico do odločanja o svojem telesu in vlogi, ki jo želijo opravljati v družbi in življenju, brez da bi se zaradi tega počutile krive ali drugačne. Le takšne ženske bodo uspešne na poklicni poti kar bo koristno tudi za družbeni napredek. To ne bo pravljica o dobri kraljici Lizi, ampak zgodba o uspehu digitalne in zelene preobrazbe družbe. 

 

V plavem suknjiču slavnostna govornica dr. Marija Makarovič

Desni populisti se zavedajo, da prihaja nova doba, ki bo žensko vlogo v prihodnje postavila poleg moškega v središče družbeno-političnega odločanja. V tej vlogi ne bodo trpele nasilja, manipulacije, zlorabe, dvoličnosti in podrejanja ljudi, zato jih poskušajo na vse načine osmešiti in diskreditirati. To počnejo z izrazitim seksizmom, obujanjem predsodkov in napadi na njihove pravice in odločitve. Tu se vidi, kako številni moški še vedno ne sprejemajo enakovredne vloge žensk, ki s svojim čutom za pravičnost rešujejo »evropski način življenja«. 21. stoletje mora pripadati ženskam, saj so prejšnje najbolj uničili »mačo tipi«.

Najevska lipa

Tako smo zaključili pogovor pod lipo v upanju, da se bodo naši razmisleki nekje upoštevali. Slovenija je dobila prvo predsednico državnega zbora gospo Urško Klakočar Zupančič na katero se vrstijo številni verbalni napadi in poskusi diskreditacije, ker želi vpeljati red in poštena pravila, enaka za vse. Še večji napredek bomo doživeli jeseni, če na čelo države izvolimo prvo predsednico, ki pa ne sme biti lutka v izrazito patriarhalnem moškem svetu, kar poklic politika na žalost tudi pomeni. Takšne predstavnice, ki so se v vlogi političarke podrejale moškim ali prilagajale mačizmu in patriarhatu, so v preteklosti otežile politično emancipacijo žensk, zato moramo volivci modro izbirati, če ne želimo povzročiti dodatne škode. Tej državi lahko zaupanje povrnejo samo poštene in emancipirane ženske. Prednost naj dobijo iskrene in suverene kandidatke, ki bodo predstavljale skupne interese vseh. Dajmo jim priložnost, da se izkažejo!

Foto: FB strani Občina Črna na Koroškem

petek, 17. junij 2022

Zakaj nas psi gledajo v oči?

Ste vedeli, da naj bi bili psi edine živali na svetu, ki gledajo človeka naravnost v oči? To počnejo z namenom, da pridobijo informacije, zaupanje in pozornost. S pogledom hrepenijo po igri, hrani, sprehodu ali doživetem druženju. S pogledom nas moledujejo in obožujejo. Kadar naredijo kakšno napako z očmi pokažejo občutek obžalovanja in kesanja. S pogledom nas lahko hipnotizirajo, če se jim seveda pustimo. Psi bi lahko bili najboljši antropologi, če bi znali govoriti naš jezik, saj poznajo človeka veliko bolje od vseh drugih bitji na svetu. Najbolj nas spoznavajo z vonjem. Nos je njihovo tretje oko. Vse naše gibe postavijo v svoj pasji kontekst. Recimo kadar se nam zazdi, da je čas za sprehod bodo to zaznali najprej z vonjem, saj se v nas aktivirajo določeni hormoni, ki jih psi zavohajo, še preden naredimo prve korake. Enako je z drugimi našimi aktivnostmi. Tudi če kakšnega človeka ne sprejmejo smo večinoma odgovorni sami, zaradi izločanja specifičnega vonja, ki ga zaznajo kot občutek tesnobe. Zaradi tega prežijo nad nami z opazovanjem in čakajo na potrditev svojih dognanj. Enako počnejo kadar zavohajo druge nevarnosti in bolezni. Če jih znamo v tej smeri pravilno usmerjati lahko postanejo nepogrešljivi lovci, reševalci ali diagnostiki, spet drugi se razvijejo v terapevte, vodnike ali čuvaje. Večinoma pa postanejo le naši najboljši prijatelji in družinski člani.

Pasji svet je bistveno drugačen od človeškega, a vendar tako neločljivo povezan z nami, da bi bilo brez njih življenje pusto in dolgočasno kot puščava brez oaze. Človek okolico dojema z razumom, pes pa z vonjem. Raziskujejo s svojim nosom, nato z okusom, na koncu pa s pogledom. Tudi sluh ima posebno mesto v pasjem življenju, a vendar je stik z očmi za nas pomembnejši, saj daje poseben pečat naši zvezi in jo krepi. Gledajo nas v oči predvsem zato, ker smo za njih verjetno edina bitja na svetu, ki jim vonj ne da vseh informacij, da bi lahko vedeli kaj točno sledi našim dejanjem. Večinoma uganejo in so zato sposobni socialni oportunisti. So vešči zbiralci informacij o nas in naših navadah. Niti predstavljati si ne moremo kako pomembna so naša dejanja v korelaciji z vonjavami, ki jih puščamo za seboj. Tako kot oni z repom in uriniranjem pošiljajo sporočila oz. informacije drugim psom, se na podoben način trudijo razumeti mahanje naših rok.

Druge živali, ki so bile predmet raziskav kot npr. konji, krave, mačke in šimpanzi, nas prav tako opazujejo, ampak iz čisto drugih razlogov kot pes. Druge živali nas praviloma ne znajo dlje časa neposredno  gledati v oči, kot to obvladajo psi. Večinoma strmijo v nas kot na objekt in ne gledajo v oči. To ne pomeni, da so te živali manjvredne od psov, ampak nismo jim tako pomembni. Psi nas kot rečeno poskušajo razumeti. Tudi kadar vidimo svojega psa dremati na kavču in ga nekaj časa opazujemo lahko vidimo kako vmes poškili, da nam pokaže svoje radarje. Zaradi tega skrbniki gledamo na svoje kužane kot na majhne otroke ujete v kožuhu štirinožnih živali. Kužani so se navadili sobivati s človekom, saj vedo kaj morajo početi, da bi nam bili všečni. V zameno dobijo hrano in bivališče. Zato so tako prikupni in ljubljeni, njihov pogled pa bister in nežen. Psi ne rabijo veliko za svoje veselje, vrnejo pa več kot prejmejo.

Brez človeka so psi najbolj izgubljene duše na svetu. Z njimi je življenje toliko lepše, česar se zavedajo vsi ljudje dobrega srca. Samo izjemno hudobni ljudje zlorabljajo pse, zato jih družba odvrača. Mnogim se naježi koža, ko slišimo, kako na Kitajskem jedo pse. Naša civilizacija se je na pse čustveno in umsko tesno navezala. Oni s svojim pogledom neprestano iščejo pozornost, da bi v zameno podarili svoje partnerstvo in neusahljivo ljubezen. Želijo biti del naše klape. Napačno je tisto dojemanje, da hočejo biti del našega tropa. To je značilnost volkov, ne pa psov. Oni želijo biti del naše družine. Vse izgleda kot da se je del človeka po evolucijski poti nekaj milijonov let nazaj po pomoti razvijal v psu, in to samo najboljše lastnosti. Za malo pozornosti so nam večno hvaležni in nikoli maščevalni. Psi brez dvoma ob rojstvu posedujejo najčistejše srce, zato je ključno pravilno socializiranje (pasje šole). Radi se stiskajo k človeku in so najraje v naši, kot pa v pasji družbi. Tudi kadar spijo želijo vedeti, da ste kot njegov skrbnik blizu njih in na varnem. Ne glede na svojo starost so vedno pripravljeni na igro, kar pa recimo ni značilno za večino drugih vrst živali. Volkovi npr., ki so najbližji sorodniki psov se ne igrajo z drugimi odraslimi volkovi, razen kadar so mladiči. Psi so drugačni, zato so v vseh pogledih fascinantni. Kot da bi predstavljali najboljši del človeka, ki ga želimo imeti ob sebi. Kdo ve, morda si tudi oni nekaj podobnega mislijo o nas?

Avtorica Alexandra Horowitz jih v svoji knjigi Inside of a Dog predstavi v drugačni luči  kot smo bili doslej vajeni. Predstavi jih iz znanstvenega vidika. V zgodbo vplete svojega psa, ki ga v knjigi večkrat omenja, in dodaja razlage številnih poljudnoznanstvenih izsledkov o vedenjih psov. Avtorica poudari kako pomembno se ji zdi, da je družba v zadnjih desetletjih prenehala gledati na pse kot na zasebno lastnino, ampak kot na posebno vrsto osebnosti, ki se oblikuje kot slika svojega skrbnika in širše okolice. Le tako se lahko oboji zdravo razvijamo in skupaj preživimo najsrečnejše dni na tem svetu. Z njimi postanemo boljši ljudje in obratno. V knjigi lahko preberemo številna druga razmišljanja in razlage, ampak se bom tukaj ustavil, saj ne bi rad pisal obnove, ampak utrinek, torej samo tisto kar se je meni zdelo pomembno zapisat in objavit. Avtorica je napisala še druge popularne knjige o psih. Vendar je to njena prva najpomembnejša.

Skratka, če imate čas in vas zanima kaj več o novih dognanjih v pasjem svetu bo to prava knjiga za vas, čeprav je dostopna le v angleškem jeziku. Mimogrede, avtorica podpira idejo posvajanja psov in mešane pasme, saj meni, da so mešanci dolgoživi in bolj zdravi od t.i. »čistokrvnih«. S to knjigo zdaj bolje razumem zakaj pse dojemamo kot boljše ljudi, saj so se iz opazovanj in gledanja naučili biti pravi prijatelji, zvesti in hvaležni.



sobota, 28. maj 2022

Čustveni vampirji

Čeprav me literarne grozljivke niso nikoli posebej zanimale, se na moji knjižni polici nahaja knjiga s prav takšnim naslovom, ki daje vtis, kot da se v njej skriva nekakšna napeta in srhljiva pripoved. Vendar vam zagotavljam, da v tej knjigi ne boste našli nič takšnega. Gre namreč za dobro podkovano psihološko študijo, ki obravnava medčloveške odnose. Čeprav so znanstveniki mnenja, da ljudje niso edina bitja na svetu, ki se znajo glasovno sporazumevati, lahko zapišemo, da smo verjetno edini, ki nam takšno sporazumevanje povzroča največ problemov. V naslednjih vrsticah bom na kratko predstavil knjigo Čustveni vampirji, ki jo je napisal priznani klinični psiholog, svetovalec in avtor številnih uspešnic dr. Albert J. Bernstein.


V prejšnji knjigi Toksični ljudje, argentinskega avtorja in psihologa Bernarda Stamateasa, smo lahko spoznali posamične karakterje negativnih oz. toksičnih ljudi. V Čustvenih vampirjih pa se avtor ukvarja z razlaganjem kompleksnih tipov osebnosti, ki nam povzročajo probleme zaradi našega nespretnega komuniciranja in slabe presoje. Odnose z drugimi ljudmi vzpostavljamo na podlagi ustnih dogovorov, ki so zelo ohlapni. Ker smo ljudje po svojem bistvu socialna in družabna bitja so naši odnosi z drugimi člani skupnosti temu primerno prijazni, vljudni in odprti. Prav zato znajo čustveni vampirji pretkano izkoriščati naše dobre plati kot največje šibkosti. Avtor nemalokrat poudari, da je za normalne odnose ključno prepoznavanje vampirskih tipov osebnosti, da jim lahko postavimo meje. Poznati moramo tudi sebe in svoje cilje, sicer nas bodo čustveni vampirji peljali žejne preko vode.
Lucky

Knjiga zahteva resnost in stalno koncentracijo. Ponuja dobro koncepte obrambnih mehanizmov, ki nam pomagajo zamejiti naše odnose s težavnimi ljudmi. Avtor jih odkrito poimenuje kot vampirje, ki nas najprej s svojo močjo in šarmom oslabijo ali hipnotizirajo, nato nas vsrkajo in na koncu povsem izpijejo. Na začetku se nam zdijo dobri ljudje, celo boljši od drugih in nas samih. Imamo jih radi, znamo jih pohvaliti pred drugimi, jim zaupamo, sprejmemo v svoj bližnji krog in zato pričakujemo pošten in vzajemen odnos. Vendar na koncu spoznamo, da smo naredili napako, ker smo jih spustili v svoje življenje, saj ugotovimo, da so nas pustili izžete, osramočene z bolečino v srcu ali prazno denarnico. Celo takrat smo v dvomih, če so tega res krivi oni ali mi sami? Prav takšne so posledice druženja s čustvenimi vampirji. Za seboj puščajo opustošenje in dolino solz.
Lumpi

V knjigi je avtor predstavil pet različnih tipov čustvenih vampirjev. Tako poznamo: antisocialne, histrionične, narcistične, obsesivno-kompulzivne in paranoidne vampirje. Vsak tip vampirja ima svoje podkategorije in nasprotja. V knjigi so plastično prikazani primeri čustvenih vampirjev, ki pretkano manipulirajo z vašim zaupanjem in časom, ki ga ponudite v dobri veri, da boste imeli pri svojih opravkih dodatno pomoč in podporo. Vendar se zgodi ravno nasprotno. Čustveni vampirji se prelevijo v vaše breme, ki se ga težko znebite. Avtor knjige ne goji nobenih iluzij, kot da so medčloveški odnosi nekaj tako preprostega kot sajenje rožic na vrtu. Za prepoznavanje takšnih ljudi so potrebna posebna znanja in veščine, ki jih v knjigi lepo opiše. Na žalost so za boljše razumevanje vsebine potrebne tudi naše osebne izkušnje, ki jih premalokrat uporabimo, da bi se kaj naučili iz svojih napak. Ljudje radi pozabljamo slabe izkušnje in gojimo nekakšno upanje, da so drugi boljši od nas. Vsak človek mora biti dober najprej do sebe, da bi lahko pomagal drugim. To pomeni, da se ne smemo pustiti izkoriščati na čustvenem nivoju, četudi gre v teh primerih velikokrat za naše družinske člane, prijatelje, sošolce, sodelavce in nadrejene. Kadar se v odnosih do čustvenih vampirjev postavimo za sebe ne smemo čutiti občutka krivde ali obžalovanja. Vaša dobra volja in zdravje so na prvem mestu.

Po mnenju avtorja knjige sta osebna zrelost in duševno zdravje medsebojno povezana. Prav to velja za čustvene vampirje, ki so v tem pogledu nedozorele osebe, saj se v življenju niso znali ustrezno razviti. To so ljudje, ki jih je strah sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Živijo v nekakšni negotovosti in nimajo razvitega moralnega občutka do drugih ljudi. Ne razmišljajo o tem, da bi morali družbi in ljudem okoli sebe tudi vračati, ne zgolj jemati. Zaradi tega so bolj podobni majhnim otrokom, ki se zatekajo k nekakšnim zvijačam, da jim ne bi bilo treba sprejeti realnosti. Takim ljudem ne morete pomagati. Niti ne poskušajte biti njihov terapevt. To je zguba vašega dragocenega časa. Knjiga vas nauči razumeti posledice takšnih nezrelih odnosov. Usmeri vas k pomembnejšim življenjskim ciljem. V zaključku vsakega pomembnega poglavja vam avtor postavi hipotetične odgovore na pomembna vprašanja kako si lahko sami pomagate: Spoznajte ljudi, preden jih sprejmete v svoj ožji krog; preverite še pri drugih, če informacije res držijo; bodite pozorni na njihova dejanja, ne besede; postavite jasne pogoje za sodelovanje, če pa ste z njimi prisiljeni sobivati morate svoje besede izbirati tako previdno, kot izbirate bitke; ignorirajte njihove izbruhe in se zavedajte svojih omejitev.
Na koncu je pomembno razumeti, da niso vsi čustveni vampirji duševno bolni ljudje, ampak gre večinoma za nedozorele odrasle osebe, ki iščejo vašo pozornost, saj jim predstavljate pomemben vir čustvene hrane. Zaradi tega niso sposobni odkriti lastnega uvida svojega neprimernega obnašanja. Šele, ko jim ta vir hranjenja zaprete mogoče začnejo pri sebi razmišljati kaj so naredili narobe. Vendar to ni vaša glavna skrb. Vse je odvisno od tega kako boste postavili pogoje za sprejemljive in zdrave medčloveške odnose. Če teh pogojev čustveni vampirji ne bodo sprejeli, vas bodo vsaj pustili pri miru. Zavedajte se, da je največja zmaga tista, ki je dobljena brez boja. Ko se čustveni vampirji umaknejo iz vašega življenja se povrne samozavest.

Čisto za konec bom na kratko opisal vseh pet tipov prej omenjenih čustvenih vampirjev:
ANTISOCIALNI VAMPIRJI: So zelo družabni, ampak odvisni od vznemirjenja. Ljubijo seks, droge, alkohol in vse kar jih poživlja. Njihovo delovanje je spontano pri čemer ne upoštevajo nobenih pravil ali bontona. Neprestano iščejo stimulacijo in druge vpletajo v svoje avanture. Za njih je značilno, da želijo imeti takoj zdaj. Gre za povsem nezanesljive in neresne ljudi. Med njimi je veliko pustolovcev, lažnivcev in nezvestih ljubimcev. Med njimi najdemo veliko kriminalcev, tatov in prevarantov. Veliko je tudi adrenalinskih ljudi, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi. Tudi metode ustrahovanja jim niso tuje, zato so lahko nasilni tako fizično kot verbalno. Imajo predsodke in izkrivljene poglede na svet.
HISTRIONIČNI VAMPIRJI: So izumili opravljanje in brezvezno čvekanje. Pri tem so namreč svetovni prvaki. Neprestano iščejo pozornost in odobravanje drugih za svoja velikokrat nemoralna in dvomljiva dejanja. Znaj biti odlični igralci, uprizarjajo življenjske drame in razne telenovele. Izkoriščajo svoje slabosti, da bi se prikazali kot žrtve, čeprav so velikokrat oni tisti, ki s svojimi dejanji ustvarjajo vedno nove žrtve. Med njimi je veliko pasivno agresivnih, ki kuhajo zamero in ne povejo kaj jih moti. To povzroči jezo, eksplozijo prepirov in tudi bolezen. To so ljudje, ki se sicer trudijo biti dobri v vaših očeh, saj potrebujejo vašo podporo, vendar velikokrat slepijo sami sebe. Bistveno je prepoznati takšne ljudi in jim ne preveč zaupati. Za njih je svet črno-beli, zato iščejo potrditev svojih prepričanj. Vsega so drugi krivi. Njim ni pomembna zmaga, ampak samo pozornost.
NARCISTIČNI VAMPIRJI: Živijo v nekakšni fantaziji in vzporednem svetu, kjer so le oni najpametnejši in najboljši na vseh področjih. Gre za izjemno talentirane posameznike, ki so v življenju in poklicni poti uspešni, ampak so vse to dosegli s spretnim manipuliranjem in zavestnim škodovanjem. Njihov cilj je zmagati in biti zmagovalec. Ne zadovoljijo se z drugim mestom. Hočejo zmago za vsako ceno. Poraza ne priznajo, četudi se zavedajo, da so ga mogoče res doživeli. V tem primeru bodo načrtovali maščevanje, ki ne bo prijetna izkušnja, saj ne poznajo usmiljenja ali sočustvovanja. Včasih se maščujejo za povsem banalne malenkosti, saj imajo prevelik ego in ne prenesejo, da je kdo boljši ali spretnejši od njih. Gre za moralno zavržene in zahrbtne ljudi, ki vam nikoli ne bodo povedali resnice kaj si mislijo o vas ali nasploh o čem drugem. Drugi ljudje so za njih samo služabniki. Stalno jih izkoriščajo za doseganje svojih ciljev. Ne preseneča dejstvo, da najmanj 90 % narcisoidnih vampirjev najdemo med politiki. V tej skupini se skriva tudi največji delež zločincev, morilcev, psihopatov in drugih patoloških osebnosti. Na poziciji moči so zelo nevarni, zato smo zaradi njih razvili demokratične sisteme, da se jih lažje znebimo. Po drugi strani pa so zelo prepričljivi, očarljivi, priljubljeni in karizmatični. Mnogi so v njih zaljubljeni in tudi po razkritju resnice težko spregledajo. Ta skupina vampirjev je od vseh najnevarnejša.
OBSESIVNO KOMPULZIVNI VAMPIRJI: Obsedeni so z nadzorom, varnostjo in redom. Po domače jim pravimo »picajzli«. Pri njih je kontrola najpomembnejša vrlina na svetu. Tesnobo zaradi poznavanja velikih problemov brzdajo s preveliko zaskrbljenostjo nad manjšimi težavami. Gre za težke ljudi, ki znajo biti precej pikolovski pri stvareh, ki se večini ljudem ne zdi vredno omembe. Glavna slabost obsesivno kompulzivnih vampirjev je v tem, da pri drugih iščejo napake oz. dlako v jajcu. Zato se z njimi ne prepirajte, ampak se morate znati pogajati. Kadar se izpostavi napaka, ki jo delajo ali nesmiselnost določenega početja, se vedno izgovarjajo na krepost, saj bodo izgube minizirali, dobičke pa maksimirali. Za njih je vsakršno delo pomembnejše od končnega rezultata. Zaradi dreves pogosto ne vidijo gozda. So mahnjeni na detajle. Med njimi boste našli veliko puritancev in drugih obsedencev z zdravim in čistim načinom življenja. Potem so tukaj pretirani naravovarstveniki, verski dogmatiki, politični ideologi, zastareli profesorji in moralni filozofi. Po drugi strani bi svet brez njih propadel, saj vendarle gre za izobražene in razgledane ljudi. Med njimi najdete inženirje, znanstvenike, intelektualce, varnostnike in tudi policiste. Ne marajo nobenih presenečenj. Značilno je tudi, da se težko odločajo za spremembe. So verniki perfekcionizma, zato jih je težko zadovoljiti.
PARANOIDNI VAMPIRJI: Njihov cilj je spoznati resnico in razčleniti vsako dvoumnost. Živijo po točno določenih pravilih, ki jih sami sestavijo in o katerih se ne pogajajo z nikomer. Pričakujejo, da jim bodo drugi sledili ali se jim vdali. V tem pogledu so vizionarji. V medčloveških odnosih iščejo skrite namene, ki v večini primerov ne obstajajo, razen v njihovih glavah. So ljubitelji teorij zarot. Verjamejo, da je vse kar se dogaja po svetu in okoli njih medsebojno in vzročno povezano. Zelo radi poenostavljajo težke in kompleksne probleme. Gre za izobražene in razgledane posameznike. V nastopih so prepričljivi in se lahko kosajo s profesionalnimi politiki. Vendar nimajo ustrezne karizme. Svet okoli sebe obvladujejo, če nadzirajo pretok informacij. Pri navajanju dejstev so selektivni in radi trgajo stvari iz konteksta, da bi jih prikrojili svoji resnici. Stalno iščejo skrivnostne motive. Kadar berejo knjige ali novice iščejo resnico med vrsticami. Njihov pogled na svet je črno-beli v katerem se nahajajo v samem centru. Nasploh gre za sebične ljudi, ki jih zanimajo nepomembni ali celo izmišljeni detajli. Ne zavedajo se, da s svojim vedenjem pravzaprav ustvarjajo sovražnike, ne pa da bi jih razkrivali. Kombinacija paranoičnih in narcističnih vampirjev je najhujša možna kombinacija, ki je klinično neozdravljiva, zato je pomembno, da jih prej spoznamo preden nam nanesejo škodo ali nas zapeljejo.

Tudi če se boste med branjem knjige prepoznali v kakšnem tipu čustvenega vampirja naj vas to ne vznemirja preveč. Avtor je med svojo dolgoletno klinično prakso prišel do ugotovitve, da se pravi vampirji nikoli ne prepoznajo v svojih opisih in dejanjih. Če se kje v knjigi vendarle prepoznate niste zaradi tega čustveni vampir, ampak prej zrela osebnost oz. človek v fazi dozorevanja, ki razume, da se moramo vsi spoznati in učiti, da bi lahko postali dobri ljudje. Največja tragedija človeštva je v tem, da večina prej umre še preden dozorijo. Učenje in spoznavanje samih sebe pa je vseživljenjski proces. Morda so ravno zato potrebni čustveni vampirji v naših življenjih, da se prej spoznamo in dozorimo.
Pred čustvenimi vampirji vas ne bodo rešili križi in česen. Vaša najboljša obramba so znanje, zrelost in dobra presoja. Sedaj imate znanje: zrelost in presojo pa si morate priskrbeti sami.

 

Ne smem pozabit omenit, da sem knjigo prebral v topli družbi svojih "čustvenih angelčkov" Luckyja in Lumpija.

nedelja, 8. maj 2022

Čarovnikov vajenec

Počasi končujem z branjem Flisarjevega romana Čarovnikov vajenec. Knjiga ni slabo napisana. Doživela je najmanj enajst ponatisov kar pove veliko o njeni kvaliteti. Gre za enega najbolj priljubljenih slovenskih romanov zadnjih 35 let. Prednost knjige je v tem, da se bere kot avtobiografska izpoved popotnika, ki v Himalajah ob spremstvu guruja išče duhovno razsvetljenje s katero se bralec poistoveti. Lahko se bere tudi kot priročnik, ki nas vodi skozi spoznavanje tibetanskega budizma, zen budizma in modrosti vzhodnih filozofij. V obeh primerih knjiga zadosti našo radovednost po zgodbah in odpre vrata do samospoznavanja in učenja. V tem pogledu ima bogato terapevtsko vrednost. Osrednja tema je dolga pot preobrazbe glavnega junaka, ki mu je ime isto kot avtorju knjige. Med branjem se človeku utrnejo številne zanimive misli, ki nas ne pustijo ravnodušne.



Najbolj poučno se mi je zdelo 27. poglavje, ki govori o tantričnem mojstru. Za uspešnost v življenju se moramo znati skoncentrirati na trenutek v sedanjosti. Ne smejo nas zamotit misli preteklosti, ki so polne spominov na napake in obžalovanj. Prav tako nas ne smejo zamotit misli o prihodnosti, ki so polne iluzij. Takšna razmišljanja človeka odvračajo, da bi sploh karkoli naredili. Zato je treba imeti pred očmi jasno začrtano pot. O tem je govoril tudi naš veliki alpinist Nejc Zaplotnik, ki je v svoji kultni knjigi Pot prav tako ugotavljal, da je treba imeti pred seboj sleherno POT, saj nas lahko cilj, ko ga enkrat dosežemo izprazni. Tudi Flisarjev vajenec je prišel do podobnega zaključka:

Pot je vse. Ko si na poti in nikjer drugje, si že skoraj na cilju. Če pa si z mislimi ves čas na cilju, sploh še nisi na poti.

Zato pojdite na pot in bodite z mislimi v sedanjosti. Ukvarjajte se z aktualnimi problemi. Težave rešujte sproti in po vrsti. Bodite prilagodljivi, varčni, mirni, sproščeni in spočiti. Preteklost naj vam služi kot vir izkušenj, da ne ponavljate istih napak in da se ne vrtite v krogu. Prihodnost naj vam služi kot pogonski vir upanja. Tako boste neutrudno preskakovali ovire in zadovoljili svoj razum, ki vas želi zamotit, prelisičit in prestrašit, da ne bi naredili koraka naprej. Glavni cilj naj bo vseživljenjsko učenje in dozorevanje. Po tej poti je vredno hoditi, saj je polno zanimivih izkušenj, izzivov in doživetji. Mimogrede, to je pot, ki se nikoli ne konča, zato nas cilj ne more izpraznit. Ne rabite it na dolgo pot v Himalaje ali kakšen drugi konec sveta, da bi spoznali resnico. Dovolj je, če berete knjige, ki vam odpirajo nove in uspešne poti do lažjega razmišljanja in spoznavanja samega sebe kot tudi celega sveta.

ponedeljek, 2. maj 2022

Toksični ljudje

Pravijo, da imajo knjige iste sovražnike kot ljudje: ogenj, vlago, živali, čas in lastno vsebino. Življenjske izkušnje so neštetokrat pokazale, da se najtežje ubranimo pred škodljivimi in negativnimi »vsebinami«, ki jih nekateri posamezniki načrtno uporabljajo za škodovanje in zasužnjevanje drugih ljudi. Takšni posamezniki so prepoznani kot preračunljivi manipulatorji, zlobni omalovaževalci, odkriti nasilneži, pritlehni psihopati, nesramni opravljivci, pokvarjeni nevrotiki, prikriti zavistneži, tečni nergači, čustveni obtoževalci in še mnogo je tega.

Če ste imeli kdaj opravka s katerim od navedenih tipov ljudi, potem dobro veste o čem govorim. V tem primeru vam priporočam v branje knjigo Toksični ljudje, ki jo je napisal argentinski psiholog Bernardo Stamateas. V njej boste našli slikovite opise posameznikov katerih se morate paziti. Avtor ugotavlja, da imajo toksični ljudje prevelik vpliv na odločitve drugih, ki ne upajo živeti samostojno življenje. Tako se mnogi pustijo zapeljati negativnim vzorcem razmišljanja in nizkim čustvom.

Toksični ljudje obvladujejo življenja drugih, ker se večina njihovih žrtev ne zaveda svojega jaza in razvojnih potencialov, ki jih nosijo v sebi. Pri vsakem posamezniku se skrivajo določeni talenti in speča znanja, ki jih zaradi vpliva negativnih miselnih vzorcev in nizkih čustev ne morejo aktivirati. Nizka negativna čustva so kot nalezljiva bolezen, ki intelektualno ter duhovno ugonobijo človeka. Tako lahko toksični ljudje, ki so mojstri negovanja nizkih čustev vzpostavijo nadzor nad vami in vašim razpoloženjem. Oni poskrbijo, da nimate samozavesti, da niste motivirani za razvoj, da vam nikoli ne gre na bolje, da imate vedno kaj slabega za razmišljat, da semena znanja nikoli ne vzklijejo. Potrudijo se, da se na koncu počutite krivi in nemočni za položaj v katerega so vas potisnili. Vseskozi vas teptajo in podrejajo, da bi vas lažje izkoriščali in preprečujejo vašo nadaljnjo rast in življenjski razvoj. Zaradi tega niste srečni in zapadete v začaran krog osebnih frustracij in duševnih stisk. Ker nimate lastnega jaza sledite vsaki norosti ali hudobnim voditeljem, ki vas samo zlorabljajo za doseganje svojih ciljev. Stalno iščete poenostavljene rešitve kompleksnih problemov. Na koncu se izgubite in začnete sproščati ventile sovraštva in jeze na vse druge okoli vas, čeprav so najmanj krivi za vašo nesrečo.



Sporočilo knjige je jasno: Poskrbite zase! Ne preučujte toksičnih ljudi zakaj z vami slabo ravnajo. Mnogi to počnejo povsem nezavestno, ker so jih drugi toksični ljudje prav tako zapeljali. Zato se nima smisla z njimi prepirati! Ne dokazujte jim »svoj prav«, ne poskušajte jih spremeniti, saj bodo na koncu še bolj razjarjeni in postanejo lahko maščevalni! Škoda vašega časa za takšne igre. Raje preusmerite energijo v uresničevanje svojih življenjskih ciljev. Začnite brati pametne knjige, pojdite v gore in hribe, obiskujte nove kraje in države, napredujte v svoji izobrazbi ali na delovnem mestu, posvetite več časa družini, prijateljem in novim ljudem, ki vam želijo dobro in se vas veselijo. Uredite življenje tako, da bodo vaše telesne, čustvene, intelektualne in duhovne potrebe zadovoljene. Začnite cveteti. Toksičnim ljudem postavite jasne meje ali pa se jim umaknite. V nasprotnem primeru boste še naprej nesrečni in žalostni. Pretekle slabe izkušnje raje pustite za seboj. Imejte v mislih, da je pred vami novo kvalitetno življenje!

Knjiga v tem pogledu ponuja koristne nasvete kako se postaviti v bran svojemu življenju in kako se rešiti tistih navad, ki so vas pripeljale v podrejen in hlapčevski položaj v odnosu do drugih toksičnih ljudi. Človek je srečen, ko se zaveda svoje moči in svojega jaza ter ko se lahko zanese na lastne sile in kadar ni odvisen od drugih, zlasti negativnih ljudi.

Kdor živi za svoje sanje mu toksični ljudje ne pridejo do živega. Vendar je takšnih posameznikov malo na svetu. Knjiga vam ponuja načrt za upanje, da so spremembe vendarle mogoče, če v njih dosledno verjamete in sledite svojim interesom ter ciljem. 

Knjiga je orožje, vzemite jo v roke!