ponedeljek, 21. november 2022

Analiza stanja slovenske politike v luči mojega aktivnega udejstvovanja v njej

Minila so štiri dolga leta, ki so bila za mene naporna in poučna. Kljub temu, da sem se v minulih letih večinoma posvečal pisanju doktorske disertacije, kar je bil svojevrsten dosežek, sem se med delom zakopaval v arhive (katere kopije hranim doma v kar devetih velikih škatlah), da ne omenjam digitalnih arhivov in številnih knjig ter člankov, ki sem jih vse moral pregledati in prebrati. Sproti sem izpisoval pomembne poudarke, ki so se kopičili na papirjih in v mojih mislih. Glavna zgodba se je kmalu izrisala sama od sebe. Tako sem lahko šele po nekaj letih študiranja dobil jasen vpogled kaj iščem in kako bom predstavil svoje glavne teze. Šele nato je sledilo pisanje in urejanje zapiskov. Vmes sem objavil nekaj znanstvenih člankov v strokovnih revijah, nastopil na simpoziju, predaval v različnih knjižnicah po Sloveniji ter hodil na strokovne konzultacije. Postal sem soavtor znanstvene monografije o politični participaciji ameriških Slovencev v lokalni in državni politiki, bil strokovni recenzent prevedenih del iz mojega področja ter sproti prebiral obstransko literaturo, zlasti leposlovje, ki mi je pomagala, da sem obogatil svoj besedni zaklad in izboljšal stilsko pisanje.

Moj portret za predvolilne namene

Politika bi morala v mojem primeru ostati postranska dejavnost. Namesto tega je predstavljala motnjo v akademskem zorenju, saj je prekinjala tokove razmišljanja in kalila mir, ki sem ga bil do takrat deležen. Nenehni opravki z ljudmi in organizacijo pač terjajo svoj davek v obliki časa in volje. Na koncu si prisiljen nekaj opustiti. Tako sem raztegnil svoje akademsko izobraževanje in prenehal z rednimi treningi, ki so krepili moje telo in duha, saj sem bil zaradi politike preveč miselno okupiran, da bi dohajal vsem drugim interesnim dejavnostim. Na prvem mestu je bila seveda moja disertacija. Politično delo sem opravljal prostovoljno, a se je kmalu zavihtelo na drugo mesto. Nihče me ni silil v takšno delovanje. Sam sem pristal in izbral takšno funkcijo, saj nihče drug ni bil pripravljen vpreči voz in vleči zgodbo naprej, ki se je tudi meni zdela pomembna. Ob tem nisem zahteval nobenega posebnega honorarja. Verjel sem v idejo, ki sem jo tudi iskreno zastopal. Poleg tega sem mislil, da bodo ljudje prepoznali pošteno obliko političnega delovanja in ga tudi nagradili. Vendar se je na koncu izkazalo drugače.

Glasovanje na predčasnih volitvah

Ugotovil sem tudi, da ljudje ne marajo takih vrst politikov, kot sem jaz, saj vzbujajo nelagoden občutek krivde. Naj poudarim, da bom bolje razumljen: brez aktivnega državljanstva, ki pomeni več kot samo podpisovanje peticij in udeležba na volitvah, da ne omenjam volilnih golažev, ne moremo pričakovati želenih in uspešnih rezultatov. Pri aktivnem državljanstvu je potrebno vložiti precej več truda v soorganizacijo civilne družbe, ki je zvesta spremljevalka tistih političnih gibanj, ki želijo izpeljati resne strukturne spremembe ali zaščititi javni interes. Veliko stvari je potrebno na novo premisliti, prebrati in predebatirati z ljudmi na terenu. To terja svoj čas in trud. Tovrstna aktivnost je vedno dvosmerna in predstavlja pomemben del demokratičnega zorenja in napredovanja družbe kot celote. Javni interes in družba se ne znata ščititi sama od sebe, ampak morata imeti ob strani trdno organizirano množico aktivnih državljanov oz. civilne družbe. Brez tega nimajo politiki kot sem jaz nobenih možnosti, da uresničijo dane obljube, saj trčijo v zid dobro organiziranih klik na oblasti, ki branijo svoje posebne interese. Tega se ljudje preprosto ne zavedajo, zato jim postane nelagodno, ko začne kakšen politik govoriti resnico, ki jim ni všeč. Sebe nočejo videti kot sokrive slabega stanja v družbi. Vsi pričakujejo, da bo neka imaginarna peščica ljudi opravila zahtevno delo namesto njih. Sodobna in digitalizirana družba, ki je podvržena umetnemu razslojevanju in polariziranju pa zahteva drugačne oblike političnega participiranja, zato je čedalje več ljudi razočaranih nad politiko, ki tega ne razumejo. Na žalost je pri nas politika bolj podobna nogometni tekmi in razgrajanju navijaških skupin.

Avtoportret z mojimi psi pred partizanskim spomenikom na Navrškem vrhu na Ravnah 

Časi, ko je profesionalna peščica ljudi opravila večino dela za druge, so minili. To so bili časi poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli v neke ideale in vlekli voz napredka, medtem ko so jim ljudje sledili, saj so imeli vanje zaupanje. Danes malo kdo zaupa politiki oz. političnim strankam, kljub temu se od njih pričakuje, da bodo zaščitili interese ljudstva pred vsem slabim. Spet ponavljam: Brez aktivne civilne družbe bomo politiki mojega kova povsod naleteli na profesionalce, ki utrjujejo interese lobijev in kapitala. Oni vas bodo prepričali, da je bela barva črna in obratno. Na koncu vas bodo prepričali, da boste sami povozili lastne principe in svobodo, okrivili pa bodo marginalizirane manjšine, migrante, covid in prejemnike socialnih transferjev. Takšno nagovarjanje frustracij in strahu ljudi ohranja na položaju politike, ki so zagovorniki posebnih interesov kapitala, ne pa družbe. V zadnjih dveh letih ste mnogi posamezniki sami izkusili vso moč zlorabe oblasti za nasilno uvajanje ene absolutne resnice. To se lahko kadarkoli ponovi. Krivi ne bodo samo politiki, ki držijo škarje in platno v rokah, ampak predvsem neaktivni državljani, ki poznajo samo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Po Ustavi smo dolžni nadzirati delovanje političnega sistema, saj vsa oblast pripada ljudstvu, ne pa odrešenikom! Najboljši nadzorniki so civilna družba. Vam zdaj postaja bolj jasno, zakaj je pri nas civilna družba tako demonizirana? Zato nam tudi vrag jemlje državo, ker smo jo prepustili organiziranim klikam, ki niso pod nobenim neodvisnim nadzorom, ki skrbijo le za svojo dobrobit in se ukvarjajo z deljenjem javnega bogastva. Ljudstvo pa se  ukvarja z umetnimi razprtijami, namesto, da bi terjali odgovore ter iskali pravico do dostojnega življenja, ki ga pred volitvami vsi obljubljajo.

Plakati našega slogana

Danes sem po radiu med vožnjo slučajno poslušal eno izjavo izvoljenega župana, ki je govoril skoraj tako kot, da bi bil član Levice. Omenjal je glavne točke našega programa, stanovanja za mlade, socialno naravnanost, zaščito okolja, prihodnost za vse itd. Mar se vam ne zdi čudno, da takoj po volitvah vse podobne ideje izpuhtijo v prazen nič? Kako da ni nobene akcije? Zakaj se to dogaja? Kdo od nas sploh terja dane obljube od politikov? So volitve res najboljši odgovor? Očitno ne, saj polovica ostane doma. Večina, ki ste jo izvolili pa govori tisto kar želite slišati, namesto kako bodo to implementirali.

Spletni letak za socialna omrežja

V preteklih letih so se aktivisti stranke Levice na terenu borili za dvig minimalne plače, za dostojno pokojnino in politiko javnega interesa. To je prisililo druge politične stranke (razen skrajne desnice), da so zamenjale taktiko in zdaj nastopajo, kot da bi predstavljali naš program, vendar le v besedah, ne dejanjih. Zakaj si to upajo? Ker dobro vedo, da nimamo delujoče civilne družbe in aktivnih državljanov, ki bi jim gledali pod prste. Take družbe brez aktivnih državljanov tudi če so demokratične, zdrsnejo v avtoritarizem. Zato boste (ne)implementacijo nekaterih obljub sedanje vlade v javnem zdravstvu, ki razpada, kmalu občutili tudi na lastni koži. Politiki, ki so vam obljubljali najboljše zdravstvo na svetu vam bodo obrnili hrbet takrat, ko jih boste najbolj potrebovali. Vsi bodo prezaposleni s svojimi nujnimi opravki. Vsak se bo moral v neoliberalnem sistemu znajti sam.

Letaki po pošti z našim programom 1

V takem okolju se politična aktivnost za mene res ne splača, saj ne morem nadomestiti civilno družbo in pričakovati, da se bo ljudi nekaj prijelo. Tudi mediji na državnem, kaj šele lokalnem nivoju ne opravijo svojega dela. Ni resnih vsebinskih soočanj mnenj ali debate. Ni nekih resnih predhodnih dogovarjanj z različnimi interesi. Vse je prepuščeno organizatorjem v ozadju, ki vlečejo glavne niti in živijo na račun javnih naročil in proračunskega denarja, čeprav to očitajo vsem drugim. Kam bo to pripeljalo našo družbo v prihodnje? Kdo bo na koncu prevzel odgovornost? Verjetno nihče. Ljudje se bodo naveličali razprtij in prenehali hodit na volitve, drugi pa bodo še naprej volili slabe politike ali kopije dobrih. Originale bodo poslali v muzej. Zapitke bomo na koncu plačali siromaki, kot zmeraj do zdaj. Na srečo nam javne kritike še ne morejo vzeti, ampak je družbena struktura političnega sistema poskrbela, da bo vsaka kritika vedno bolj podobna brezupnemu kričanju žejnega popotnika sredi puščave.

Letaki po pošti z našim programom 2

Vse zgoraj opisano je le delček moje izkušnje v političnem delovanju, ki je ostalo brezplodno. Žal je tistih ljudi, ki se zavedajo tega problema premalo, da bi kaj spremenili. Več je takih, ki problem izkoriščajo v svojo prid. Trpijo pa odnosi v družbi, trpijo ljudje in trpi narava, zato je bolje, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo in jih obvladam, ker politične štale, ki so jo naredile pretekle slabe izbire, ne bo mogel popraviti nihče. Psi bodo lajali, karavana bo šla naprej...ljudje bodo vedno iskali odrešitelja, namesto da bi sami kaj spremenili pri sebi.

sreda, 31. avgust 2022

Igranje ruske rulete

Včeraj zvečer nas je pretresla novica, da je umrl zadnji vodja Sovjetske zveze Mihail Gorbačov. Izkoristil bom priložnost in z vami delil nekaj znanja, ki sem ga v zadnjih letih akumuliral, da bi morda skupaj prišli do boljšega razumevanja sedanje situacije v Rusiji.

Mihail Gorbačov

Osebno mislim, da se Gorbačovu prepisujejo prevelike zasluge za vse kar je dosegel. Seveda so pohvale posledica neusmiljene propagande proti Rusiji, zlasti proti Putinu, zaradi vojne v Ukrajini, ki jo seveda ne opravičujem, da ne bom narobe razumljen. Moj cilj je na kratko predstaviti širšo plat dogajanja v zadnjih 40 letih. Kot prvo naj omenim, da Gorbačov ni sam predlagal reform »perestrojke« in »glasnosti«, ampak so glavne okvire, osnutke in načrte pripravili v KGB-ju, natančneje rečeno je to bilo delo dolgoletnega šefa KGB-ja Jurija Andropova, ki je leta 1982 nasledil preminulega vodjo Leonida Brežnjeva in tako prevzel vodenje Sovjetske zveze kot prvi KGB-jevec na tem položaju. Vendar vodenje ni dolgo trajalo, saj je bil Andropov na smrt bolan. Bolehal naj bi za rakom na jetrih. Njegova vladavina se je končala po 18 mesecih leta 1984.

Jurij Andropov

V tem času oz. že prej, ko je bil Andropov pri močeh, je spoznal v kakšnih težavah se je znašla Sovjetska zveza in kaj je potrebno narediti, da se to popravi. Andropov je imel vso potrebno avtoriteto, izkušnje in znanje, da izpelje nujne reforme, ki bi ojačale Sovjetsko zvezo, ohranile enopartijski sistem (kot so to naredili na Kitajskem) ter poskrbel za ravnotežje sil na mednarodnem prizorišču. Na žalost je Andropova po smrti nasledil še bolj bolan Konstantin Černenko, ki dejansko ni vedel kaj se v državi dogaja. Po Černenkovi smrti leta 1985 so člani PB CK-ja v paniki izbrali najmlajšega med sabo, to je Mihaila Gorbačova, za katerega so mislili, da bo kos tej nalogi. Gorbačov je kmalu postal zelo priljubljen v domači in mednarodni javnosti, vendar ni imel potrebne avtoritete nad organi oblasti, zlasti nad KGB-jem, da bi imel zadeve pod kontrolo. Manjkale so mu izkušnje kako izpeljati nadzorovane in postopne politične in gospodarske spremembe sistema, da se ne bi razpadel. Za ta podvig je bil sposoben in poklican le Jurij Andropov. Naslednika pa na žalost ni izbral.

Jurij Andropov je živel zaprto in asketsko življenje, povsem odmaknjeno od oči javnosti. V službi je užival visoko stopnjo avtoritete. Veljal je za deloholika in skromnega človeka. Ni bil skorumpiran kot večina takratnih partijskih funkcionarjev. Veliko je bral in se samoizobraževal, zanimala ga je abstraktna umetnost in kultura. V svoji maniri prekaljenega čekista za seboj ni pustil veliko zasebnih zapisov, le nekaj drobnih beležk in papirčkov, kamor je sproti zapisoval svoje misli, zato njegove agende ne moremo natančno rekonstruirati. Šele po njegovi smrti so sovjetski državljani izvedeli, da je pisal tudi pesmi. Andropov je vsekakor sodil v skupino najbolj inteligentnih vodstvenih partijskih kadrov Sovjetske zveze. Njegovi sodelavci se ga spomnijo kot učinkovitega organizatorja, marljivega delavca, korektnega sogovornika ter discipliniranega in redkobesednega tovariša. Nikoli ni govoril mimo teme, nikoli ni preklinjal, ni se hvalil ali bahal. Ohranjal je profesionalno držo. Govoril je umirjeno, artikulirano, jasno, kratko in jedrnato. Za razliko od mnogih takratnih funkcionarjev je svoje sogovornike gledal naravnost v oči. Tekoče je obvladal angleško in nemško. Vse kar ga je zanimalo je preveril in prebral osebno. Ni pustil, da bi ga o pomembnih zadevah obveščali sekretarji ali drugi uradniki. Andropov je bil eden najboljših kadrov, ki ga je KGB kdaj ustvarila za vodenje države.

Po njegovi smrti je na vodstvenem položaju nastala velika kadrovska praznina. Nalogo reforme so vseeno morali izpeljati drugi, ampak so bili manj kvalificirani in talentirani, niso imeli nobene avtoritete ali sposobnosti. Andropova so se med drugim vsi bali, kar je v Sovjetski zvezi zagotavljalo uspeh. Tudi ameriški predsednik Ronald Reagan se je Andropova bal, saj ga je slednji gledal kot smrtnega sovražnika. Andropov je bil eden tistih voditeljev, ki je dobesedno verjel, da ZDA pripravlja jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Ko so Američani na Pacifiku izvajali svoje vojaške manevre, je Reagan menda za vsak slučaj poslal Andropovu osebno pismo v katerem mu je zagotavljal, da ZDA ne nameravajo začeti vojne. Andropov seveda ni verjel Reganu in drugim zahodnim voditeljem. Na ZDA in zahod je na splošno gledal kot na sovražnike. Bil je prepričan v končno zmago komunizma. Verjel je, da bo kapitalizem nekoč nadomestila neka oblika socializma. Glavno besedo naj bi pri tem prehodu igrala Sovjetska zveza, ki bi se modernizirala in pripravila na nove tehnološke in družbene izzive, podobno kot se je reformirala Kitajska. V ta namen je Andropov v sedemdesetih letih ustanovil t.i. peti oddelek KGB-ja, kjer je bil zaposlen tudi Putin. Ta oddelek je bil zadolžen za novačenje simpatizerjev v tujini za izpolnjevanje svete naloge končne zmage nad kapitalizmom. Vendar kot je znano so se zgodovinski tokovi usmerili v nasprotno stran.

Na oblast je prišel Gorbačov in nadaljeval z reformami, ki so potekale brez resnega nadzora ali dojemanja kakšne posledice lahko pustijo na državo. Nastal je kaos, razpad sistema in pojav organiziranega kriminala ter borba za oblast. Amerika je vse to izkoristila v svojo prid. Tega jim Rusija nikoli ni odpustila. Ko se je po razpadu Sovjetske zveze Boris Jelcin, kot prvi demokratično izvoljeni predsednik Rusije začel zavedati, da zahod Rusije ne bo nikoli sprejel na sebi enaki ravni, se je odločil poiskati temu primernega naslednika. Ni naključje, da je od vseh možnih kandidatov izbral ravno mladega KGB-jevca, Vladimirja Putina, ki je bil takrat star komaj 47 let.

Dovolj zgovoren je podatek, da se je Putin enajst dni preden je postal predsednik Rusije, v funkciji premiera, najprej zglasil na sedežu nekdanje KGB na Ljubjanki, v centru Moskve. Tam je odkril spominsko ploščo svojemu nekdanjemu šefu Juriju Andropovu. To se je zgodilo na simboličen »Dan varnostnih služb«, ki ga v Rusiji obeležujejo vsako leto 20. decembra, ko se spominjajo ustanovitev Čeke, predhodnice KGB-ja. Ob tej priložnosti je zbranim generalom in veteranom varnostne službe povedal (sicer v šali), da je »skupina zakrinkanih čekistov znotraj ruske vlade uresničila dolgoletni cilj in prevzela oblast v državi«. Sledil je evforičen in gromovit aplavz vseh prisotnih. Čez enajst dni je Putin dejansko postal predsednik Rusije, čeprav ga še pred par tedni ni poznal skoraj nihče, razen ozkega kroga znotraj nekdanjih struktur KGB-ja. Kdo je Putin, so se zaskrbljeno spraševali tudi na zahodu? Izbor Putina je bil odgovor »globokih varnostnih struktur« na ponižujoče ravnanje zahoda proti Rusiji. NATO se je takrat počasi približeval ruskim mejam. Naj poudarim, da je Putin po značaju in sposobnosti še najbližji Juriju Andropovu, saj ustreza profilu marljivega, vestnega in sposobnega upravljalca ter organizatorja ruskega imperija. Pod Putinom se je reforma Rusije nadaljevala po zastavljenem »originalnem načrtu«. To je tisti bistven okvir, če želimo razumeti tok dogajanja v Rusiji. Oblastne strukture so si želele ohraniti položaj Rusije, kot velesile na svetovnem prizorišču, da bi lahko uveljavile svoje geopolitične interese na svojem vplivnem področju.

Če se vrnem nazaj Gorbačovu. Ne smem pozabit omenit, da je bil Andropov njegov mentor. Gorbačov se je s časom začel zavedati, da zaradi odsotnosti Andropova ni kos vlogi reformatorja Sovjetske zveze, zato je poskušal z diplomacijo prepričati Zahod, kako se bolj splača končati Hladno vojno, kot nadaljevati sovražnost in tekmovanje. V zameno je pričakoval zaupanje in pomoč pri obnovi socialističnega sistema, ki bi bil bolj odprt, demokratičen in svoboden, ampak je po razumevanju oblastnih struktur dobila Rusija za zahvalo nož v hrbet. Nekaj podobnega je v smislu zbliževanja zahodu poskušal doseči Putin v svojem prvem mandatu med leti 2000 in 2004. Ni mu uspelo. Amerika je takrat podpirala  inscenirane spremembe režima že na samem predpražniku Rusije v Ukrajini in Gruziji. Vse kar se dogaja danes, je le poskus Rusije, ne toliko Putina, ampak njenih oblastnih struktur, da zaščitijo državo in njene interese, da jo ponovno postavijo nazaj na noge kot velesilo, ki bo strahospoštovana in cenjena. Z drugimi besedami povedano: uprla se je ameriški hegemoniji. Koliko bo pri tem uspešna bomo lahko videli v naslednjih nekaj tednih, mesecih ali morda letih.

Velja poudariti, da ima Rusija še danes največji jedrski arzenal na svetu, zato jo je v tem pogledu nemogoče vojaško premagati. Kakršnakoli ekonomska vojna pod firmo sankcij, ki bi izzvala razpad države, bi prinesla kaos tudi preostalemu svetu, saj ne moremo predvideti kaj bi se zgodilo, če nekdo drug prevzame nadzor nad jedrskim arzenalom. Zato pozivam k ponovnemu razmisleku in resni presoji položaja, saj se s podpiranjem vojne dobesedno igramo rusko ruleto.

ponedeljek, 22. avgust 2022

Prehrana in vpliv na podnebne spremembe

Svet nam pred očmi razpada, ampak tega dejstva do zdaj še nismo dovolj ponotranjili, da bi zadevo začeli jemati resno. Pred več kot desetimi leti, ko sem še snemal svoje video bloge in poskušal ljudi prepričat v bolj zdrave življenjske navade, sem še gojil optimistično upanje, da bomo ljudje z dobro voljo in novim znanjem sami zmanjšali obseg živinoreje in drugih izpušnih plinov v ozračje, ampak se do zdaj zaradi različnih razlogov to še ni zgodilo.

Na moje veliko presenečanje se dogaja obraten proces. Več kot vemo o škodljivem vplivu človeka na okolje, naravo in zdravje, bolj se mi dozdeva, da se pospešeno nadaljuje uničevanje življenja in planeta na katerem živimo. Ljudje vedno najdejo opravičila za svoja škodljiva dejanja. Pri izbiri prehrane bi lahko naredili več, bistveno več, vsaj za sebe, če ne za druge, ampak so prehranjevalne navade in tradicija še naprej bolj pomembni od prihodnosti in usode tega planeta. Na žalost je svet, ki ga poznam vedno ljubil greh in sovražil pravičnost. Bog ne daj, da bi o tem spregovoril na glas, saj bi te takoj označili za čudaka in zatrli.

Zmernost in samoobvladovanje so postali nezaželeni vrlini. Poželenja, ki nas vodijo v suženjski jarem in samouničevanje pa so postali način življenja. Vladajoči sloji družbe, ki ne delajo nič v smeri reševanja nastale zagate, se ne zavedajo kako neznosno breme so natovorili mlajšim generacijam, ki bodo morali zaradi politike potrošniških navad živeti v bistveno drugačnem in peklenskem svetu. Namesto, da bi z besedami in dejanji spodbujali in krepili voljo do spremembe, se dopušča, da se ljudem jemlje volja in upanje, da se bo sploh kaj spremenilo na bolje. Slovenska politika je pri zatiranju takšnega upanja zelo uspešna ter inovativna. 

Nejevernim Tomažem lahko postrežemo s kopico novih dokazov o škodljivem vplivu živinoreje na okolje in zdravje ljudi, ampak jih s tem ne bomo prav nič odvrnili od njihovih prehranjevalnih navad in užitkov. Prav nasprotno, še spodbudili bomo njihovo samouničevanje ali pa ga bodo zrelativizirali. Že res, da je prehrana osebna in svobodna izbira vsakega posameznika, ampak ko postane ta izbira del večjega problema, ki mu pravimo globalno segrevanje, se pojavi vprašanje etičnosti takšne izbire? Seveda izbira prehrane ni glavni problem na tem svetu, je pa na srečo edini na katerega lahko kot posamezniki vplivamo.

Zakaj ljudje lažje izbiramo prave besede, da ne bi koga užalili, težje pa spremenimo lastne navade, ki škodujejo nam in vsem ostalim? To je eden od paradoksov, ki ga ne bom nikoli razumel. Danes smo po nekaj tednih končno dočakali zmerno ohladitev in nekaj več kapljic dežja. Čeprav vem, da bo dežja premalo za rešitev problema letošnje suše, vseeno upam, da bo pričujoči zapis kapnil na rodovitna tla in pripomogel k ponovnemu razmisleku o naših vsakdanjih prehranjevalnih navadah.

Inštitut za nutricionistko je objavil sliko, ki me je spodbudila, da napišem nekaj uvodnih razmišljanj o tej temi. Slika nazorno kaže kako je živinoreja dvignila prisotnost ogljika v ozračju in otežila naš položaj. To seveda lahko spremenimo sami. Ni tako kompleksen problem kot težka industrija in transport. Kdor bere naj tudi razume. Kdor ne želi razumeti pa naj prosim ne pametuje. Stanje je preveč resno, da bi se lahko na ta račun norčevali. To si lahko privošči samo pokvarjena slovenska politika, ki uživa ob razdvajanju, lažeh in prepirih. Navadni ljudje si tega ne smemo privoščit. Moramo se zavedat naše odgovornosti do planeta, narave in živali, sicer bodo tisti mehurčki na sliki enkrat samo poknili....





četrtek, 11. avgust 2022

Refleksija na Štefančičev članek: Pekel je že tu

Toplo priporočam branje Štefančičevega "peklenskega" članka v Mladini z naslovom »Pekel je že tu!«, ki sem ga v teh vročih dneh v družbi svojih kužanov, prebral na hladnem. Prišel sem do naslednjih ugotovitev, ki jih tukaj delim z vami:

Če si lažje predstavljate konec sveta, ne pa konec kapitalizma, potem obstaja velika verjetnost, da ste pod vplivom neoliberalne ideologije, ki je onemogočila vsako idejno predstavo o družbeni alternativi. Neoliberalna propaganda je dolga desetletja prepričevala ljudi, da morajo za uspešno razvijanje družbe podpirati odkrite ali prikrite oblike privatizacije, deregulacijo trga in nižanje davkov za najbogatejše. Tudi obstoj demokracije, sodišč, neodvisnih medijev in celo držav so postali ovira za izvajanje ideologije neoliberalizma v praksi. Vsak dosleden nadzor in pregled nad delovanjem ekonomije preprečuje uporabo zvijač, korupcije in drugih metod za nesramno bogatenje elit, ki so svet in družbo spremenile v pravi pekel.

Na žalost so v službi neoliberalne ideologije tudi predstavniki glavnih medijev, ki nam nikoli ne povejo resnice. Politiki, ki so od njih odvisni jim tiho prikimavajo in tako dodatno škodijo demokraciji, državi, ljudem in predvsem naravi. Ne smemo pozabiti, da se je politika neoliberalizma izoblikovala v zločinu, nasilju, represiji, terorju in likvidacijah ljudi, ki so se borili za pravico in resnico. Neoliberalizem, ki omogoča nemoteno delovanje kapitalizma, ki zaradi tega nima alternative, je najhujši totalitarizem in enoumje brez primere v zgodovini. Zato imamo pekel in podnebne spremembe, ki nas peljejo v katastrofo.

Vse se je začelo v Čilu 11. septembra 1973. Takrat je ZDA izvedla državni udar zoper demokratično izvoljene oblasti in namesto njih nastavila vojaško hunto, ki je eksperimentirala z novo ekonomsko politiko, ki je danes naša realnost. Demokracija je postala ovira za izvajanje neoliberalne politike. Tako ne preseneča, da so svoj eksperiment izvajali v Čilu, ne pa v kakšni razvidi deželi, saj bi se ljudje uprli. Tako so začeli postopoma prilagajati sistem, zakone in družbo na novo realnost. Ljudi pa so s pomočjo glavnih medijev in zamegljevanjem bistva problema reprogramirali, da jim je postalo vseeno, če imamo demokracijo, državo, politike, zakone in sodišča, saj njihova pravica in beseda ne veljata niti piškavega groša.  Tudi vojna v Ukrajini je posledica neoliberalne politike. Rušenje Sovjetske zveze in uvajanje neoliberalnih ekonomskih politik, je pahnila številne Ruse v hudo revščino, kriminal ter anarhijo, da so namesto demokracije želeli avtokrata, torej človeka, ki bo naredil red in zaprl kriminalce. Tudi v EU obstajajo navidezne demokracije, ki uvajajo avtokracijo in vsiljujejo zgolj eno sprejemljivo resnico in realnost. Vse drugo je odrinjeno na obrobje. Ljudje prav zaradi tega ker niso uslišani izgubljajo zaupanje v uradne institucije in čedalje bolj verjamejo populistom in drugim manipulatorjem.

Naša zaspanost, ker nismo razmišljali družbeno odgovorno, kdo nas zastopa in kakšne posledice to prinaša, se nam zdaj maščuje v podobi hudih podnebnih sprememb. Kras je zgorel  tudi zaradi kapitalizma! To se ne bi zgodilo, če bi se v preteklosti oblastniki obnašali družbeno odgovorno, vlagali v požarno varnost ter krepili komunalno infrastrukturo. Ker pa so takšne javne storitve dodaten strošek za državo, ki ne služi interesom neoliberalizma, torej ne prinaša dobička, se v tem pogledu ni naredilo ničesar. Vse je bilo prepuščeno usodi in naključjem. Na koncu so Kras morali reševati navadni gasilci prostovoljci! Politika je v tem času ljudi samo dodatno razdvajala. Tako pridemo do ironičnega neoliberalnega zaključka, da so v resnici politiki nekoristni in predstavljajo strošek!

Dejstvo je, kakor ugotavlja Štefančič v svojem članku, da nam je ideologija neoliberalizma dobesedno zlezla pod kožo, okužila naša srca, zameglila razmišljanje, povečala apetite po nakupovanju in imetju ter zasenčila bistvo demokracije. Ideologija neoliberalizma nas je dobesedno prevzela. Tako so ljudje postopoma prenehali razmišljati o alternativah kapitalizmu. Sindikati in leve stranke so začele opuščati idejo razrednega boja, saj so se morali prilagodit prevladujoči miselnosti v družbi, ki jo je ustvarjal potrošniški kapitalizem in ideologija neoliberalizma. Posledično se je izkazalo, povsem upravičeno, da med novo levo in novo desno politiko ni prav nobenih razlik, saj oboji (tega vam strici niso povedali) izvajajo enako neoliberalno politiko, ki na račun umetnih delitev v družbi samo povečuje ekonomske in družbene razlike med ljudi. Tam kjer se dva prepirata, tretji dobiček ima. Vsaka pomisel na alternativo kapitalizmu je takoj razglašena za noro, radikalno, preveč levičarsko in celo teroristično. Vsakega, ki bi govoril o alternativi prikažejo kot neuravnovešenega ali nekoga, ki je bodisi preveč mlad, izobražen ali pa nima nobenih resnih delovnih izkušenj od tistih, ki so mojstri manipuliranja in uničevanja družbe in narave! Ljudje pod vplivom takšne neoliberalne ideologije takoj nasedejo umazani propagandi in začnejo verjeti, da nam res ni pomoči. Ker nas je neoliberalizem atomiziral, osamil, razmontiral in dehumaniziral smo postali sami sebi največji problem in ovira. Politika nas je namesto ozaveščanja o razredni vlogi in odgovornosti, začela na veliko zastrupljati z izkrivljenimi pogledi na politiko identitet. Tako je postala večja verjetnost, da se bomo kot družba bolj ogreli za identitetna in ne razredna vprašanja. Spet voda na mlin elitam in kapitalizmu.

Tako smo prišli do trenutne situacije, ko se bojimo sprememb in ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Bojimo se, da nas bodo nadomestili drugi, večinoma begunci in ekonomski migranti, ki samo bežijo zaradi vojn in revščine, katere so povzročile iste neoliberalne politike. Atomizirana družba na zahodu se lažje poveže, ko gre za teorije zarote in politiko sovraštva, ki samo zamegljuje bistvo problema, namesto, da bi se povezali v zahtevo po pravični in družbeno odgovorni politiki, ki izhaja iz razredne zavesti, da mora biti vsako delo in življenje cenjeno in spoštovano. Elite so nam ukradle sposobnost razmišljanja o alternativah in prihodnosti. To je bistven problem naše sedanjosti. Pri nas so začeli z uničevanjem kulture, izobrazbe in demokracije, saj brez tega ni možna nobena resna alternativa kapitalizmu in neoliberalni ideologiji. Zaradi tega smo potisnjeni v obupen položaj, kjer živimo v negotovosti, ločeni eden od drugega, čeprav z njimi delimo isto usodo, vendar se ne povezujemo, saj nam je identitetna politika sotrpine prikazala kot sovražnike in tekmece. Spet neoliberalizem na delu! Jezimo se na ljudi zaradi njihovih identitet, namesto da bi se skupaj jezili na sistem, politike, glavne medije in vse, ki prodajajo eno in isto lajno kako kapitalizem nima alternative in je bolje biti priden hlapec in oportunistična ovca kot upornik. Tako je neoliberalizem dosegel, da lahko izvaja svojo zločinsko politiko kljub formalnem obstoju demokracije, zakonov in države, saj se ljudje kregajo med sabo, namesto z kliko na oblasti, predvsem pa pustijo pokvarjenim politikom, da mislijo namesto njih. Kako drugače opisat to stanje kot pekel, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi? Začnimo razmišljat o alternativah, sicer se nam bo Kras ponavljal vsaki dan!

Za zaključek naj omenim še osebno opažanje. Zdi se mi, da so postale ženske bistveno bolj dojemljive za tovrstna kritična razmišljanja in celo bolj pogumne od moških? Ne vem zakaj je temu tako? Kot da bi imel neoliberalizem nekakšen kastracijski efekt? Upam, da se motim, saj bomo v prihodnje rabili čim več kritičnih ljudi vseh spolov, identitet, narodnosti, ver in razredov, da popravimo storjeno škodo, ki uničuje naša življenja, družbo, naravo, živali in svobodo misli.

četrtek, 4. avgust 2022

Psihoanaliza slovenskega nesrečnika

V Nedeljskem dnevniku je včeraj izšel zelo zanimiv intervju s psihiatrom Gorazdom V. Mrevljetom. Glavni poudarki so šli v smeri zakaj se današnji politiki ne čutijo odgovorne za svoja nemoralna dejanja. Odgovor je preprost: zaradi narcisizma. Politik, ki je zaljubljen v samega sebe ne vidi in ne čuti nobene odgovornosti do drugih, sploh do tistih, ki so ga izvolili, zato mu je malo mar kaj si o njem mislijo. Očitno je, da se imajo za nekaj več. To se vidi tudi po tem kako svojih kritikov sploh ne jemljejo resno oz. jih razumejo kot zavračanje ljubezni, ki naj bi jo dajali ljudem. Vendar je ta ljubezen sprevržena in patološka, saj sledi sebičnim ciljem katere končni namen je akumulacija oblasti, moči in bogastva v rokah enega samega človeka. To jim prinaša več oboževanja in neomejena poželenja. Oni so od tega odvisni. Zdravila zoper narcisoidno požrešnost in iskanja pozornosti pa ne poznamo. Pri tem imajo končno besedo volivci, ki so odpovedali na celi frontni črti, saj takim politikom nasedajo, češ da so žrtve neke "globoke države", ne pa da so rablji in manipulatorji resnice. Za Slovence pove, da so preveč oportunistični, kar je spet ugodna klima za rast tovrstnih politikov, ki jim slepo in nekritično sledijo naravnost v propad in moralni razkroj družbe. Skratka, priporočam branje celega intervjuja v Nedeljcu.



nedelja, 17. julij 2022

Bruseljska dvoličnost in dvojna merila Zahoda

Kako je mogoče, da lahko neka revna Bolgarija diktira politiko širitve Evropske unije z absurdnim zahtevam po zavračanju obstoja makedonskega jezika in njihove identitete? Zanimivo, da se takšna politika istočasno očita samo Rusiji, medtem ko v naši sredi dopuščamo Bolgariji, da počne isto, seveda z blagoslovom bruseljskih birokratov. Bruseljskim birokratom verjetno bolgarski nacionalizem ni bolj všeč od makedonskega ali ruskega. Tukaj gre za pokrivanje anglo-saksonskih geostrateških interesov, ki jih kot hlapci Zahoda izvajajo revni Bolgari nad še revnejšimi Makedonci. S tem se omejuje vpliv Rusije na območju zahodnega Balkana, kar Srbiji kot zvesti zaveznici Rusije zateguje zanko okoli vratu. Zaradi tega bodo bruseljski birokrati prisilili Makedonce, da se odpovedo lastni identiteti, čeprav isto politiko zanikanja identitete naroda očitajo Vladimirju Putinu v Ukrajini.

Makedonija bo morala iz učbenikov črtati vsa poglavja, ki niso povšeči Bolgarom, sploh tista, ki govorijo o junaškem odporu Makedoncev med drugo svetovno vojno. Odpovedati se bodo morali tudi prevelikemu čaščenju Josipa Broza Tita, ki jih je takrat v okviru NOB vodil k uporu proti bolgarski okupaciji. Naj spomnim, da je bila Bolgarija pomembna članica Hitlerjevega zavezništva in ena od agresork na Kraljevino Jugoslavijo. Po vojni je Tito z Blejskim sporazumom leta 1947 Bolgarom odpustil njene grehe in se odpovedal vojni odškodnini, ki bi jo v višini 25 milijonov dolarjev (330 milijonov v današnji vrednosti) morali izplačati Jugoslaviji. Seveda takšne hvaležnosti Bolgari niso nikoli vrnili. Zdaj so prišli okrepljeni nazaj in zahtevajo poleg revizionizma še moralno odškodnino za svoj poraz. Slovenija bi ravno zato morala stopiti v bran Makedoncem, saj imamo podobno zgodovinsko izkušnjo s sosednjo Italijo in Avstrijo. Še slabša popotnica za vstop v EU čaka Bosno in Srbijo. A si bomo v znak solidarnosti odeli v profilne slike makedonsko zastavo? Verjetno ne, ker so makedonske elite že klonile pritiskom.

Po čem se politika Bolgarije, ki jo podpirajo bruseljski birokrati in NATO, razlikuje od ruske politike v Ukrajini? Bolgari nimajo lastnih zalog nafte in plina, vendar so svoje cilje dosegli z uporabo drugih, bolj prefinjenih sredstev, kar je prizadelo Makedonce kot narod in predvsem škodilo evropskim vrednotam. Če se lahko plin in nafta še nekako nadomestijo, se občutek zanikanja nacionalne identitete in dostojanstva ter zgodovinski revizionizem ob prisotnosti revščine in politične nestabilnosti ne moreta nadomestiti z drugim kot z jezo in velikim razočaranjem nad politiko EU. Kakšne so to evropske vrednote, ki dopuščajo sramotno teptanje makedonskega naroda? Najprej so Makedonci prepustili tretjino svoje države albanski manjšini, ki praktično obvladuje tudi njeno notranjo politiko, nato so morali popustiti pritiskom Grčije glede imena države, zdaj bodo klonili še pod pritiski Bolgarije.

Države, ki so Makedonce do zdaj stiskale v kot, ne sodijo med najbolj vzorne članice EU. V večini vzhodnoevropskih držav so na oblasti ozke vladajoče klike, ki s pomočjo korupcije, nepotizma in manipulacij ohranjajo svoje oblastne interese. Zaradi tega pustijo svoje države ekonomsko in vojaško izkoriščati močnejšim geostrateškim silam. Razen zdrah in dolgov nista vladajoči kliki v Bolgariji in Grčiji prispevali nič bistvenega k razvoju skupnosti, vendar sta dosegli svoje nacionalistične cilje, s katerimi se pred revnimi državljani lahko pohvalijo. Njim ni v interesu skrb za blaginjo, poštenost, solidarnost in medčloveške odnose, ki bi prispevali k razvoju in napredku družbe ter njeni stabilnosti. Zanima jih le stabilna oblast, ki jo najlažje dosežeš s pomočjo udinjanja najmočnejšim silam, negovanjem revščine in obujanju nacionalizma.

Vse kaže, da so nacionalni miti v teh državah »nove Evrope« postali nekakšno nadomestilo za propadle ideologije, religije in zavoženo ekonomsko politiko EU. Sodobni nacionalizem ter iz tega izhajajoč občutek večvrednosti odgovarja širšim plastem zavedenih in revnih evropskih narodov, ki se vsaj v nečem počutijo bolje od drugih. Revne države, ki svojim državljanom ne morejo zagotoviti ekonomskega blagostanja in napredka, so posvetile veliko pozornost polpreteklim mitom in drugim izmišljotinam, da bi odvrnile pozornost od resničnih problemov in vzrokov za slabo stanje v družbi. Bruseljske birokrate ne moti bolgarska nacionalistična politika do Makedonije, kot tudi ne madžarski ali poljski nacionalizem, saj imajo od tega obojestransko korist. Diplomatska rešitev je bila v makedonskem primeru dobrodošla, saj se je pokrivala z vojaškimi interesi anglo-saksonskega NATO zavezništva ter ekonomske politike EU. V primeru Ukrajine diplomatska rešitev ni smela priti v poštev. Implementacija minškega mirovnega sporazuma, ki so ga s posredovanjem Rusije »s figo v žepu« sprejele tudi zahodne države, bi omogočila miren razplet ukrajinske krize. Minški sporazum so pokopale prav jedrne evropske države (Francija in Nemčija), ker so namesto svojim interesom sledile geostrateški politiki ZDA, ki zadnjih 30 let na račun nesreče drugih odkrito izzivajo Rusijo v globalni konflikt in vojno.

Zadnjih osem let so bruseljski birokrati, podobno kot bolgarski nacionalisti v primeru Makedoncev, ignorirali celo vrsto lastnih načel in vrednot. Spregledali so tudi ukrajinsko nasilje v Donbasu, da bi konflikt domači javnosti prikazali kot enostransko početje upornikov in Rusije. To jim je do zdaj pomagalo pri opravičevanju njihove dolgoletne porazne ekonomske politike, ki v mnogih državah že kaže svoje zobe in hkrati krepi evropski nacionalizem, rusofobijo in militarizem. Verjetno računajo na to, da bodo ceno zgrešene politike do Rusije, Ukrajine, Makedonije in drugih držav na koncu plačali nemočni in razklani narodi EU, ki zaradi prevladujočih mitov očitno ne bodo imeli slab občutek o svoji revščini. Jasno je, da hočejo evropski birokrati in vladajoče klike usmeriti vso jezo in frustracije na Rusijo. Vprašanje, če jim bodo tokrat evropski narodi slepo sledili v prepad, saj so večinoma že siti izrednih razmer, zategovanja pasov, dvojnih meril, omejevanja svobode, zapovedovanja edine uradne in sprejemljive resnice ter pomanjkanja perspektive in stabilne prihodnosti. Zaradi tega se lahko zgodi, da bo letošnja jesen in zima najtežja preizkušnja sodobne družbe doslej. Evropska solidarnost je že odpovedala v primeru zaščitne opreme proti virusu, mar res mislite, da bo zdaj delovala, ko bomo potrebovali dodatne puloverje?



sobota, 9. julij 2022

Kratka analiza posledic širjenja Nata na vzhod

Članek sem po nasvetu prijatelja poslal na uredništvo Dela. pred tem sem ga objavil na svojem FB profilu. Nisem imel upanja, da ga bodo na Delu sploh objavili. Na koncu sem bil presenečen, ko so mi odgovorili, da bo članek objavljen v Sobotni prilogi dela v pismih bralcev 9. julija. Tukaj ga objavljam v Delovi obliki z povezavo na koncu članka

Foto: Eržen, Delo

Ko je Španija postala članica zavezništva Nato, se nihče ni vprašal, kakšne posledice bo to prineslo okupiranim območjem v Maroku, eksklavama Ceuta in Melilla ter drugim narodom, ki nočejo ostati pod špansko vladavino. Kot zanimivost naj omenim, da so se na referendumu o članstvu v Natu leta 1986 najbolj odločno in večinsko zoperstavili prav Katalonci, Baski in prebivalci Kanarskih otokov, ki še danes zahtevajo več samostojnosti. Katalonija je bila in je še vedno ena od najbolj ekonomsko razvitih regij v Španiji, ki tudi največ prispeva v skupno državno blagajno. Njihov referendum o neodvisnosti je bil oktobra 2017 vsem na očeh brutalno zatrt. Situacija je bila podobna ukrajinski, vendar s to razliko, da Španija ni bila deležna sankcij ali izključevanja iz mednarodnih organizacij.

Poglejmo, kaj se je v približno tem času dogajalo v vzhodni Evropi. Večina Ukrajincev ni bila naklonjena približevanju Natu. Najbolj odločno so temu nasprotovali etnični Rusi in Ukrajinci, ki so govorili rusko na vzhodu države. Prav te regije so bile gospodarsko najbolj razvite in so prispevale največ v skupno blagajno. Nazaj se je vrnilo bore malo sredstev, saj je bila kijevska oblast skorumpirana, stavke rudarjev pa so bile zmeraj nasilno zatrte. Desničarski puč leta 2014 je samo še poslabšal situacijo v državi, saj so se nove oblasti odločile za radikalne spremembe. Ukrajino so hoteli priključiti zavezništvu Nato in EU brez soglasja manjšin. Istočasno so omejevali rabo ruščine in prepovedali ruske simbole. Temu so se Rusi na Krimu in Donbasu odločno uprli, zato so zahtevali osamosvojitev in priključitev k Rusiji. Na podobno pot so krenili tudi prebivalci v Harkovski, Hersonski in Odeški regiji, vendar so jih v zadnjem trenutku ustavili ukrajinski tanki in oborožene tolpe neonacistov. Neonacisti so 2. maja 2014 v Odesi žive zažgali proruske protestnike, ki so se zatekli v dom sindikatov. Za omenjen zločin ni odgovarjal še nihče. Rusi v Ukrajini so se zaradi tega upravičeno počutili ogrožene. Sledila je temu primerna reakcija.

Glede na dejstvo, da Katalonci in Baski še danes ne smejo sanjati o osamosvojitvi, saj so v članici Nata postali talci geostrateških iger proti Rusiji, je bila odločitev Krima in Donbasa povsem razumljiva. Ne smemo pozabiti, da je evropsko pravo legaliziralo kolonialne posesti v Ceuti in Melilli, ki bi jih morala Španija že zdavnaj vrniti Maroku. Namesto tega sta ti dve eksklavi najbolj razvpit primer kolonialne dediščine, ki jo ohranjata in branita Natova vojska in birokrati v EU ter kjer se istočasno množično kršijo pravice priseljencev. Mimogrede: tudi Maroko ima svojo črno piko v odnosu do prebivalcev Zahodne Sahare.

Foto: Črt Piksi, Delo

Litva je nedavno razglasila Rusijo za teroristično državo in blokirala dostop do njene eksklave Kaliningrad. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če bi Maroko blokiral eksklavi Ceuta in Melilla. Kako dolgo bi Nato trpel takšno potezo Maroka? Videli smo, kaj se je zgodilo z referendumom v Kataloniji. Vsi so gledali stran, ko so španski policisti pretepali ljudi, ki so hoteli glasovati za samostojnost. Tukaj imamo opravka z dvojno moralo in hipokrizijo Zahoda, ki obsoja zgolj eno stran, ni pa se sposoben dogovoriti za razumno in kompromisno rešitev problema. Zakaj bi sploh iskali kakršnokoli rešitev, ko pa trenutno stanje odgovarja lastnikom kapitala, ki lahko s svojimi mehanizmi stiskajo reveže v primežu novih podražitev in jih držijo v strahu pred drugimi ljudmi?

Zakaj, mislite, da imamo evropsko kopensko mejo v Ceuti in Melilli z Afriko? Pritisk migrantov na to območje deluje kot sprostilni ventil za frustracije prestrašenih volivcev, ki nato glasujejo za populistične stranke in s tem načenjajo temeljne vrednote EU in demokracijo. Zakaj, mislite, da je Nato ustvaril kaos na evropskih mejah, v Libiji, Bližnjem vzhodu in Afganistanu? Katere stranke imajo v Španiji, Italiji, Franciji in Nemčiji, ki so ključne države za obstoj EU, največ koristi od negotove svetovne situacije? Seveda so to populistične desničarske stranke, ki na prvi pogled krepijo vpliv Rusije v EU, ampak ne pozabite, da je Rusija hotela EU prodajati samo svoje energente, da bi ekonomsko okrepila svojo državo in obrambne pozicije. ZDA so se najbolj bale, da bi postala Rusija preveč razvita, EU pa samostojna in pragmatična v svojem odnosu do Rusije. To bi utegnilo zamajati njen dominantni položaj ne samo v EU, ampak tudi na svetu. Zaradi tega je mogoče razumeti, da je Američanom bolj kot Rusiji v interesu razdvojiti in oslabiti pozicije EU. Temu primerna je bila tudi politika zavezništva Nato na njenih mejah.

Prav zaradi tega si upam trditi, da smo razumni ljudje odločno proti takšni politiki, ko je govor o širitvi Nata, ki na dolgi rok ne prinaša varnosti ali stabilnosti, ampak kvečjemu dodatno negotovost in stalno oboroževanje ter polnjenje skladišč orožja, ki se bodo enkrat morala nekje izprazniti v novi vojni. To pač ni prava pot do rešitve problemov. Pravo pot so v zgodovini poznali le maloštevilni in pogumni državniki, ki so se znali pogajati in iskati sporazumne rešitve, s katerimi so ohranjali interes miru in skladnega razvoja vseh. Če ne bomo kmalu našli podobne rešitve, se nam ne obeta nič dobrega. Rešitev je po mojem mnenju multilateralni svet. Prizadevanje zgolj ene strani za prevlado nad drugimi bo rojevalo vedno nove konflikte, ki škodijo vsem, koristijo pa le peščici elit in najbogatejših držav – ter seveda dominanci ZDA na svetu.

Povezava do članka