V opoju narcisa

Nikjer na svetu ne bomo našli popolnih ljudi. Vsak od nas ima določene omejitve, travme in izkušnje, ki so nas tekom življenja izoblikovale. Žal pa ne znajo vsi iz teh izkušenj potegniti lekcije, ki bi jim pomagale razviti pozitivne vzorce obnašanja. Nekateri zaradi slabih izkušenj ter nezmožnostjo soočanja z realnostjo razvijejo toksične vedenjske vzorce, ki zaznamujejo njihovo osebnost. Želja po maščevanju, občutek manjvrednosti in zanemarjenosti, nezmožnost odpuščanja in jeza so globoke čustvene rane, ki izvirajo iz otroštva. Takšni posamezniki se pogosto niti ne zavedajo svojih težav. To jim preprečujejo obrambni mehanizmi, ki so se posledično razvili, zato svoje sebične interese postavljajo na prvo mesto in tako prizadanejo druge ljudi v odnosih. Naj vam predstavim zgodbo kako prepoznati človeka z narcistično osebnostno motnjo (NOM). Poznamo več različnih stopenj narcisov (grandiozni, ranljivi, maligni, prikriti...) ampak se bom v tem zapisu osredotočil le na splošne ocene.

Knjiga in bela kava z riževim mlekom

Pri tem mi je bila v veliko pomoč knjiga »V opoju narcisa« avtorice Loti Palmer, ki je nekakšen nepogrešljiv priročnik za empatične posameznike, ki so postali žrtve malignih narcisov. Pomaga prepoznati značilnosti in pasti, ki jih nastavljajo NOM, ter nas uči, kako se jim izogniti in se osvoboditi njihovih toksičnih spon.

Patološki narcisi so praviloma zelo karizmatični, uspešni in privlačni posamezniki. Prvi resni znak, da imamo opravka z NOM, se pokaže na začetku pogovora, kjer se razkrije njihov izrazito enostranski in črno-beli pogled na svet. Za vse slabo krivijo druge ljudi ali okoliščine, medtem ko sami nikoli ne priznajo svojih napak in se vedno predstavljajo kot žrtve. Verjamejo, da so najpomembnejši in nenehno iščejo zunanje potrditve, pohvale in občudovanje. Kritiko težko prenašajo ali pa jo razumejo kot osebni napad, saj se imajo za boljše od drugih. Vodi jih želja po nadzorovanju ljudi in situacije, smatrajo se za nenadomestljive v tem kar delajo najraje. Pogosto sodijo druge ljudi, ni važno, če gre za sorodnike ali bližnje prijatelje. Redko kdaj koga pohvalijo. Praviloma se ne držijo dogovorov in pogosto zamujajo na dogovorjena srečanja. So mojstri izgovorov. Radi si sproti izmišljujejo nove potrebe in spreminjajo načrte. Ko jim nismo sposobni sledit nas obtožijo, da jih ne poslušamo in da smo neprilagodljivi. Ko jim pokažemo kakšen svoj uspeh, ga hitro zmanjšajo in pripišejo sreči ali naključju. So izrazito zavistni in pomanjkljivi v empatiji, niso sposobni iskrenega sočutja, a zelo radi izkoriščajo prav take ljudi, ki premorejo vse to kar sami nimajo. NOM-ovci nikoli ne prevzamejo odgovornosti za posledice svojih dejanj; svoje slabosti opravičujejo s prirejanjem dejstev, lažmi in manipuliranjem s čustvi. Če jim dokažemo, da niso ravnali pravilno, nam bodo zagotovo zamerili in se maščevali.

Zaščitite svoj dom z kranceljčkom, da odžene zle duhove stran

Namen knjige in tega zapisa ni postavljanje diagnoze ali sodba ljudi, ki jih smatramo za NOM. Za to obstajajo specializirani terapevti, psihologi in psihiatri, saj se lahko NOM kombinira še s kako drugo osebnostno motnjo. Knjiga nas uči kako sami prepoznati nevarne vedenjske vzorce v odnosih, ki škodujejo našemu počutju. Ne smemo pozabiti, da so osebe z NOM zelo spretne pri obrekovanju, zato lahko uničijo ugled tistih, ki se z njimi preveč zapletejo. Knjiga pokaže, kako jim postaviti meje in zaščititi svoje življenje.

Prva stvar, ki jo moramo razumeti pri NOM, je, da nosijo različne maske, s katerimi nas začarajo, iščejo naklonjenost in bližino ljudi. Tisto osebo, ki izberejo za žrtev najprej dobro preučijo. Ko začutijo, da ste se z njimi dovolj povezali pa razkrijejo svoj pravi obraz. Takrat moramo postaviti jasne meje, sicer bodo neomejeno izkoriščali dobroto svojih žrtev dokler jih na suho ne izčrpajo do zadnje kapljice krvi. Največ težav povzročajo v partnerskih odnosih in delovnih okoljih, kjer je pomembno, da ne postanemo soodvisni od njihove lažne in izkrivljene podobe, ki se je skrivala pod masko

Soodvisnost se razvije, ko nam na začetku predstavijo svoj alter ego, lažno podobo, ki je, če smo dovolj pozorni, očitno prelepa, da bi bila resnična. Nudijo nam izjemno pozornost in svoje najboljše lastnosti. Ko pa se nas naveličajo in pokažejo svoj pravi brezčutni obraz, se nam zdi, da smo mi krivi za njihovo slabo voljo. Zato se v nadaljevanju trudimo, da bi jim ugajali, popravljamo svoj odnos in se prilagajamo njihovim potrebam in željam. Nič od tega ne pomaga. Oni so čustveni vampirji in spretni igralci, ki uspešno prelagajo odgovornost na druge in črpajo naše vire energije, da bi opravičili svoja slaba dejanja. Kadar so nezadovoljni to pogosto izražajo na pasiven način: se norčujejo iz nas, se nam smejijo, nas ponižujejo pred drugimi, dvomijo v naše besede, nas opravljajo, iščejo napake in jih poveličujejo. Nikoli ne pustijo, da bi jih zares spoznali. Mi jim veselo prinašamo darove in dajemo svoj dragoceni čas, ker mislimo, da bomo s tem pričarali nazaj tisto lažno podobo s katero so nas na začetku osvojili. Oni pa zasužnjijo in izkoristijo naše lastne upe »po starih dobrih časih«, da bi dosegli svoje patološke in sebične cilje. Pri tem celo pričakujejo, da jim bomo še hvaležni.

Naj poudarim, da ni nič narobe, če imamo sebe radi in se postavljamo na prvo mesto. Težava nastane, ko za dosego svojih ciljev gremo preko trupel drugih. Oni so patološki narcisi, ki jim je težko ugajati, zato je najbolje, da se od njih umaknemo ali postavimo trdne meje. V nasprotnem primeru nas bodo neomejeno izkoriščali in uničevali. NOM se pogosto niti ne zaveda svojega stanja. Njihove rane so pregloboke in izvirajo iz otroštva, mi pa nismo njihovi terapevti, zato jim ne moremo pomagati. Lahko se jim večkrat opravičimo in prosimo za odpuščanje, a oni svojih patoloških vedenjskih vzorcev ne bodo nikoli spremenili. Za njih smo le objekt in igrača za kratkočasenje. Njihov svet je sicer zgrajen na trhlih temeljih, kjer sebe pogosto precenjujejo, zato se težko odprejo drugim, da jih ne bi prepoznali kot šibke in ranjene osebe. Ko enkrat z nami opravijo gredo dalje na naslednjo žrtev. Ničesar ne obžalujejo. Mi jim več ne pomenimo nič. Žalovanje za njimi je iz tega razloga nesmiselno. Če jim to pokažemo jih bomo s tem opravičili. Posledično bodo še naprej delali škodo naslednjim žrtvam. Zato njihovo obnašanje nima opravičila in je vredno vsake obsodbe!

Uvodoma sem zapisal, da popolnosti ni nikjer na svetu, in vsak, ki je razumen, se tega zaveda. Kompromisi, potrpljenje in prilagajanja so del življenja, prav tako kot nesoglasja, nesporazumi, prepiri in odpuščanje. Žal pa oni tega ne dojemajo, zato se temu primerno tudi obnašajo. So kot nezreli odrasli otroci, ki so v duševnem razvoju močno zaostali. Z njimi se nima smisla prepirati, saj so preveč zaprti in se bojijo, da bi s priznanjem svojih napak ponižali sebe in izgubili kontrolo nad lastno identiteto. Zato moramo mi spremeniti svoje vzorce obnašanja, ki so jih sploh pripeljali v naše življenje. Empatični in čustveni ljudje najbolj privlačijo patološke narcise, zato morajo biti budni in pozorni, da se jim ne zgodi kaj hudega. Ljubezen je za empatične ljudi najlepša, kadar je brezpogojna, naj si bo to partnerska, družinska ali sodelavska. Vendar pozor, to nikakor ne pomeni, da mora biti tudi toleranca brezpogojna!

Na srečo je na svetu dovolj ljudi, ki nimajo patoloških osebnostnih težav, zato se nam ni treba bati, da bomo ostali sami, če odslovimo tiste z NOM in gremo naprej. Vendar se ne smemo zaradi slabih izkušenj zapreti pred drugimi ljudmi, saj bi s tem storili krivico tistim, ki bi nam lahko postali dobri sodelavci, prijatelji ali morda celo partnerji. V vsaki slabi izkušnji je tudi nekaj dobrega. Nobena izkušnja pa ni popolnoma napačna, če jo znamo uporabiti kot priložnost za učenje in osebno rast.

»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7:15)

Umor Kristusa

 Lahko zapišem, da sem prebral eno najtežjih knjig v svojem življenju. "Umor Kristusa" (založba Sanje, 2022), je knjiga kontroverznega avstrijskega psihiatra, psihoterapevta in seksologa Wilhelma Reicha. Zaradi svojih idej je bil Reich preganjan s strani vseh avtoritet in političnih sistemov 20. stoletja. Niso ga marali ne fašisti, ne komunisti in ne demokrati. Reichova dela so bila v času njegovega življenja prepovedana in odstranjena ker so bila preveč kritična in nekompromisna. Bil je samosvoj in svoboden mislec. V knjigi Umor Kristusa je raziskal globoke psihološke, družbene in duhovne vidike človeške narave, ki so simbolično predstavljene skozi zgodbo o Kristusovem trpljenju in smrti.

Reich razlaga kako družbena kriza izhaja iz posameznikove nezmožnosti upravljanja svojega življenja. Ljudje so ujeti v svojem notranjem boju in strahu pred (svobodnim) življenjem, zato obsedijo na mestu in razvijejo določene frustracije, ki jih ohranijo v ujetništvu. Človek se rodi svoboden, vendar celo življenje prehodi kot suženj svojih strahov, frustracij in družbenih omejitev.

Sovraštvo do življenja se manifestirata kot umor Kristusa, ki simbolizira zatiranje in uničenje žive sile Življenja v nas. Avtor razlaga kako ljudje živijo v čustvenem oklepu, ki jih ovira pri sprejemanju resnice in iskanju izhoda iz krize. Kristusov način življenja predstavlja razbitje tega oklepa, vendar ljudje v oklepu to zavračajo zaradi čustvene kuge. Kaj je čustvena kuga? To je patološka značilnost človeka, ki zaradi represije in zatiranja naravnih čustev, predvsem spolnosti, razvije škodljive psihološke vedenjske vzorce. Glavni krivci niso samo diktature in organizirane religije, temveč tudi pretiran liberalizem, ki ljudem prodaja lažno zgodbo o svobodi, ki je v resnici hujša od vsakega suženjstva, saj se slednji vsaj zavedajo svojega suženjstva, medtem ko tisti, ki mislijo, da so svobodni, v resnici živijo v 'zlati kletki' in so sužnji destruktivnih nagonov, ki se manifestirajo v obliki uničujočega potrošništva, izkoriščanja vseh virov za gospodarsko in fizično reprodukcijo, polariziranja družbe, kjer obstajata samo dva pola: mi proti njim, in pornografija, ki ubija ljubezen in srčnost, tlači naše najglobje čustvene potrebe in hrepenenja, izkrivlja intimo ter izrablja telesnost brez resničnega čustvenega stika in povezanosti. Vse skupaj uničuje pravo podobo Življenja, družbo in planet na katerem živimo. To ni nobena svoboda ali demokracija, temveč najhujša perverzija človeškega bistva in vrednot, ki vodi v moralni in duhovni propad.

Ljudje, ki trpijo za čustveno kugo, razvijejo deformirane osebnostne lastnosti, kot so sovražnost, destruktivnost, avtoritarnost in fanatizem. Ti posamezniki pogosto iščejo moč in nadzor nad drugimi, da bi kompenzirali svoje notranje konflikte in frustracije. Najdemo jih na vsakem koraku, tako na levici, desnici kot na sredini. Reich je verjel, da čustvena kuga ni samo individualna težava, ampak ima potencial družbene in politične katastrofe. Fašizem in drugi avtoritarni sistemi so po njegovem mnenju kolektivni izrazi čustvene kuge, kjer množice ljudi projicirajo svoje notranje konflikte in frustracije na zunanje sovražnike. Posamezniki, ki trpijo za čustveno kugo ne znajo konstruktivno obvladovati svojih čustev, zato postanejo asocialni in destruktivni do sebe in drugih kar onemogoča zdrav dialog in komunikacijio. Kristus, ki predstavlja čisto in osvobojeno življenje, postane tarča sovraštva vseh, ki trpijo za čustveno kugo. Ti posamezniki ne morejo prenašati svobode in ljubezni, ki jo Kristus predstavlja, zato ga želijo na vsak način umoriti.

Čeprav v tem zapisu ni mogoče povzeti in razložiti vsega kar želi avtor povedati, niti si tega ne upam narediti, saj to ni moje področje, lahko vseeno zapišem, da me je od vseh poglavji v knjigi še najbolj pritegnila zgodba o spečih apostolih. Reich skozi celo knjigo demistificira Kristusa, nima ga za Božjega Sina oz. odrešenika, ampak navadnega človeka, ki so ga ljudje sami izbrali za svojega duhovnega vodjo, ker je znal govoriti njihov jezik, preprost in razumljiv, poleg tega je poznal resnico osvoboditve iz suženjstva, ki je še danes osrednji problem družbe. Na koncu, ko okovani ljudje ugotovijo, da je pot iz suženjstva težka ga zapustijo in križajo ter raje sledijo Barabi, ki je bil Kristusovo nasprotje. Reich primerja Kristusovo tragedijo s splošno človeško tragedijo, ki jo vidi kot univerzalno. Kristusova zgodba je ganljiva, ker simbolizira človekovo lastno tragedijo, kjer je posameznik vklenjen v svoje omejitve, podobno kot Kristus v svojem boju. Človek je ujetnik svojih notranjih konfliktov, ki ga omejujejo pri njegovih dejanjih. Živi v kalupu, ki ga je težko razbiti brez uvida lastne tragedije, ki se najlepše manifestira v Kristusovem pasjonu. Vsakič, ko nas nekdo izda, poniža, prevara, zapusti, zasmehuje in oropa preizkušamo lastno križanje, ki mu mora slediti vstanenje.

Medtem ko se življenje premika naprej, mnogi ljudje zaradi simboličnega križanja, ko doživijo nesrečo ostajajo pasivni in sedijo na mestu. Zaradi tega, ker se življenje premika in raste oni pa zaostajajo, začnejo okovani in križani ljudje sovražiti lastno življenje. Postanejo zaprti in zavrti v svojih frustracijah. Iščejo kratkoročne in hitre rešitve, ki pa jih pahnejo v še večjo bedo in obup. Čakajo na odrešitelja, ki pa jih, ko pride, vedno razočara in razjezi, saj ne prenesejo resnice in luči, ki jo prinašajo. Želijo samo prejemati, nočejo vračati in dajati. Se "pobarabijo". Pravzaprav se niti ne zavedajo kako izkoriščajo dobre in poštene ljudi. Zdi se jim samoumevno. Zato se morajo taki ozaveščeni posamezniki ustrezno zavarovati, sicer bodo padli na njihovo mesto, če jih ne bodo prej križali. Ta pasivnost in pomanjkanje dejanj povzročita razvoj ideje o umoru Kristusa, ki je metafora za silo, ki živi znotraj nas. Naše TELO je tempelj v katerem prebiva Bog, Kristus, Sila, Vesolje ali karkoli že verjamete, da imate v sebi, ko se odločite živeti polno in svobodno življenje. Meso pa je simbol hudiča, barabe ali tiste sile, ki nas ovira, da bi napredovali, vstali in šli naprej. "Duh je voljan, a meso je slabotno." Umor Kristusa se razume kot simbol za vsako dejanje, ki zatira ali uničuje razvoj življenja. Ljudje si sami kopljejo jamo v kateri živijo. Hočejo udobje in varnost veliko bolj kot svobodo, ampak jih ovira strah pred spremembami, kar vodi do njihovega čustvenega in duhovnega propada.

Kristus je svojim učencem (apostolom) pogosto govoril, naj bodo budni in pripravljeni, ker ne vedo, kdaj pride njihov čas. To je čas osvoboditve. Ponovil je, da bodo njegove besede ostale, čeprav bo nebo in zemlja prešla. Njegovo sporočilo je jasen poziv k nenehnemu prizadevanju za spremembe, ljubezen in graditev.

Vendar apostoli niso imeli dovolj odprtih src za Kristusovo sporočilo. Njihova nedejavnost in pomanjkanje pravega razumevanja so simboli širše človeške pasivnosti in nepripravljenosti sprejeti težke izbire, resnice in dejanja. Kristus jih roti, naj molijo z njim in ostanejo budni, vendar oni spijo naprej, kar simbolizira človeško nagnjenost k izogibanju težavam in prevzemanju odgovornosti. Zato namesto nas drugi sprejemajo odločitve. Tako so nastali različni politični sistemi skozi zgodovino človeštva, ki so izkoriščali našo nezmožnost, da sami upravljamo s svojimi življenji.

Reich uporablja zgodbo o Kristusovem trpljenju in njegovih spečih apostolih kot metaforo za človeško stanje sedenja na mestu. Kristusovo trpljenje in njegova nenehna prizadevanja za prebujanje svojih učencev predstavljajo prizadevanja vsakega posameznika od nas za osebno rast in duhovno budnost. Človek mora biti pripravljen sprejeti težke resnice in se nenehno truditi za izboljšanje. Tragedija Kristusa je ogledalo za vsakega posameznika, ki se sooča s svojimi notranjimi konflikti in strahovi. Sprejemanje sprememb in soočanje s strahovi je ključ do osebne in duhovne rasti. Izogibanje temu vodi v stagnacijo in uničenje.

Wilhelm Reich v "Umoru Kristusa" ponuja poučno refleksijo o človeški naravi, njeni sklonjenosti k izogibanju resnici in pomembnosti duhovne budnosti ter osebne odgovornosti. Kristusova zgodba in simbolika predstavljata univerzalne resnice o življenju, ljubezni in človeškem boju za svobodo. Reich poudarja, da je edina pot k resnični osvoboditvi skozi sprejemanje resnice, premagovanje čustvene kuge in nenehno prizadevanje za osebno in duhovno rast.

»Ljubezen, delo in znanje so izviri življenja. Naj ga tudi upravljajo« - Wilhelm Reich

Toksična čustva

Kakšne dve leti nazaj sem prebral knjigo »Toksični ljudje« avtorja Bernarda Stamateasa. Takrat je knjiga prišla v moje roke ravno ob pravem času, saj sem delal analizo toksičnosti, ki se je razširila v času kovida. Pred kratkim sem v izložbi Mladinske knjige zagledal njeno nadaljevanje: »Toksična čustva«. Spet lahko zapišem, da se je nadaljevanje knjige pojavilo ravno ob pravem času, saj sem ugotovil, da samega sebe ne poznam tako dobro kot sem sprva mislil. Živemu človeku se vse zgodi. Ljudje nas vedno presenetijo, sploh tisti, ki jih spustimo preblizu naših src. Takrat je nujno, da poznamo samega sebe in notranje mehanizme, ki uravnavajo čustva, sicer nas lahko uničijo bolj kot drugi ljudje.

Če se lahko od toksičnih ljudi fizično oddaljimo, se od svojih čustev ne moremo. Ukvarjati se s samim seboj je težka naloga. Občutki krivde, sramu in izdaje niso prijetni. Zato rabimo pomoč izkušenih in predanih terapevtov, prijateljev ali družine, sicer nas negativna in toksična čustva, če jim damo preveč prostora ugonobijo. Ljudje nas imajo na podlagi čustev radi ali pa nas sploh ne marajo. Na druge žal ne moremo vplivati, zato nas zavračanje in zavrnitev najbolj bolijo. Vsi bi radi bili sprejeti in ljubljeni, vendar imamo svoje kriterije kdo si to zasluži. Pripadnost in ljubezen pogojujemo z našimi osebnimi vrednotami in občutki, ki niso vedno pravi. Prav tako vsi poznamo nekoga, ki smo mu dali (skoraj) dobesedno vse, pa nikoli ni bil zadovoljen z nami. Marsikdo od nas je že kdaj bil zaljubljen v napačno osebo, ki ni znala sprejemati, kaj šele vračati. To človeka s čustvi potre. Na koncu nas ni zabodel človek, ampak naša čustva znotraj nas, naša pričakovanja, zato nam knjiga pomaga predelati velik del naše skrite osebnosti, ki upravlja z našimi vedenjskimi vzorci. Knjiga v bistvu sporoča, da lahko vplivamo na svoje počutje, brez da bi se spuščali v konflikte z drugimi ljudmi.

Rdeča nit knjige je borba za osebno svobodo: »Na svet smo prišli, da bi bili svobodni, zato naj nas nič in nihče ne zasužnji. Ne dovolimo, da bi si tesnoba prisvojila naše življenje.« Že razsvetljenski mislec Jean-Jacques Rousseau je pred dvesto leti zapisal, da je človek edino bitje na svetu, ki se rodi svoboden, a po lastni izbiri življenjsko pot prehodi kot suženj. Avtor »Toksičnih čustev« našteva različne oblike čustvenih stanj, ki so na prvi pogled normalen pojav, vendar nas lahko zasužnjijo, podobno kot toksični ljudje, če jim ne znamo postaviti meje. Toda kako postaviti meje samemu sebi? Kako preprečiti utapljanje v toksičnih čustvih?

Najprej moramo imeti sebe zares radi. Včasih so nas učili, da je imeti sebe rad preveč sebično, da je povezano z narcisizmom, vendar je to daleč od resnice. Kdor ne postavi sebe in svojih interesov na prvo mesto, ne bo nikoli srečen, saj bo vedno postal žrtev lastnih čustev in drugih ljudi. Naši interesi ne smejo biti sebični. Ne smejo biti uperjeni proti drugim ljudem, temveč morajo spoštovati svobodo drugih in stremeti k skupnemu dobremu. Imeti sebe rad pomeni delati za svoje cilje in sanje. Zato smo prišli na svet, da uresničujemo svoje poslanstvo. Pri tem pa ne smemo izkoriščati drugih ljudi, ampak jih vključevati v naše delo, da se semena in plodovi uspeha enakomerno porazdelijo. Da bi živeli svobodno in polno življenje, se moramo povsod samouresničevati. Iz tega sledi sklep, da je naša glavna naloga spoznati samega sebe: Kdo sploh smo, kaj so naši interesi, kakšne cilje imamo za prihodnost, kaj želimo početi, kaj nas osrečuje, s kom želimo deliti svoje življenje? Včasih so skromni cilji že dovolj. Pomembno pa je, da postanejo zastavljeni cilji naša pot samouresničevanja. Le tako nam toksična čustva in drugi ljudje ne bodo prišli do živega oz. nas ne bodo ustavili v razvoju. Če imamo začrtano jasno in ravno pot nas stranske ceste ne zanimajo oz. nam lahko služijo kot primer slabe prakse.

Avtor v knjigi našteje številna čustvena stanja, razloži njihova ozadja in ponudi možne rešitve. Knjiga ni navadno leporečenje, ampak učbenik za dobro počutje. Namen branja je motivacija. Kdor ima vero, lahko premika gore. Ta gora smo mi. Ne bodimo preveč tesnobni, nezadovoljni, jezni, zavistni, prestrašeni, zaprti, sramežljivi, depresivni, žalostni, ljubosumni itd. Bodimo vedno in povsod odprti, vedri, optimistični, odpuščajmo vsem, da lahko tudi drugi odpuščajo nam. Nihče na tem svetu ni popoln. Nihče ne more zares čutiti ali vedeti kaj se dogaja v nas, zato ne morejo biti drugi krivi za naše slabo počutje. V tem primeru je pomembna odprta in iskrena komunikacija. Poleg tega se kot človek najbolje izpopolnjujemo v partnerstvu. Samsko življenje ni vedno prava pot in rešitev, ampak prostor za celjenje ran in analizo, ki ne sme trajati predolgo. Mi smo tisti, ki postavljamo meje samim sebi in drugim, zato se ne smemo bati svojih temnih plati in povezovanja z drugimi, ki nas lahko izpopolnijo. Prevzeti moramo odgovornost za svoja čustva v svoje roke, zato je biti svoboden človek, ki je na poti samouresničevanja težka izbira. Vendar se splača, saj so naša življenja enkratna izkušnja.

Na koncu dneva je pomembno, da se zavedamo, da imamo moč in sposobnost spremeniti svoja življenja na bolje. S to knjigo v rokah smo korak bližje k temu cilju. Verjemimo vase, v svoje zmožnosti in se pogumno podajmo na pot samospoznavanja, samouresničevanja in notranje rasti. S tem bomo postali boljši ljudje in prispevali k lepšemu svetu za vse nas.

Imejte se radi💓

Nasprotje ljubezni

Med branjem Carla G. Junga sem prišel do naslednje ugotovitve:

 Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. S sovraštvom vsaj priznavaš obstoj človeka, čeprav z negativnim predznakom. Sovražniki lahko sčaoma najdejo skupni jezik in se spravijo, brezbrižnost zapira vrata vsaki obliki sočutja in medsebojnega spoštovanja. Z brezbrižnostjo zanikaš človekovo dostojanstvo, onemogočaš spravo, ne sprejmeš svoj del odgovornosti, ničesar se ne naučiš, ne želiš razumeti drugega, ampak se oklepaš vloge žrtve ter ostaneš ujetnik preteklosti. S tlačenjem čustev najbolj škoduješ samemu sebi. Ljubezen in sovraštvo sta strastna čustva, usmerjena navzven, medtem ko je brezbrižnost introvertna, temačna, hladna kot led, preprečuje rast, povzroča duševno zavrtost in otopelost.

Umrl je John McDougall

 Pred kratkim me je globoko užalostila vest, da je umrl dr. John McDougall, edini zdravnik, ki me je premaknil v zdravo smer razmišljanja. Čeprav ga osebno nisem nikoli spoznal, sem njegovo prisotnost čutil skozi njegovo karizmo in navdihujoče besede. Znal je navdušiti ljudi, ki smo ga bili pripravljeni poslušati. Z nasmehom in prijaznostjo je uspel razorožiti naše obrambne mehanizme in nas prepričati. Zelo ga bomo pogrešali.

1947-2024

Za seboj je nedvomno pustil velik in neizbrisen pečat. Čeprav se marsikdo sprašuje, kako je lahko umrl pri komaj 77 letih starosti, čeprav je zdravo živel, vas moram prijazno opomniti, da bi lahko umrl že pri 18 letih, ko je doživel možgansko kap, ki ga je za več tednov popolnoma paralizirala. Ta skoraj usodna izkušnja ga je vodila do odkritja, kako so kronične bolezni, kot so možganske kapi, srčni infarkti, visok pritisk, putika, utrujenost, zaprtost, debelost in mnoge druge sodobne bolezni, povezane z nezdravim načinom prehranjevanja. Tudi naše duševno zdravje je povezano z načinom prehranjevanja. To so stvari, ki so sicer vsem znane, ampak McDougall je na podlagi statistik in kliničnih primerov dokazal, da so resnične.

Priklenjen na bolniško posteljo, se kot 18-letni mladi fant ni smilil samemu sebi. Nemudoma je vzel knjige v roke in se je podal na dolgo pot študija medicine. Začel je odkrivati skrivnostni izvor vseh bolezni, vse z namenom, da bi pomagal ljudem, zlasti mladim, da ne doživijo enake usode kot on. Ko je postal zdravnik, je začel predpisovati prave recepte, ki so vsebovali navodila kako pripraviti rastlinske obroke, brez procesiranih in predelanih živil, ki najbolj škodujejo zdravju. To je tista prehrana, kjer so prepovedane vse predelane živalske beljakovine in maščobe, zlasti rastlinska olja. V svoji 45-letni zdravniški karieri je na tak način pomagal na tisoče ljudi preusmeriti na pot kakovostnega življenja. Napisal je številne knjige ter članke, kjer je na podlagi neovrgljivih statistik dokazoval, kako polnovredna rastlinska prehrana pomaga in rešuje življenja ter dobro počutje.

Hkrati se je boril proti vedno vplivnejšim zdravniškim, farmacevtskim in živinorejskim lobijem, ki so resnico o zdravju načrtno prikrivali zaradi pohlepa po denarju. Bil je eden redkih zdravnikov svojega časa, ki je upal javno spregovoriti o največjih prevarah, ki so še danes prisotne. Naše zdravstveno stanje ni tako odločilno povezano z genetiko ali okoljem, kot je v veliki meri odvisno od našega načina prehranjevanja. Mi smo tisti, ki odločamo kako bomo živeli. S kroničnimi boleznimi ali brez njih. Moč za spremembe imamo v sebi. Potrebujemo le prave informacije ter spodbudo, da si pomagamo sami. Nihče drug nam ne more bolje pomagati kot naše lastne odločitve. McDougall nam je bil pri tem v veliko oporo, pomoč in za vzor. Samemu sebi je življenje podaljšal za 60 let!

Tudi jaz sem za nekaj let prekinil svoj študij zgodovine zaradi težav, ki sem jih imel z zaprtostjo, utrujenostjo in glavoboli. S prijatelji sem veselo užival brezskrbno študentsko življenje, ki ga je spremljala velika količina pitja alkoholnih pijač in hitra prehrana, ampak ko sem zbolel mi nihče ni znal pomagati. Nihče ni mogel z mano delit mojih bolečin. Nobena zdravila, nasveti in zdravniki mi niso bili v pomoč. Čutil sem se tako nemočnega, neslišanega in žalostnega. Iskal sem različne prehranjevalne diete, dokler nisem končno odkril McDougalla, ki me je s svojim pozitivnim nastopom prepričal in osvojil. Prebral sem vse njegove knjige, preposlušal vsa njegova predavanja in si rekel, to je to. Njegova filozofija je bila tako preprosta in enostavna. O svojih izkušnjah sem spregovoril javno pred 12 leti, snemal prve YouTube videe in imel svoj prvi kanal, skorja bi postal nekakšen »influenser« a sem kasneje ugotovil, da to ni moje pravo poslanstvo. Zato sem raje poskrbel za svoje zdravje in dobro počutje, da sem lahko lažje bral knjige in nadaljeval študij zgodovine.

Seveda pa v življenju ni vse v hrani. Imeti moramo tudi podporo ljudi in svojih najbližjih. Žal se pri slednjem marsikdaj zalomi, težko je biti sam v tem svetu, zato se mnogi prepustijo toku dogajanja, ki nas velikokrat vodi v neželeno smer življenja. Upreti se temu toku in hoditi svojo pot naprej je nekaj, kar ne zmorejo vsi, sploh če so sami. Zato sta meni vedno in povsod pomagala in mi stala ob strani moja starša, ki sta mi sledila tudi v mojem eksperimentiranju s prehrano. Brez njune podpore bi težko vztrajal naprej. Zato je pomembno imeti družino, partnerja/ko in prijatelje, ki vam stojijo ob strani in vas podpirajo ter cenijo.

McDougall je umrl v spanju. Tako so zapisali člani njegove družine. Ni bil sam. Ob sebi je imel ljubečo ženo, otroke in vnuke, ki so ga prav tako podpirali in mu sledili do njegovega konca. Njegovo smrt so naznanili tri dni kasneje. Tako, da je v resnici umrl v soboto 22. junija, ravno takrat, ko sem imel jaz eno neodvisno od tega dogodka in zelo slabo osebno življenjsko izkušnjo, ki me je skoraj potrla in dotolkla. Čutil sem se utesnjenega, kot pred 15 leti, ampak me je novica o smrti McDougalla spomnila na njegove besede, da se utesnjenost in nemoč pojavi, kadar sebe ne postavimo na prvo mesto. Mi smo pomembni. Naše želje. Imeti jasen cilj, ravno pot, močno voljo, pogum in upanje, da zmoremo hodit naprej. Naše zdravje in dobro počutje so na prvem mestu, brez tega ostali uspehi niso vredni. Lahko nakopičimo vso bogastvo tega sveta in deset doktoratov znanosti, če v sebi ne bomo čutili sreče in zadovoljstva nam nič od tega ne bo pomagalo. Kdor ima zdrav duh v zdravem telesu ima 1000 želja, 1000 načrtov in nešteto projektov, kdor je bolan ali potrt pa samo eno. Naša življenja so vredna več od vseh bolezni in potrtosti tega sveta. Tukaj smo zato, da izpolnimo svoje poslanstvo. Zaslužimo si biti srečni in zadovoljni s samim seboj. Le tako bomo lažje pomagali drugim, podobno kot je recimo McDougall pomagal meni, pa me v življenju sploh srečal ni. 

Dr. John McDougall nam je res veliko dal. Vedno je pravil, da imamo moč za spremembe v svojih rokah. Njegova zapuščina bo še naprej navdihovala in usmerjala mnoge od nas, ki iščemo boljše zdravje in kakovostno življenje. Naj njegov duh še naprej živi skozi vse nas, ki smo ga cenili in se učili od njega. McDougall ni umrl, živel bo naprej v svojih delih in po svojem zgledu.

Hvala za vse ❤

Počivaj v miru dragi prijatelj in vzornik 😢

Povezava do enega videa, kjer so zbrani njegovi najboljši izseki in intervjuji: 

O filmu Kaznilnica odrešitve - "Brooks was here"

Kdor ne pozna filma "Kaznilnica odrešitve" (The Shawshank Redemption), mu toplo priporočam ogled. Film je nastal na podlagi kratke zgodbe Stephena Kinga, ki je bila prvič objavljena leta 1982. Zgodba je prevedena tudi v slovenščino in je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina pod naslovom "Pomlad, poletje, jesen in smrt." Čeprav sem velik zagovornik branja knjig, bom v tem primeru naredil izjemo in priporočal ogled filma, saj se čustvene note nekaterih likov skozi film bistveno bolj dotaknejo naših src. V knjižni obliki so nekateri liki prekratko opisani, zato so si producenti filma vzeli večjo svobodo in jih ojačali.

V tem primeru vam predstavljam zgodbo enega od mojih najljubših likov Brooksa Hatlena, ki se težko prilagaja življenju zunaj zapora, potem ko ga po 50 letih izpustijo na svobodo. V knjigi se avtor o njegovi usodi ni toliko razpisal, zato je v filmu toliko bolj čustveno predelana. Niti se ne ve zakaj je bil zaprt tako dolgo, vendar se lahko sklepa, da verjetno zaradi kakšnega umora.

V posnetku, ki ga prilagam, lahko spoznate starega Brooksa, ki ni bil več nobenemu nevaren in je večino svojega življenja preživel v zaporu kot skrbnik knjižnice. Tam je poleg knjig skrbel še za živali in mlado vrano, ki jo je poimenoval Jake. To je bil njegov svet, tam je njegovo življenje imelo nek smisel. Zunaj tega sistema ni znal živeti.

Film je njegovo zgodbo razširil prav z namenom, da bi prikazali, s kakšnimi težavami se soočajo dolgoletni zaporniki pri ponovnem vključevanju v družbo. Čeprav ne v knjigi ne v filmu ne izvemo kaj dosti, zakaj je bil Brooks dejansko zaprt, lahko le ugibamo, se nam na koncu zasmili zaradi stiske in osamljenosti, s katerima se sooča. Njegova zgodba se konča s samomorom, saj svobode ni znal preživeti. Preden se je obesil, je zapustil svoj podpis, ki je postal kulten simbol: "Brooks was here" (Brooks je bil tukaj), ki ga njegov prijatelj po svojem izpustu dopolni s "So was Red" (Tudi Red je bil tukaj).

Ko gledam Brooksovo zgodbo, ne vidim kaznjenca, bivšega zapornika ali ostarelega zločinca. Vidim ranjenega človeka, vidim marsikoga, ki danes enako sameva, blodi in se težko prilagaja družbi in sistemu, čeprav za razliko od Brooksa, ni bil zaprt v zaporu. Njihov zapor je življenje samo. Tudi marsikateri naši starejši občani se mogoče počutijo enako osamljeno, mi pa gremo mimo njih, ker sledimo svojim opravkom, ker se nam mudi in nas ne zanima njihova zgodba, izkušnje in modrost. V pismu, ki ga pred smrtjo pošlje svojim prijateljem v zapor, Brooks pripoveduje, kako je svet znorel, kako vse nekam hiti in kako se težko prilagaja vsemu temu. Podobno se dogaja danes mnogim od nas, tako mladim kot starim. Na koncu me zelo gane prizor, ko sedi sam v parku in hrani golobe. Z žalostjo si zaželi, da bi ga njegov edini prijatelj Jacke (vrana, ki jo je rešil) prišel vsaj pozdraviti, a ve, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Zgodba ima več plasti. Razkrije nam čustva marsikoga od nas, ki se počutimo osamljeno, neprilagojeno in nespretno v komunikaciji, da bi zgradili svoj krog prijateljev in živeli naprej. Prikaže nam človeka, ki je v stiski. Opozarja na problematiko duševnega zdravja, ki je še danes tabu tema. Ima nekaj svojih simbolik. Vrana, čeprav inteligentna žival ima svojo oportunistično plat. Vrana je lahko tudi naš bivši prijatelj, družinski član ali partner, ki odleti, odide in se nikoli več ne vrne. Mi smo s tem osvobojeni. A ne znamo živeti naprej. Radi bi videli, da nas kdo vsaj pozdravi. A ne pride nihče. Zgodba nas opominja, da nikoli ni prepozno za sočutje, razumevanje in pomoč. Vedno obstaja upanje. Nihče ne rabi ostati sam v svoji bolečini, saj lahko vsak najde svoje mesto in mir v družbi. Najprej moramo najti sami sebe in svoje cilje, ki nas ženejo naprej. Nikoli ni prepozno.

Karkoli si že mislimo o filmu, knjigi, zgodbi in vseh likih, ki v njej nastopajo, je na koncu vedno pomembno, da znamo za sebe potegniti lekcijo, ki bo koristna za naš razvoj in razumevanje ljudi okoli nas. Imejte se radi in ne dopuščajte, da vas slaba čustva, stiske in drugi ljudje zasužnjijo ter vzamejo iniciativo za razvoj vašega življenja in svobode. Naj bo vaš podpis: Ostanem tukaj, ker zmorem in grem naprej. Pogumno ❤

Tako sem jaz razumel in dojel zgodbo. To so moji zaključki in razmišljanja.

Ne boste me zasužnjili!

Vsem zlobnim ljudem "tam zunaj" sporočam naslednje: Ne trudite se. Ne boste me zasužnjili. Vaši načrti se bodo vedno izjalovili. Mojega nasmeha na obrazu ne boste izbrisali, tudi radosti mi ne boste vzeli iz srca. Ne bom postal žalosten in depresiven kot vi, ki želite spremeniti svet v dolino solz in jezero bolečin. Imam trdno zaslombo v Ljubezni do življenja in bogate izkušnje, ki so me izoblikovale in pripravile na vse možne izzive. Vem komu se moram obrnit, da mi bo lažje. Pomagam in zaupam vsakemu človeku, ker so me tako učili, da verjamem v dobro, ker se dobro z dobrim vrača, vendar ne delam tega za svojo hvalo ali za ceno svojega počutja. Pomagam zato, ker tudi drugi meni pomagajo kadar jih prosim. Veste kdo ste in hvala Vam za vse. Tisti, ki pa dobro vračajo s slabim, naj prosim grejo stran.

Seveda nisem popoln. Daleč od tega. Delam napake in se celo življenje učim, vendar pri tem nikomur načrtno ne škodujem, niti sovražnikom. Obžalujem, če sem kdaj koga nevede prizadel. Prosim za odpuščanje, saj dokler sem živ se lahko nekaj iz tega naučim. Vedno pa se najraje umaknem v samoto, nekam v naravo, na goro, v gozd, da lahko v miru predelam svoje stvari, si odpustim in živim svobodno življenje naprej, da lahko rastem in postanem Človek, saj so izzivi vedno hujši in nekdo se jih mora lotit. Moč za to prihaja iz nas. Ne pa od drugih. Nisem vedno uspešen, to priznam, ampak se poberem na noge in nikoli, ampak res NIKOLI ne obupam. Borim se do konca!

Lahko me prizadenete, razjezite, izdate, prevarate - vse to je normalno, saj je življenje polno izzivov, ampak nikoli ne bom zaradi teh izkušenj dokončno definiran. Želim in hočem biti srečen človek, čeprav je to najtežje. Kadarkoli me nekdo poskuša spremeniti v sužnja svojih slabih občutkov, se spomnim na Tolstojevo delo "Vojna in mir", na grofa Bezuhova, ki so ga zavezanega odpeljali na usmrtitev, on pa se je smejal svojim rabljem v obraz in rekel: "Kaj mislite, da boste s tem zavezali mojo svobodno dušo? Mene lahko ubijete, moje duše ne morete, ker je nesmrtna in svobodna. Ha ha ha!" Tako se smejim jaz vsem, ki hočejo mene in mojo dušo zavezati in zasužnjiti, da bi postal isti kot oni, pogubljen in izgubljen. Ubijete lahko moje upanje, ampak se bo nanašalo na vas same, ne na druge. Zato vam ne bo uspelo, da postanem isti kot vi. Sem svoboden človek, ne pa suženj toksičnih odnosov in čustev. Grem svojo pot naprej in se ne oziram nazaj. Seveda obžalujem vse slabo in odpuščam ljudem, ki so me prizadeli, saj so to storili zaradi svojih ran in žalosti za katere jim nisem kriv,  za druge se ne morem žrtvovati, samo za sebe in svojo svobodo. Vsak naj svoje probleme razreši pri sebi. Vem, kdo sem in kaj želim. Pripadam Ljubezni in Življenju, ki vedno najde svojo mirno pot naprej. Komu ne paše, kdor ima rad prepire in nemir, lahko gre kamorkoli drugam, saj je tega na svetu povsod dovolj, razen pri meni. Sikter in vso srečo pri tem!