Dolga leta je bil zame genocid v Srebrenici nekaj popolnoma nepojmljivega in težko razumljivega. Vedno znova sem se spraševal: kako je mogoče, da ta zločin ponekod še vedno sproža odklonilen odnos, zanikanje in celo relativizacijo? Del odgovora bom poskušal pojasniti skozi lastno izkušnjo.
To vprašanje me toliko bolj boli, ker vem, da je bilo nekoč sobivanje
med različnimi ljudmi na območju nekdanje Jugoslavije nekaj povsem normalnega
in vsakdanjega. Danes pa spomin na Srebrenico ostaja boleča pregrada, ki ločuje
narode in ljudi, čeprav si v svoji človečnosti, ranljivosti in čustvih delimo
isto usodo.
Dolga desetletja so muslimani, katoliki in pravoslavci
živeli drug ob drugem v miroljubnem sožitju. Šele doba skrajnega nacionalizma
in verskega fanatizma je pretrgala te vezi in ustavila stoletne tokove
sobivanja, zaupanja in skupne kulture.
Kot otrok se spominjam, kako sem v času vojne v devetdesetih
letih imel za svojega najboljšega prijatelja Asmirja, s katerim sva se vsak dan
družila, igrala, iskala zaklade, se skrivala po bližnjih gozdovih in še z
drugimi otroki gradila skrivališča. Naši družini sta se vedno dobro razumeli.
Njegovi starši so me pogosto čuvali, kadar so moji starši potrebovali varstvo.
Pri njih sem prvič spoznal muslimanske običaje, način priprave hrane in
gostoljubnost. Vedel sem, kaj pomeni »kahva«, in užival ob sladkosti baklave. Kahve
nisem smel nikoli poskusit, saj je bilo rečeno, da mi bo zrastel rep. Prav tako
ne bom nikoli pozabil, kako smo skupaj sedeli na tleh, na posebnem tepihu, in
jedli burek, zavit v krog, kot ga pripravljajo v Bosni. Sprejeli so me kot
svojega, čeprav sem prihajal iz povsem drugačne družine, danes bi rekli
pravoslavne. A takrat teh razlik nisem niti čutil niti se jih nisem zares
zavedal.
Pri nas doma smo bili projugoslovansko usmerjeni, kar je
pomenilo, da nismo nikogar izključevali. Mama prihaja iz mešane srbsko-hrvaške
družine, oče iz srbske družine, oba po rodu iz Slavonije na Hrvaškem, in na
obeh straneh so bili naši stari starši partizani. Meni je bilo kot otroku lepo:
praznoval sem dva božiča, okušal različne jedi in bil povsod dobrodošel. Rodil
sem se v Sloveniji, zato so me vsi radi dražili, da sem postal »mali Slovenc«.
V resnici sem želel pripadati vsem, tako Slovencem, Hrvatom,
Srbom kot tudi Muslimanom. Zato sem se imel za Jugoslovana, ker nisem želel
nikogar izključiti in sem si želel biti del vseh. Doma smo imeli prijatelje iz
skoraj vseh nekdanjih jugoslovanskih republik. Na moje rojstne dneve so
prihajali vsi otroci iz slovenskih, srbskih, muslimanskih in hrvaških družin.
Prav hrvaška družina, po rodu iz Dalmacije, mi je bila še posebej pri srcu, saj
mi je bil njihov dalmatinski dialekt vedno všeč.
Naj poudarim, da takrat, tako kot tudi danes, nikogar nismo
ločevali po veri ali narodnosti. Vsak je imel svoje ime, in po imenih smo se tudi
klicali. Te oznake dodajam zgolj za vas, da bi bolje razumeli, kako smo, kljub
vojni, v našem majhnem železarskem mestu na Ravnah na Koroškem še naprej
sobivali kot ljudje, kot sosedje, kot prijatelji.
V mojem otroškem svetu vojne tako rekoč ni bilo. Vsi smo
živeli v nekakšnem mehurčku. S prijateljem Asmirjem sva celo sanjarila, da bi
bilo najbolje, če znova obnovimo Jugoslavijo, saj če smo lahko bili dobri
sosedje in prijatelji, zakaj tega ne bi mogli sprejeti še drugi? Spomnim se
celo, da smo se vsi otroci, katerih starši so prihajali iz različnih delov
nekdanje Jugoslavije, zunaj vedno pogovarjali v slovenščini, ki smo jo spontano
prevzeli kot skupni jezik sporazumevanja.
Žal pa v otroštvu ni bilo vse rožnato. Čeprav sem večinoma
doživljal prijateljstvo, sprejetost in sožitje v krogu naših družinskih in
sosedskih vezi, sem pri nekaterih slovenskih vrstnikih začutil odklonilen in
izključevalen odnos do sebe in svoje družine. Pogosto so nas posplošeno
imenovali »čefurji« ali »Bosanci«, kot da smo vsi enaki, nezaželeni, tujci, ki
kvarimo njihovo državo. Pogosto sem poslušal, da smo vsi, ki se pišemo na »ić«
vedno za nič ter podobne stereotipe. A mi smo, tako kot vsi drugi, pridno
delali, hodili v šolo in si želeli samo mirno življenje. Nihče ni počel ničesar
slabega. Od kod torej takšno sovraštvo?
Nikoli ne bom pozabil vrstnika, ki mi je nekoč zaničljivo
zabrusil, naj vklopim podnapise, ker da me ne razume, čeprav sem govoril čisto
slovenščino. Takšne in podobne besede so v meni pustile občutek tujosti in
negotovosti, kot da nikoli ne bom zares pripadal kraju, kjer sem se rodil in
odraščal. Prav zato še danes čutim odpor do izraza »moja domovina«, ker to za
mene ne more biti država, v kateri sem se slučajno rodil, temveč so lahko
domovina samo ljudje in kraj: to je moja družina, moji prijatelji, domača
okolica in predvsem ideja, ki nas je vse povezovala. Domovina je zame lahko le
'deveta dežela', to je prostor, ki ni vezan na meje, ampak na ljudi, spomine in
skupne izkušnje. To je tista prava domovina, kjer nihče ni izključen.
Prav zato sem se kot otrok raje prepustil ideji Jugoslavije,
ki je v mojem otroškem dojemanju izničevala vsakršno sovraštvo in izključevanje.
V Jugoslaviji, kakor sem si jo predstavljal, so bili vsi enaki, vsi sprejeti,
vsi nasmejani in polni radosti. Vsak je bil človek, prijatelj in tovariš, ne
glede na narodnost, jezik, vero ali poklic. Vsi smo bili bratje in sestre,
povezani v skupnem življenju, kjer ni bilo prostora za sovraštvo ali delitve in
kjer smo si vsi pomagali.
Na žalost so bili tudi v šoli nekateri učitelji, ki so me
zaradi mojega porekla in slabšega obvladovanja knjižne slovenščine obravnavali
nepravično. Zaradi tega sem moral ponavljati tretji razred osnovne šole in se
boriti za svoj obstanek, da me ne bi premestili na šolo s prilagojenim
programom. Bil sem globoko zaznamovan. Vendar sem to bitko že zdavnaj dobil,
zato se v to zgodbo tukaj ne bi spuščal.
Kljub nekaterim slabim izkušnjam imam to obdobje v najlepšem
spominu. Odraščal sem v relativno varnem okolju, kjer sem na lastne oči videl
in spoznal, da se preprosti ljudje lahko dobro razumejo, si pomagajo in se
obiskujejo vse dokler ne dovolijo, da jih zaslepi politika sovraštva in
izključevanja. Prav zato si nisem znal razložiti, kako je lahko prišlo do
tragedije razpada Jugoslavije in pozneje do grozot v Srebrenici? Kako se lahko
človek tako zverinsko spreobrne proti sočloveku, ko pa smo se v mojem majhnem
kraju vsi spoštovali, razumeli in si stali ob strani?
S časom, ko je moja generacija vrstnikov in prijateljev
odraščala, so se stiki med nami počasi izgubili. Vsak je šel na svojo stran in
po svoji poti. Sam sem bil eden redkih, če ne celo zadnji iz svoje generacije,
ki je študiral vse do doktorata. Moje raziskovanje je zato začelo dobivati
širše dimenzije in globlji pomen. Spomnim se potovanja z vlakom v Beograd leta
2010, ko sem bil že dovolj odrasel, da sem na svet gledal z večjo zrelostjo in
razumevanjem. Ena zgodba, ki sem jo takrat slišal, mi je ostala globoko v
spominu in mi še danes ne da miru.
Na poti sem spoznal starejšega moškega, Srba iz Bosne, ki se
je vračal iz Slovenije nazaj v Srbijo. Povedal mi je svojo življenjsko zgodbo:
ko je leta 1991 izbruhnila vojna v Sloveniji, je odšel v Bosno, saj je samozavestno
in globoko v srcu verjel, da tam ne bo nikoli vojne. Ko so ga prijatelji v
Sloveniji svarili, da utegne prav v Bosni najbolj počiti, se je temu le smejal.
Tam je imel muslimanske prijatelje, sosede, ljudi, ki so tako kot on verjeli v
enako idejo bratstva, enotnosti in sožitja.
Toda ko se je vojna razširila v Bosno, je komaj ušel pred
smrtjo. Nazaj v Slovenijo se ni mogel vrniti, ker je postal eden izmed tistih,
ki so jih slovenski uradniki izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, zato
je ostal brez potnega lista. Končal je kot begunec v Srbiji, kjer so ga poslali
na Kosovo, kjer je doživel še eno tragično vojno. Vse, kar mu je ostalo, je
bila družina v Sloveniji. Če sem ga prav razumel, je bil poročen s Slovenko, s
katero je imel otroke, a jih zaradi vojne in posledic izbrisa dolgo časa ni
mogel videti.
Pri življenju ga je ohranjalo le upanje, da se bo nekoč
znova obnovilo staro prijateljstvo med Srbi, muslimani in Hrvati, ki mu bo
omogočilo živeti kot nekoč v miru, med ljudmi, ki jih ima rad. Verjel je v
možnost neke nove, skupne prihodnosti, verjel je v idejo »devete dežele«, kjer
bi človek lahko obstajal onkraj meja, sovraštva in razdeljenosti.
Njegova zgodba je boleč opomin, da so za tragedije, ki
uničujejo človeška življenja, skoraj vedno krivi politiki, ki postavljajo
razdiranje, ideologijo in lastne koristi pred skupno dobro. Navadnim ljudem je
bilo in jim je še vedno onemogočeno normalno življenje, ne zaradi sovraštva med
njimi, temveč zaradi sovraštva, ki jim je bilo vsiljeno od zgoraj, medtem ko so
ga od spodaj nekritično sprejeli.
Ob današnji 30. obletnici genocida v Srebrenici se moramo
vsi znova spomniti, da v vojnah vedno trpijo preprosti ljudje. Takrat so trpeli
tako Srbi, Hrvati in Bošnjaki, ki so bežali, izgubljali svoje najbližje,
dostojanstvo in domove. Vendar pa je tisto, kar se je zgodilo v Srebrenici, to
je načrtno ločevanje moških od žensk in organizirano pobijanje več kot 8.000
ljudi genocid, ki se nikoli ne bi smel zgoditi.
To ni bil le zločin vojne, temveč zločin brezčutnosti, brez
empatije, brez človečnosti Storili so ga ljudje, ki jih je vodilo slepo,
zverinsko sovraštvo, ne pa sočutje ali človečnost. To dejstvo je treba vedno
znova ponavljati, ker resnica ne sme podleči politiki, manipulaciji ali pozabi,
sicer se bo tragedija ponovila v morda še hujši obliki.
Naj bo ta obletnica opomin, da se sovraštvo ne rodi med
običajnimi ljudmi. To vem, ker sem živel med njimi in iz lastne izkušnje vem,
da ljudje, ki ne živijo pod oblastjo, ki bi sistematično zastrupljala ozračje,
lahko živijo v miru s komerkoli. Vsaka vojna se začne z besedami, z
razčlovečenjem, z ideologijo, ki ljudi razdeli na »nas« in »njih«. In na koncu
za blodnje in grehe politikov vedno plačujejo tisti, ki si želijo le eno:
preprosto živeti in ustvarjati v miru.
Zato se moramo danes in vsak dan znova vprašati: kakšen svet
želimo zapustiti prihodnjim rodovom? Svet sovraštva, zidov in izključevanja ali
svet spominjanja, sprave in skupnosti?
Če želimo na to vprašanje odgovoriti iskreno, moramo najprej
priznati, kako se je vse to sploh lahko zgodilo. Sovraštvo se ne rodi nenadoma
in ne vznikne iz praznine. Rodi se najprej iz strahu, ki ga hranijo laži. Rodi
se iz neznanja, ki slepi ljudi, jim jemlje sposobnost razumevanja in sočutja.
Rodi se iz molka in brezbrižnosti. Rodi se tam, kjer ljudje v prvi vrsti nehajo
razmišljati s svojo glavo in dovolijo, da namesto njih govorijo ideologije in
manipulacije.
Ne smemo si zatiskati oči pred resničnostjo in se zapirati v
udobne mehurčke iluzij. Spomin, resnica in pogum, da jih ohranimo žive, so
edino zdravilo proti ponovitvi tragedije. Vse je odvisno od nas, od preprostih
ljudi, od tega, kako bomo sprejemali odločitve in kako bomo ravnali drug z
drugim.