Srce, sočutje, Srebrenica

Dolga leta je bil zame genocid v Srebrenici nekaj popolnoma nepojmljivega in težko razumljivega. Vedno znova sem se spraševal: kako je mogoče, da ta zločin ponekod še vedno sproža odklonilen odnos, zanikanje in celo relativizacijo? Del odgovora bom poskušal pojasniti skozi lastno izkušnjo.

To vprašanje me toliko bolj boli, ker vem, da je bilo nekoč sobivanje med različnimi ljudmi na območju nekdanje Jugoslavije nekaj povsem normalnega in vsakdanjega. Danes pa spomin na Srebrenico ostaja boleča pregrada, ki ločuje narode in ljudi, čeprav si v svoji človečnosti, ranljivosti in čustvih delimo isto usodo.

Dolga desetletja so muslimani, katoliki in pravoslavci živeli drug ob drugem v miroljubnem sožitju. Šele doba skrajnega nacionalizma in verskega fanatizma je pretrgala te vezi in ustavila stoletne tokove sobivanja, zaupanja in skupne kulture.

Kot otrok se spominjam, kako sem v času vojne v devetdesetih letih imel za svojega najboljšega prijatelja Asmirja, s katerim sva se vsak dan družila, igrala, iskala zaklade, se skrivala po bližnjih gozdovih in še z drugimi otroki gradila skrivališča. Naši družini sta se vedno dobro razumeli. Njegovi starši so me pogosto čuvali, kadar so moji starši potrebovali varstvo. Pri njih sem prvič spoznal muslimanske običaje, način priprave hrane in gostoljubnost. Vedel sem, kaj pomeni »kahva«, in užival ob sladkosti baklave. Kahve nisem smel nikoli poskusit, saj je bilo rečeno, da mi bo zrastel rep. Prav tako ne bom nikoli pozabil, kako smo skupaj sedeli na tleh, na posebnem tepihu, in jedli burek, zavit v krog, kot ga pripravljajo v Bosni. Sprejeli so me kot svojega, čeprav sem prihajal iz povsem drugačne družine, danes bi rekli pravoslavne. A takrat teh razlik nisem niti čutil niti se jih nisem zares zavedal.

Pri nas doma smo bili projugoslovansko usmerjeni, kar je pomenilo, da nismo nikogar izključevali. Mama prihaja iz mešane srbsko-hrvaške družine, oče iz srbske družine, oba po rodu iz Slavonije na Hrvaškem, in na obeh straneh so bili naši stari starši partizani. Meni je bilo kot otroku lepo: praznoval sem dva božiča, okušal različne jedi in bil povsod dobrodošel. Rodil sem se v Sloveniji, zato so me vsi radi dražili, da sem postal »mali Slovenc«.

V resnici sem želel pripadati vsem, tako Slovencem, Hrvatom, Srbom kot tudi Muslimanom. Zato sem se imel za Jugoslovana, ker nisem želel nikogar izključiti in sem si želel biti del vseh. Doma smo imeli prijatelje iz skoraj vseh nekdanjih jugoslovanskih republik. Na moje rojstne dneve so prihajali vsi otroci iz slovenskih, srbskih, muslimanskih in hrvaških družin. Prav hrvaška družina, po rodu iz Dalmacije, mi je bila še posebej pri srcu, saj mi je bil njihov dalmatinski dialekt vedno všeč.

Naj poudarim, da takrat, tako kot tudi danes, nikogar nismo ločevali po veri ali narodnosti. Vsak je imel svoje ime, in po imenih smo se tudi klicali. Te oznake dodajam zgolj za vas, da bi bolje razumeli, kako smo, kljub vojni, v našem majhnem železarskem mestu na Ravnah na Koroškem še naprej sobivali kot ljudje, kot sosedje, kot prijatelji.

V mojem otroškem svetu vojne tako rekoč ni bilo. Vsi smo živeli v nekakšnem mehurčku. S prijateljem Asmirjem sva celo sanjarila, da bi bilo najbolje, če znova obnovimo Jugoslavijo, saj če smo lahko bili dobri sosedje in prijatelji, zakaj tega ne bi mogli sprejeti še drugi? Spomnim se celo, da smo se vsi otroci, katerih starši so prihajali iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, zunaj vedno pogovarjali v slovenščini, ki smo jo spontano prevzeli kot skupni jezik sporazumevanja.

Žal pa v otroštvu ni bilo vse rožnato. Čeprav sem večinoma doživljal prijateljstvo, sprejetost in sožitje v krogu naših družinskih in sosedskih vezi, sem pri nekaterih slovenskih vrstnikih začutil odklonilen in izključevalen odnos do sebe in svoje družine. Pogosto so nas posplošeno imenovali »čefurji« ali »Bosanci«, kot da smo vsi enaki, nezaželeni, tujci, ki kvarimo njihovo državo. Pogosto sem poslušal, da smo vsi, ki se pišemo na »ić« vedno za nič ter podobne stereotipe. A mi smo, tako kot vsi drugi, pridno delali, hodili v šolo in si želeli samo mirno življenje. Nihče ni počel ničesar slabega. Od kod torej takšno sovraštvo?

Nikoli ne bom pozabil vrstnika, ki mi je nekoč zaničljivo zabrusil, naj vklopim podnapise, ker da me ne razume, čeprav sem govoril čisto slovenščino. Takšne in podobne besede so v meni pustile občutek tujosti in negotovosti, kot da nikoli ne bom zares pripadal kraju, kjer sem se rodil in odraščal. Prav zato še danes čutim odpor do izraza »moja domovina«, ker to za mene ne more biti država, v kateri sem se slučajno rodil, temveč so lahko domovina samo ljudje in kraj: to je moja družina, moji prijatelji, domača okolica in predvsem ideja, ki nas je vse povezovala. Domovina je zame lahko le 'deveta dežela', to je prostor, ki ni vezan na meje, ampak na ljudi, spomine in skupne izkušnje. To je tista prava  domovina, kjer nihče ni izključen.

Prav zato sem se kot otrok raje prepustil ideji Jugoslavije, ki je v mojem otroškem dojemanju izničevala vsakršno sovraštvo in izključevanje. V Jugoslaviji, kakor sem si jo predstavljal, so bili vsi enaki, vsi sprejeti, vsi nasmejani in polni radosti. Vsak je bil človek, prijatelj in tovariš, ne glede na narodnost, jezik, vero ali poklic. Vsi smo bili bratje in sestre, povezani v skupnem življenju, kjer ni bilo prostora za sovraštvo ali delitve in kjer smo si vsi pomagali.

Na žalost so bili tudi v šoli nekateri učitelji, ki so me zaradi mojega porekla in slabšega obvladovanja knjižne slovenščine obravnavali nepravično. Zaradi tega sem moral ponavljati tretji razred osnovne šole in se boriti za svoj obstanek, da me ne bi premestili na šolo s prilagojenim programom. Bil sem globoko zaznamovan. Vendar sem to bitko že zdavnaj dobil, zato se v to zgodbo tukaj ne bi spuščal.

Kljub nekaterim slabim izkušnjam imam to obdobje v najlepšem spominu. Odraščal sem v relativno varnem okolju, kjer sem na lastne oči videl in spoznal, da se preprosti ljudje lahko dobro razumejo, si pomagajo in se obiskujejo vse dokler ne dovolijo, da jih zaslepi politika sovraštva in izključevanja. Prav zato si nisem znal razložiti, kako je lahko prišlo do tragedije razpada Jugoslavije in pozneje do grozot v Srebrenici? Kako se lahko človek tako zverinsko spreobrne proti sočloveku, ko pa smo se v mojem majhnem kraju vsi spoštovali, razumeli in si stali ob strani?

S časom, ko je moja generacija vrstnikov in prijateljev odraščala, so se stiki med nami počasi izgubili. Vsak je šel na svojo stran in po svoji poti. Sam sem bil eden redkih, če ne celo zadnji iz svoje generacije, ki je študiral vse do doktorata. Moje raziskovanje je zato začelo dobivati širše dimenzije in globlji pomen. Spomnim se potovanja z vlakom v Beograd leta 2010, ko sem bil že dovolj odrasel, da sem na svet gledal z večjo zrelostjo in razumevanjem. Ena zgodba, ki sem jo takrat slišal, mi je ostala globoko v spominu in mi še danes ne da miru.

Na poti sem spoznal starejšega moškega, Srba iz Bosne, ki se je vračal iz Slovenije nazaj v Srbijo. Povedal mi je svojo življenjsko zgodbo: ko je leta 1991 izbruhnila vojna v Sloveniji, je odšel v Bosno, saj je samozavestno in globoko v srcu verjel, da tam ne bo nikoli vojne. Ko so ga prijatelji v Sloveniji svarili, da utegne prav v Bosni najbolj počiti, se je temu le smejal. Tam je imel muslimanske prijatelje, sosede, ljudi, ki so tako kot on verjeli v enako idejo bratstva, enotnosti in sožitja.

Toda ko se je vojna razširila v Bosno, je komaj ušel pred smrtjo. Nazaj v Slovenijo se ni mogel vrniti, ker je postal eden izmed tistih, ki so jih slovenski uradniki izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, zato je ostal brez potnega lista. Končal je kot begunec v Srbiji, kjer so ga poslali na Kosovo, kjer je doživel še eno tragično vojno. Vse, kar mu je ostalo, je bila družina v Sloveniji. Če sem ga prav razumel, je bil poročen s Slovenko, s katero je imel otroke, a jih zaradi vojne in posledic izbrisa dolgo časa ni mogel videti.

Pri življenju ga je ohranjalo le upanje, da se bo nekoč znova obnovilo staro prijateljstvo med Srbi, muslimani in Hrvati, ki mu bo omogočilo živeti kot nekoč v miru, med ljudmi, ki jih ima rad. Verjel je v možnost neke nove, skupne prihodnosti, verjel je v idejo »devete dežele«, kjer bi človek lahko obstajal onkraj meja, sovraštva in razdeljenosti.

Njegova zgodba je boleč opomin, da so za tragedije, ki uničujejo človeška življenja, skoraj vedno krivi politiki, ki postavljajo razdiranje, ideologijo in lastne koristi pred skupno dobro. Navadnim ljudem je bilo in jim je še vedno onemogočeno normalno življenje, ne zaradi sovraštva med njimi, temveč zaradi sovraštva, ki jim je bilo vsiljeno od zgoraj, medtem ko so ga od spodaj nekritično sprejeli.

Ob današnji 30. obletnici genocida v Srebrenici se moramo vsi znova spomniti, da v vojnah vedno trpijo preprosti ljudje. Takrat so trpeli tako Srbi, Hrvati in Bošnjaki, ki so bežali, izgubljali svoje najbližje, dostojanstvo in domove. Vendar pa je tisto, kar se je zgodilo v Srebrenici, to je načrtno ločevanje moških od žensk in organizirano pobijanje več kot 8.000 ljudi genocid, ki se nikoli ne bi smel zgoditi.

To ni bil le zločin vojne, temveč zločin brezčutnosti, brez empatije, brez človečnosti Storili so ga ljudje, ki jih je vodilo slepo, zverinsko sovraštvo, ne pa sočutje ali človečnost. To dejstvo je treba vedno znova ponavljati, ker resnica ne sme podleči politiki, manipulaciji ali pozabi, sicer se bo tragedija ponovila v morda še hujši obliki.

Naj bo ta obletnica opomin, da se sovraštvo ne rodi med običajnimi ljudmi. To vem, ker sem živel med njimi in iz lastne izkušnje vem, da ljudje, ki ne živijo pod oblastjo, ki bi sistematično zastrupljala ozračje, lahko živijo v miru s komerkoli. Vsaka vojna se začne z besedami, z razčlovečenjem, z ideologijo, ki ljudi razdeli na »nas« in »njih«. In na koncu za blodnje in grehe politikov vedno plačujejo tisti, ki si želijo le eno: preprosto živeti in ustvarjati v miru.

Zato se moramo danes in vsak dan znova vprašati: kakšen svet želimo zapustiti prihodnjim rodovom? Svet sovraštva, zidov in izključevanja ali svet spominjanja, sprave in skupnosti?

Če želimo na to vprašanje odgovoriti iskreno, moramo najprej priznati, kako se je vse to sploh lahko zgodilo. Sovraštvo se ne rodi nenadoma in ne vznikne iz praznine. Rodi se najprej iz strahu, ki ga hranijo laži. Rodi se iz neznanja, ki slepi ljudi, jim jemlje sposobnost razumevanja in sočutja. Rodi se iz molka in brezbrižnosti. Rodi se tam, kjer ljudje v prvi vrsti nehajo razmišljati s svojo glavo in dovolijo, da namesto njih govorijo ideologije in manipulacije.

Ne smemo si zatiskati oči pred resničnostjo in se zapirati v udobne mehurčke iluzij. Spomin, resnica in pogum, da jih ohranimo žive, so edino zdravilo proti ponovitvi tragedije. Vse je odvisno od nas, od preprostih ljudi, od tega, kako bomo sprejemali odločitve in kako bomo ravnali drug z drugim.

Vsak izmed nas nosi del odgovornosti za to, ali bo prihodnost temeljila na ponavljanju starih zablod ali na pogumu, da jih presežemo, da postanemo graditelji sveta, v katerem se človek človeku ne bo več spreobrnil v zver.

Ko selektivni spomin postane politično orožje

A ni nenavadno, da se Evropski parlament ukvarja s polpreteklo zgodovino Slovenije ter s sprejemanjem resolucij poziva našo vlado k ohranjanju spomina na žrtve komunizma, medtem ko ob dejanskemu genocidu, ki se odvija pred našimi očmi v Gazi, namenja le mlačne besede in humanitarne prošnje?

Slovenske žrtve povojnih pobojev in komunističnega nasilja so bile v zadnjih treh desetletjih že večkrat pietetno počaščene. Po vsej Sloveniji stojijo spomeniki in obeležja, redno potekajo spominske slovesnosti, mediji jim namenjajo pozornost, številne družine pa so prejele odškodnine in popravo krivic na podlagi posebnih zakonov, sprejetih po osamosvojitvi. Nihče ne zanika njihovega trpljenja, prav tako ne zločinov, ki so se zgodili.

A prav zato je še toliko bolj nedostojno, da se njihovo trpljenje in tragična usoda zlorabljata za politična obračunavanja in ideološke spopade, ki z resničnim spoštovanjem do žrtev nimajo prav nobene povezave. Namesto, da bi si politika enotno prizadevala za mir, varnost in socialno pravičnost, obuja duhove preteklosti in razdvaja narod tam, kjer bi bila potrebna zrelost, spoštovanje in skupna vizija prihodnosti.

Do danes Evropski parlament ni sprejel nobene resne ali pravno zavezujoče resolucije, ki bi z enako jasnostjo, odločnostjo in politično voljo, kot to redno počne pri obsojanju polpreteklih zločinov v vzhodni Evropi ali denimo pri uvajanju ostrih sankcij proti Rusiji, obsodil množično trpljenje Palestincev ali pozval h konkretnim ukrepom proti storilcem.

Evropski parlament je z omenjeno resolucijo opoziciji, ki se noče odpovedati čaščenju poražencev druge svetovne vojne, ponudil novo politično orodje za napade na vrednote narodnoosvobodilnega boj, ki so dejansko postavile temelje državnosti, ki jo imamo danes. Ta politična instrumentalizacija preteklosti ne le razdvaja našo družbo, temveč spodkopava zgodovinsko resnico in spomin na tiste, ki so se borili proti okupatorju in fašizmu.

Zakaj glasovi Evropskega parlamenta vztrajno molčijo, ko se na sosednjem Hrvaškem pod krinko domoljubne kulture in skozi uradne prireditve še naprej ohranja in celo poveličuje spomin na ustaštvo, eden najbolj zločinskih režimov v novejši evropski zgodovini, ki so se ga zaradi brutalnosti sramovali celo nacisti? Nedavno smo bili znova priča razvpitemu koncertu pevca Thompsona, kjer se brez zadržkov razkazujejo ustaški simboli in vzklikajo parole, ki slavijo nekdanji fašistični režim. Koncerta so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenske desnice, ki točijo krokodilje solze ob govorjenju o zločinih komunizma, medtem ko se niso pripravljeni iskreno in pietetno pokloniti spominu na žrtve domobranstva, ustaštva in klerofašizma. Ta dvojna merila razkrivajo, da v resnici ne gre za iskreno skrb za žrtve ali za resnicoljuben zgodovinski spomin, temveč za politični obračun, ki se ga vodi preračunljivo, s selektivno amnezijo in namerno ter načrtnim izkrivljanjem preteklosti.

Ko ideja miru postane farsa

Naj kot zgodovinar spomnim, da je bil tudi Adolf Hitler nekoč nominiran za Nobelovo nagrado za mir. A med nominacijo Adolfa Hitlerja in Donalda Trumpa obstaja bistvena in zelo velika razlika.

New York Times, december 1934 edini poroča o nenavadnem predlogu za nominacijo

Prvič se je Hitlerjevo ime v povezavi z Nobelovo nagrado za mir pojavilo že leta 1934. Takrat je bila ideja o njegovi kandidaturi sprožena neuradno in nikoli formalizirana, saj je povzročila splošno ogorčenje, postala tarča hude kritike ter predmet posmeha.

Slovenski izseljenski časopis Ameriška domovina je februarja 1939 kot edini poročal o nominaciji Hitlerja za Nobelovo nagrado za mir.

Edina uradna nominacija Adolfa Hitlerja za Nobelovo nagrado za mir je sledila šele leta 1939, ko ga je švedski poslanec, socialdemokrat in znani antifašist Erik Brandt resda formalno predlagal. A se je hitro izkazalo, da je šlo za sarkastično gesto, s katero je Brandt želel izraziti protest proti takratnemu resnemu predlogu, da bi Nobelovo nagrado za mir podelili britanskemu premierju Nevillu Chamberlainu. To je bil prav tisti Chamberlain, ki je leta 1938 v Münchnu popustil Hitlerjevim agresivnim zahtevam glede razkosanja Češkoslovaške in se nato vrnil domov, samozavestno razglašajoč, da je Evropi prinesel »mir v našem času«.

Časnik The New York Times je januarja 1939 o nominaciji poročal kritično in z začudenjem.

Brandt je s svojo provokativno nominacijo želel opozoriti na naivnost in nevarnost nagrajevanja politike, ki je popuščala diktaturam po svetu. Njegov predlog je bil kmalu nemudoma umaknjen in nikoli resno obravnavan, saj je Iniciativni odbor za podeljevanje Nobelovih nagrad razumel sporočilo in posledično sklenil, da za leto 1938 ne bodo nikomur podelili Nobelovo nagrado za mir. Kmalu za tem je izbruhnila druga svetovna vojna. 

Danes, leta 2025, pa imamo opraviti s povsem drugačno situacijo. Izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki ga poleg domačih korupcijskih obtožb preganja tudi Mednarodno kazensko sodišče v Haagu zaradi suma vojnih zločinov v Gazi, predlaga ameriškega predsednika Donalda Trumpa za Nobelovo nagrado za mir. Tokrat ne gre za sarkazem ali protest, temveč za resen predlog, ki ga poganjajo konkretni geopolitični interesi.

RTV poroča o resnem predlogu za Trumpa.

Ob tem velja spomniti, da je Nobelovo nagrado za mir leta 2009 prejel tudi Barack Obama, čeprav v času svojega predsedovanja ni končal nobene vojn, nasprotno, več konfliktov, med drugim v Libiji, Siriji in Afganistanu, je bilo pod njegovo administracijo celo podžganih ali razširjenih. Tudi ta odločitev je sprožila kritike o prazni simboliki in izpraznjenosti nagrade, ki vse bolj služi političnim sporočilom, namesto da bi nagrajevala dejanske dosežke na področju miru.

Če je bila Brandtova nominacija Hitlerja zgolj sarkastična in jasno oblikovana kot protest proti nevarni politiki popuščanja, se velja vprašati: kaj naj si potem mislimo o današnjih resnih predlogih, kot je Netanjahujeva podpora Trumpovi kandidaturi? Kakšen je resnični namen takšne nominacije? Je to poskus vsiljevanja predstave o miru, ki temelji na prevladi in unilateralnih interesih, ali morda načrtna normalizacija vojnih politik skozi simboliko mirovnega priznanja? In še pomembneje: zakaj danes ni skoraj nikogar, ki bi si upal na to jasno opozoriti?

Pred našimi očmi razpadata tako mednarodna ureditev kot tudi vsa kredibilnost Zahoda. In kaj počnejo naši vladajoči politiki? Podpirajo »Daddya« in mu ploskajo. Nikjer nikogar, ki bi si upal udariti po mizi in reči: dovolj je bilo! Vendar lahko to gesto namesto njih storimo mi, državljani Slovenije, z glasovanjem proti višanju izdatkov za vojaške namene in za izstop iz NATO pakta. Seveda če nam bodo referendum o tem vprašanju sploh dovolili.

Za konec naj poudarim, da so vodilni politiki v preteklosti, v času vzpona nacizma, premogli bistveno več občutka za pravičnost, politično ironijo in moralno presojo, kot jo srečujemo danes, ko se ideja miru vse bolj trivializira in zlorablja za ozke politične koristi.

Kaj nam to pove o sodobni politični praksi? Nič dobrega. Razkriva njeno moralno praznino, oportunizem in pripravljenost, da se vrednote, kot sta mir in pravičnost, brez zadržkov zlorablja za lastne koristi. Zato ne pozabimo: vsa oblast izhaja iz ljudstva in prav ljudstvo ima moč reči: dovolj je bilo.

Kdo in zakaj si želi »slovenskega Thompsona«?

V zadnjih dneh je precej prahu dvignil koncert razvpitega hrvaškega nacionalista in zagovornika tako imenovanih »tradicionalnih vrednot« Marka Perkovića Thompsona. Čeprav se je na njegovem koncertu zbralo nekaj sto tisoč oboževalcev, me to sprva ni posebej pritegnilo. Šele ko so se oglasili nekateri domači predstavniki slovenskih »tradicionalnih vrednot«, ki so začeli javno pozivati k temu, da bi tudi Slovenci radi imeli svojega »Thompsona«, mi je postalo jasno, kakšno kulturo si želijo in kakšna naj bi bila po njihovem mnenju družbeno sprejemljiva in zaželena »slovenska kultura«.

 

Foto: Cropix

Povezava med politiko in kulturo se mi zdi iz več vidikov nevarna in globoko problematična. Umetnost bi morala ostati avtonomen prostor svobodnega izražanja, ne pa postati sredstvo za utrjevanje političnih ali ideoloških sporočil. Tovrstno instrumentalizacijo umetnosti smo dobro poznali že v prejšnjem sistemu, ko je partija s svojim aparatom in izrazitim ideološkim nadzorom določala, kakšna umetnost in kultura sta sprejemljivi za socialistično družbo.

Tudi takrat so svoja omejevanja opravičevali z »dobrimi nameni« in se sklicevali na tako imenovane »moralne norme« ter zaščito mladine pred neprimernimi vsebinami. Kaj drugega pa danes počnejo novodobni moralisti in zagovorniki »tradicionalnih vrednot«, kadar napadajo določene oblike kulture? Še več. Najprej jih diskreditirajo, češ da so ustvarjalci za svoje delo bili plačani iz javnih sredstev. Kakšen greh! Torej bi po njihovo morali delati zastonj? Še huje: Nekateri celo predlagajo, naj umetniki svojo kulturo preprosto prodajajo na trgu, kot da bi bila kultura zgolj stvar ekonomije ponudbe in povpraševanja. Umetnost enačijo s tržnim blagom, ne da bi upoštevali njeno družbeno, kritično in ustvarjalno vlogo.

Pravzaprav se mi zdi absurdno, da politiki, ki so sami plačani iz javnega denarja, napadajo umetnike, ker so prav tako prejemniki javnih sredstev. Gre za dvoličnost, ki razkriva, da kritika ni usmerjena v pravičnost ali gospodarno rabo sredstev, temveč v nadzor nad vsebino, v poskus oblikovanja kulture, ki naj služi političnim ciljem in ne svobodnemu izražanju. Vsako kritiko svoje politike dojemajo kot obliko nehvaležnosti, izdaje ali celo sovražnosti, kot da bi še vedno živeli v fevdalizmu, kjer naj bi bili ljudje podložni svojim gospodarjem in jim brezpogojno izkazovali spoštovanje ter svojo ljubezen.

V prejšnjem sistemu so bili umetniki in kulturniki, ki so se držali političnih smernic, deležni določenih privilegijev, kot so finančna stabilnost in javna podpora, medtem ko so tisti, ki so prestopili dovoljene meje in želeli ustvarjati svobodno, pogosto končali na družbenem robu. Vendar pa je ta isti sistem, za razliko od današnjega, delavcem in proletarcem vsaj ponudil otipljive pridobitve: stanovanja, delovna mesta, dostop do zdravstva, šolstva in socialno varnost. Danes pa tisti, ki v imenu novih »tradicij« in »vrednot« ponovno povezujejo politiko z umetnostjo, ne ponujajo ničesar več kot prazne besede in simbolične geste.

Zato so vsakršni sodobni poskusi vnovičnega prepletanja politike in umetnosti, ne glede na politični predznak, nevaren korak nazaj, proti modelu, v katerem umetnost izgublja svojo najdragocenejšo lastnost: svobodo.

Čeprav naj bi danes živeli v svobodni, demokratični in pluralni družbi, se vse prepogosto dogaja, da če ne ustvarjaš »prave« umetnosti, torej takšne, ki se sklada z dominantnimi političnimi vrednotami, tvegaš, da tvoje delo ne bo deležno podpore in s tem tudi možnosti za preživetje. To pa je v resnici lahko še hujše od odkrite cenzure, saj ustvarjalcev ne utišajo s formalnimi prepovedmi, temveč z ekonomskim izključevanjem, kulturno marginalizacijo in tiho diskreditacijo. To pa je hujše od kulturne izolacije, ki se je dogajala v prejšnjem sistemu.

Kot nekdanji mestni svetnik sem dobro spoznal razliko med kulturo, ki jo ustvarja svobodna, talentirana in neodvisna mladina, ter tisto, ki je podprta s političnim kapitalom. Prav zato vem, o čem govorim, in razumem, kam pes taco moli, ko se pojavljajo pozivi k »slovenskemu Thompsonu«.

Smiselno se je vprašati, zakaj slovenski tradicionalisti vztrajno poskušajo politično preferirati in institucionalizirati podporo glasbi in kulturi, ki poveličujeta krščanske vrednote, družino, vero in domovino? Razlog je preprost: brez takšne kulturne podlage ne morejo ustvariti svoje mladine, svojega političnega podmladka, ki bi množično prihajal na koncerte, prireditve in druge družbene dogodke, kjer lahko politika neposredno promovira svoj program ter utrjuje in reproducira svojo ideologijo.

Vsaka populistična politika nujno potrebuje »kruha in iger«, brez katerega ne more obstati. Glasba in kultura tako postaneta priročni orodji za mobilizacijo množic, za čustveno identifikacijo z določenimi vrednotami ter za krepitev občutka skupnosti, ki pa je v resnici politično nadzorovana in usmerjana kategorija v volilnih imenikih. Gre za nadaljevanje kulturnega boja z drugimi sredstvi, skozi glasbo, simboliko in ritualizacijo, namesto s konkretnimi političnimi ukrepi, ki bi dejansko izboljšali materialni položaj državljanov, še posebej mladih.

Vprašajmo se torej, kaj nam takšna politično sprejemljiva kultura sploh prinaša? Bo prinesla več dostopnih stanovanj? Višje plače? Krajše čakalne vrste v zdravstvu? Boljše pogoje dela? Nova delovna mesta? Boljši kruh? Seveda ne. Poglejmo samo na sosednjem Hrvaškem, kjer kljub pompoznosti nacionalističnih koncertov veliko število mladih odhaja v tujino ali dela doma za mizerno plačilo. Politikom, ki zagovarjajo takšno poneumljanje in izpraznjeno ritualizacijo »vrednot«, bo ta kultura prinesla več političnega kapitala in oblasti. Narodu pa le prazne parole, kulturni kič in vse večjo revščino, tako materialno kot duhovno. In tako se začarani krog sklene.

Za konec lahko ugotovimo, da današnje politiziranje kulture ni nič manj ideološko od tistega, kar so nekoč izvajali starokopitni partijci v Sovjetski zvezi ali tako imenovani »inženirji duš«. Kakšen standard in kakovost življenja je tovrstna politika proizvedla, ni treba posebej poudarjati. Slovenska desnica nas vseskozi opominja, da še nismo opravili z dediščino komunizma, ker da ne obsojamo vseh totalitarizmov enako? Vendar to, kar počnejo sami, predstavlja postopno degradacijo demokratične in svobodne družbe ter poskus vzpostavitve nadzorstvenega, celo totalitarnega sistema skozi demokratično preobleko in s pomočjo politično korektne korupcije. V obeh primerih gre namreč za isto logiko: za instrumentalizacijo umetnosti kot orodja za doseganje političnih ciljev, za oblikovanje državljanov, ki bodo mislili, čutili in delovali v skladu z vnaprej določenimi normami in ideali.

Politična desnica ima že dolgo časa pripravljen načrt kako radikalno preurediti slovensko družbeno krajino: ukiniti financiranje vsem, ki ustvarjajo svobodno in kritično, ter vzpostaviti nova merila, ki bodo javna sredstva preusmerila v roke njihovih politično zvestih izbrancev. V zameno bodo politično profilirani posamezniki vračali politikom usluge s podporo njihove agende in utrjevanjem njihovega sporočila v javnosti.

Enako velja na vseh drugih področjih: od najmanjših gradbenih projektov na lokalnem nivoju do medijev, javnih zavodov, gospodarstva in šolstva. Vse, česar se dotaknejo, poskušajo prilagoditi svojim interesom, svoje ljudi postaviti na ključna mesta in nadzorovati tokove denarja ter informacij. Gre za sistematično ugrabitev družbenih podsistemov, kjer strokovnost, ustvarjalnost in svoboda nimajo več nobene teže, saj v takem koruptivnem sistemu šteje le lojalnost.

Najhuje je to, da pri tem ne gre za nobeno skrivnost. Podobno so poskušali doseči na RTV in Slovenski tiskovni agenciji (STA), ko so bili na oblasti. Želeli so filtrirati vsebine, ki so bile do njih kritične, ter preusmeriti tokove denarja in vpliva v roke tistih, ki bi javnost obveščali v skladu z njihovo različico »resnice«, to je resnice, ki bi jo narod brez vprašanj sprejel.

Pri tem delujejo odkrito, brutalno in povsem brez sramu. Njihovo ravnanje jasno kaže, kako globoko prezirajo ljudi. Predvsem pa podcenjujejo vas, navadne ljudi. Prepričani so, da ste dovolj naivni (beri neumni), da boste kupili njihovo prirejeno resnico in jim še ploskali, medtem ko vam počasi jemljejo tisto najdragocenejše: svobodo mišljenja, svobodo izražanja in pravico do kritične besede, ki vedno izhaja iz transparentno predstavljenih podatkov.

Zato ni naključje, da so zagledani v Thompsona, ki kot glasbenik svojo podobo gradi na skrajno desnih in nacionalističnih, militarističnih in verskih sporočilih, pogosto povezanih s temačnimi poglavji hrvaške polpretekle zgodovine. Ne trdim, da tovrstnih glasbenikov, ki s svojo glasbo in sporočili utrjujejo podobne vrednote, ni tudi v drugih državah. Obstajajo praktično povsod, tudi v najnaprednejših evropskih družbah. Vendar ti glasbeniki drugod nimajo primerljivega vpliva, ker se politika v teh državah očitno večinoma ukvarja s konkretnimi družbenimi problemi, z vprašanji socialne varnosti, dostopa do izobraževanja, zdravstva in življenjskega standarda, in svoj fokus ne prelaga na kulturne boje in identitetne spopade.

Ko politika postane ujetnica kulturnega boja, ko ji zmanjka vsebinskih rešitev, takrat poseže po nadomestnih temah, ki burijo čustva in delijo ljudi. Glasba in kultura v tem kontekstu postaneta priročni orodji v rokah tistih, ki nimajo več ničesar resničnega ali pozitivnega ponuditi.

Ponavljam, da smo nekaj podobnega že videli v prejšnjem sistemu. Bolj ko se je socialistični sistem približeval svojemu zatonu, večja je bila potreba po nenehnem poudarjanju takratnih vrednot, ki so jih razglašali v imenu revolucije in socialistične družbene ureditve. Danes se vse to ponavlja, le da se namesto socialističnih idealov poudarjajo »krščanske vrednote« in domoljubje.

A kaj nam koristi takšno domoljubje, če ne prinašajo nobenih otipljivih pridobotev, če ne ustvarja ničesar pozitivnega, temveč le utrjujejo bedo, v katero so ljudje zavoljo koruptivnega sistema globoko zabredli? Prav zato ne presenečajo znamenite besede Samuela Johnsona: »Domoljubje je zadnje zatočišče ničvrednežev.«

S takšnim domoljubjem želijo vzpostaviti popolno družbeno enoumje, v katerem kultura ne služi več ustvarjalnosti, refleksiji ali kritiki, temveč postaja podaljšek oblasti in sredstvo za nadzor nad mislimi in čustvi ljudi. A kultura je ravno nasprotno: prostor svobode, prostor pluralnosti, kjer se raznoliki glasovi srečujejo, prepletajo in celo spopadajo, brez da bi jih katerakoli oblast podrejala svojim političnim ciljem in ambicijam.

Zato se upravičeno sprašujem: v čem se sodobna politika desnice, ki želi z glasbo, umetnostjo in kulturo nadzorovati misli in srca ljudi, sploh še razlikuje od najbolj totalitarnih režimov preteklosti?

Narod puntarjev, ne hlapcev

Ko berem izjave naših politikov, ki zadnje čase izražajo zaskrbljenost zaradi poziva premierja Roberta Goloba v zvezi z napovedanim referendumom o izstopu iz Nata, se ne morem znebiti občutka, da v resnici izražajo nekaj drugega: občutek sramu, ker zastopajo narod, ki si upa biti kritičen do njihovega vladanja.

Slovenci niso narod hlapcev, temveč narod puntarjev, tako kot mnogi drugi narodi Balkanskega polotoka. Skozi zgodovino so vedno znova pokazali pripravljenost na upor, kadar so se ustvarili pravi pogoji za to, bodisi zaradi zunanjega zatiranja bodisi zaradi notranjih družbenih krivic.

V vsakem narodu obstajajo sile ter interesi, ki so pripravljeni služiti katerikoli oblasti, le da ohranijo svoj položaj ali koristi. To so t. i. subpasionarne sile, pasivne, konformistične družbene skupine, ki skušajo ohranjati obstoječi red in se ukloniti prevladujočim tokovom. A hkrati se vedno znova prebujajo tudi pasionarne sile, to so tisti posamezniki ali skupine znotraj naroda, ki s svojo energijo, vizijo in pripravljenostjo premikajo družbo naprej.

Ko se naši politiki jezijo nad uporniškimi pobudami, se v resnici jezijo nad samim dejstvom, da jim nikakor ne uspeva ukrotiti pasionarnega »duha upora«, kot to od njih pričakujejo »globalni gospodarji«, ki so vzpostavili sistem, v katerem prevladujejo subpasionarne sile konformizma, pasivnosti in brezpogojna podložnost avtoriteti. Slovenija je v tem pogledu posebna, saj tu še vedno obstaja nekakšno naravno ravnovesje med pokornostjo in uporom oz. med subpasionarnostjo in pasionarnostjo.

Tega se naši politiki dobro zavedajo, zato poskušajo svoje delovanje preusmeriti v »kulturni boj«, namesto v resničen boj za pravičnost in skupno dobro vseh. Namesto da bi gradili politiko povezovanja, sodelovanja in skupne vizije prihodnosti, se vedno znova vračajo k politiki razdvajanja, iskanja notranjih sovražnikov in discipliniranja misli. Prava moč naroda ni v slepi pokorščini, temveč v sposobnosti, da zna braniti temeljne vrednote: svobodo, dostojanstvo in pravičnost za vse.

Kdor se boji lastnega naroda ali ga prezirljivo podcenjuje, bo vedno znova trčil ob ta uporniški značaj, ki je na tem prostoru globoko zakoreninjen v zavesti ljudi. Kdor pa zna modro in pogumno krmariti med tema silama, med pokornostjo in uporom, lahko vodi državo dobro, pravično in v skladu z voljo ljudi.

A tega naši politiki očitno niso sposobni. Zanimajo jih le funkcije in kariera. Njihove izjave zato ne razkrivajo le političnega razočaranja, temveč predvsem globok občutek nelagodja in sramu: sramu, ker zastopajo narod, ki se ne uklanja brez vprašanj, temveč ostaja narod upornikov in puntarjev.

Kako so me prikrajšali za glas proti NATO paktu

Dobro se spominjam žalostnega 23. marca 2003, ko je v Sloveniji potekal referendum o vstopu v NATO pakt. Takrat je že divjala vojna v Iraku, ki ga je ZDA napadel pod lažnim izgovorom, da tamkajšnji režim skriva orožje za "množično uničevanje". Doma so nas skoraj vsi politiki enotno prepričevali, da je članstvo v NATO najboljša in edina garancija za varnost ter svetlo prihodnost Slovenije.

Naslovnica na RTV.

Kasneje se je izkazalo, da je bila okupacija Iraka le ena izmed mnogih potez, ki so destabilizirale Bližnji vzhod in sprožile verigo dogodkov, zaradi katerih se je tudi v Evropi razširil terorizem in radikalizem. Svet pa je postal bistveno bolj nevaren in nestabilen.

Seveda sem bil takrat zelo razočaran, ker se referenduma o NATO nisem mogel udeležiti. Močno sem si želel izraziti svoje nasprotovanje članstvu, a povabila nisem prejel, saj sem polnoletnost dopolnil šele oktobra tistega leta. Čeprav vem, da moj glas ne bi spremenil končnega izida, sem čutil, da mi je bila storjena krivica. Bil sem prikrajšan za pravico, da izrazim svoje stališče o najpomembnejši temi za prihodnost naše države.

Kot trenutno kaže se mi bo mogoče ponudila nova priložnost, če bo seveda predsednik vlade dr. Robert Golob držal obljubo in državljanom omogočil referendum o vprašanju: ali želimo ostati članica zveze NATO ali ne. Verjemite mi, da bi še iz groba vstal, če bi bilo treba, da oddam svoj glas za izstop. In prepričal bom vse, ki jih poznam, naj storijo enako. Komaj čakam, da vidim kaj se bo zgodilo. Pa še na simboličen dan, dan borca!

Živa meja, ki je rasla z nami, je padla

Danes sem izvedel, da ni več žive meje pred blokom, kjer sem nekoč odraščal in preživel pomemben del svojega življenja. Ta živa meja je bila starejša od mene. Zasadili so jo prvi stanovalci kmalu po tem, ko so v času Jugoslavije zgradili blokovsko naselje Javornik za potrebe delavcev železarne Ravne. Ironično je, da so jo podrli prav danes, le dan potem, ko sem našel svojo otroško risbo, na kateri sem z zeleno barvico posebej označil in poudaril, kako zeleno in urejeno je bilo nekoč vse okoli našega bloka. Tudi živa meja je bila na risbi skrbno začrtana s črno barvico, kot nekaj, kar je spadalo tja, kar je imelo svoj pomen in prostor. Enako velja za drevesa in drugo grmovje.

Julij 2025

Podrli so tudi sosednjo živo mejo, ki jo je našemu bloku nekoč poklonil starejši gospod iz bližnjega vhoda. Verjel je, da bomo po njegovi smrti zanjo lepo skrbeli. Dobro se spomnim, kako so jo takrat s skrbnostjo izkopali in v karjolah prenesli do našega bloka. To je bil zame kot otroka poseben dogodek, nekaj, kar me je naučilo, da je treba za naravo skrbeti in jo negovati.

Danes je vse to izginilo. Brez pravega razloga, povsem brez potrebe. Izgovor, da so živo mejo morali odstraniti zaradi gradbenih del, ne zdrži. Spomnim se, da so že v začetku devetdesetih na istem mestu polagali napeljavo za garaže, tudi takrat so kopali in gradili, pa živa meja ni bila nikomur v napoto. Kot otroci smo se skrivali v izkopih in jarkih, igrali in raziskovali, a nihče ni posegal v zelenje. Takrat so še spoštovali prostor.

Junij 2022

Na hišnem svetu smo pod vodstvom pokojnega tovariša Rotovnika, ki so se ga vsi po malem bali, dosegli, da je gradbeno podjetje moralo po zaključku del okolico vrniti v prvotno stanje. Če smo kot otroci kaj poškodovali, so hitro izvedeli, kdo je bil kriv, in starši so nas postavili na pravo pot. Imeli smo tudi hišnika, tovariša Leskovška, ki je z veliko požrtvovalnostjo skrbel za okolico, praktično zastonj, le iz občutka dolžnosti do skupnosti.

Živa meja je bila del prostora, del našega sveta. Nikogar ni motila, enako kot drevesa in grmovje, ki so soustvarjali podobo našega naselja. V njihovem zavetju so si dom našle ptice, ježi in druge drobne živali, ki so tiho skrbele za naravno ravnovesje, ki ga do zdaj očitno nismo znali ceniti, posledice pa bomo v prihodnje še kako čutili. Stanovalci smo skupaj skrbeli za okolico, čistili, sadili in popravljali. Danes te vzajemnosti skoraj ni več in počasi izginja. Vsak skrbi le zase, vsak se zapira v svoj svet.

Moja risba soseske, ki sem jo narisal, ko sem bil star 10 let.

Ne nasprotujem temu, da imajo nove generacije drugačne predstave o prostoru in okolju. Prav je, da vsak čas prinese nekaj svojega. A vendar me žalosti, da si želijo le še prazno zelenico, brez živih mej, brez dreves, brez rož, brez skrbi in brez dela. Kot da dom pomeni le štiri stene, le notranjost. Pa vendar: če je že zunanjost prazna, kako prazno mora biti šele znotraj? Za vse naj po možnosti skrbi nekdo drug, najbolje zastonj. Čakam le, da posekajo še preostala drevesa. Včasih so ljudje sadili, gradili, sodelovali. Danes večinoma podirajo in skrbijo le zase.

Besedilu sem priložil današnjo sliko ter sliko iz google maps junij 2022. Na žalost nimam slike iz začetka 90tih, kjer bi se lahko videlo podobno gradbišče, ampak žive meje takrat niso podrli.