Moji občutki, ko se odpravim na pohod v hribe

Najbolje se počutim takrat, ko se odpravim v hribe in čudovite gozdove. Na začetku, ko narediš prve korake, si z mislimi še vedno v mestu. Slišiš nadležni hrup prometnega vrveža, ki prihaja iz mestnega jedra in bližnje tovarne, ampak višje ko se odpraviš, manj je slišen hrup, ki onemogoča sprostitev v naravi. Prava sprostitev nastopi šele ko se mestni hrup zamenja z zvokom narave, vetra, ptic in drugih živali, ki se potepajo okoli in jih med pohodom, če imaš srečo tudi zagledaš. Gozdne živali nas pridejo pozdraviti, ker je to njihov dom. Morajo preveriti kdo je obiskovalec gozdnega kraljestva. Ko se enkrat znajdeš globoko v njihovem domu te začne prevzemati spokojna tišina. Preklopimo se na zemeljsko frekvenco. Nismo več meščani, ampak gozdni ljudje. V tistem trenutku se osvobodiš vsega slabega na svetu! Zato so pohodi pravi užitek in terapija hkrati. Ko pridemo na nadmorsko višino 1000 m naši grehi postanejo nepomembni. Začnemo si iskati mesto pod najbližjo krošnjo, da lahko pogledamo dolino in mesto kjer živimo. S seboj vzamemo knjigo in v miru berem najljubša dela, dihamo s polnimi pljuči sveži zrak in uživamo na soncu in svobodi. V takih trenutkih se začneš zavedati, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljali za neumnosti. Zato se večkrat odpraviš v hribe, kjer dejansko zaživiš kot človek. Tam si daleč od vsega napolniš dušo in pozitivno energijo, ki jo rabiš, da preživiš v dolini med nesrečnimi ljudmi.

Iskanje sreče ali zadovoljstva?

Večina ljudi hrepeni po sreči. Razmišljajo o karieri, denarju, ljubezni in napredovanju. Vendar so to stanja zadovoljstva, ki nimajo s srečo nobene veze. Sreča ni enaka zadovoljstvu. Srečo lahko ustvarimo v sodelovanju z drugimi ljudmi. Najprej je potrebno razumeti, da je človek socialno bitje. Svoje sreče ne moremo ustvariti brez odnosa in sodelovanja z drugimi ljudmi. Sreča je odvisna od našega ODNOSA, ki ga imamo z drugimi ljudmi okoli nas. Če iščemo srečo zunaj tega okvira in brez odnosov, kot to počne večina ljudi, potem iščemo golo zadovoljstvo. Vsako zadovoljstvo brez navezanosti na srečo oz. človeka je minljivo, zato na koncu ostanemo osamljeni, razočarani in nezadovoljni. Brez dobro negovanih človeških odnosov ni mogoče ustvariti srečnega življenja. Mnogim ljudem primanjkuje človeške bližina, ki je potrebna za temelje prave sreče. Zato se ljudje izgubljajo pri zatekanju k zadovoljstvom. Tako pristanejo v alkoholizmu, drogiranju, spolnih odnosih brez ljubezni, zlorabljajo hrano, zatekajo se v nasilje itd, ker ne razlikujejo iskanja sreče v medčloveških odnosih od iskanja golega in minljivega zadovoljstva.

Za dobre odnose, ki so podlaga za trajno srečo, je potrebno graditi na vrednotah medsebojnega spoštovanja, zaupanja, potrpljenja, ljubezni in sprejemanja drugačnosti. Mnogi ljudje so preveč zaposleni s kritiziranjem drugih, pritoževanjem, zbadanjem, iskanjem krivcev in obsojanjem. Ko popusti učinek zadovoljstva in nastopi praznina duha se razvijejo frustracije, ki zaslepijo naš zdravi razum. V takšnem okolju je težko najti avtentično srečo. Človek se mora najprej prebiti iz goščave začaranega zadovoljstva. Bistveno lažje se je zadovoljiti, kar mnogi zmotno zamenjujejo s srečo. Pijani ljudje niso srečni, ampak zadovoljni, ker so začasno potešili svojo praznino s pijačo. Naslednji dan bodo imeli moralnega mačka, ampak problema ne bodo rešili s ponavljanjem tega vzorca. V potrošniški družbi, kjer televizija in nakupovalne navade narekujejo naš življenjski stil, je težko ostati normalen, kaj šele srečen! Velik korak naprej je zavedanje, da delamo nekaj narobe. Zato je dobro, da beremo misli drugih in se izobražujemo. Samo skupno razumevanje naših napak bo odprlo vrata k osvoboditvi duha in utrdilo pot v tiste navade, ki bodo prinesle srečo. Ne pozabimo, da se sreča vredna samo, če jo delimo z drugimi.