Zakaj nas psi gledajo v oči?

Ste vedeli, da naj bi bili psi edine živali na svetu, ki gledajo človeka naravnost v oči? To počnejo z namenom, da pridobijo informacije, zaupanje in pozornost. S pogledom hrepenijo po igri, hrani, sprehodu ali doživetem druženju. S pogledom nas moledujejo in obožujejo. Kadar naredijo kakšno napako to pokažejo z očmi, bodisi občutek obžalovanja ali kesanja. S pogledom nas lahko hipnotizirajo, če se jim seveda pustimo. Psi bi lahko bili najboljši antropologi, če bi seveda znali govoriti naš jezik, saj poznajo človeka veliko bolje od vseh drugih bitji na svetu. Najbolje nas poznajo po vonju. Nos je njihovo tretje oko. Vse naše gibe postavijo v "pasji kontekst". Recimo kadar se nam zazdi, da je čas za sprehod bodo našo namero zaznali najprej z vonjem, saj se pri nas aktivirajo določeni hormoni, ki jih lahko psi zavohajo, še preden naredimo prve korake. Enako je z drugimi našimi aktivnostmi. Tudi če kakšnega človeka ne sprejmejo smo večinoma odgovorni skrbniki, zaradi izločanja specifičnega vonja, ki ga psi zaznajo kot občutek tesnobe. Zaradi tega prežijo nad nami z opazovanjem in čakajo na potrditev svojih dognanj. Enako počnejo kadar zavohajo druge nevarnosti in bolezni. Če jih znamo v tej smeri pravilno usmerjati lahko postanejo nepogrešljivi lovci, reševalci ali diagnostiki, spet drugi se razvijejo v terapevte, vodnike ali čuvaje. Večinoma postanejo le naši najboljši prijatelji, družinski člani, hišni ljubljenčki.

Pasji svet je bistveno drugačen od človekovega, a vendar tako neločljivo povezan z nami, da bi bila naša življenja brez njih pusta in dolgočasna kot puščava brez oaze. Človek okolico dojema z razumom, pes z vonjem. Raziskujejo s svojim nosom, nato z okusom, na koncu s pogledom. Tudi sluh ima posebno mesto v pasjem življenju, a vendar je stik z očmi za nas pomembnejši, saj daje pečat naši zvezi in jo krepi. Gledajo nas v oči predvsem zato, ker smo za njih verjetno edina bitja na svetu, ki jim vonj ne pomaga razbrati vseh informacij, da bi lahko vedeli kaj točno želimo ali bomo naredili. Večinoma uganejo, zato so se razvili v spretne socialne oportuniste. So vešči zbiralci informacij, predvsem o nas skrbnikih in naših navadah. Niti predstavljati si ne moremo kako pomembna so naša dejanja v korelaciji z vonjavami, ki jih puščamo za seboj. Tako kot oni z repom in uriniranjem pošiljajo sporočila oz. informacije drugim psom, se na podoben način trudijo razumeti mahanje naših rok.

Druge živali, ki so bile predmet raziskav kot npr. konji, krave, mačke in šimpanzi, nas prav tako opazujejo, ampak iz čisto drugih razlogov kot pes. Druge živali nas praviloma ne znajo dlje časa neposredno  gledati v oči, kot to obvladajo psi. Večinoma strmijo v nas kot na objekt in ne gledajo v oči. To ne pomeni, da so te živali manjvredne od psov, ampak nismo jim tako pomembni. Psi nas kot rečeno poskušajo razumeti. Tudi kadar vidimo svojega psa dremati na kavču in ga nekaj časa opazujemo lahko opazimo kako vmes poškili, da nam pokaže svoje radarje. Zaradi tega skrbniki gledamo na svoje kužane kot na majhne otroke ujete v kožuhu štirinožnih živali. Kužani so se navadili sobivati s človekom, saj vedo kaj morajo početi, da bi nam bili všečni. V zameno dobijo hrano in bivališče. Zato so tako prikupni in ljubljeni, njihov pogled je bister in nežen. Psi ne rabijo veliko za svoje veselje, vrnejo pa bistveno več kot prejmejo.

Brez človeka so psi najbolj izgubljene duše na svetu. Z njimi je življenje toliko lepše, česar se zavedajo vsi ljudje dobrega srca. Samo izjemno hudobni ljudje zlorabljajo pse, zato jih družba obsoja. Mnogim se naježi koža, ko slišimo, kako na Kitajskem jedo pse. Naša civilizacija se je na pse čustveno in umsko tesno navezala. Oni s svojim pogledom neprestano iščejo pozornost, da bi v zameno podarili svoje partnerstvo in brezpogojno ljubezen. Želijo biti del naše klape. Napačno je tisto dojemanje, da hočejo biti del našega tropa. To je značilnost volkov, ne pa psov. Oni želijo biti del naše družine. Ko natančno opazujemo pse izgleda kot da bi se del človeka po evolucijski poti nekaj milijonov let nazaj po pomoti razvijal v psu, in to le njegove najboljše lastnosti. Za malo pozornosti so nam večno hvaležni in nikoli maščevalni. Psi brez dvoma ob rojstvu posedujejo najčistejše srce, zato je ključno pravilno socializiranje (pasje šole). Radi se stiskajo k človeku in so raje v naši, kot pa v pasji družbi. Tudi kadar spijo želijo vedeti, da ste kot njihov skrbnik blizu njih in na varnem. Ne glede na svojo starost so vedno pripravljeni na igro, kar recimo ni značilno za večino drugih vrst živali. Volkovi npr., ki so najbližji sorodniki psov se ne igrajo z drugimi odraslimi volkovi, razen kadar so mladiči. Psi so drugačni, zato so v vseh pogledih fascinantna bitja. Kot da bi predstavljali najboljši del človeka, ki ga želimo imeti ob sebi. Kdo ve, morda si tudi oni nekaj podobnega mislijo o nas? Velik pes, ki se je po pomoti razvil v človeka. 

Avtorica Alexandra Horowitz v svoji knjigi Inside of a Dog predstavi pse v drugačni luči  kot smo jih bili vajeni doslej. Predstavi jih iz znanstvenega vidika. V zgodbo vplete svojega psa, ki ga v knjigi večkrat omenja, in dodaja razlage številnih poljudnoznanstvenih izsledkov o vedenjskih vzorcih psov. Avtorica poudari kako pomembno se ji zdi, da je družba v zadnjih desetletjih prenehala gledati na pse kot na zasebno lastnino, ampak kot na posebno vrsto osebnosti, ki se oblikuje kot slika svojega skrbnika in širše okolice. Le tako se lahko oboji zdravo razvijamo in skupaj preživimo najsrečnejše dni na tem svetu. Z njimi postanemo boljši ljudje in obratno. V knjigi lahko preberemo številna druga razmišljanja in razlage, ampak se bom tukaj ustavil, saj ne bi rad pisal obnove, ampak utrinek, torej samo tisto kar se je meni zdelo pomembno zapisat in objavit. Avtorica je napisala še druge popularne knjige o psih. Vendar je to njena prva po moji oceni najpomembnejša.

Skratka, če imate čas in vas zanima kaj več o novih dognanjih v pasjem svetu bo to prava knjiga za vas, čeprav je dostopna le v angleškem jeziku. Mimogrede, avtorica podpira idejo posvajanja psov in mešane pasme, saj meni, da so mešanci dolgoživi in bolj zdravi od t.i. »čistokrvnih«. S to knjigo zdaj bolje razumem zakaj pse dojemamo kot boljše ljudi, saj so se iz opazovanj in gledanja naučili postati hvaležni in zvesti prijatelji.