Nelson Mandela je svoj čas v zaporu krajšal tako, da je obdeloval vrt. Na začetku mu uprava zapora ni želela ugoditi prošnji, vendar je kasneje zaradi vztrajnih prošenj vendarle popustila in dala Mandeli kos zemlje, kjer je začel pridelovati svojo zelenjavo. Prideloval je paradižnik, čebulo, feferone, špinačo, jajčevce, jagode, zelje, brokoli, peso, zeleno solato in cvetačo. Mandela je postal pravi vrtnar, pridelal je toliko zelenjave, da je višek dajal celo paznikom v zaporu in samemu upravniku, veliko pa je porabila jetniška kuhinja, ki je hranila preostale zapornike.
Tukaj bi še dodal, da je Mandela kasneje v enem od intervjujev priznal, da se lahko svoji vitalnosti in dolgoživosti zahvali predvsem strogim pogojem življenja v zaporu, kjer so jedli večinoma rastlinsko prehrano in vsak dan telovadili. Poleg obdelovanja svojega vrta, je moral Mandela vsako jutro telovadit. Vsak dan je opravil 200 trebušnjakov in 200 sklec. Na mestu je tekal 45 minut. Življenje v zaporu je bilo zelo špartansko. Na začetku je bilo zelo strogo, vendar je kasneje Mandela pridobil zaporniško upravo in ječarje na svojo stran. Prosti čas je v zaporu zapravljal tako, da se je naučil njihov jezik Afrikanščino, ki je bila neke vrste popačena nizozemščina. Naučil se je tudi angleščine in tako komuniciral s svojimi zatiralci v njihovem jeziku. Učil se je tudi njihove zgodovine, predvsem burske vojne, kjer je poznal imena generalov znamenitih bitk. Veliko je tudi bral knjige, prebral je veliko literature, razen Tolstojevega Vojna in mir, ki so mu jo prepovedali, saj so ocenili, da bi lahko od tam črpal znanje za svoje prevratniške ideje.
Redno je spremljal tudi rugby, ki je bil nacionalni šport belcev v južni Afriki. Večina temnopoltih je ta šport prezirala, ker so v njem videli simbol svojega zatiranja, Mandela pa je bil nasprotnega mnenja. Menil je, da moraš sovražnika spoznati, zato je s svojimi pazniki in upravo večkrat začel pogovor o tem športu in pohvalil kakšne dosežke ter posamezne igralce, vse to v njihovem jeziku, tako si je pridobil njihove simpatije. Zelo rad je govoril tudi o zgodovini, kjer je komentiral razne bitke, ki so jih bojevali buri v preteklosti. Vse to je pustilo na ljudi, ki so ga poznali izjemen vtis. Bil je preveč karizmatičen, da bi ga lahko spregledali ali ignorirali. Njegovi sojetniki so ga zaradi tega večkrat napadali, ker so mislili, da se Mandela zaradi svojih dejanj podreja belski nadoblasti, vendar so spregledali, da je ravno njegov miroljuben in spravljiv odnos pripomogel k temu, da so postali pazniki in ujetniška uprava bolj popustljivi do zapornikov. Ravno ta odnos ga je na koncu tudi rešil iz zapora.
Zanimivo je predvsem to, da Mandelo niso zaprli zato, ker je sadil rožice, temveč zato, ker je zagovarjal nasilje in celo sam deloval v ilegali proti režimu. Baje ima celo eno življenje na vesti, ampak to so nepreverjene govorice. Kakorkoli, njega je zapor spremenil v Mandelo, ki ga danes poznamo, torej v človeka, ki je za mir, enakopravnost in spravo. To je bistveno. Ko je nekoč razmišljal o svoji preobrazbi je povedal, da mora vsak človek poiskati svoj vrt v življenju. Tako kot rastejo rastline, tako se razvija in raste človek, če se le pusti negovati. Mandela je v zaporu zrasel v zrelo osebnost, čeprav so bili tam težki pogoji, moral se je za 27 let odpovedati svobodi in svoji družini. Žalostno je predvsem to, da lahko človek dozori samo v takšnih težkih pogojih. Danes večina ljudi umre preden sploh dozori. Redki so posamezniki, ki dozorijo zunaj teh pogojev. Ta zgodba naj bo nauk za vse nas, ki smo na svobodi, da izkoristimo svoj trenutek in naredimo iz sebe človeka, ki bo vreden lepega spomina za naše zanamce. Življenje ima vrednost šele takrat, kadar delamo dobro, saj so samo sadeži dobrote najslajši in zato vredni vsakega spomina. Mandela bo vsekakor ostal v najlepšem spominu vseh ljudi, ki so za mir in nenasilje. Življenje Nelsona Mandele je dokaz da se lahko vse doseže tudi na lepši način, brez nasilja. Naj počiva v miru, čeprav njegovo delo ne bo počivalo, saj bo vztrajalo naprej in na koncu tudi zmagalo.
Objavljeno v Večeru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar