petek, 18. december 2020

Kako sem se naučil brati in utrinek knjige Šola, kam greš?

Med prebiranjem knjige Šola, kam greš?, ki kritično obravnava naš šolski sistem in raziskuje, kako bi lahko bil boljši, sem se spomnil zanimivega utrinka iz svojega otroštva, ki bi ga rad podelil z vami. Moja kužana Lucky in Lumpi sta med prvimi radovedno prisluhnila moji zgodbi.


Spomnim se dneva, ko sem se naučil brati. To je bil najlepši trenutek mojega otroštva. Sedel sem v učilnici, ki je danes spremenjena v šolsko knjižnico. Kakšno naključje! Bil je lep sončen jesenski dan. Kot prvošolčke so nas postopoma začeli učiti brati in pisati. Jaz sem bil zaradi tega med poukom velikokrat zamišljen. Raje sem strmel skozi okno in opazoval čudovito naravo, grmovje, drevesa, oblake in ptičke, ki so svobodno letale sem ter tja in se igrale. Večkrat sem se zazrl v pot, ki je vodila domov. Tam me je nestrpno čakal moj papagaj Miki. Bil sem eden tistih prvošolčkov, ki res niso marali šole, saj sem se v njej počutil prikrajšanega za svobodo igranja in gibanja. V šoli sem se počutil zaprto, utesnjeno in nenaravno. Velikokrat sploh nisem vedel, kaj tam počnem. Zunaj se je pred mojimi očmi dogajalo vse, kar bi me utegnilo zanimati. Lahko bi reševal kakšno ranjeno ptico, pomagal najti dom izgubljeni mački ali raziskoval nove poti v gozdu. Tu v šoli pa sem moral sedeti pri miru in poslušati »tovarišico«.

Vendar sem tistega dne osvojil najpomembnejšo snov na svetu. Naučil sem se brati kot zadnji v svoji generaciji. Že pred mojim vstopom v osnovno šolo sta me starejša brata učila abecedo. Znal sem napisati ali prebrati vsako črko posebej, nisem jih pa znal povezati v besedo. Povezovanje črk v besede in besed v stavke mi je povzročalo silne težave. To je bil zame velik miselni napor. Ko so moji sošolci brali in sledili tekstu, me je tovarišica večkrat zalotila, kako strmim skozi okno, namesto da bi sledil besedilu. Takrat me je z ostrim in povišanim glasom vedno poklicala: »Milan, beri naprej!« Tako sem se zbudil in znašel v učilnici. Pred menoj je neusmiljeno stalo berilo, iz katerega so vsi sošolci brali brez težav. Jaz pa sem gledal v besedilo in se čudil, kaj sploh gledam, čeprav je bilo opremljeno z vsemi slikami, ampak mi to ni veliko pomagalo. Ko sem prišel na vrsto za branje, sem večkrat obmolknil. Včasih sem celo upal, da me bodo prezrli, ampak se to ni zgodilo. Vedno sem bil tiho. Ko me je tovarišica poklicala, naj berem besedilo naprej, sem se enkrat celo zjokal, saj sem vedel, da nečesa ne delam prav, pomagati pa si ne znam. Besedilo me je spominjalo na pomešane hieroglife in kitajske pismenke.

Tistega lepega jesenskega dne pa se je zgodil čudež. Kot po navadi sem bil spet nepozoren in odsoten. Tako rekoč sem se vživel v svoj miselni svet. Nisem sledil tekstu, niti me ni zanimalo, kaj sošolci berejo. Raje sem zamišljeno strmel skozi okno in čakal, da zazvoni zvonec. Tovarišica me je opazila in rekla: »Milan, beri naprej!« Ko sem se zbudil iz svojih sanj in pogledal v berilo, se mi je nekaj posvetilo. Naenkrat nisem več videl hieroglifov in pismenk. Vsaka beseda je imela zraven narisano tudi sliko za lažje razumevanje (avto, hiša, sonce). Čeprav nisem vedel, kje smo sploh ostali, sem začel brati od začetka do konca. Tokrat so za razliko od mene obnemeli vsi drugi in gledali vame. Tako sem bral in bral skoraj do konca besedila, brez napak, kot iz rokava, da je morala tovarišica stopiti do mene in me ustaviti z roko. »Dovolj je«. Takrat se je prvič tudi nasmejala, ko sem jo pogledal v obraz, in z veselim glasom povedala:

Zdaj pa prosim, da vsi sošolci vstanejo in zaploskajo našemu Milanu, ki se je končno naučil brati!

Še danes mi odmeva tisti aplavz in premikanje stolov, ko so vsi vstali in zaploskali. Bil sem tako vesel in ponosen, da mi je celoten dogodek ostal v najlepšem spominu. Končno sem tudi v šoli naredil nekaj prav!

Ko zdaj pomislim za nazaj, opažam, da sem potreboval več časa za dojemanje dinamike branja in učenja. Branje sem moral osvojiti sam, le čas sem potreboval. Bistveno več časa kot drugi. Opažam tudi, da sem ostal edini v svoji generaciji, ki še danes bere knjige in članke. Vsi ostali, ki so se pred menoj naučili brati, danes sploh ne berejo knjig. Jaz jih celo pišem! Ena bo izšla konec leta z mojim soavtorstvom. Meni je bilo v osnovni šoli res težko vzeti knjigo v roke in brati, tako se mi je upiralo učenje in sedenje pri pouku, saj šole nisem dojemal kot svoje. Zdaj bi vse knjige najraje kar pojedel, če bi lahko, da nadoknadim izgubljeni čas in znanje. Tako rad imam knjige in znanje, da si svojega življenja ne morem več predstavljati brez njih! Šele zdaj razumem tisti pregovor, ki pravi: prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi.

Milan M. 

četrtek, 26. november 2020

Postal sem naročnik revije Sodobnost

Z radovednimi očkami sta me prišla vprašati kaj to berem? Sodobnost - revija za književnost in kulturo. Postal sem namreč sveži naročnik omenjene revije. V njej najdemo številne prispevke ter vsebine, ki nam lahko pomagajo obogatiti naša obzorja in kritično razmišljanje. Tokrat je uvodnik napisal dr. Igor Saksida, ki je kritično ošvrknil književnost na maturi, kjer naj bi premalo spodbujali najstnike h kritičnemu mišljenju. Obravnaval je tudi problematiko upadanja branja med odraslimi Slovenci. Književnost je po njegovem oblika kulturne demokracije, saj spodbuja posameznika k dialogu in izpraševanju vesti. Kaj nam pomaga poznavanje sodobne in klasične književnosti, kot so nas naučili v šolah, če pa ne znamo negovati vrednoto branja. Brez branja leposlovja ni želje po sodelovanju z drugimi, ni prave socializacije ter možnosti za dialog. Branje književnosti je najbolj demokratično polje dialoga. Največji sovražnik kulture in književnosti pa niso uporniške besede, ki nastajajo v politično zagretem ozračju, ampak tviteraštvo:

Uporniške besede … so neskončno oddaljene od črne luknje sodobne tvitovske komunikacije – preproste, površne, preračunane na hipni učinek, prepogosto arogantne in žaljive. Komunikacije, ki želi omajati ali celo uničiti verodostojnost sleherne poglobljene misli, umetniške ali strokovne; kot taka ni nikakršen izraz svobode govora in demokracije, ampak izraz zavestnega zatekanja v diktaturo neznanja, narcistične pravice do neargumentiranega osebnega mnenja – v resnici je tvitovski način družbenega 'dialoga' sodobno barbarstvo.

Odličen esej! Sem ga v celoti z užitkom prebral. To so prave vsebine in besede. Veselim se tudi naslednjih številk in branja. 




Milan M. 

ponedeljek, 23. november 2020

Trumpizem in njegov puč na demokracijo

Ravnokar prebral odličen članek z naslovom Puč, ki ga je v novi številki Mladine objavil Marcel Štefančič. V članku je pojasnil kaj je sploh pripeljalo zdaj že bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa na oblast. Brez toksičnih teorij zarot, brez toksičnega socialnega in ekonomskega okolja, ki ga je desetletja producirala politika neoliberalizma, ne bi bilo ne Trumpa in še bolj toksičnega trumpizma. Takole nadaljuje:

Dobro vemo katere neoliberalne politike: privatizacija, liberalizacija trga, financializacija, razdavčitev kapitala in bogatih, deregulacija, »vitka« država. In dobro vemo, kakšne so bile posledice neoliberalnih politik: demontaža realnega sektorja in sindikatov, zapiranje tovarn, selitev delovnih mest v dežele tretjega sveta, stagnacija plač, padec kupne moči, prerazporejanje denarja navzgor, vse hujša ekonomska neenakost, vse globlji prepad med kapitalom in delom, politika izključevanja, kleščenje socialne države, socialna smrt.

Kakšne so bile posledice posledic neoliberalnih politik, pa tudi vemo: vse hujše frustracije in deziluzije, resentiment, jeza, stopnjevanje nezaupanja v etablirano politiko, politični sistem, demokracijo, javne institucije, pravosodje in znanost, ksenofobija, nacionalizem, polarizacija – in vse večje povpraševanje po populizmu, avtoritarnosti, ekstremizmu, rasizmu, fašizmu, po trdi roki, ki bo naredila »red« in izsušila »močvirje«.

Trumpu je pot v Belo hišo tlakoval neoliberalizem. Teorije zarote so bile le njegovo slavnostno dopolnilo – njegov Hollywood.

In še to je dodal: Trumpov odziv na pandemijo koronavirusa je bil preračunljivo zloben. Namerno je pustil, da se je virus razširil, saj naj bi tako upal na nizko volilno udeležbo. Manj volivcev pomeni več glasov za desnico – to je za republikance in Trumpa. Hujša kot je pandemija, več bo okuženih in mrtvih, bolj bo ljudi strah, nižja bo volilna udeležba - zmaga pa zagotovljena Trumpu. Malo morgen! Spregledali so pošto, ki je na srečo delovala in jo niso mogli zapreti. Zato so Trumpovci rohneli, da so jim volitve ukradli, ker so zmerni in normalni Američani svoj glas oddali preko pošte. Ne preko e-maila, kot bi lahko cinično dodali, če bi se želeli iz njega norčevati.

Zato so rohneli, naj prenehajo šteti glasove, ko so začeli preštevati tiste oddane preko pošte. Zato so izmišljali teorije zarote, o ukradenih volitvah, o domnevnih nepravilnostih na voliščih, o kraji glasov ter kako naj bi Trump načrtoval aretacijo domnevnega pedofilskega omrežja, ki naj bi bilo zbrano okoli demokratske stranke in Joe Bidena, kar je seveda čista izmišljotina, bedarija in laž, enako kot teorije zarote o ploščati zemlji, neobstoju virusa in škodljivosti cepljenja. Ste se vprašali zakaj potem Trump preprosto ne aretira Bidena, če je vse kar pišejo teoretiki zarot res? Zato ker teorije zarote niso nobeni dokazi, ampak fikcija in bujna domišljija. Kot sem že enkrat napisal, bom tukaj ponovil. Tudi Hitlerja so na oblast pripeljale teorije zarote ter toksično okolje, ki je ustvarilo ekonomsko kriza kapitalizma! Edina rešitev je torej aktivna udeležba na volitvah ter uvedba elektronskih volitev, da lahko ljudje svoj glas oddajo preko spleta ter seveda demontaža neoliberalne politike. To je prihodnost.

Še moja dva kužana vse razumeta!

Milan M. 


četrtek, 22. oktober 2020

Begunci z Zemlje

Tudi z Lumpijem rada bereva poljudne članke! Tokrat sva v septembrski številki Globala prebrala obsežen prispevek, ki obeta temačno prihodnost našega planeta. Članek z naslovom Begunci z Zemlje napoveduje velike spremembe v strukturi prebivalstva v prihodnje. Napoveduje selitve narodov kakršne zgodovina ne pomni še iz časov razpadanja rimskega cesarstva. Že danes smo priče srhljivim podobnostim te daljne temačne preteklosti. Povzročajo jih podnebne spremembe, ki se kažejo v obliki pogostih poplav, neurji, vročinskih valov, suše in drugih vremenskih sprememb, ki uničujejo letine, pridelke in življenje na zemlji ter nasploh povzročajo nevšečnosti v gospodarstvu, kmetijstvu, družbi ter nazadnje tudi v politiki. V omenjenem članku, ki navaja ugotovitve znanstvenikov piše, da bodo …številni zagrizeno vztrajali in trpeli zaradi vročine, lakote ter političnega kaosa, drugi se bodo prisiljeni preseliti… Takšne preselitve se dogajajo že danes!

Številni begunci, ki prihajajo k nam niso zgolj iz vojnih območji, temveč prihajajo tudi iz opustošenih držav, kjer podnebne spremembe otežujejo življenja milijonom ljudi zaradi pomanjkanja vode, nerodovitne zemlje in spodbud za razvoj in mir. Težave bodo z vsakim letom hujše, časa je v resnici že zmanjkalo. Kaj torej narediti, me s svojim presenečenim pogledom sprašuje Lumpi? Pošiljanje denarja v nerazvite države ne bo obrodilo sadov, saj tamkajšnje politične elite vedno poskrbijo, da ne pristane v pravih rokah. Mogoče bi se morali zgledovati po Kitajcih, ki v teh državah gradijo javno infrastrukturo in razvijajo kmetijstvo, investirajo v znanje in razvoj? Mogoče bi jim morali pomagati zgraditi še javni zdravstveni in šolski sistem, ki bi vsem ljudem omogočil, da se pripravijo na najhujše. V nobenem primeru z Lumpijem ne vidiva lahkih rešitev. Že zdaj je nekatere pri nas, čeprav smo razvita visokotehnološka družba, težko prepričati v koristnost upoštevanja preventivnih ukrepov, kot npr. zajezitev širjenje virusa, omejitev živinoreje, zaščita narave pred gradbenimi posegi itd. Ljudje se upirajo novim spremembam, saj ne želijo žrtvovati svoje svobode pri razpolaganju s prostim časom. Vse je povezan z našim javnim življenjem, ki se tesno identificira z navezanostjo na potrošništvo. Neskončna gospodarska rast nas bo na koncu zadušila. Potrebno je iskati drugačne pristope za razvoj. Ena od idej je "odrast". Z Lumpijem vidiva rešitev v znanju in znanosti.


Vsi želimo v miru in svobodi razpolagati z danim časom in uživati življenje, delati, zapravljati, potovati in ustvarjati. Nekako smo pozabili na pomen solidarnosti, sočutja, kulturo in izobraževanje. Preveč mislimo samo na svoj prav in svoje pravice. Na odgovornost do drugih pa pozabljamo. Kako se bomo v prihodnje soočili z vedno hujšimi posledicami podnebnih sprememb, ki nas bodo prisilile v še večja odrekanja ter omejitve, če pa že zdaj nismo pripravljeni sprejeti začasnih ukrepov, ki jih priporočajo vse vlade po svetu (leve in desne), da bi zajezili širjenje virusa? Solidarnost in občutek pripadnosti skupnosti je popolnoma odpovedal. Poudarjam: rešitve seveda niso enostavne. Prihodnost ni rožnata. Trenutna pandemija bi morala služiti kot opomin in razmislek o tem kako poiskati odgovor na vprašanje v kakšnem svetu bi sploh želeli živeti? Že zdaj je jasno, da brez učinkovitega javnega zdravstva, brez kvalitetne izobrazbe ter kredibilnih politikov in znanosti ne bomo zmogli sami. Čaka nas veliko dela. Moramo biti pripravljeni na vse. Če se bomo prepustili iluziji, da bo problem izginil sam od sebe, nas bo prej ali slej udaril bumerang lastne ignorance. Potrebujemo več znanja in odprtosti ter manj egoizma in omejenosti! 

Milan M. 

sobota, 17. oktober 2020

Intervju v Mladini s prof. dr. Alojzijem Ihanom

Z Luckyjem bereva intervju s prof. dr. Alojzom Ihanom, priznanim imunologom in zdravnikom, ki ga je objavila Mladina v svoji novi številki. 


Ihan je po raziskavi družbe
Valicon eden najbolj zaupanja vrednih razlagalcev trenutne epidemije koronavirusa. V intervjuju pojasni zakaj ljudje ne zaupajo vladnim govorcem, ki se sicer trudijo ozavestiti prebivalce o nevarnosti novega virusa, vendar pri tem niso dovolj uspešni. Prav tako pojasni vse druge podrobnosti in dileme, ki so se v zadnjem času pojavile, najbolj o PCR testih. Krivdno za nastalo situacijo zelo objektivno porazdeli na vse deležnike. 

Najprej se je treba vprašati zakaj vlada trmasto vztraja, da jo še naprej predstavljata Jelko Kacin in Milan Krek, ki nalogi očitno nista kos? Vprašljiva je tudi njuna verodostojnost, ki je bila v javnosti že večkrat izpostavljena. Vojaška retorika ne rešuje problema pandemije. Virus lahko ustavimo samo z izobraževanjem in odgovornim obnašanjem vseh posameznikov v družbi. Slednji pa se ne bodo spremenili vse dokler bo kritična javnost svoje nezaupanje do uradnih razlag in predstavnikov povezovala z njihovo neverodostojnostjo in teorijami zarot. Zato se splača prebrati intervju, sploh v kakšni prijetni družbi, v zavetju varnega doma s skodelico bele kave z riževim mlekom.

Milan M. 

sobota, 10. oktober 2020

Nezaupanje in mentalna okužba v času koronavirusne pandemije

Zakaj določen del javnosti upravičeno dvomi v uradne razlage dogodkov, kot npr. v trenutno pandemijo? Zato, ker so jih v to prisilile dolgoletne laži, manipulacije, zlorabe zakonov, korupcijski škandali in odkrite zgodbe osebnih okoriščanj s strani vladajočih krogov ter politično nastavljenih kadrov na vseh nivojih družbe. Nekompetentni in politično nastavljeni ljudje na odgovornih mestih v kriznih časih naredijo bistveno več škode kot kriza sama. Zaradi njih so navadni ljudje razvili nekakšno varnostno razdaljo, da bi se zaščitili pred mentalno okužbo sodobnega državnega aparata, ki ga soustvarja politični sistem ter do katerega gojijo svoje utemeljene dvome in kritike, saj se počutijo ogrožene in prepuščene samim sebi, zato jih ne upoštevajo kaj dosti. Zaradi tega so ljudje začeli izgubljati zaupanje v uradne razlage, medije, državne institucije, vladi, parlamentu, lokalnim oblastem, sodstvu, tožilstvu, policiji, vojski, političnim strankam ter na koncu tudi izobraževalnim, zdravstvenim in drugim javnim ustanovam. Po njihovem dojemanju so vsi navadni »lopovi, podkupljeni ali nastavljeni« s strani nekakšnih »nevidnih elit«, ki vladajo svetu ali državi in jih imenujejo bodisi »strici iz ozadja«, »globoka država«, »sorosevci«, »kulturni marksisti«, »LGBT« itd. Le tako si preprost človek nekako poenostavljeno razlaga nastalo zmedo, ki v kriznih časih izpostavi najšibkejše predele človekove družbene biti, ki postane izjemno ranljiva pod vplivom populističnih in demagoških »teorij zarot«, ki še dodatno spodkopavajo temelje obstoječega družbenega mira.

Zgodovina je že pokazala, kaj lahko takšna prepričanja naredijo sodobnim državam in družbenim ureditvam. Tudi besede ubijajo. Hitler je svoj pohod na oblast začel z zanikanjem obstoječe družbene ureditve, z napadi na medije in s pomočjo teorij zarot, češ da svetu vladajo Judje, njihove sluge ter plačanci. Podobno poskušajo danes nekateri politični in družbeni »influencerji« pridobiti svojih 5 minut slave, ko nas odvračajo od preventivnih ukrepov pred širjenjem nove bolezni covid19. To počnejo s podobnimi razlagami, češ da nas politiki načrtno ubijajo, zasužnjujejo, uničujejo. Potem nadaljujejo, da je cilj preventivnih ukrepov, ki so začasni, vse drugo, samo zdravje in varnost ljudi ne. Ni naključje, da sta fašizem in nacizem nastala na pogorišču »španske gripe« ki je pokosila 50 milijonov ljudi po vsem svetu. Ljudje so se naučili iskati domače zdravilo. Tudi gospodarski zlom in recesija, je zatrla njihove upe, da si od obstoječega družbenega in političnega sistema niso kaj dosti obetali. Tako so prišli lažni preroki preoblečeni v ovčje kožuhe, znotraj so se pa skrivali grabežljivi volkovi in povzročili še hujšo razdejanje, polarizacijo in vojno, ki jo je človeštvo do takrat še ni doživelo. Zato pravim, da so teorije zarote nevarne, ker spodkopavajo temelje neke ureditve, ki zagotavlja mir in enakopravnost vsem, ki so pošteni.

Če se vrnem nazaj na prej omenjene dvome. Seveda je potrebno dvomiti, saj s tem ni nič narobe, ljudje smo dvomljiva bitja, ampak se je potrebno naučiti dvomiti z zdravo merico razuma, ki nam pravi, da moramo iskati dejstva in odgovore na vprašanja, ne pa potrdila našim dvomom. Nikakor ne smemo svoj dvom enačiti s kritičnim mišljenjem ali celo uporom, saj potem nehote zapademo v začarani krog brez konca in kraja, kjer si mislimo, da so odgovori na naša vprašanja pravzaprav samo še dodatni in poglobljeni dvomi, v nekaterih primerih celo osebne frustracije, namesto da bi iskali pojasnila, dejstva in soočali argumente. Ljudje se zaradi tega zapirajo v lastne mehurčke in ozko zaprte skupnosti ljudi, ki enako dvomijo v vse in ne dovolijo nobenih pojasnil s strani »podkupljenih lopovov«, ki vladajo svetu, saj so vsi domnevno pokvarjeni in želijo samo škodovati.

Najhujši virus je človeška naivnost. Zdravilo in cepivo je že razvito. Reče se mu izobrazba, branje knjig, raziskovanje dejstev, soočenje različnih mnenj, toleranca in razumevanje. Sodobna medicina morda ne zna odgovoriti na vsa vprašanja ali odpraviti vse pomanjkljivosti, ampak se trudi delati po najboljših močeh. Tudi politiki niso vsi pokvarjeni in nastavljeni s strani »nevidnih elit« iz ozadja. Veliko večino si jih kar sami izvolimo. Med politiki pa najdeš tudi poštene in načelne posameznike, ki jih je vsekakor dobro podpreti. V vsakem primeru pa naj vsak človek poskrbi, da bo imel dovolj izobrazbe, zdrav življenjski slog ter merico humorja, da ne bo od resnosti preveč zagrenjen. Ko iščemo resne odgovore je potrebno veliko raziskovati, brati in slediti kaj o tem pravijo ljudje, ki so daleč pred nami v znanju in razumevanju, ne pa soditi na prvo žogo samo zato, ker nekdo všečno govori in potrjuje naše dvome. Najlažje je nasedati lažnim novicam in nepreverjenim informacijam. Iskati je potrebno dejstva, dejstva in še enkrat dejstva, čeprav je malo težje, ampak koristno, enako kot dvigovanje uteži. Rezultati pridejo šele čez nekaj časa. Tako bo tudi s to krizo. Ko bo minilo nekaj časa bomo stvari bolje razumeli kot zdaj. Na koncu nam bo še žal, da smo se sploh s kom prepirali. Sicer bi pa to delo osveščanja morali opravljati ravno filozofi in humanisti, ne pa navadni posamezniki. No, eni bodo rekli ravno obratno, da smo mi sol zemlje. Zato pa nisem tiho.

Na spodnji sliki lahko vidite kako Lucky opazuje in se sprašuje kaj za vraga tolčem s prsti po neki tipkovnici, ko bi lahko njega pridno masiral in cartlal 
Milan M. 


sobota, 19. september 2020

Na hrbtni strani Uršlje gore

Kot otrok sem se vedno spraševal, kaj se skriva na hrbtni strani Uršlje gore? S starši nismo nikoli hodili v hribe, zato sem bil velikokrat prepuščen lastni domišljiji in predstavi kaj je na drugi strani te znamenite gore, ki jo vsaki dan gledam, ko grem v šolo. Na srečo sem imel bujno domišljijo, zato sem si predstavljal, da se mora tam nekje v votlini skrivati nekakšen bajeslovni zaklad. Ko sem se prvič povzpel na Uršljo goro, star komaj 17 let, so moje oči zastrmele nad prelepim odkritjem. Takrat sem prvič spoznal, da se na hrbtni strani Uršlje gore v bistvu skriva najlepši pogled v širno divjino. Je to tisti zaklad, ki sem ga iskal? Večina planincev se preriva na severni strani, pri znamenitem križu, da bi s fotografijami zajeli najlepši pogled na Mežiško dolino. Vendar so to urbane doline, polne hrupa in vsakodnevnega življenja, ki me ne zanimajo, saj sem od tja pobegnil v gore, da bi našel svoj mir. Tako sva se z Luckyjem umaknila v najin kotiček južne strani, kjer le redko najdeš planinca, ki bi užival ob pogledu na neznatna prostranstva širnih gozdov in vrhov. Žal smo na tokratnem pohodu pustili Lumpija doma pri starših, saj je prejšnje dni že preveč hodil z nami in so bili doma že zaskrbljeni, da ga ne bi izčrpali. Zato sva z Luckyjem odšla sama v hribe, seveda sva v mislih hodila tudi z Lumpijem.   

Zakaj se splača hodit v gore? Vsaka gora ima svoje skrivnosti in zaklade, ki jih nosimo v sebi. Vsaka gora je del širše divjine. Prav tam lahko črpamo navdih za ustvarjalno razmišljanje in delovanje. Od tam prihaja duhovni mir in zakoni narave, ki krotijo nestanovitnega duha. Svet v katerem živimo je poln hrupa in ropota vseh vrst. Ljudje se odpravljamo v gore, da bi se tam prečistili, odpočili in osvobodili stresa, slabih navad in strahu, ki nam onemogočajo dozorevanje in pot v duhovno rast. Vzponi na gore so pri meni zaznamovani z intimnim iskanjem najlepših pogledov, ki pomagajo odklepati notranje zaklade in okrepiti srce. 

Torej sem imel kot otrok vendarle prav! Na hrbtni strani Uršlje gore obstaja zaklad, vendar si ga moraš znati predstavljati ali kot pravi Mali princ: "Misliti moraš s srcem, saj je bistvo očem skrito." Odkar imam Luckyja je postalo vse to mogoče, saj sem z njim končno začel pogosteje zahajati v naravo, hribe, gozdove in divjino kot kadarkoli prej v življenju. Čez eno leto se nam je pridružil še Lumpi (13. avgusta letos), ki je šele začel spoznavati okus pravega življenja. Človeku odprtega duha se začnejo na gorah odpirati novi pogledi na svet, ki jih prej ni poznal. Zaradi tega postane življenje sproščeno, lepše in kvalitetnejše. Kakšna sreča, da živim na Koroškem, kjer imamo takšne poti, ki odpirajo zaklade na dosegu naših nog in tačk. Skupaj z Luckyjem in Lumpijem imamo dovolj terena za raziskovanje po okoliških manjših hribih, kjer se pravtako najdejo skriti kotički, ki odpirajo naše zaklade. Imamo vse potrebno za naš duhovni mir in srečno življenje. Treba je samo vstati na noge in hodit. Ne pozabite, da je samostojna hoja prvi najzahtevnejši podvig, ki ga opravi vsak majhen otrok v dobi odraščanja. Zato se v življenju ne bi smeli ustavljajti, razen med počitkom. Hodi se vedno naprej dokler nas noge še nosijo. V nasprotnem primeru ne vemo kaj zamujamo....  

Z Luckyjem na priljubljeni točki na hrbtni strani Uršlje


petek, 28. avgust 2020

Lumpi naš novi družinski član!

Včeraj sta minila natanko dva tedna odkar imamo Lumpija v poskusnem varstvu pri nas doma! Z mojim Luckyjem sta se dobro ujela. Tudi Koroško je hitro vzljubil. Pravzaprav se ne da opisati kako navdušen in vesel je bil Lumpi, ko je prvič prestopil prag svojega novega doma. Vse mu je bilo zanimivo in zabavno.12 let je bil vajen bivanja na prostem v pesjaku in odmaknjen od ljudi. V zavetišču Turk pri Novem mestu, je pristal, ker ga je inšpekcija odvzela prejšnjemu lastniku. Niso me preveč zanimale podrobnosti kaj se je z njim dogajalo prej. Videl sem samo njegove žalostne oči na oglasu, ki so klicale na pomoč usmiljenega posvojitelja, zato sem se odločil, da ga grem iskati. Tudi starejši psi zaslužijo drugo priložnost in novi začetek. Takoj ko sem ga pripeljal domov sem ga najprej skopal, očistil in scartlal. Čez dva dni se mi je že obračal na hrbet in prosil za božanje in cartlanje, čeprav so mi v zavetišču rekli, da pes takšne pozornosti ni vajen. Bivanje v domu za njega predstavlja novost, ampak se je hitro privadil na našo bližino in dotike ljubezni. Zato smo se odločili, da ga posvojimo. Zdaj samo še čakamo na papirje, da bo tudi uradno naš  Dobrodošel Lumpi, naš novi štirinožni Ravenčan!



petek, 10. julij 2020

Opazovanje kometa Neowise

Prvič po 23 letih sem lahko s prostim očesom opazoval komet na nebu. To je bilo za mene enkratno doživetje. Na zadnje se spomnim, da sem kot otrok pri 11. letih, gledal Hale-Bopp komet, ki je bil prav tako viden s prostim očesom, vendar s to razliko, da je bil svetlejši in njegov rep je bil daljši. Tokrat sem opazoval komet NEOWISE, ki je bil viden na severovzhodni strani neba.  Občutek je bil fantastičen, saj se mi je spomin vračal na tiste stare dobre čase brezskrbnega otroštva in daleč nazaj, ko sem še zunaj zmrzoval na samem in opazoval čudoviti nebesni pojav. Takrat je bil komet viden marca in aprila leta 1997. Enkrat smo ga opazovali celo iz domače kuhinje. Sosed je bil lovec in nam je posodil daljnogled, da smo lahko videli jasnejšo sliko. Naštimali smo tudi majhen teleskop, ki ga je mama prej kupila, saj sem kot otrok pokazal veliko zanimanje za vesolje in nebesne pojave.  

Danes več kot dvajset let pozneje mi je družbo zunaj delal moj pes Lucky, ki je hotel na vsak način z mano, čeprav sem ga sprva želel pustiti naj v miru spi doma. Ko sem se zgodaj zjutraj pred svitanjem prebudil in spravljal vem, da bi šel na ogled kometa Neowise, me je Lucky že čudno opazoval. Verjetno si je mislil: "kam pa to greš tako pozno?" Moral sem ga vzeti zraven, saj je priletel takoj za mano, ko sem odprl vhodna vrata stanovanja. V mojem srcu se je tako vtisnil novi lepi spomin, ki bo z mano ostal do konca življenja. 

Prilagam dve fotografiji, ki so sicer slabše kvalitete. V živo se je videlo lepše. Spodaj dodajam še nekaj uradnih fotografij. 






sobota, 4. julij 2020

Moj dedek je bil partizan



Moj dedek Milan Mrđenović, po katerem sem dobil ime, je v partizansko vojsko vstopil 9. septembra leta 1944. Star je bil komaj 16 let. Razporedili so ga v 23. srbsko udarno divizijo, ki je v tistem času osvobajala vzhodne in osrednje predele Srbije od okupatorjev. Moj dedek se je v Srbiji znašel kot begunec, saj so njegovo družino leta 1941 izgnali iz rodne vasi na Hrvaškem, kjer so jih ustaši spravili na živinske vagone in poslali v Srbijo. Tam so bili prisiljeni živeti kot hlapci pri bogatih kmetih v Donji Beli Reki blizu rudarskega mesta Bor. Milanov starejši brat Branko se je že leta 1942 odpravil v partizane. To je storil po nasvetu s svojim očetom, mojim pradedkom Jakovom, veteranom in solunskim borcem iz prve svetovne vojne, ki je po dolgem razmisleku odgovoril, da so edina prava izbira za Srbe v bodoči Jugoslaviji Titovi partizani. Četniki so takrat pozivali k pobijanju Hrvatov in muslimanov; ustaši k pobijanju Srbov in Romov. Tukaj so bili še Ljotićevi in Nedićevi fašisti ter drugi odpadniki četniških sil. Vmes so bili samo Titovi partizani, ki so za razliko od vseh ostalih skupin edini širili napredna gesla bratstva in enotnosti ter pozivali vse ljudi k boju za pravično Jugoslavijo proti izdajalcem in okupatorjem. Mladi Milan je hotel slediti svojemu pogumnemu bratu Branku, ki se je prostovoljno opredelil za partizane, ampak je bil takrat še premlad, star komaj 14 let. Branko ga je prepričal naj raje ostane v Donji Beli Reki, kjer so živeli srbski begunci in njegova družina. Tam je moral služiti nekemu bogatemu kmetu, ki so ga četniki kmalu za tem nasilno umorili pred njegovimi očmi, saj je bil svobodomiseln človek. Dedek zato ni imel druge izbire, kot da s svojimi 16 leti gre v partizane.

Ko se je partizansko gibanje v Srbiji leta 1944 razplamtelo, se je Milan takoj odzval mobilizaciji. Dodelili so ga v 3. četo, 4. bataljona, 9. brigate 23. srbske udarne divizije, pod poveljstvom podpolkovnika Miladina Ivanića. Septembra 1944 je 23. udarna divizija sodelovala v težkih bojih proti okupatorjem v Srbiji, natančneje v okolici Zaječara, blizu Bolgarske meje, kjer so tudi pričakali prihod Rdeče armade. Srbskim partizanom so na pomoč priskočili vojaki 113. strelske divizije Rdeče armade. Ta je iz smeri Bolgarije, v sestavi Tretje ukrajinske fronte, pod poveljstvom maršala Tolbuhina, prodirala proti Beogradu. Poskušali so presekati pot umikajoči se nemški armadni skupini E, ki je pod poveljstvom generalpolkovnika Alexandra Löhra, organizirala umik iz Grčije in Jugoslavije proti Nemčiji. 23. srbska udarna divizija je v bojih sodelovala proti zloglasni SS diviziji Prinz Eugen, ki je bila specializirana za vojno proti partizanom v Jugoslaviji. Moj dedek je bil v teh bojih tudi ranjen.

Partizani iz dedkove enote so oktobra dolgo časa napadali utrjene nemške položaje. Šele s pomočjo težkih topov so jih uničili Rdečearmejci. Moj dedek se je dobro spominjal prvega srečanja z vojaki Rdeče armade. Na bolgarski meji so srbski partizani sprejeli Rdečo armado kot osvoboditelje, tovariše in brate v orožju. Veliko so se objemali in pozdravljali, peli pesmi in plesali. V dedkovem spominu so ostali zelo lepi prizori, predvsem se je spominjal podobe nekega nasmejanega vojaka Rdeče armade, ki je imel ob sebi namotano pol metra dolgo cigaro, za katero je samozavestno govoril, da bo »že zdržala do Berlina« kamor so rdečearmejci tudi drveli. V resnici so armadne skupine Tretje ukrajinske fronte prodirale proti Madžarski in vse tja do Dunaja. Rdeča armada je na Dunaju ostala do leta 1955, dokler se niso Avstrijci z državno pogodbo zavezali, da bodo kot država ostali vojaško nevtralni in seveda, da bodo podelili pravice slovenski narodni manjšini na Koroškem. Mojega dedka je pogum Rdeče armade zelo prevzel. 23. udarna srbska divizija se je samostojno ob boku z Rdečo armado borila proti Nemcem. Po vojni je imel zaradi tega težave, saj je vseskozi hvalil Sovjetsko zvezo in Stalina, ampak je imel srečo. Moja babica je vedno govorila, da ga je takrat rešil njegov tovariš, ki ga je zagovarjal kot poštenega človeka. Nasploh je imel srečo, ker je bil preprost človek in navaden kmetovalec.

Moj dedek je bil ranjen v bojih z Nemci konec oktobra 1944, torej po tem, ko so s pomočjo Rdeče armade uspešno osvobodili Beograd ter poskušali zadržati obkoljene nemške enote v njihovem obroču, da ne bi prečkali reke Save. Za svoje uspešno sodelovanje v teh bojih proti nemškim enotam skupaj z Rdečo armado, je bila celotna 23. udarna divizija posebno pohvaljena s strani vrhovnega poveljnika maršala Tita. Mojega dedka so potem zdravili v bližnji partizanski bolnišnici, kjer naj bi se nahajal do 15. februarja 1945. Takrat se je vrnil nazaj v svojo enoto, ko so 23. srbsko udarno divizijo dodelili 2. jugoslovanski armadi, pod poveljstvom Koče Popovića, ki je sledila umikajoči se nemški, četniški in ustaški vojski vse do osrednje Slovenije. 2. jugoslovanska armada je pomagala pri osvobajanju Zagreba in osrednje Slovenije, Zidanega mosta in Celja, kjer so maja 1945 pomagali razorožiti zloglasno 373. legionarsko divizijo Tiger in SS divizijo kot tudi številne druge majhne četniške in ustaške enote, ki so se predale. Prav tako so zajeli oficirski štab 15., 34. in 91. nemškega korpusa. Mojemu dedku je v spominu ostalo, da je prišel najdlje do Šmartna ob Paki. Žal je v teh sklepnih bojih na novo leto 1945 padel njegov starejši brat Branko. Ubili so ga četniki. Njemu v slavo so po vojni odkrili spominsko ploščo v rodni vasi na Hrvaškem, kot tudi ostalim padlim borcem, ampak so ploščo žal odstranili. Tudi spomenik padlim borcem so porušili. Zato pa na srečo stojijo v Sloveniji.

Kot mladoleten pripadnik Narodnoosvobodilne vojske se je Milan Mrđenović zelo dobro izkazal. Za svoje zasluge je prejel Medaljo za hrabrost, ki so jo podeljevali zaslužnim posameznikom, ki so v nevarnih situacijah reševali ljudi in materialne dobrine ter pokazali osebno hrabrost in požrtvovalnost. Vse to je moj dedek dosegel pri 16/17 letih starosti! Demobiliziran je bil šele decembra 1945. Kljub temu so ga kasneje vpoklicali nazaj v vojsko, da je odslužil še preostanek vojaščine. Takrat je vojni rok trajal dve leti! Po vojni se je vrnil nazaj v rodno vas Gložđe, na Hrvaškem, kjer se je leta 1952 rodil moj oče. Po smrti mojega dedka 4. avgusta 1980, ki ga sicer nikoli nisem osebno spoznal, lahko kljub temu rečem, da sem ga poznal, saj živi naprej, ne zgolj v mojem imenu, ampak predvsem v vrednotah za katere se je boril in jih zagovarjal. S ponosom lahko rečem, da z njegovim imenom nadaljujem tradicijo zavzemanja za napredek, pravičnost, solidarnost in mir po svetu. Moja družina nikoli ni stala na strani tistih, ki bi razpihovala žerjavico sovraštva, šovinizma in nacionalizma. Nikoli niso želeli biti del reakcionarnih in temačnih sil nazadnjaštva. Vedno so bili na strani pravice in resnice. Vedno so bili pošteni in delovni ljudje. Tako je tudi danes in bo ostalo še v prihodnje. Zato lahko rečem: slava spominu mojemu dedku in vsem pogumnim borcem za svobodo!

Čestitam ob dnevu borca!


Moj dedek Milan

sobota, 6. junij 2020

Ko je nad Celovcem zaplapolala slovanska trobojnica

6. junija zahodna Evropa praznuje "dan D", ko so se zavezniki leta 1944 izkrcali v severni Franciji in začeli boj za osvoboditev zahodne Evrope od nemškega fašizma. Tudi Korošci imamo svoj “dan D“, ko so 6. junija 1919 združene sile srbsko-slovenskih enot vkorakale v Celovec nad katerim je zaplapolala slovanska trobojnica, ki je premagala avstrijski fašizem v povojih! Več o uspešni ofenzivi Koroškega odreda, ki je povrnila izgubljena ozemlja južne Koroške in Celovca pod našo oblast si lahko preberete v spominski knjigi poveljnika odreda Ljubomira M. Marića (Izdala založba Sophia). Knjiga je po skoraj 100 letih (končno) prevedena tudi v slovenščino. V današnjem izvodu časopisa Večer - Sobotni prilogi, kakšno naključje, ravno danes je 6. junij si lahko poleg nekaj odlomkov iz omenjene knjige preberete uvodno razmišljanje, ki sva ga s Kržanom napisala za bralce, da bi osvetlila skoraj pozabljeni del naše slavne preteklosti. 


Kasnejši dogodki so po zaslugi imperialistične Italije in naivnosti ZDA, pripomogli k temu, da so naša zgodovinska ozemlja postavili pod plebiscitno vprašanje. Plebiscit je bil v celoti nepošteno izveden in zmanipuliran. Ravno zaradi tega, ker Slovenija ni zagotovila svojih etničnih meja smo bili prikrajšani v gospodarskem in kulturnem razvoju. Med drugo svetovno vojno smo sicer zopet osvobodili južno Koroško in Celovec. Osvobodili so ga slovenski partizanski odredi in koroški Slovenci s svojim aktivnim antifašizmom ter s pomočjo jugoslovanskih enot pod Titovim vodstvom, ki so jih sestavljali vojaki iz vseh jugoslovanskih narodov. V eni od teh enot jugoslovanske armade je bil prisoten tudi moj dedek. Žal so morali naši vojaki leta 1945 že drugič zapustiti Gosposvetsko polje in Celovec, ker so Angleži s politiko pritiska in groženj dosegli obnovitev nekdanje avstrijske republike, ki je že davnega leta 1918 prav na Koroškem zasejala seme evropskega fašizma, ki je požgal celoten kontinent. Po leti 1945 se je zopet vrnil avstrijski fašizem v prikriti obliki, tokrat z angleškim blagoslovom (berite spomine našega koroškega borca Lipeja Kolenika) in zopet so neovirano zatirali naše zamejce, jih zapiral in sramotil. Vojne zločince, ki so med vojno pobijali simpatizerje osvobodilnega boja v Sloveniji in Jugoslaviji, so v Avstriji dolga leta po vojni skrivali. Zato ni čudno, da so se tja zatekli mnogi ustaši, ki so iskali mednarodno zaščito.

V ZDA je naš pisatelj Louis Adamič med vojno lobiral pri predsedniku Rooseveltu za pomoč, da bi se omenjena ozemlja vrnila nazaj Jugoslaviji, vendar je bil trud zaman. Zopet so nas izigrali prav zahodni zavezniki, ki so raje poslušali sugestije reakcionarnih krogov zbranih okoli Otta von Habsburškega, prestolonaslednika Avstro ogrske monarhije, kateremu so se nekateri slovenski politiki po letu 1991 šli celo poklekniti na kolena. Na srečo so leta 1955 po zaslugi Sovjetske zveze v Avstrijsko državno pogodbo zapisali pravice naših koroških zamejcev do uporabe lastnega jezika in kulturne identitete. Še danes niso v celoti uresničili vseh pravic.

Žal se nam zopet dogajajo nedopustne stvari, ki zaudarjajo po novodobnem institucionalnem fašizmu. Poleg neizpolnjevanja 7. člena ADP in toleriranja ustaštva v Pliberku, nam hočejo tokrat v Mariboru po ukazu notranjega ministra iz Ljubljane, "nekega Hojsa", prirediti koncert Thomsona, ki slavi gesla ter ikonografijo propadle kvizlinške NDH, ki je v Jasenovcu pobijala napredne in progresivne Hrvate, Srbe in Slovence ter seveda ozaveščeno duhovščino! Ustaši so na svoji poti preko Koroške, ko so leta 1945 bežali pred roko pravice, hkrati tudi sežigali, kradli in pobijali nedolžne civiliste ter ranjene partizane! Ne smemo pozabiti, da so bili podobni ministri Hojsi v Ljubljani prisotni že leta 1918, ko smo zaradi njihovega počasnega ukrepanja skoraj izgubili Maribor in Štajersko, vendar so zadeve v svoje roke na srečo prevzeli pogumni posamezniki, kakršni so bili general Maister in nadporočnik Malgaj! Kasneje so jim priskočili na pomoč še drugi jugoslovanski narodi in skupaj so preprečili najhujše.

Kot vidite nas preteklost lahko marsikaj nauči. Dejstvo pa je, da smo bili napredni Slovenci in večina naprednih pripadnikov jugoslovanskih narodov pogostokrat izdani in prepuščeni sami sebi ravno s strani tistih, ki bi nas morali braniti. Vendar nas zgodovina uči, da smo močnejši le takrat ko stopimo kot nepovezani posamezniki skupaj. Verjamem, da se bodo kmalu našli novi posamezniki, ki bodo ukrepali in postavili stvari na svoje mesto. Vendar moramo do takrat zdržati in skupaj prisluhniti najprej zgodovini, ki nam vedno znova kaže pot kako z lastnimi močmi premagati novodobne pojave krivic, ki so se nam v preteklosti že dogajale.

sreda, 27. maj 2020

Slovenski izseljenci in kultura

Kulturno udejstvovanje pomeni plemenito čustvovanje in nagnjenje k napredku, oboje je kar prirojeno Slovencem. Zato je dolžnost zavednih delavcev, da ta nagon izrabijo sebi v korist, oziroma v prid mednarodnega proletarijata, kateremu pripada bodočnost! – Frank Česen

Slika: Frank Česen na proslavi v Škofji Loki, kjer so leta 1971 imeli srečanje slovenskih kulturnih ustvarjalcev iz ZDA.

Frank Česen je bil izseljenec, ki je svoj kruh služil s poštenim delom in kulturo v ZDA. Takratna rojstna domovina mu ni omogočila dostojnega življenja. V Domžalah, kjer se je rodil je moral služiti svoj kruh kot pastir in čevljar. Njegov zaslužek kljub celodnevnemu garanju ni bil spodbuden, da bi ostal srečen in vztrajen, zato se je odpravil čez lužo, kjer je najprej kot delavec, železničar in rudar ustvaril pogoje za osebni razvoj in dostojno življenje. Nato je odkril kulturo.

Kot človek, ki je imel samo osnovnošolsko izobrazbo (štiri razrede) se ni zavedal, da v sebi skriva talente za igralništvo in pisanje. Tako se je kot amaterski igralec začel postopoma udejstvoval v številnih kulturnih društvih po ZDA, ki so jih ustanovili slovenski priseljenci, da bi v tuji deželi negovali spomin na svoj jezik, kulturo in staro domovino.

Frank Česen je bil pripadnik nove generacije kulturnih delavcev, ki so sodili v proletarsko kulturo. Takšna oblika kulturnega delovanja je bila sodobnikom tuja in nerazumljiva, saj so bili kot katoliško usmerjeni priseljenci večinoma nagnjeni k sprejemanju trpljenja in krivice kot nekakšno božjo kazen. Šele socialistična miselnost, s katero so se mnogi izseljenci srečali v ZDA, je vzbudila v njih iskrico samozavedanja, ne samo po želji za pravico in resnico, temveč tudi po zavedanju lastnega etničnega izvora. Nacionalna ozaveščenost je na zahvalo progresivnih kulturnikov postala podlaga za bogatenje človeških potencialov, ni predstavljala podlago za šovinizem in sovraštvo. Ivan Cankar je s svojimi deli (Hlapec Jernej, Martin Kačur) pomagal vplivati, da so se poleg župnij in narodnih domov začeli med izseljenci pojavljati tudi delavski domovi, ki so kmalu postali glavni center izseljenskega kulturnega in političnega delovanja.

Delavski domovi so bili bistveno večji in živahnejši, ker so posvečali glavno pozornost kulturi igralništva, literaturi in drami. Tam so uprizarjali igre, kjer so ljudem z živo besedo pokazali kako lahko pomagaš samemu sebi, če se za svoje pravice boriš, namesto da čakaš na druge in se predajaš hlapčevstvu in pokorščini. Prav tako je nastajala proletarska literatura, ki je opozarjala na krivice in spodbujala ljudi, da se morajo boriti za boljši jutri. Temu se je prilagajalo tudi pesništvo. Tako so delavski domovi s pomočjo proletarske kulture na svojo stran počasi pridobivali širše mase ljudi, ki so s političnim in sindikalnim udejstvovanjem pomagali izboljšati lasten gmotni položaj in življenja vseh ljudi. Tako je kultura postala pomemben dejavnik pozitivnih sprememb, saj je začela vplivati na razvoj novih miselnih tokov, ki so človeku vzbudile čustva in razmišljanja po pravičnosti, kar jih je gnalo v tovrstno delovanje.

Žalostno je, da moram kot zgodovinar, ki preučuje slovenske izseljence, zlasti kulturnike v ZDA, poslušati kako je postala kultura nekakšen "strošek" in "nepomembna balast", ki služi kot pribežališče za "lenuhe" in "nesposobneže". Seveda ne more biti vsako kulturno delovanje po godu vsem, kar sem spoznal v svojem raziskovanju zgodovine. Vendar, če bi se držali pravila: živi in pusti živeti, bi lahko vsi skupaj v teh kriznih časih bolj sproščeno orali ledino novim uspehom na poti. Tako pa spet poslušam, kot že neštetokrat doslej, kako se delimo in prepiramo, namesto da bi se v teh časih podpirali in pomagali, saj smo vsi v isti kaši. Ni res, da brez kulture ni Slovencev, še huje je: brez kulture ni civilizacije, ni človeka, zato prosim dajte kulturi njen denar in svobodo izražanja, da se razvija tako kot se mora, ne pa kot bi drugi želeli. Lahko si mislite kar hočete, ampak enako svobodo mora imeti tudi kultura in predvsem njeni ustvarjalci, zato se mi zdi nesprejemljivo, da o kulturi sodijo politiki, ki po navadi nimajo kančka kulture v sebi, še manj pa razumevanja in poznavanja zgodovine kulture. Za velekritike kulture imam vedno vprašanje kdaj so na zadnje prebrali kakšno knjigo, obiskali muzej, galerijo in kaj lahko o tem povejo? Ni kultura samo alkohol in zabava na koncertih. Kultura je bistvo našega obstoja, tudi za primitivce, pa čeprav se tega ne zavedajo.

 

četrtek, 19. marec 2020

Spokojni sprehod do Smrekovca

To se nama še ni zgodilo, da bi na pohodu ostala čisto sama. Med celo potjo od Andrejevega doma pri Slemenu, pa vse do Smrekovca nisva srečala niti ene same žive duše. Pot je trajala približno 3 ure v eno smer. Skupaj sva prehodila 6 ur oz. okoli 17 kilometrov poti. Doživela sva spokojni sprehod skozi najlepši kotiček naše dežele. Na Koroškem imamo res bisere naravnih lepot, ki jih premalo poznamo ali pa se jih sploh ne zavedamo.

Na sliki občudujeva Uršljo goro iz hrbtne strani

Najina pot do Smrekovca je bila tako mirna, da tega ne bom nikoli pozabil. Med takšno potjo bi človek lahko v miru meditiral, razmišljal, ustvarjal in koval načrte za prihodnost. Ni bilo slišati prav nobenih nenaravnih zvokov, razen najinih korakov, še letal nisva slišala, saj velja prepoved letenja. Tudi nebo je bilo sinje modro in čisto. Moram reči, da je bil danes eden najlepših sprehodov od vseh, ki jih pomnim do sedaj.

Tako je to, ko se sprehajaš po divjini, daleč od vseh ljudi in problemov, daleč od ponorele civilizacije, kjer si lahko skrit v zavetju gozdov in nedrih gora, obkrožen z naravnim svetom, ki človeku hoče samo dobro. Med potjo sva slišala le šumenje vetra, petja ptic in morda kakšno divjo žival. Vse je zgledalo, kot da sva za trenutek ostala sama na tem svetu.
Pri planinskem domu na Smrekovcu

Meni je sprehod pomagal zbistriti moje misli in glavo. Pomagal mi je napolniti mojo dušo s pozitivno energijo in optimizmom. Ta sprehod mi je pomagal bolj kot karkoli na tem svetu. Mir je za mene najboljše zdravilo. Mir in odklop od tega sveta. Vsem želim obilo zdravja, pozitivne energije in predvsem mir v srcih.

Milan M. 

sreda, 12. februar 2020

Industrijska dediščina ob 400 letnici jeklarstva v Mežiški dolini

Ob letošnji jubilejni 400 letnici jeklarstva v Mežiški dolini sem na občinski seji na Ravnah izpostavil nekaj pobud za primerno obeležitev naše skupne kulturne dediščine. Spodaj povzemam rdečo nit moje pobude:

Industrijska dediščina je naše minulo in sedanje znanje, to so naše izkušnje, to je delavnost, vztrajnost in solidarnost naših koroških delavcev, ki so pustili svoj pečat, zgradili infrastrukturo in večino stanovanj ter drugih javnih objektov na Koroškem. Delavski muzej Štauharija pa predstavlja stičišče naše koroške identitete. V tem okviru je pomembno, da se vse koroške občine poenotijo in redno prispevajo svoj delež sofinanciranja muzeja in organiziranja novih vsebin ter razstav s katerimi bi se lahko poistovetili vsi Korošci in njene občine. Tukaj so še bogata evropska sredstva, ki jih lahko počrpamo in popestrimo vsebino. Če želimo na Ravnah postati regijsko središče nove koroške pokrajine, potem je nujno, da najprej poskrbimo za našo skupno kulturno industrijsko dediščino, saj nas bo kultura združevala. To bi morala biti glavna funkcija Koroškega pokrajinskega muzeja in Ravne kot občina ter središče industrijske dejavnosti bi lahko pridobila večjo veljavo ter prepoznavnost v Sloveniji.

 

Milan M.