ponedeljek, 21. november 2022

Analiza stanja slovenske politike v luči mojega aktivnega udejstvovanja v njej

Minila so štiri dolga leta, ki so bila za mene naporna in poučna. Kljub temu, da sem se v minulih letih večinoma posvečal pisanju doktorske disertacije, kar je bil svojevrsten dosežek, sem se med delom zakopaval v arhive (katere kopije hranim doma v kar devetih velikih škatlah), da ne omenjam digitalnih arhivov in številnih knjig ter člankov, ki sem jih vse moral pregledati in prebrati. Sproti sem izpisoval pomembne poudarke, ki so se kopičili na papirjih in v mojih mislih. Glavna zgodba se je kmalu izrisala sama od sebe. Tako sem lahko šele po nekaj letih študiranja dobil jasen vpogled kaj iščem in kako bom predstavil svoje glavne teze. Šele nato je sledilo pisanje in urejanje zapiskov. Vmes sem objavil nekaj znanstvenih člankov v strokovnih revijah, nastopil na simpoziju, predaval v različnih knjižnicah po Sloveniji ter hodil na strokovne konzultacije. Postal sem soavtor znanstvene monografije o politični participaciji ameriških Slovencev v lokalni in državni politiki, bil strokovni recenzent prevedenih del iz mojega področja ter sproti prebiral obstransko literaturo, zlasti leposlovje, ki mi je pomagala, da sem obogatil svoj besedni zaklad in izboljšal stilsko pisanje.

Moj portret za predvolilne namene

Politika bi morala v mojem primeru ostati postranska dejavnost. Namesto tega je predstavljala motnjo v akademskem zorenju, saj je prekinjala tokove razmišljanja in kalila mir, ki sem ga bil do takrat deležen. Nenehni opravki z ljudmi in organizacijo pač terjajo svoj davek v obliki časa in volje. Na koncu si prisiljen nekaj opustiti. Tako sem raztegnil svoje akademsko izobraževanje in prenehal z rednimi treningi, ki so krepili moje telo in duha, saj sem bil zaradi politike preveč miselno okupiran, da bi dohajal vsem drugim interesnim dejavnostim. Na prvem mestu je bila seveda moja disertacija. Politično delo sem opravljal prostovoljno, a se je kmalu zavihtelo na drugo mesto. Nihče me ni silil v takšno delovanje. Sam sem pristal in izbral takšno funkcijo, saj nihče drug ni bil pripravljen vpreči voz in vleči zgodbo naprej, ki se je tudi meni zdela pomembna. Ob tem nisem zahteval nobenega posebnega honorarja. Verjel sem v idejo, ki sem jo tudi iskreno zastopal. Poleg tega sem mislil, da bodo ljudje prepoznali pošteno obliko političnega delovanja in ga tudi nagradili. Vendar se je na koncu izkazalo drugače.

Glasovanje na predčasnih volitvah

Ugotovil sem tudi, da ljudje ne marajo takih vrst politikov, kot sem jaz, saj vzbujajo nelagoden občutek krivde. Naj poudarim, da bom bolje razumljen: brez aktivnega državljanstva, ki pomeni več kot samo podpisovanje peticij in udeležba na volitvah, da ne omenjam volilnih golažev, ne moremo pričakovati želenih in uspešnih rezultatov. Pri aktivnem državljanstvu je potrebno vložiti precej več truda v soorganizacijo civilne družbe, ki je zvesta spremljevalka tistih političnih gibanj, ki želijo izpeljati resne strukturne spremembe ali zaščititi javni interes. Veliko stvari je potrebno na novo premisliti, prebrati in predebatirati z ljudmi na terenu. To terja svoj čas in trud. Tovrstna aktivnost je vedno dvosmerna in predstavlja pomemben del demokratičnega zorenja in napredovanja družbe kot celote. Javni interes in družba se ne znata ščititi sama od sebe, ampak morata imeti ob strani trdno organizirano množico aktivnih državljanov oz. civilne družbe. Brez tega nimajo politiki kot sem jaz nobenih možnosti, da uresničijo dane obljube, saj trčijo v zid dobro organiziranih klik na oblasti, ki branijo svoje posebne interese. Tega se ljudje preprosto ne zavedajo, zato jim postane nelagodno, ko začne kakšen politik govoriti resnico, ki jim ni všeč. Sebe nočejo videti kot sokrive slabega stanja v družbi. Vsi pričakujejo, da bo neka imaginarna peščica ljudi opravila zahtevno delo namesto njih. Sodobna in digitalizirana družba, ki je podvržena umetnemu razslojevanju in polariziranju pa zahteva drugačne oblike političnega participiranja, zato je čedalje več ljudi razočaranih nad politiko, ki tega ne razumejo. Na žalost je pri nas politika bolj podobna nogometni tekmi in razgrajanju navijaških skupin.

Avtoportret z mojimi psi pred partizanskim spomenikom na Navrškem vrhu na Ravnah 

Časi, ko je profesionalna peščica ljudi opravila večino dela za druge, so minili. To so bili časi poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli v neke ideale in vlekli voz napredka, medtem ko so jim ljudje sledili, saj so imeli vanje zaupanje. Danes malo kdo zaupa politiki oz. političnim strankam, kljub temu se od njih pričakuje, da bodo zaščitili interese ljudstva pred vsem slabim. Spet ponavljam: Brez aktivne civilne družbe bomo politiki mojega kova povsod naleteli na profesionalce, ki utrjujejo interese lobijev in kapitala. Oni vas bodo prepričali, da je bela barva črna in obratno. Na koncu vas bodo prepričali, da boste sami povozili lastne principe in svobodo, okrivili pa bodo marginalizirane manjšine, migrante, covid in prejemnike socialnih transferjev. Takšno nagovarjanje frustracij in strahu ljudi ohranja na položaju politike, ki so zagovorniki posebnih interesov kapitala, ne pa družbe. V zadnjih dveh letih ste mnogi posamezniki sami izkusili vso moč zlorabe oblasti za nasilno uvajanje ene absolutne resnice. To se lahko kadarkoli ponovi. Krivi ne bodo samo politiki, ki držijo škarje in platno v rokah, ampak predvsem neaktivni državljani, ki poznajo samo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Po Ustavi smo dolžni nadzirati delovanje političnega sistema, saj vsa oblast pripada ljudstvu, ne pa odrešenikom! Najboljši nadzorniki so civilna družba. Vam zdaj postaja bolj jasno, zakaj je pri nas civilna družba tako demonizirana? Zato nam tudi vrag jemlje državo, ker smo jo prepustili organiziranim klikam, ki niso pod nobenim neodvisnim nadzorom, ki skrbijo le za svojo dobrobit in se ukvarjajo z deljenjem javnega bogastva. Ljudstvo pa se  ukvarja z umetnimi razprtijami, namesto, da bi terjali odgovore ter iskali pravico do dostojnega življenja, ki ga pred volitvami vsi obljubljajo.

Plakati našega slogana

Danes sem po radiu med vožnjo slučajno poslušal eno izjavo izvoljenega župana, ki je govoril skoraj tako kot, da bi bil član Levice. Omenjal je glavne točke našega programa, stanovanja za mlade, socialno naravnanost, zaščito okolja, prihodnost za vse itd. Mar se vam ne zdi čudno, da takoj po volitvah vse podobne ideje izpuhtijo v prazen nič? Kako da ni nobene akcije? Zakaj se to dogaja? Kdo od nas sploh terja dane obljube od politikov? So volitve res najboljši odgovor? Očitno ne, saj polovica ostane doma. Večina, ki ste jo izvolili pa govori tisto kar želite slišati, namesto kako bodo to implementirali.

Spletni letak za socialna omrežja

V preteklih letih so se aktivisti stranke Levice na terenu borili za dvig minimalne plače, za dostojno pokojnino in politiko javnega interesa. To je prisililo druge politične stranke (razen skrajne desnice), da so zamenjale taktiko in zdaj nastopajo, kot da bi predstavljali naš program, vendar le v besedah, ne dejanjih. Zakaj si to upajo? Ker dobro vedo, da nimamo delujoče civilne družbe in aktivnih državljanov, ki bi jim gledali pod prste. Take družbe brez aktivnih državljanov tudi če so demokratične, zdrsnejo v avtoritarizem. Zato boste (ne)implementacijo nekaterih obljub sedanje vlade v javnem zdravstvu, ki razpada, kmalu občutili tudi na lastni koži. Politiki, ki so vam obljubljali najboljše zdravstvo na svetu vam bodo obrnili hrbet takrat, ko jih boste najbolj potrebovali. Vsi bodo prezaposleni s svojimi nujnimi opravki. Vsak se bo moral v neoliberalnem sistemu znajti sam.

Letaki po pošti z našim programom 1

V takem okolju se politična aktivnost za mene res ne splača, saj ne morem nadomestiti civilno družbo in pričakovati, da se bo ljudi nekaj prijelo. Tudi mediji na državnem, kaj šele lokalnem nivoju ne opravijo svojega dela. Ni resnih vsebinskih soočanj mnenj ali debate. Ni nekih resnih predhodnih dogovarjanj z različnimi interesi. Vse je prepuščeno organizatorjem v ozadju, ki vlečejo glavne niti in živijo na račun javnih naročil in proračunskega denarja, čeprav to očitajo vsem drugim. Kam bo to pripeljalo našo družbo v prihodnje? Kdo bo na koncu prevzel odgovornost? Verjetno nihče. Ljudje se bodo naveličali razprtij in prenehali hodit na volitve, drugi pa bodo še naprej volili slabe politike ali kopije dobrih. Originale bodo poslali v muzej. Zapitke bomo na koncu plačali siromaki, kot zmeraj do zdaj. Na srečo nam javne kritike še ne morejo vzeti, ampak je družbena struktura političnega sistema poskrbela, da bo vsaka kritika vedno bolj podobna brezupnemu kričanju žejnega popotnika sredi puščave.

Letaki po pošti z našim programom 2

Vse zgoraj opisano je le delček moje izkušnje v političnem delovanju, ki je ostalo brezplodno. Žal je tistih ljudi, ki se zavedajo tega problema premalo, da bi kaj spremenili. Več je takih, ki problem izkoriščajo v svojo prid. Trpijo pa odnosi v družbi, trpijo ljudje in trpi narava, zato je bolje, da se ukvarjam s stvarmi, ki me veselijo in jih obvladam, ker politične štale, ki so jo naredile pretekle slabe izbire, ne bo mogel popraviti nihče. Psi bodo lajali, karavana bo šla naprej...ljudje bodo vedno iskali odrešitelja, namesto da bi sami kaj spremenili pri sebi.

sreda, 31. avgust 2022

Igranje ruske rulete

Včeraj zvečer nas je pretresla novica, da je umrl zadnji vodja Sovjetske zveze Mihail Gorbačov. Izkoristil bom priložnost in z vami delil nekaj znanja, ki sem ga v zadnjih letih akumuliral, da bi morda skupaj prišli do boljšega razumevanja sedanje situacije v Rusiji.

Mihail Gorbačov

Osebno mislim, da se Gorbačovu prepisujejo prevelike zasluge za vse kar je dosegel. Seveda so pohvale posledica neusmiljene propagande proti Rusiji, zlasti proti Putinu, zaradi vojne v Ukrajini, ki jo seveda ne opravičujem, da ne bom narobe razumljen. Moj cilj je na kratko predstaviti širšo plat dogajanja v zadnjih 40 letih. Kot prvo naj omenim, da Gorbačov ni sam predlagal reform »perestrojke« in »glasnosti«, ampak so glavne okvire, osnutke in načrte pripravili v KGB-ju, natančneje rečeno je to bilo delo dolgoletnega šefa KGB-ja Jurija Andropova, ki je leta 1982 nasledil preminulega vodjo Leonida Brežnjeva in tako prevzel vodenje Sovjetske zveze kot prvi KGB-jevec na tem položaju. Vendar vodenje ni dolgo trajalo, saj je bil Andropov na smrt bolan. Bolehal naj bi za rakom na jetrih. Njegova vladavina se je končala po 18 mesecih leta 1984.

Jurij Andropov

V tem času oz. že prej, ko je bil Andropov pri močeh, je spoznal v kakšnih težavah se je znašla Sovjetska zveza in kaj je potrebno narediti, da se to popravi. Andropov je imel vso potrebno avtoriteto, izkušnje in znanje, da izpelje nujne reforme, ki bi ojačale Sovjetsko zvezo, ohranile enopartijski sistem (kot so to naredili na Kitajskem) ter poskrbel za ravnotežje sil na mednarodnem prizorišču. Na žalost je Andropova po smrti nasledil še bolj bolan Konstantin Černenko, ki dejansko ni vedel kaj se v državi dogaja. Po Černenkovi smrti leta 1985 so člani PB CK-ja v paniki izbrali najmlajšega med sabo, to je Mihaila Gorbačova, za katerega so mislili, da bo kos tej nalogi. Gorbačov je kmalu postal zelo priljubljen v domači in mednarodni javnosti, vendar ni imel potrebne avtoritete nad organi oblasti, zlasti nad KGB-jem, da bi imel zadeve pod kontrolo. Manjkale so mu izkušnje kako izpeljati nadzorovane in postopne politične in gospodarske spremembe sistema, da se ne bi razpadel. Za ta podvig je bil sposoben in poklican le Jurij Andropov. Naslednika pa na žalost ni izbral.

Jurij Andropov je živel zaprto in asketsko življenje, povsem odmaknjeno od oči javnosti. V službi je užival visoko stopnjo avtoritete. Veljal je za deloholika in skromnega človeka. Ni bil skorumpiran kot večina takratnih partijskih funkcionarjev. Veliko je bral in se samoizobraževal, zanimala ga je abstraktna umetnost in kultura. V svoji maniri prekaljenega čekista za seboj ni pustil veliko zasebnih zapisov, le nekaj drobnih beležk in papirčkov, kamor je sproti zapisoval svoje misli, zato njegove agende ne moremo natančno rekonstruirati. Šele po njegovi smrti so sovjetski državljani izvedeli, da je pisal tudi pesmi. Andropov je vsekakor sodil v skupino najbolj inteligentnih vodstvenih partijskih kadrov Sovjetske zveze. Njegovi sodelavci se ga spomnijo kot učinkovitega organizatorja, marljivega delavca, korektnega sogovornika ter discipliniranega in redkobesednega tovariša. Nikoli ni govoril mimo teme, nikoli ni preklinjal, ni se hvalil ali bahal. Ohranjal je profesionalno držo. Govoril je umirjeno, artikulirano, jasno, kratko in jedrnato. Za razliko od mnogih takratnih funkcionarjev je svoje sogovornike gledal naravnost v oči. Tekoče je obvladal angleško in nemško. Vse kar ga je zanimalo je preveril in prebral osebno. Ni pustil, da bi ga o pomembnih zadevah obveščali sekretarji ali drugi uradniki. Andropov je bil eden najboljših kadrov, ki ga je KGB kdaj ustvarila za vodenje države.

Po njegovi smrti je na vodstvenem položaju nastala velika kadrovska praznina. Nalogo reforme so vseeno morali izpeljati drugi, ampak so bili manj kvalificirani in talentirani, niso imeli nobene avtoritete ali sposobnosti. Andropova so se med drugim vsi bali, kar je v Sovjetski zvezi zagotavljalo uspeh. Tudi ameriški predsednik Ronald Reagan se je Andropova bal, saj ga je slednji gledal kot smrtnega sovražnika. Andropov je bil eden tistih voditeljev, ki je dobesedno verjel, da ZDA pripravlja jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Ko so Američani na Pacifiku izvajali svoje vojaške manevre, je Reagan menda za vsak slučaj poslal Andropovu osebno pismo v katerem mu je zagotavljal, da ZDA ne nameravajo začeti vojne. Andropov seveda ni verjel Reganu in drugim zahodnim voditeljem. Na ZDA in zahod je na splošno gledal kot na sovražnike. Bil je prepričan v končno zmago komunizma. Verjel je, da bo kapitalizem nekoč nadomestila neka oblika socializma. Glavno besedo naj bi pri tem prehodu igrala Sovjetska zveza, ki bi se modernizirala in pripravila na nove tehnološke in družbene izzive, podobno kot se je reformirala Kitajska. V ta namen je Andropov v sedemdesetih letih ustanovil t.i. peti oddelek KGB-ja, kjer je bil zaposlen tudi Putin. Ta oddelek je bil zadolžen za novačenje simpatizerjev v tujini za izpolnjevanje svete naloge končne zmage nad kapitalizmom. Vendar kot je znano so se zgodovinski tokovi usmerili v nasprotno stran.

Na oblast je prišel Gorbačov in nadaljeval z reformami, ki so potekale brez resnega nadzora ali dojemanja kakšne posledice lahko pustijo na državo. Nastal je kaos, razpad sistema in pojav organiziranega kriminala ter borba za oblast. Amerika je vse to izkoristila v svojo prid. Tega jim Rusija nikoli ni odpustila. Ko se je po razpadu Sovjetske zveze Boris Jelcin, kot prvi demokratično izvoljeni predsednik Rusije začel zavedati, da zahod Rusije ne bo nikoli sprejel na sebi enaki ravni, se je odločil poiskati temu primernega naslednika. Ni naključje, da je od vseh možnih kandidatov izbral ravno mladega KGB-jevca, Vladimirja Putina, ki je bil takrat star komaj 47 let.

Dovolj zgovoren je podatek, da se je Putin enajst dni preden je postal predsednik Rusije, v funkciji premiera, najprej zglasil na sedežu nekdanje KGB na Ljubjanki, v centru Moskve. Tam je odkril spominsko ploščo svojemu nekdanjemu šefu Juriju Andropovu. To se je zgodilo na simboličen »Dan varnostnih služb«, ki ga v Rusiji obeležujejo vsako leto 20. decembra, ko se spominjajo ustanovitev Čeke, predhodnice KGB-ja. Ob tej priložnosti je zbranim generalom in veteranom varnostne službe povedal (sicer v šali), da je »skupina zakrinkanih čekistov znotraj ruske vlade uresničila dolgoletni cilj in prevzela oblast v državi«. Sledil je evforičen in gromovit aplavz vseh prisotnih. Čez enajst dni je Putin dejansko postal predsednik Rusije, čeprav ga še pred par tedni ni poznal skoraj nihče, razen ozkega kroga znotraj nekdanjih struktur KGB-ja. Kdo je Putin, so se zaskrbljeno spraševali tudi na zahodu? Izbor Putina je bil odgovor »globokih varnostnih struktur« na ponižujoče ravnanje zahoda proti Rusiji. NATO se je takrat počasi približeval ruskim mejam. Naj poudarim, da je Putin po značaju in sposobnosti še najbližji Juriju Andropovu, saj ustreza profilu marljivega, vestnega in sposobnega upravljalca ter organizatorja ruskega imperija. Pod Putinom se je reforma Rusije nadaljevala po zastavljenem »originalnem načrtu«. To je tisti bistven okvir, če želimo razumeti tok dogajanja v Rusiji. Oblastne strukture so si želele ohraniti položaj Rusije, kot velesile na svetovnem prizorišču, da bi lahko uveljavile svoje geopolitične interese na svojem vplivnem področju.

Če se vrnem nazaj Gorbačovu. Ne smem pozabit omenit, da je bil Andropov njegov mentor. Gorbačov se je s časom začel zavedati, da zaradi odsotnosti Andropova ni kos vlogi reformatorja Sovjetske zveze, zato je poskušal z diplomacijo prepričati Zahod, kako se bolj splača končati Hladno vojno, kot nadaljevati sovražnost in tekmovanje. V zameno je pričakoval zaupanje in pomoč pri obnovi socialističnega sistema, ki bi bil bolj odprt, demokratičen in svoboden, ampak je po razumevanju oblastnih struktur dobila Rusija za zahvalo nož v hrbet. Nekaj podobnega je v smislu zbliževanja zahodu poskušal doseči Putin v svojem prvem mandatu med leti 2000 in 2004. Ni mu uspelo. Amerika je takrat podpirala  inscenirane spremembe režima že na samem predpražniku Rusije v Ukrajini in Gruziji. Vse kar se dogaja danes, je le poskus Rusije, ne toliko Putina, ampak njenih oblastnih struktur, da zaščitijo državo in njene interese, da jo ponovno postavijo nazaj na noge kot velesilo, ki bo strahospoštovana in cenjena. Z drugimi besedami povedano: uprla se je ameriški hegemoniji. Koliko bo pri tem uspešna bomo lahko videli v naslednjih nekaj tednih, mesecih ali morda letih.

Velja poudariti, da ima Rusija še danes največji jedrski arzenal na svetu, zato jo je v tem pogledu nemogoče vojaško premagati. Kakršnakoli ekonomska vojna pod firmo sankcij, ki bi izzvala razpad države, bi prinesla kaos tudi preostalemu svetu, saj ne moremo predvideti kaj bi se zgodilo, če nekdo drug prevzame nadzor nad jedrskim arzenalom. Zato pozivam k ponovnemu razmisleku in resni presoji položaja, saj se s podpiranjem vojne dobesedno igramo rusko ruleto.

ponedeljek, 22. avgust 2022

Prehrana in vpliv na podnebne spremembe

Svet nam pred očmi razpada, ampak tega dejstva do zdaj še nismo dovolj ponotranjili, da bi zadevo začeli jemati resno. Pred več kot desetimi leti, ko sem še snemal svoje video bloge in poskušal ljudi prepričat v bolj zdrave življenjske navade, sem še gojil optimistično upanje, da bomo ljudje z dobro voljo in novim znanjem sami zmanjšali obseg živinoreje in drugih izpušnih plinov v ozračje, ampak se do zdaj zaradi različnih razlogov to še ni zgodilo.

Na moje veliko presenečanje se dogaja obraten proces. Več kot vemo o škodljivem vplivu človeka na okolje, naravo in zdravje, bolj se mi dozdeva, da se pospešeno nadaljuje uničevanje življenja in planeta na katerem živimo. Ljudje vedno najdejo opravičila za svoja škodljiva dejanja. Pri izbiri prehrane bi lahko naredili več, bistveno več, vsaj za sebe, če ne za druge, ampak so prehranjevalne navade in tradicija še naprej bolj pomembni od prihodnosti in usode tega planeta. Na žalost je svet, ki ga poznam vedno ljubil greh in sovražil pravičnost. Bog ne daj, da bi o tem spregovoril na glas, saj bi te takoj označili za čudaka in zatrli.

Zmernost in samoobvladovanje so postali nezaželeni vrlini. Poželenja, ki nas vodijo v suženjski jarem in samouničevanje pa so postali način življenja. Vladajoči sloji družbe, ki ne delajo nič v smeri reševanja nastale zagate, se ne zavedajo kako neznosno breme so natovorili mlajšim generacijam, ki bodo morali zaradi politike potrošniških navad živeti v bistveno drugačnem in peklenskem svetu. Namesto, da bi z besedami in dejanji spodbujali in krepili voljo do spremembe, se dopušča, da se ljudem jemlje volja in upanje, da se bo sploh kaj spremenilo na bolje. Slovenska politika je pri zatiranju takšnega upanja zelo uspešna ter inovativna. 

Nejevernim Tomažem lahko postrežemo s kopico novih dokazov o škodljivem vplivu živinoreje na okolje in zdravje ljudi, ampak jih s tem ne bomo prav nič odvrnili od njihovih prehranjevalnih navad in užitkov. Prav nasprotno, še spodbudili bomo njihovo samouničevanje ali pa ga bodo zrelativizirali. Že res, da je prehrana osebna in svobodna izbira vsakega posameznika, ampak ko postane ta izbira del večjega problema, ki mu pravimo globalno segrevanje, se pojavi vprašanje etičnosti takšne izbire? Seveda izbira prehrane ni glavni problem na tem svetu, je pa na srečo edini na katerega lahko kot posamezniki vplivamo.

Zakaj ljudje lažje izbiramo prave besede, da ne bi koga užalili, težje pa spremenimo lastne navade, ki škodujejo nam in vsem ostalim? To je eden od paradoksov, ki ga ne bom nikoli razumel. Danes smo po nekaj tednih končno dočakali zmerno ohladitev in nekaj več kapljic dežja. Čeprav vem, da bo dežja premalo za rešitev problema letošnje suše, vseeno upam, da bo pričujoči zapis kapnil na rodovitna tla in pripomogel k ponovnemu razmisleku o naših vsakdanjih prehranjevalnih navadah.

Inštitut za nutricionistko je objavil sliko, ki me je spodbudila, da napišem nekaj uvodnih razmišljanj o tej temi. Slika nazorno kaže kako je živinoreja dvignila prisotnost ogljika v ozračju in otežila naš položaj. To seveda lahko spremenimo sami. Ni tako kompleksen problem kot težka industrija in transport. Kdor bere naj tudi razume. Kdor ne želi razumeti pa naj prosim ne pametuje. Stanje je preveč resno, da bi se lahko na ta račun norčevali. To si lahko privošči samo pokvarjena slovenska politika, ki uživa ob razdvajanju, lažeh in prepirih. Navadni ljudje si tega ne smemo privoščit. Moramo se zavedat naše odgovornosti do planeta, narave in živali, sicer bodo tisti mehurčki na sliki enkrat samo poknili....





četrtek, 11. avgust 2022

Refleksija na Štefančičev članek: Pekel je že tu

Toplo priporočam branje Štefančičevega "peklenskega" članka v Mladini z naslovom »Pekel je že tu!«, ki sem ga v teh vročih dneh v družbi svojih kužanov, prebral na hladnem. Prišel sem do naslednjih ugotovitev, ki jih tukaj delim z vami:

Če si lažje predstavljate konec sveta, ne pa konec kapitalizma, potem obstaja velika verjetnost, da ste pod vplivom neoliberalne ideologije, ki je onemogočila vsako idejno predstavo o družbeni alternativi. Neoliberalna propaganda je dolga desetletja prepričevala ljudi, da morajo za uspešno razvijanje družbe podpirati odkrite ali prikrite oblike privatizacije, deregulacijo trga in nižanje davkov za najbogatejše. Tudi obstoj demokracije, sodišč, neodvisnih medijev in celo držav so postali ovira za izvajanje ideologije neoliberalizma v praksi. Vsak dosleden nadzor in pregled nad delovanjem ekonomije preprečuje uporabo zvijač, korupcije in drugih metod za nesramno bogatenje elit, ki so svet in družbo spremenile v pravi pekel.

Na žalost so v službi neoliberalne ideologije tudi predstavniki glavnih medijev, ki nam nikoli ne povejo resnice. Politiki, ki so od njih odvisni jim tiho prikimavajo in tako dodatno škodijo demokraciji, državi, ljudem in predvsem naravi. Ne smemo pozabiti, da se je politika neoliberalizma izoblikovala v zločinu, nasilju, represiji, terorju in likvidacijah ljudi, ki so se borili za pravico in resnico. Neoliberalizem, ki omogoča nemoteno delovanje kapitalizma, ki zaradi tega nima alternative, je najhujši totalitarizem in enoumje brez primere v zgodovini. Zato imamo pekel in podnebne spremembe, ki nas peljejo v katastrofo.

Vse se je začelo v Čilu 11. septembra 1973. Takrat je ZDA izvedla državni udar zoper demokratično izvoljene oblasti in namesto njih nastavila vojaško hunto, ki je eksperimentirala z novo ekonomsko politiko, ki je danes naša realnost. Demokracija je postala ovira za izvajanje neoliberalne politike. Tako ne preseneča, da so svoj eksperiment izvajali v Čilu, ne pa v kakšni razvidi deželi, saj bi se ljudje uprli. Tako so začeli postopoma prilagajati sistem, zakone in družbo na novo realnost. Ljudi pa so s pomočjo glavnih medijev in zamegljevanjem bistva problema reprogramirali, da jim je postalo vseeno, če imamo demokracijo, državo, politike, zakone in sodišča, saj njihova pravica in beseda ne veljata niti piškavega groša.  Tudi vojna v Ukrajini je posledica neoliberalne politike. Rušenje Sovjetske zveze in uvajanje neoliberalnih ekonomskih politik, je pahnila številne Ruse v hudo revščino, kriminal ter anarhijo, da so namesto demokracije želeli avtokrata, torej človeka, ki bo naredil red in zaprl kriminalce. Tudi v EU obstajajo navidezne demokracije, ki uvajajo avtokracijo in vsiljujejo zgolj eno sprejemljivo resnico in realnost. Vse drugo je odrinjeno na obrobje. Ljudje prav zaradi tega ker niso uslišani izgubljajo zaupanje v uradne institucije in čedalje bolj verjamejo populistom in drugim manipulatorjem.

Naša zaspanost, ker nismo razmišljali družbeno odgovorno, kdo nas zastopa in kakšne posledice to prinaša, se nam zdaj maščuje v podobi hudih podnebnih sprememb. Kras je zgorel  tudi zaradi kapitalizma! To se ne bi zgodilo, če bi se v preteklosti oblastniki obnašali družbeno odgovorno, vlagali v požarno varnost ter krepili komunalno infrastrukturo. Ker pa so takšne javne storitve dodaten strošek za državo, ki ne služi interesom neoliberalizma, torej ne prinaša dobička, se v tem pogledu ni naredilo ničesar. Vse je bilo prepuščeno usodi in naključjem. Na koncu so Kras morali reševati navadni gasilci prostovoljci! Politika je v tem času ljudi samo dodatno razdvajala. Tako pridemo do ironičnega neoliberalnega zaključka, da so v resnici politiki nekoristni in predstavljajo strošek!

Dejstvo je, kakor ugotavlja Štefančič v svojem članku, da nam je ideologija neoliberalizma dobesedno zlezla pod kožo, okužila naša srca, zameglila razmišljanje, povečala apetite po nakupovanju in imetju ter zasenčila bistvo demokracije. Ideologija neoliberalizma nas je dobesedno prevzela. Tako so ljudje postopoma prenehali razmišljati o alternativah kapitalizmu. Sindikati in leve stranke so začele opuščati idejo razrednega boja, saj so se morali prilagodit prevladujoči miselnosti v družbi, ki jo je ustvarjal potrošniški kapitalizem in ideologija neoliberalizma. Posledično se je izkazalo, povsem upravičeno, da med novo levo in novo desno politiko ni prav nobenih razlik, saj oboji (tega vam strici niso povedali) izvajajo enako neoliberalno politiko, ki na račun umetnih delitev v družbi samo povečuje ekonomske in družbene razlike med ljudi. Tam kjer se dva prepirata, tretji dobiček ima. Vsaka pomisel na alternativo kapitalizmu je takoj razglašena za noro, radikalno, preveč levičarsko in celo teroristično. Vsakega, ki bi govoril o alternativi prikažejo kot neuravnovešenega ali nekoga, ki je bodisi preveč mlad, izobražen ali pa nima nobenih resnih delovnih izkušenj od tistih, ki so mojstri manipuliranja in uničevanja družbe in narave! Ljudje pod vplivom takšne neoliberalne ideologije takoj nasedejo umazani propagandi in začnejo verjeti, da nam res ni pomoči. Ker nas je neoliberalizem atomiziral, osamil, razmontiral in dehumaniziral smo postali sami sebi največji problem in ovira. Politika nas je namesto ozaveščanja o razredni vlogi in odgovornosti, začela na veliko zastrupljati z izkrivljenimi pogledi na politiko identitet. Tako je postala večja verjetnost, da se bomo kot družba bolj ogreli za identitetna in ne razredna vprašanja. Spet voda na mlin elitam in kapitalizmu.

Tako smo prišli do trenutne situacije, ko se bojimo sprememb in ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Bojimo se, da nas bodo nadomestili drugi, večinoma begunci in ekonomski migranti, ki samo bežijo zaradi vojn in revščine, katere so povzročile iste neoliberalne politike. Atomizirana družba na zahodu se lažje poveže, ko gre za teorije zarote in politiko sovraštva, ki samo zamegljuje bistvo problema, namesto, da bi se povezali v zahtevo po pravični in družbeno odgovorni politiki, ki izhaja iz razredne zavesti, da mora biti vsako delo in življenje cenjeno in spoštovano. Elite so nam ukradle sposobnost razmišljanja o alternativah in prihodnosti. To je bistven problem naše sedanjosti. Pri nas so začeli z uničevanjem kulture, izobrazbe in demokracije, saj brez tega ni možna nobena resna alternativa kapitalizmu in neoliberalni ideologiji. Zaradi tega smo potisnjeni v obupen položaj, kjer živimo v negotovosti, ločeni eden od drugega, čeprav z njimi delimo isto usodo, vendar se ne povezujemo, saj nam je identitetna politika sotrpine prikazala kot sovražnike in tekmece. Spet neoliberalizem na delu! Jezimo se na ljudi zaradi njihovih identitet, namesto da bi se skupaj jezili na sistem, politike, glavne medije in vse, ki prodajajo eno in isto lajno kako kapitalizem nima alternative in je bolje biti priden hlapec in oportunistična ovca kot upornik. Tako je neoliberalizem dosegel, da lahko izvaja svojo zločinsko politiko kljub formalnem obstoju demokracije, zakonov in države, saj se ljudje kregajo med sabo, namesto z kliko na oblasti, predvsem pa pustijo pokvarjenim politikom, da mislijo namesto njih. Kako drugače opisat to stanje kot pekel, ki se vsak dan odvija pred našimi očmi? Začnimo razmišljat o alternativah, sicer se nam bo Kras ponavljal vsaki dan!

Za zaključek naj omenim še osebno opažanje. Zdi se mi, da so postale ženske bistveno bolj dojemljive za tovrstna kritična razmišljanja in celo bolj pogumne od moških? Ne vem zakaj je temu tako? Kot da bi imel neoliberalizem nekakšen kastracijski efekt? Upam, da se motim, saj bomo v prihodnje rabili čim več kritičnih ljudi vseh spolov, identitet, narodnosti, ver in razredov, da popravimo storjeno škodo, ki uničuje naša življenja, družbo, naravo, živali in svobodo misli.

četrtek, 4. avgust 2022

Psihoanaliza slovenskega nesrečnika

V Nedeljskem dnevniku je včeraj izšel zelo zanimiv intervju s psihiatrom Gorazdom V. Mrevljetom. Glavni poudarki so šli v smeri zakaj se današnji politiki ne čutijo odgovorne za svoja nemoralna dejanja. Odgovor je preprost: zaradi narcisizma. Politik, ki je zaljubljen v samega sebe ne vidi in ne čuti nobene odgovornosti do drugih, sploh do tistih, ki so ga izvolili, zato mu je malo mar kaj si o njem mislijo. Očitno je, da se imajo za nekaj več. To se vidi tudi po tem kako svojih kritikov sploh ne jemljejo resno oz. jih razumejo kot zavračanje ljubezni, ki naj bi jo dajali ljudem. Vendar je ta ljubezen sprevržena in patološka, saj sledi sebičnim ciljem katere končni namen je akumulacija oblasti, moči in bogastva v rokah enega samega človeka. To jim prinaša več oboževanja in neomejena poželenja. Oni so od tega odvisni. Zdravila zoper narcisoidno požrešnost in iskanja pozornosti pa ne poznamo. Pri tem imajo končno besedo volivci, ki so odpovedali na celi frontni črti, saj takim politikom nasedajo, češ da so žrtve neke "globoke države", ne pa da so rablji in manipulatorji resnice. Za Slovence pove, da so preveč oportunistični, kar je spet ugodna klima za rast tovrstnih politikov, ki jim slepo in nekritično sledijo naravnost v propad in moralni razkroj družbe. Skratka, priporočam branje celega intervjuja v Nedeljcu.



nedelja, 17. julij 2022

Bruseljska dvoličnost in dvojna merila Zahoda

Kako je mogoče, da lahko neka revna Bolgarija diktira politiko širitve Evropske unije z absurdnim zahtevam po zavračanju obstoja makedonskega jezika in njihove identitete? Zanimivo, da se takšna politika istočasno očita samo Rusiji, medtem ko v naši sredi dopuščamo Bolgariji, da počne isto, seveda z blagoslovom bruseljskih birokratov. Bruseljskim birokratom verjetno bolgarski nacionalizem ni bolj všeč od makedonskega ali ruskega. Tukaj gre za pokrivanje anglo-saksonskih geostrateških interesov, ki jih kot hlapci Zahoda izvajajo revni Bolgari nad še revnejšimi Makedonci. S tem se omejuje vpliv Rusije na območju zahodnega Balkana, kar Srbiji kot zvesti zaveznici Rusije zateguje zanko okoli vratu. Zaradi tega bodo bruseljski birokrati prisilili Makedonce, da se odpovedo lastni identiteti, čeprav isto politiko zanikanja identitete naroda očitajo Vladimirju Putinu v Ukrajini.

Makedonija bo morala iz učbenikov črtati vsa poglavja, ki niso povšeči Bolgarom, sploh tista, ki govorijo o junaškem odporu Makedoncev med drugo svetovno vojno. Odpovedati se bodo morali tudi prevelikemu čaščenju Josipa Broza Tita, ki jih je takrat v okviru NOB vodil k uporu proti bolgarski okupaciji. Naj spomnim, da je bila Bolgarija pomembna članica Hitlerjevega zavezništva in ena od agresork na Kraljevino Jugoslavijo. Po vojni je Tito z Blejskim sporazumom leta 1947 Bolgarom odpustil njene grehe in se odpovedal vojni odškodnini, ki bi jo v višini 25 milijonov dolarjev (330 milijonov v današnji vrednosti) morali izplačati Jugoslaviji. Seveda takšne hvaležnosti Bolgari niso nikoli vrnili. Zdaj so prišli okrepljeni nazaj in zahtevajo poleg revizionizma še moralno odškodnino za svoj poraz. Slovenija bi ravno zato morala stopiti v bran Makedoncem, saj imamo podobno zgodovinsko izkušnjo s sosednjo Italijo in Avstrijo. Še slabša popotnica za vstop v EU čaka Bosno in Srbijo. A si bomo v znak solidarnosti odeli v profilne slike makedonsko zastavo? Verjetno ne, ker so makedonske elite že klonile pritiskom.

Po čem se politika Bolgarije, ki jo podpirajo bruseljski birokrati in NATO, razlikuje od ruske politike v Ukrajini? Bolgari nimajo lastnih zalog nafte in plina, vendar so svoje cilje dosegli z uporabo drugih, bolj prefinjenih sredstev, kar je prizadelo Makedonce kot narod in predvsem škodilo evropskim vrednotam. Če se lahko plin in nafta še nekako nadomestijo, se občutek zanikanja nacionalne identitete in dostojanstva ter zgodovinski revizionizem ob prisotnosti revščine in politične nestabilnosti ne moreta nadomestiti z drugim kot z jezo in velikim razočaranjem nad politiko EU. Kakšne so to evropske vrednote, ki dopuščajo sramotno teptanje makedonskega naroda? Najprej so Makedonci prepustili tretjino svoje države albanski manjšini, ki praktično obvladuje tudi njeno notranjo politiko, nato so morali popustiti pritiskom Grčije glede imena države, zdaj bodo klonili še pod pritiski Bolgarije.

Države, ki so Makedonce do zdaj stiskale v kot, ne sodijo med najbolj vzorne članice EU. V večini vzhodnoevropskih držav so na oblasti ozke vladajoče klike, ki s pomočjo korupcije, nepotizma in manipulacij ohranjajo svoje oblastne interese. Zaradi tega pustijo svoje države ekonomsko in vojaško izkoriščati močnejšim geostrateškim silam. Razen zdrah in dolgov nista vladajoči kliki v Bolgariji in Grčiji prispevali nič bistvenega k razvoju skupnosti, vendar sta dosegli svoje nacionalistične cilje, s katerimi se pred revnimi državljani lahko pohvalijo. Njim ni v interesu skrb za blaginjo, poštenost, solidarnost in medčloveške odnose, ki bi prispevali k razvoju in napredku družbe ter njeni stabilnosti. Zanima jih le stabilna oblast, ki jo najlažje dosežeš s pomočjo udinjanja najmočnejšim silam, negovanjem revščine in obujanju nacionalizma.

Vse kaže, da so nacionalni miti v teh državah »nove Evrope« postali nekakšno nadomestilo za propadle ideologije, religije in zavoženo ekonomsko politiko EU. Sodobni nacionalizem ter iz tega izhajajoč občutek večvrednosti odgovarja širšim plastem zavedenih in revnih evropskih narodov, ki se vsaj v nečem počutijo bolje od drugih. Revne države, ki svojim državljanom ne morejo zagotoviti ekonomskega blagostanja in napredka, so posvetile veliko pozornost polpreteklim mitom in drugim izmišljotinam, da bi odvrnile pozornost od resničnih problemov in vzrokov za slabo stanje v družbi. Bruseljske birokrate ne moti bolgarska nacionalistična politika do Makedonije, kot tudi ne madžarski ali poljski nacionalizem, saj imajo od tega obojestransko korist. Diplomatska rešitev je bila v makedonskem primeru dobrodošla, saj se je pokrivala z vojaškimi interesi anglo-saksonskega NATO zavezništva ter ekonomske politike EU. V primeru Ukrajine diplomatska rešitev ni smela priti v poštev. Implementacija minškega mirovnega sporazuma, ki so ga s posredovanjem Rusije »s figo v žepu« sprejele tudi zahodne države, bi omogočila miren razplet ukrajinske krize. Minški sporazum so pokopale prav jedrne evropske države (Francija in Nemčija), ker so namesto svojim interesom sledile geostrateški politiki ZDA, ki zadnjih 30 let na račun nesreče drugih odkrito izzivajo Rusijo v globalni konflikt in vojno.

Zadnjih osem let so bruseljski birokrati, podobno kot bolgarski nacionalisti v primeru Makedoncev, ignorirali celo vrsto lastnih načel in vrednot. Spregledali so tudi ukrajinsko nasilje v Donbasu, da bi konflikt domači javnosti prikazali kot enostransko početje upornikov in Rusije. To jim je do zdaj pomagalo pri opravičevanju njihove dolgoletne porazne ekonomske politike, ki v mnogih državah že kaže svoje zobe in hkrati krepi evropski nacionalizem, rusofobijo in militarizem. Verjetno računajo na to, da bodo ceno zgrešene politike do Rusije, Ukrajine, Makedonije in drugih držav na koncu plačali nemočni in razklani narodi EU, ki zaradi prevladujočih mitov očitno ne bodo imeli slab občutek o svoji revščini. Jasno je, da hočejo evropski birokrati in vladajoče klike usmeriti vso jezo in frustracije na Rusijo. Vprašanje, če jim bodo tokrat evropski narodi slepo sledili v prepad, saj so večinoma že siti izrednih razmer, zategovanja pasov, dvojnih meril, omejevanja svobode, zapovedovanja edine uradne in sprejemljive resnice ter pomanjkanja perspektive in stabilne prihodnosti. Zaradi tega se lahko zgodi, da bo letošnja jesen in zima najtežja preizkušnja sodobne družbe doslej. Evropska solidarnost je že odpovedala v primeru zaščitne opreme proti virusu, mar res mislite, da bo zdaj delovala, ko bomo potrebovali dodatne puloverje?



sobota, 9. julij 2022

Kratka analiza posledic širjenja Nata na vzhod

Članek sem po nasvetu prijatelja poslal na uredništvo Dela. pred tem sem ga objavil na svojem FB profilu. Nisem imel upanja, da ga bodo na Delu sploh objavili. Na koncu sem bil presenečen, ko so mi odgovorili, da bo članek objavljen v Sobotni prilogi dela v pismih bralcev 9. julija. Tukaj ga objavljam v Delovi obliki z povezavo na koncu članka

Foto: Eržen, Delo

Ko je Španija postala članica zavezništva Nato, se nihče ni vprašal, kakšne posledice bo to prineslo okupiranim območjem v Maroku, eksklavama Ceuta in Melilla ter drugim narodom, ki nočejo ostati pod špansko vladavino. Kot zanimivost naj omenim, da so se na referendumu o članstvu v Natu leta 1986 najbolj odločno in večinsko zoperstavili prav Katalonci, Baski in prebivalci Kanarskih otokov, ki še danes zahtevajo več samostojnosti. Katalonija je bila in je še vedno ena od najbolj ekonomsko razvitih regij v Španiji, ki tudi največ prispeva v skupno državno blagajno. Njihov referendum o neodvisnosti je bil oktobra 2017 vsem na očeh brutalno zatrt. Situacija je bila podobna ukrajinski, vendar s to razliko, da Španija ni bila deležna sankcij ali izključevanja iz mednarodnih organizacij.

Poglejmo, kaj se je v približno tem času dogajalo v vzhodni Evropi. Večina Ukrajincev ni bila naklonjena približevanju Natu. Najbolj odločno so temu nasprotovali etnični Rusi in Ukrajinci, ki so govorili rusko na vzhodu države. Prav te regije so bile gospodarsko najbolj razvite in so prispevale največ v skupno blagajno. Nazaj se je vrnilo bore malo sredstev, saj je bila kijevska oblast skorumpirana, stavke rudarjev pa so bile zmeraj nasilno zatrte. Desničarski puč leta 2014 je samo še poslabšal situacijo v državi, saj so se nove oblasti odločile za radikalne spremembe. Ukrajino so hoteli priključiti zavezništvu Nato in EU brez soglasja manjšin. Istočasno so omejevali rabo ruščine in prepovedali ruske simbole. Temu so se Rusi na Krimu in Donbasu odločno uprli, zato so zahtevali osamosvojitev in priključitev k Rusiji. Na podobno pot so krenili tudi prebivalci v Harkovski, Hersonski in Odeški regiji, vendar so jih v zadnjem trenutku ustavili ukrajinski tanki in oborožene tolpe neonacistov. Neonacisti so 2. maja 2014 v Odesi žive zažgali proruske protestnike, ki so se zatekli v dom sindikatov. Za omenjen zločin ni odgovarjal še nihče. Rusi v Ukrajini so se zaradi tega upravičeno počutili ogrožene. Sledila je temu primerna reakcija.

Glede na dejstvo, da Katalonci in Baski še danes ne smejo sanjati o osamosvojitvi, saj so v članici Nata postali talci geostrateških iger proti Rusiji, je bila odločitev Krima in Donbasa povsem razumljiva. Ne smemo pozabiti, da je evropsko pravo legaliziralo kolonialne posesti v Ceuti in Melilli, ki bi jih morala Španija že zdavnaj vrniti Maroku. Namesto tega sta ti dve eksklavi najbolj razvpit primer kolonialne dediščine, ki jo ohranjata in branita Natova vojska in birokrati v EU ter kjer se istočasno množično kršijo pravice priseljencev. Mimogrede: tudi Maroko ima svojo črno piko v odnosu do prebivalcev Zahodne Sahare.

Foto: Črt Piksi, Delo

Litva je nedavno razglasila Rusijo za teroristično državo in blokirala dostop do njene eksklave Kaliningrad. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo, če bi Maroko blokiral eksklavi Ceuta in Melilla. Kako dolgo bi Nato trpel takšno potezo Maroka? Videli smo, kaj se je zgodilo z referendumom v Kataloniji. Vsi so gledali stran, ko so španski policisti pretepali ljudi, ki so hoteli glasovati za samostojnost. Tukaj imamo opravka z dvojno moralo in hipokrizijo Zahoda, ki obsoja zgolj eno stran, ni pa se sposoben dogovoriti za razumno in kompromisno rešitev problema. Zakaj bi sploh iskali kakršnokoli rešitev, ko pa trenutno stanje odgovarja lastnikom kapitala, ki lahko s svojimi mehanizmi stiskajo reveže v primežu novih podražitev in jih držijo v strahu pred drugimi ljudmi?

Zakaj, mislite, da imamo evropsko kopensko mejo v Ceuti in Melilli z Afriko? Pritisk migrantov na to območje deluje kot sprostilni ventil za frustracije prestrašenih volivcev, ki nato glasujejo za populistične stranke in s tem načenjajo temeljne vrednote EU in demokracijo. Zakaj, mislite, da je Nato ustvaril kaos na evropskih mejah, v Libiji, Bližnjem vzhodu in Afganistanu? Katere stranke imajo v Španiji, Italiji, Franciji in Nemčiji, ki so ključne države za obstoj EU, največ koristi od negotove svetovne situacije? Seveda so to populistične desničarske stranke, ki na prvi pogled krepijo vpliv Rusije v EU, ampak ne pozabite, da je Rusija hotela EU prodajati samo svoje energente, da bi ekonomsko okrepila svojo državo in obrambne pozicije. ZDA so se najbolj bale, da bi postala Rusija preveč razvita, EU pa samostojna in pragmatična v svojem odnosu do Rusije. To bi utegnilo zamajati njen dominantni položaj ne samo v EU, ampak tudi na svetu. Zaradi tega je mogoče razumeti, da je Američanom bolj kot Rusiji v interesu razdvojiti in oslabiti pozicije EU. Temu primerna je bila tudi politika zavezništva Nato na njenih mejah.

Prav zaradi tega si upam trditi, da smo razumni ljudje odločno proti takšni politiki, ko je govor o širitvi Nata, ki na dolgi rok ne prinaša varnosti ali stabilnosti, ampak kvečjemu dodatno negotovost in stalno oboroževanje ter polnjenje skladišč orožja, ki se bodo enkrat morala nekje izprazniti v novi vojni. To pač ni prava pot do rešitve problemov. Pravo pot so v zgodovini poznali le maloštevilni in pogumni državniki, ki so se znali pogajati in iskati sporazumne rešitve, s katerimi so ohranjali interes miru in skladnega razvoja vseh. Če ne bomo kmalu našli podobne rešitve, se nam ne obeta nič dobrega. Rešitev je po mojem mnenju multilateralni svet. Prizadevanje zgolj ene strani za prevlado nad drugimi bo rojevalo vedno nove konflikte, ki škodijo vsem, koristijo pa le peščici elit in najbogatejših držav – ter seveda dominanci ZDA na svetu.

Povezava do članka




sreda, 6. julij 2022

Moč voditeljev in vloga žensk v 21. stoletju

Pričujoči zapis je moj utrinek, ki je nastal kot odgovor na neodgovorjeno vprašanje, ki so mi ga pod krošnjami Najevske lipe postavili na razmisleku o vlogi moči voditeljev.

V soboto, 2. julija, so me organizatorji tradicionalnega srečanja pod Najevsko lipo iz občine Črne na Koroškem povabili kot zgodovinarja, naj se pridružim »Razmisleku pod lipo«; pogovornega dela srečanja, kjer smo razpravljali o moči voditeljev. Bil sem zelo počaščen, da so me kot mladega in nepoznanega zgodovinarja sploh poklicali, zato sem vabilo sprejel. To je bila zasluga županje Romane Lesjak, ki v svoji občini velja za priljubljeno županjo, saj ima posluh za ljudi in odprto srce.  

Razmislek pod krošnjami Najevske lipe

Najevska lipa je pomembna znamenitost Koroške regije, saj gre za najdebelejše drevo v Sloveniji, ki hkrati predstavlja zgodovinski simbol naših krajev. V obsegu meri okoli 11 metrov, visoka pa je približno 24 metrov. Ocenjuje se, da je stara okoli 800 let. Žal so jo v preteklosti že načele številne naravne katastrofe. Poleg žledoloma leta 2014, jo je najhuje prizadelo neurje leta 2018, ampak je lipa preživela in vzcvetela. Najevska lipa je sicer mati vseh slovenskih lip. Nahaja se na Ludranskem Vrhu nad Črno, sredi divjine na nadmorski višini 1056 metrov. Lokacija lipe ni težko dostopna. Čerjani se tja odpravijo po označeni pešpoti, letos pa občina zaključuje urejanje ceste, ki bo Najevsko lipo po varnejši asfaltirani cesti povezala z dolino in približala ostalim obiskovalcem. 

Pod šotorom smo imeli označena mesta

Tradicionalnega 31. srečanja se je letos udeležilo okoli 400 obiskovalcev. Poleg predsednika države, Boruta Pahorja, so bili prisotni tudi številni politiki, državnozborski in evropski poslanci, župani in člani vlade. Prišli so tudi obiskovalci iz sosednje matične Koroške. Program srečanja so popestrili s kulturnim dogodkom, folkloro in narodno pesmijo. Osrednjo misel je na srečanju izrekla slavnostna govornica dr. Marija Makarovič, antropologinja in etnologinja, ki je izrazila upanje, da se bodo politiki končno začeli zavedati, da so v službi ljudi in ne obratno. Prav tako je izrazila veselje, da smo se na volitvah 24. aprila večinsko odločili za »evropski način življenja«. Po njeno to pomeni za »svobodo misli, svobodo govora in svobodo delovanja«, kar prinaša tudi odgovornost do družbe.

Pred osrednjim govorom smo povabljeni gosti razpravljali pod Najevsko lipo o vlogi močnih voditeljev ter vplivom, ki ga imajo na prihodnost, sedanjost in preteklost. Povabljeni so bili predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, poslanec Jani Prednik, župan avstrijske občine Globasnica Bernard Sadovnik, gospodarstvenici Suzana Filipančič in Denise Kramljak ter moja malenkost.

Skupinska slika nastopajočih v razmisleku

V razpravi sem pripomnil, da bomo letos oktobra obeleževali 60. obletnico kubanske raketne krize, ki je svet skoraj pahnila v uničujočo tretjo svetovno vojno. V luči ukrajinske krize se mi je zdelo pomembno omeniti, da lahko izbruh nove vojne prepreči le pogumen in močen voditelj. Takrat so na srečo imeli razumnega ameriškega predsednika John F. Kennedyja, ki je prednost dajal diplomaciji, kompromisom in popuščanju, da je lahko dosegel miren razplet krize. Čeprav so takrat ameriškemu predsedniku njegovi najožji svetovalci predlagali nasilno rešitev krize, se je predsednik Kennedy odločil drugače, saj se je postavil v vlogo navadnih ljudi, ki uničujoče vojne niso želeli. Na žalost je bil Kennedy prav zaradi tega čez leto dni žrtev atentata. Vendar je bila njegova žrtev majhna, saj bi v nasprotnem primeru umrlo na milijone ljudi, če bi se odločil drugače. To je tudi glavni problem, zakaj imamo malo pogumnih voditeljev, saj nihče ne upa prevzeti osebne odgovornosti in žrtvovanja za višje dobro vseh.  

Županja Romana Lesjak, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in povezovalec razmisleka dr. Tomaž Simetinger.

Sodobni voditelji bi se lahko marsikaj naučili iz preteklih primerov, ki jih ni malo, ampak jim to preprečuje pomanjkanje znanja in empatije ter razraščajoče teorije zarote, v katere ljudje verjamejo bolj kot uradnim razlagam. Naj kot zgodovinar poudarim, da ni enostavno razložiti vzroke preteklih dogodkov, saj je svet zelo kompleksen, sploh pa danes, ko je globalno povezan. V svoji doktorski disertaciji sem se ukvarjal z idejami, ki so jim verjeli preprosti ljudje, zato dobro vem, kako radi verjamejo v poenostavljene razlage, ki vzroke pripisujejo delovanju organiziranih zlodejev, povezanih v tajne združbe, ki naj bi iz ozadja vodili tokove dogodkov in svetovno politiko. To je izrazito črno-belo razumevanje razvoja dogodkov, kjer obstajata samo dve možni razlagi: Tista o »hudobnem kralju Janezu« in »dobri kraljici Lizi«. Pod Najevsko krošnjo sem dobil vprašanje o »globoki državi«. Namenoma nisem podal direktnega odgovora, saj sem si vzel več časa za razmislek.

Razmislek je potekal v sproščenem vzdušju

Zgodovina je namreč večni dialog med sedanjostjo in preteklostjo. Včasih so za težave krivili Jude in komuniste, danes pač globoko državo, globaliste in strice iz ozadja. Svetovna politika se razvija po utečeni spiralni poti, ki ni toliko odvisna od omenjenih centrov moči, ampak pogosto naključnih in nepovezanih dogodkov, v katere so vpletene tako dobre kot slabe ideje politikov, ki jih zastopajo kot izbrani voditelji. Ni zaman nastal pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Večina problemov pa vendarle nastane kot posledica slabega razumevanja, podcenjevanja, demoniziranja, izključevanja in pomankanja empatije. Nezreli voditelji za svoje težave pogosto krivijo druge in iščejo grešne kozle, namesto da bi se soočili s težavami, jih reševali s sodelovanjem in povedali ljudem resnico. Lažje se je skrivati za hudobnim kraljem Janezom, kot dobro kraljico Lizo. V času naraščajočih geopolitičnih napetosti med Rusijo in Kitajsko na eni strani ter Zahodom na drugi postanejo takšne spirale uničujoče za človeštvo in naravo. Naš mir je ogrožen! Namesto, da bi vojne preprečevali, se nanje pripravljamo s težko oborožitvijo in povzročanjem vedno novih napetosti in krivic. Narodi s takšnimi voditelji hodijo kot mesečniki v vedno hujšo krizo, iz katere ni videti izhoda, saj nimamo močnih voditeljev, ki bi znali potegniti ročno zavoro. Današnja kriza je zato bistveno bolj podobna Evropi tik pred prvo svetovno vojno leta 1914 kot paralelam iz druge svetovne vojne.

 

Program dogodka je bil pester in bogat

Prav zato morajo v politiko vstopiti emancipirane ženske voditeljice, za katere sem v zaključku povedal, da bodo zaznamovale pričujoče 21. stoletje. Sedanje desetletje, ki je pred nami, je najbolj nevarno obdobje tega stoletja. V preteklosti najdemo primere ženskih voditeljic, ki so znale v podobnih krizah sproščati napetosti, vendar imamo tudi primere žensk, ki so ravnale nasprotno, torej so bile še bolj okrutne in nasilne. Pri tem naj v zagovor poudarim, da so ženske v preteklosti morale slediti patriarhalnim vzorcem obnašanja, saj so se bile prisiljene prilagajati prevladujočemu moškemu svetu. V borbi za oblast in preživetje so bile zaradi tega bolj zvite in brutalne, da bi dosegle svoje cilje. V nekaterih primerih se jim je izšlo, v mnogih pa ne.

Pod krošnjami Najevske lipe je bilo na višini 1054 m prijetno hladno in osvežujoče 

V sedanji dobi demokratične emancipacije, ko so ženske v politiki postale enakovredne moškim, lahko pričakujemo, da bodo končno začele vladati tudi s svojo ženskostjo in empatijo. Takšne ženske bodo znanilke naprednih idej, zato poskušajo desni populisti s svojo politiko na vse načine omejiti njihove pravice in jih poslati za štedilnik. Kot glavno orodje discipliniranja in podrejanja uporabljajo omejevanje dostopa do prekinitve nosečnosti. Za poniževanje pa izpostavljajo njihov izgled, način življenja ali stil oblačenja. Enakopravnost spolov še zdaleč ni dosežena na vseh ravneh družbe. V delovnih razmerjih so ženske za isto delo še naprej plačane manj od moških ali pa so bistveno bolj izkoriščane. Poleg tega so v slabšem položaju za pridobitev rednega delovnega razmerja, kajti delodajalec že kalkulira, da bo enkrat morala v porodniško. Ženskam smo na papirju zagotovili politične pravice in emancipacijo, nismo pa jih zaščitili pred predsodki, izkoriščanju, poniževanju in družinskem nasilju. Vse ženske morajo imeti neodtujljivo pravico do odločanja o svojem telesu in vlogi, ki jo želijo opravljati v družbi in življenju, brez da bi se zaradi tega počutile krive ali drugačne. Le takšne ženske bodo uspešne na poklicni poti kar bo koristno tudi za družbeni napredek. To ne bo pravljica o dobri kraljici Lizi, ampak zgodba o uspehu digitalne in zelene preobrazbe družbe. 

 

V plavem suknjiču slavnostna govornica dr. Marija Makarovič

Desni populisti se zavedajo, da prihaja nova doba, ki bo žensko vlogo v prihodnje postavila poleg moškega v središče družbeno-političnega odločanja. V tej vlogi ne bodo trpele nasilja, manipulacije, zlorabe, dvoličnosti in podrejanja ljudi, zato jih poskušajo na vse načine osmešiti in diskreditirati. To počnejo z izrazitim seksizmom, obujanjem predsodkov in napadi na njihove pravice in odločitve. Tu se vidi, kako številni moški še vedno ne sprejemajo enakovredne vloge žensk, ki s svojim čutom za pravičnost rešujejo »evropski način življenja«. 21. stoletje mora pripadati ženskam, saj so prejšnje najbolj uničili »mačo tipi«.

Najevska lipa

Tako smo zaključili pogovor pod lipo v upanju, da se bodo naši razmisleki nekje upoštevali. Slovenija je dobila prvo predsednico državnega zbora gospo Urško Klakočar Zupančič na katero se vrstijo številni verbalni napadi in poskusi diskreditacije, ker želi vpeljati red in poštena pravila, enaka za vse. Še večji napredek bomo doživeli jeseni, če na čelo države izvolimo prvo predsednico, ki pa ne sme biti lutka v izrazito patriarhalnem moškem svetu, kar poklic politika na žalost tudi pomeni. Takšne predstavnice, ki so se v vlogi političarke podrejale moškim ali prilagajale mačizmu in patriarhatu, so v preteklosti otežile politično emancipacijo žensk, zato moramo volivci modro izbirati, če ne želimo povzročiti dodatne škode. Tej državi lahko zaupanje povrnejo samo poštene in emancipirane ženske. Prednost naj dobijo iskrene in suverene kandidatke, ki bodo predstavljale skupne interese vseh. Dajmo jim priložnost, da se izkažejo!

Foto: FB strani Občina Črna na Koroškem

petek, 17. junij 2022

Zakaj nas psi gledajo v oči?

Ste vedeli, da naj bi bili psi edine živali na svetu, ki gledajo človeka naravnost v oči? To počnejo z namenom, da pridobijo informacije, zaupanje in pozornost. S pogledom hrepenijo po igri, hrani, sprehodu ali doživetem druženju. S pogledom nas moledujejo in obožujejo. Kadar naredijo kakšno napako z očmi pokažejo občutek obžalovanja in kesanja. S pogledom nas lahko hipnotizirajo, če se jim seveda pustimo. Psi bi lahko bili najboljši antropologi, če bi znali govoriti naš jezik, saj poznajo človeka veliko bolje od vseh drugih bitji na svetu. Najbolj nas spoznavajo z vonjem. Nos je njihovo tretje oko. Vse naše gibe postavijo v svoj pasji kontekst. Recimo kadar se nam zazdi, da je čas za sprehod bodo to zaznali najprej z vonjem, saj se v nas aktivirajo določeni hormoni, ki jih psi zavohajo, še preden naredimo prve korake. Enako je z drugimi našimi aktivnostmi. Tudi če kakšnega človeka ne sprejmejo smo večinoma odgovorni sami, zaradi izločanja specifičnega vonja, ki ga zaznajo kot občutek tesnobe. Zaradi tega prežijo nad nami z opazovanjem in čakajo na potrditev svojih dognanj. Enako počnejo kadar zavohajo druge nevarnosti in bolezni. Če jih znamo v tej smeri pravilno usmerjati lahko postanejo nepogrešljivi lovci, reševalci ali diagnostiki, spet drugi se razvijejo v terapevte, vodnike ali čuvaje. Večinoma pa postanejo le naši najboljši prijatelji in družinski člani.

Pasji svet je bistveno drugačen od človeškega, a vendar tako neločljivo povezan z nami, da bi bilo brez njih življenje pusto in dolgočasno kot puščava brez oaze. Človek okolico dojema z razumom, pes pa z vonjem. Raziskujejo s svojim nosom, nato z okusom, na koncu pa s pogledom. Tudi sluh ima posebno mesto v pasjem življenju, a vendar je stik z očmi za nas pomembnejši, saj daje poseben pečat naši zvezi in jo krepi. Gledajo nas v oči predvsem zato, ker smo za njih verjetno edina bitja na svetu, ki jim vonj ne da vseh informacij, da bi lahko vedeli kaj točno sledi našim dejanjem. Večinoma uganejo in so zato sposobni socialni oportunisti. So vešči zbiralci informacij o nas in naših navadah. Niti predstavljati si ne moremo kako pomembna so naša dejanja v korelaciji z vonjavami, ki jih puščamo za seboj. Tako kot oni z repom in uriniranjem pošiljajo sporočila oz. informacije drugim psom, se na podoben način trudijo razumeti mahanje naših rok.

Druge živali, ki so bile predmet raziskav kot npr. konji, krave, mačke in šimpanzi, nas prav tako opazujejo, ampak iz čisto drugih razlogov kot pes. Druge živali nas praviloma ne znajo dlje časa neposredno  gledati v oči, kot to obvladajo psi. Večinoma strmijo v nas kot na objekt in ne gledajo v oči. To ne pomeni, da so te živali manjvredne od psov, ampak nismo jim tako pomembni. Psi nas kot rečeno poskušajo razumeti. Tudi kadar vidimo svojega psa dremati na kavču in ga nekaj časa opazujemo lahko vidimo kako vmes poškili, da nam pokaže svoje radarje. Zaradi tega skrbniki gledamo na svoje kužane kot na majhne otroke ujete v kožuhu štirinožnih živali. Kužani so se navadili sobivati s človekom, saj vedo kaj morajo početi, da bi nam bili všečni. V zameno dobijo hrano in bivališče. Zato so tako prikupni in ljubljeni, njihov pogled pa bister in nežen. Psi ne rabijo veliko za svoje veselje, vrnejo pa več kot prejmejo.

Brez človeka so psi najbolj izgubljene duše na svetu. Z njimi je življenje toliko lepše, česar se zavedajo vsi ljudje dobrega srca. Samo izjemno hudobni ljudje zlorabljajo pse, zato jih družba odvrača. Mnogim se naježi koža, ko slišimo, kako na Kitajskem jedo pse. Naša civilizacija se je na pse čustveno in umsko tesno navezala. Oni s svojim pogledom neprestano iščejo pozornost, da bi v zameno podarili svoje partnerstvo in neusahljivo ljubezen. Želijo biti del naše klape. Napačno je tisto dojemanje, da hočejo biti del našega tropa. To je značilnost volkov, ne pa psov. Oni želijo biti del naše družine. Vse izgleda kot da se je del človeka po evolucijski poti nekaj milijonov let nazaj po pomoti razvijal v psu, in to samo najboljše lastnosti. Za malo pozornosti so nam večno hvaležni in nikoli maščevalni. Psi brez dvoma ob rojstvu posedujejo najčistejše srce, zato je ključno pravilno socializiranje (pasje šole). Radi se stiskajo k človeku in so najraje v naši, kot pa v pasji družbi. Tudi kadar spijo želijo vedeti, da ste kot njegov skrbnik blizu njih in na varnem. Ne glede na svojo starost so vedno pripravljeni na igro, kar pa recimo ni značilno za večino drugih vrst živali. Volkovi npr., ki so najbližji sorodniki psov se ne igrajo z drugimi odraslimi volkovi, razen kadar so mladiči. Psi so drugačni, zato so v vseh pogledih fascinantni. Kot da bi predstavljali najboljši del človeka, ki ga želimo imeti ob sebi. Kdo ve, morda si tudi oni nekaj podobnega mislijo o nas?

Avtorica Alexandra Horowitz jih v svoji knjigi Inside of a Dog predstavi v drugačni luči  kot smo bili doslej vajeni. Predstavi jih iz znanstvenega vidika. V zgodbo vplete svojega psa, ki ga v knjigi večkrat omenja, in dodaja razlage številnih poljudnoznanstvenih izsledkov o vedenjih psov. Avtorica poudari kako pomembno se ji zdi, da je družba v zadnjih desetletjih prenehala gledati na pse kot na zasebno lastnino, ampak kot na posebno vrsto osebnosti, ki se oblikuje kot slika svojega skrbnika in širše okolice. Le tako se lahko oboji zdravo razvijamo in skupaj preživimo najsrečnejše dni na tem svetu. Z njimi postanemo boljši ljudje in obratno. V knjigi lahko preberemo številna druga razmišljanja in razlage, ampak se bom tukaj ustavil, saj ne bi rad pisal obnove, ampak utrinek, torej samo tisto kar se je meni zdelo pomembno zapisat in objavit. Avtorica je napisala še druge popularne knjige o psih. Vendar je to njena prva najpomembnejša.

Skratka, če imate čas in vas zanima kaj več o novih dognanjih v pasjem svetu bo to prava knjiga za vas, čeprav je dostopna le v angleškem jeziku. Mimogrede, avtorica podpira idejo posvajanja psov in mešane pasme, saj meni, da so mešanci dolgoživi in bolj zdravi od t.i. »čistokrvnih«. S to knjigo zdaj bolje razumem zakaj pse dojemamo kot boljše ljudi, saj so se iz opazovanj in gledanja naučili biti pravi prijatelji, zvesti in hvaležni.



sobota, 28. maj 2022

Čustveni vampirji

Čeprav me literarne grozljivke niso nikoli posebej zanimale, se na moji knjižni polici nahaja knjiga s prav takšnim naslovom, ki daje vtis, kot da se v njej skriva nekakšna napeta in srhljiva pripoved. Vendar vam zagotavljam, da v tej knjigi ne boste našli nič takšnega. Gre namreč za dobro podkovano psihološko študijo, ki obravnava medčloveške odnose. Čeprav so znanstveniki mnenja, da ljudje niso edina bitja na svetu, ki se znajo glasovno sporazumevati, lahko zapišemo, da smo verjetno edini, ki nam takšno sporazumevanje povzroča največ problemov. V naslednjih vrsticah bom na kratko predstavil knjigo Čustveni vampirji, ki jo je napisal priznani klinični psiholog, svetovalec in avtor številnih uspešnic dr. Albert J. Bernstein.


V prejšnji knjigi Toksični ljudje, argentinskega avtorja in psihologa Bernarda Stamateasa, smo lahko spoznali posamične karakterje negativnih oz. toksičnih ljudi. V Čustvenih vampirjih pa se avtor ukvarja z razlaganjem kompleksnih tipov osebnosti, ki nam povzročajo probleme zaradi našega nespretnega komuniciranja in slabe presoje. Odnose z drugimi ljudmi vzpostavljamo na podlagi ustnih dogovorov, ki so zelo ohlapni. Ker smo ljudje po svojem bistvu socialna in družabna bitja so naši odnosi z drugimi člani skupnosti temu primerno prijazni, vljudni in odprti. Prav zato znajo čustveni vampirji pretkano izkoriščati naše dobre plati kot največje šibkosti. Avtor nemalokrat poudari, da je za normalne odnose ključno prepoznavanje vampirskih tipov osebnosti, da jim lahko postavimo meje. Poznati moramo tudi sebe in svoje cilje, sicer nas bodo čustveni vampirji peljali žejne preko vode.
Lucky

Knjiga zahteva resnost in stalno koncentracijo. Ponuja dobro koncepte obrambnih mehanizmov, ki nam pomagajo zamejiti naše odnose s težavnimi ljudmi. Avtor jih odkrito poimenuje kot vampirje, ki nas najprej s svojo močjo in šarmom oslabijo ali hipnotizirajo, nato nas vsrkajo in na koncu povsem izpijejo. Na začetku se nam zdijo dobri ljudje, celo boljši od drugih in nas samih. Imamo jih radi, znamo jih pohvaliti pred drugimi, jim zaupamo, sprejmemo v svoj bližnji krog in zato pričakujemo pošten in vzajemen odnos. Vendar na koncu spoznamo, da smo naredili napako, ker smo jih spustili v svoje življenje, saj ugotovimo, da so nas pustili izžete, osramočene z bolečino v srcu ali prazno denarnico. Celo takrat smo v dvomih, če so tega res krivi oni ali mi sami? Prav takšne so posledice druženja s čustvenimi vampirji. Za seboj puščajo opustošenje in dolino solz.
Lumpi

V knjigi je avtor predstavil pet različnih tipov čustvenih vampirjev. Tako poznamo: antisocialne, histrionične, narcistične, obsesivno-kompulzivne in paranoidne vampirje. Vsak tip vampirja ima svoje podkategorije in nasprotja. V knjigi so plastično prikazani primeri čustvenih vampirjev, ki pretkano manipulirajo z vašim zaupanjem in časom, ki ga ponudite v dobri veri, da boste imeli pri svojih opravkih dodatno pomoč in podporo. Vendar se zgodi ravno nasprotno. Čustveni vampirji se prelevijo v vaše breme, ki se ga težko znebite. Avtor knjige ne goji nobenih iluzij, kot da so medčloveški odnosi nekaj tako preprostega kot sajenje rožic na vrtu. Za prepoznavanje takšnih ljudi so potrebna posebna znanja in veščine, ki jih v knjigi lepo opiše. Na žalost so za boljše razumevanje vsebine potrebne tudi naše osebne izkušnje, ki jih premalokrat uporabimo, da bi se kaj naučili iz svojih napak. Ljudje radi pozabljamo slabe izkušnje in gojimo nekakšno upanje, da so drugi boljši od nas. Vsak človek mora biti dober najprej do sebe, da bi lahko pomagal drugim. To pomeni, da se ne smemo pustiti izkoriščati na čustvenem nivoju, četudi gre v teh primerih velikokrat za naše družinske člane, prijatelje, sošolce, sodelavce in nadrejene. Kadar se v odnosih do čustvenih vampirjev postavimo za sebe ne smemo čutiti občutka krivde ali obžalovanja. Vaša dobra volja in zdravje so na prvem mestu.

Po mnenju avtorja knjige sta osebna zrelost in duševno zdravje medsebojno povezana. Prav to velja za čustvene vampirje, ki so v tem pogledu nedozorele osebe, saj se v življenju niso znali ustrezno razviti. To so ljudje, ki jih je strah sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Živijo v nekakšni negotovosti in nimajo razvitega moralnega občutka do drugih ljudi. Ne razmišljajo o tem, da bi morali družbi in ljudem okoli sebe tudi vračati, ne zgolj jemati. Zaradi tega so bolj podobni majhnim otrokom, ki se zatekajo k nekakšnim zvijačam, da jim ne bi bilo treba sprejeti realnosti. Takim ljudem ne morete pomagati. Niti ne poskušajte biti njihov terapevt. To je zguba vašega dragocenega časa. Knjiga vas nauči razumeti posledice takšnih nezrelih odnosov. Usmeri vas k pomembnejšim življenjskim ciljem. V zaključku vsakega pomembnega poglavja vam avtor postavi hipotetične odgovore na pomembna vprašanja kako si lahko sami pomagate: Spoznajte ljudi, preden jih sprejmete v svoj ožji krog; preverite še pri drugih, če informacije res držijo; bodite pozorni na njihova dejanja, ne besede; postavite jasne pogoje za sodelovanje, če pa ste z njimi prisiljeni sobivati morate svoje besede izbirati tako previdno, kot izbirate bitke; ignorirajte njihove izbruhe in se zavedajte svojih omejitev.
Na koncu je pomembno razumeti, da niso vsi čustveni vampirji duševno bolni ljudje, ampak gre večinoma za nedozorele odrasle osebe, ki iščejo vašo pozornost, saj jim predstavljate pomemben vir čustvene hrane. Zaradi tega niso sposobni odkriti lastnega uvida svojega neprimernega obnašanja. Šele, ko jim ta vir hranjenja zaprete mogoče začnejo pri sebi razmišljati kaj so naredili narobe. Vendar to ni vaša glavna skrb. Vse je odvisno od tega kako boste postavili pogoje za sprejemljive in zdrave medčloveške odnose. Če teh pogojev čustveni vampirji ne bodo sprejeli, vas bodo vsaj pustili pri miru. Zavedajte se, da je največja zmaga tista, ki je dobljena brez boja. Ko se čustveni vampirji umaknejo iz vašega življenja se povrne samozavest.

Čisto za konec bom na kratko opisal vseh pet tipov prej omenjenih čustvenih vampirjev:
ANTISOCIALNI VAMPIRJI: So zelo družabni, ampak odvisni od vznemirjenja. Ljubijo seks, droge, alkohol in vse kar jih poživlja. Njihovo delovanje je spontano pri čemer ne upoštevajo nobenih pravil ali bontona. Neprestano iščejo stimulacijo in druge vpletajo v svoje avanture. Za njih je značilno, da želijo imeti takoj zdaj. Gre za povsem nezanesljive in neresne ljudi. Med njimi je veliko pustolovcev, lažnivcev in nezvestih ljubimcev. Med njimi najdemo veliko kriminalcev, tatov in prevarantov. Veliko je tudi adrenalinskih ljudi, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi. Tudi metode ustrahovanja jim niso tuje, zato so lahko nasilni tako fizično kot verbalno. Imajo predsodke in izkrivljene poglede na svet.
HISTRIONIČNI VAMPIRJI: So izumili opravljanje in brezvezno čvekanje. Pri tem so namreč svetovni prvaki. Neprestano iščejo pozornost in odobravanje drugih za svoja velikokrat nemoralna in dvomljiva dejanja. Znaj biti odlični igralci, uprizarjajo življenjske drame in razne telenovele. Izkoriščajo svoje slabosti, da bi se prikazali kot žrtve, čeprav so velikokrat oni tisti, ki s svojimi dejanji ustvarjajo vedno nove žrtve. Med njimi je veliko pasivno agresivnih, ki kuhajo zamero in ne povejo kaj jih moti. To povzroči jezo, eksplozijo prepirov in tudi bolezen. To so ljudje, ki se sicer trudijo biti dobri v vaših očeh, saj potrebujejo vašo podporo, vendar velikokrat slepijo sami sebe. Bistveno je prepoznati takšne ljudi in jim ne preveč zaupati. Za njih je svet črno-beli, zato iščejo potrditev svojih prepričanj. Vsega so drugi krivi. Njim ni pomembna zmaga, ampak samo pozornost.
NARCISTIČNI VAMPIRJI: Živijo v nekakšni fantaziji in vzporednem svetu, kjer so le oni najpametnejši in najboljši na vseh področjih. Gre za izjemno talentirane posameznike, ki so v življenju in poklicni poti uspešni, ampak so vse to dosegli s spretnim manipuliranjem in zavestnim škodovanjem. Njihov cilj je zmagati in biti zmagovalec. Ne zadovoljijo se z drugim mestom. Hočejo zmago za vsako ceno. Poraza ne priznajo, četudi se zavedajo, da so ga mogoče res doživeli. V tem primeru bodo načrtovali maščevanje, ki ne bo prijetna izkušnja, saj ne poznajo usmiljenja ali sočustvovanja. Včasih se maščujejo za povsem banalne malenkosti, saj imajo prevelik ego in ne prenesejo, da je kdo boljši ali spretnejši od njih. Gre za moralno zavržene in zahrbtne ljudi, ki vam nikoli ne bodo povedali resnice kaj si mislijo o vas ali nasploh o čem drugem. Drugi ljudje so za njih samo služabniki. Stalno jih izkoriščajo za doseganje svojih ciljev. Ne preseneča dejstvo, da najmanj 90 % narcisoidnih vampirjev najdemo med politiki. V tej skupini se skriva tudi največji delež zločincev, morilcev, psihopatov in drugih patoloških osebnosti. Na poziciji moči so zelo nevarni, zato smo zaradi njih razvili demokratične sisteme, da se jih lažje znebimo. Po drugi strani pa so zelo prepričljivi, očarljivi, priljubljeni in karizmatični. Mnogi so v njih zaljubljeni in tudi po razkritju resnice težko spregledajo. Ta skupina vampirjev je od vseh najnevarnejša.
OBSESIVNO KOMPULZIVNI VAMPIRJI: Obsedeni so z nadzorom, varnostjo in redom. Po domače jim pravimo »picajzli«. Pri njih je kontrola najpomembnejša vrlina na svetu. Tesnobo zaradi poznavanja velikih problemov brzdajo s preveliko zaskrbljenostjo nad manjšimi težavami. Gre za težke ljudi, ki znajo biti precej pikolovski pri stvareh, ki se večini ljudem ne zdi vredno omembe. Glavna slabost obsesivno kompulzivnih vampirjev je v tem, da pri drugih iščejo napake oz. dlako v jajcu. Zato se z njimi ne prepirajte, ampak se morate znati pogajati. Kadar se izpostavi napaka, ki jo delajo ali nesmiselnost določenega početja, se vedno izgovarjajo na krepost, saj bodo izgube minizirali, dobičke pa maksimirali. Za njih je vsakršno delo pomembnejše od končnega rezultata. Zaradi dreves pogosto ne vidijo gozda. So mahnjeni na detajle. Med njimi boste našli veliko puritancev in drugih obsedencev z zdravim in čistim načinom življenja. Potem so tukaj pretirani naravovarstveniki, verski dogmatiki, politični ideologi, zastareli profesorji in moralni filozofi. Po drugi strani bi svet brez njih propadel, saj vendarle gre za izobražene in razgledane ljudi. Med njimi najdete inženirje, znanstvenike, intelektualce, varnostnike in tudi policiste. Ne marajo nobenih presenečenj. Značilno je tudi, da se težko odločajo za spremembe. So verniki perfekcionizma, zato jih je težko zadovoljiti.
PARANOIDNI VAMPIRJI: Njihov cilj je spoznati resnico in razčleniti vsako dvoumnost. Živijo po točno določenih pravilih, ki jih sami sestavijo in o katerih se ne pogajajo z nikomer. Pričakujejo, da jim bodo drugi sledili ali se jim vdali. V tem pogledu so vizionarji. V medčloveških odnosih iščejo skrite namene, ki v večini primerov ne obstajajo, razen v njihovih glavah. So ljubitelji teorij zarot. Verjamejo, da je vse kar se dogaja po svetu in okoli njih medsebojno in vzročno povezano. Zelo radi poenostavljajo težke in kompleksne probleme. Gre za izobražene in razgledane posameznike. V nastopih so prepričljivi in se lahko kosajo s profesionalnimi politiki. Vendar nimajo ustrezne karizme. Svet okoli sebe obvladujejo, če nadzirajo pretok informacij. Pri navajanju dejstev so selektivni in radi trgajo stvari iz konteksta, da bi jih prikrojili svoji resnici. Stalno iščejo skrivnostne motive. Kadar berejo knjige ali novice iščejo resnico med vrsticami. Njihov pogled na svet je črno-beli v katerem se nahajajo v samem centru. Nasploh gre za sebične ljudi, ki jih zanimajo nepomembni ali celo izmišljeni detajli. Ne zavedajo se, da s svojim vedenjem pravzaprav ustvarjajo sovražnike, ne pa da bi jih razkrivali. Kombinacija paranoičnih in narcističnih vampirjev je najhujša možna kombinacija, ki je klinično neozdravljiva, zato je pomembno, da jih prej spoznamo preden nam nanesejo škodo ali nas zapeljejo.

Tudi če se boste med branjem knjige prepoznali v kakšnem tipu čustvenega vampirja naj vas to ne vznemirja preveč. Avtor je med svojo dolgoletno klinično prakso prišel do ugotovitve, da se pravi vampirji nikoli ne prepoznajo v svojih opisih in dejanjih. Če se kje v knjigi vendarle prepoznate niste zaradi tega čustveni vampir, ampak prej zrela osebnost oz. človek v fazi dozorevanja, ki razume, da se moramo vsi spoznati in učiti, da bi lahko postali dobri ljudje. Največja tragedija človeštva je v tem, da večina prej umre še preden dozorijo. Učenje in spoznavanje samih sebe pa je vseživljenjski proces. Morda so ravno zato potrebni čustveni vampirji v naših življenjih, da se prej spoznamo in dozorimo.
Pred čustvenimi vampirji vas ne bodo rešili križi in česen. Vaša najboljša obramba so znanje, zrelost in dobra presoja. Sedaj imate znanje: zrelost in presojo pa si morate priskrbeti sami.

 

Ne smem pozabit omenit, da sem knjigo prebral v topli družbi svojih "čustvenih angelčkov" Luckyja in Lumpija.