Sanjač o spremembah: Zapuščina Roberta F. Kennedyja

Letos smo obeleževali pol stoletja od tragičnega atentata na Johna F. Kennedyja, enega izmed najbolj ikoničnih ameriških predsednikov 20. stoletja, ki je bil ubit v Dallasu v Texasu, 22. novembra leta 1963. Ta dogodek je neizbrisno zaznamoval ameriško zgodovino, a v senci teh dramatičnih dogodkov se pogosto spregleda vloga njegovega mlajšega brata, Roberta F. Kennedyja. Robert ali Bobby, kot so ga ljubkovalno klicali, ni bil le brat slavnega predsednika, ampak ključna figura za Johnov politični vzpon, saj je bil njegov vodja volilne kampanje in eden glavnih političnih svetovalcev v času predsedovanja v Beli hiši. V tem zapisu se bom posvetil Bobbyju, razmišljajoč o njegovi zapuščini in kako je oblikoval ne le družinsko zgodovino Kennedyjev, temveč tudi politično krajino tistega časa.

Morda je najbolje, da svoje razmišljanje začnem z njegovim citatom, ki mi je najbližji in nekako leži na moji duši:

»Nekateri ljudje opazujejo svet, kakršen je, in se sprašujejo, zakaj je takšen. Jaz pa sanjam o spremembah, ki še niso nastopile, in se sprašujem, zakaj ne?« – Robert. F. Kennedy

Prav vsi so se ga želeli dotakniti...

Robert F. Kennedy je po tragični smrti svojega brata nehote postal novi vir navdiha za številne Američane. V času bratovega predsedovanja je bil minister za pravosodje. Pred tem je služboval kot pravnik v Kongresu. Leto dni po atentau na brata Johna se je malce umaknil v ozadje in se podal na krajše potovanje po svetu, kjer je spoznal kako pripljubjena je zapuščina Kennedyjev. Sprevidel je, da lahko samo Kennedyjevo ime uveljavi spremembe, saj so ga ljudje prav zaradi tega najbolj cenili. Odločil se je, da bo kandidiral za senatorja v New Yorku, čeprav je bil iz Bostona, vendar je kljub temu zmagal in postal senator. V tem času se je njegovo dojemanje politike začelo bistveno razhajati od uradne politike njegove demokratske stranke. Po smrti brata je namreč spoznal pokvarjenost sistema in začel postopoma spreminjati mnenje in temu primerno prilagajati svoje delovanje. Razvil je globoko empatijo in čustveno inteligenco. Želel je izruvati korenine krivicam, ki so povzročale frustracijo, jezo in nasilje v družbi in po svetu. Povezal se je z delavskim razredom, temnopoltimi in latinoameričani. Hodil je do njih, v njihove domove, se udeleževal njihovih stavk in protestov, spoznaval je njihov način življenja, videl revščino v kateri so živeli, odkril veliko nepismenost in lakoto v samem osrčju ZDA, kar ga je močno pretreslo. Začel se je odločno in neustrašno zavzemati za spremembo družbenopolitične paradigme, ki ja po njegovem mnenju ustvarjala pogoje za nasilje, revščino, socialne in rasne razlike ter sovraštvo in vojne po svetu. 

Njegove preproste, a pogostokrat čustveno nabite besede so ga naredile za izjemno priljubljenega politika tudi med srednjim slojem v večjih ameriških mestih, zlasti pa med revnimi, ki so izgubili vsako upanje v ameriški politični sistem. V nekaj letih je ustvaril svoje ime ter stopil iz sence imena svojega brata. Bobby je želel povrniti ugled ameriškim sanjam in rešiti demokracijo. Želel je ustaviti vojno v Vietnamu, ustaviti rasno nasilje v ameriški družbi in obrniti novo poglavje v zgodovini svoje dežele. V uvodnem nagovoru, kjer je napovedal kandidaturo za predsednika ZDA je večkrat poudaril, da ne more stati ob strani in gledati kako družba, ljudje in država propadajo, ker nihče ne upa prevzeti iniciativo in ustaviti začarani krog nasilja: "Ne morem stati ob strai in gledati revščino...ne morem stati ob strani in tolerirati vojno...ne morem stati ob strani in gledati nasilje, ki uničluje naše upe in sanje. Hočem ponuditi novo politiko in ne želim biti proti nobenemu." Želel je graditi mostove in vlagati upe v mlajše generacije, ki bi zgardile boljši svet. 

V noči, ko so v Indianapolisu aprila leta 1968 med njegovo kampanjo ubili velikega borca za pravice temnopoltih Martina Lutra Kinga, je imel pogum stopiti pred množico temnopoltih, da bi izrekel besede sožalja, ki še danes odmevajo: "Amerika ne potrebuje nasilja, sovraštva in delitve, temveč potrebuje ljubezen, modrost in sočutje. Tudi mojega brata so ubili belci. Amerika potrebuje razumevanje, da nobena spremmeba na bolje ne pride čez noč ali brez bolečin. Odločimo se končati nasilje, saj sem prepričan, da si to želi velika večina belcev in temnopoltih ljudi." V času predsedniške kampanje ga je zaradi teh preroških besed in nastopov obdajala nenavadna množica oboževalcev, ki so se zbrali okoli njega samo zato, da bi se ga dotaknili, saj se je zdel tako neresničen in hkrati idealen kandidat. Imeli so ga radi, saj se je dotaknil njihovih src...

Med kampanjo se je težko ločil od svojega kužana

Bobby je bil na dobri poti do prepričljive zmage na predsedniških volitvah, vendar je bil tik pred tem na žalost premnogih ustreljen in ubit s strani neuravnovešenega atentatorja v Los Angelesu. Okoliščine tega atentata so še vedno neprepričljivo razjasnjene. Njegove zadnje besede, izrečene med ležanjem v mlaki lastne krvi, so bile: 'Je kdo ranjen ali poškodovan?' Njegova smrt je pretresla Ameriko in vzela še zadnje upanje, ki ga je simboliziral. To je bil že tretji Kennedy, ki je dal življenje za ZDA. Prvi je padel v drugi svetovni vojni, drugega so ubili mred predsedovanjem državi, tretjega pa so ubili še preden bi se lahko izkazal v službi ljudi. Od takrat naprej se je zdelo, kot da so razmere v ZDA šle samo še navzdol.

Na sprehodu junija 1968

Na njegovem pogrebu so se milijoni prišli poslovili od njega. To so storili tako, da so pospremili vlak z njegovo krsto, ki je zaradi tega zamujal 10 ur, saj so ljudje ob tisoč kilometrov dolgi poti spontano prihajali izražati svoje poslednje spoštovanje in sočutje. Nemo so stali na železniških postajah ali ob progi, kjer so izkazovali svoje sožalje. Zaradi tega je vlak potoval počasneje kot sicer. Mnogi so takrat zapustili svoja delovna mesta, šole in preklicali vse družbene aktivnosti, da bi videli vlak, ki je odpeljal zadnje ameriško upanje na pogreb in poslednji počitek. Od takrat noben ameriški politik ni doživel tako množičnega slovesa. Nekateri celo pravijo, da so tistega junija 1968 za vedno pokopali ameriške sanje. 

Vlak, ki je vozil krsto je imel veliko zamudo, saj so se na vsaki postaji in ob progi zbirali ljudje, da se poslovijo od njega

Ravno zaradi teh razlogov je Bobby moj najljubši ameriški politik. Ostal bo za vedno idealen, saj ni imel priložnosti, da bi se izkazal. Zato je postal legenda. Čeprav je bil del pokvarjene elite, ki je svet pahnila v krizo in vojne, s katerimi se še danes ukvarjamo, je te napake za razliko od drugih priznal in jih poskušal popraviti. O tem govori tudi njegov citat, ki sem ga prej uvodoma citiral. Vedel je, da so spremembe mogoče, potreben je le pogum poščice, da premaknejo družbo naprej. Bobby je ta pogum premogel. Obrnil se je proti lastnim elitam, da bi ustregel interesom ljudi po dostojnem življenju in miru. Žal ga je ta želja na koncu stala njegovega življenja. Takšni politiki so danes redkost. Nihče se več ne upa žrtvovati za višje ideale. Bobby je toliko bolj zanimiv, ker je doživel obraten proces od ostalih politikov. Večina ljudi, ki vstopi v politiko najprej začnejo z idealizmom in končajo kot pragmatiki ali ciniki. Bobby je vstopil v politiko iz oportunističnih in sebičnih razlogov, končal pa kot edini idealist na tem položaju. Kennedy ni bil samo ljubitelj ljudi in idej, temveč tudi živali; med zadnjo kampanjo mu je družbo delal njegov majhen štirinožni prijatelj Freckles, ki je z njim potoval povsod. Drugače je imel tudi druge živali, ampak tega psa je imel najraje od vseh. 

Med kampanjo v odprtem avtomobilu. Bobby se ni bal ljudi.

Tudi njegov sin Robert mlajši se danes poteguje za predsednika ZDA, ampak se bojim, da nima niti najmanjših možnosti, saj so se ga demokrati odrekli.

Še enkrat bi spomnil na zgornji citat, ki sem ga prevedel, saj predstavlja moj oseben navdih odkar sem pred 20 leti prvič odkril tega človeka, ko sem po naključju gledal dokumentarno serijo o Kennedyih na Discovery chanel.

Na letalu, ki ga pelje v Oregon, kjer so potekale primerne volitve na kateri je sicer izgubil, ampak ga poraz ni dotolkel, da bi odnehal. Imel je prav. Na naslednjih primarnih volitvah v Kaliforniji je zmagal. Po zmagu mu je sodil neuravnovešen atentator. 

Predlagam, da za konec pogledate posmrtni nagovor Teddayja Kennedya, zadnjega od preživelih bratov Kennedyjev, ki je že pokojni, ampak je takrat lepo povzel vlogo in delo svojega brata Bobbyja:

Smešne prigode iz življenja mešanih identitet

 Zadnje čase, ko se vračam na Koroško opažam, da me znanci in prijatelji ne kličejo več po mojem imenu, ampak mi rečejo: "kje si Primorc"? Ta novi vzdevek me zdaj spremlja skoraj na vsakem koraku, ko se s psom sprehajam po domačih ulicah. 'Kje si, Primorc?' me kličejo. 'Kakšno vreme imate tam dola? A tudi vi solite ceste in pločnike kot mi? Verjetno ne, saj imate dovolj soli že v zraku, kajne?' Zadnjič me je nekdo celo vprašal, če sem spremenil naglas in če zdaj tudi jaz govorim na H?🤣 Očitno sem dobil svoj partizanski vzdevek "Primorc". Drugače si tega ne znam razložit...

Najbolj smešna prigoda pa se je zgodila ravno na Primorskem. Ko sem se včlanil v novogoriško knjižnico sem formularje in plačilo izvedel preko spleta. Tja sem prišel po knjigo in člansko kartico. Mudilo se mi je, saj me je Lucky čakal zunaj. Stopim na šalter, se nasmejim in rečem v lepi Cankarjevi knjižni slovenščini, da sem prišel po svojo knjigo in člansko izkaznico. Gospa preveri vse podatke, vzame mojo osebno in me izpod čela nekako sumničavo pogleda ter vpraša, če znam slovensko? Ko me ni skoraj kap! To me še nihče ni vprašal. Kljub temu nisem izgubil smisla za humor. Z nasmeškom na ustih in v pristnem koroškem naglasu sem jo vprašal, če je to dovolj dobra slovenščina, ali pa morda lahko poskusiva v primorščini, ki je nisem najbolje obvladal – morda me bo naučila 🙂 Takoj se je opravičila in pojasnila, da je mislila, da sem nek tuji študent.Torej me je še pomladila, zato ji nisem zameril 🙂 

Ta dogodek je le en v nizu številnih zabavnih zapletov, ki jih doživljam zaradi svoje 'dvojne' včasih 'trojne' identitete. Tega je še več, sploh ko grem v Zagreb ali Srbijo, kjer imam sorodnike na obeh straneh. Tam ne znam govoriti njihovega uradnega jezika, saj govorim srbohrvaški jezik, ki menda več ne obstaja.

Za nekoga v Beogradu sem bil Dalmatinc, ker sem po nesreči ene par besed izgovoril v slovenskem naglasu. Za nekoga v Zagrebu sem bil spet nek Zagorac. Najbolj sumljiv sem bil v Dalmaciji, zato si tja ne upam več nazaj. Tam sem bil enkrat celo zaslišan s strani domačinov v turističnem Kaštelu (pri Splitu) in opozorjen, da uporabljam napačne besede, ki niso v skladu s hrvaškim pravopisom. To je bilo več kot 15 let nazaj. Na srečo imam tudi tam del sorodstva, v Zadru, zato sem se izvlekel z dobrim izgovorom na račun Zagorstva in Zagreba ter mojega bivanja v Sloveniji😆Na srečo me o podrobnostih niso več spraševali naprej...

Skratka vedno sem bil nekakšen miselni izziv za ljudi – malce nenavaden, izven ustaljenih okvirov. Takšni smo ljudje iz mešanih družin. Vendo nek čuden jezik govorimo. Imamo drugačne navade. Smo posebni. Verjetno sem bil v svoji generaciji eden redkih otrok, ki sta ga obdarovala dva božička plus dedek Mraz, saj sta oba starša izhajala iz partizanske družine. Ampak veste kaj? Pravzaprav mi je všeč takšno življenje, polno nepričakovanih trenutkov in smešnih situacij. Če vklopim svoje dobre igralske sposobnosti sem lahko domač in sprejet povsod, ampak ne rad blefiram in sem bolj sproščen tip človeka. Zato je Primorska morda res pravi kraj za mene? Očitno partizanski vzdevki niso kar tako nastali😁

Potovanje do sočutja: od letal, vlakov in avtomobilov do pomena družine in človečnosti

Morda poznate film 'Letala, vlaki in avtomobili' iz leta 1987, v katerem blestita legendarna igralca John Candy in Steve Martin? Zgodba se odvija v času največje prometne konice pred prazniki v centru mesta New York. Začne se na predvečer Zahvalnega dneva - praznika, ki za Američane nosi enako težo kot pri nas božič. Steve Martin, ujet v prometni konici, poskuša na vsak način priti domov v Chicago, da se pridruži svoji družini, ki ga nestrpno pričakuje kot vsako leto, a mu tokrat na poti spodleti. Vsa letala, vlaki in drugi javni prevozi so nenadoma odpovedani zaradi nesreč, popravil in tako prestavljeni na poznejši čas.

V tej prometni konici in kaosu sreča Johna Candyja, ki postane njegov neprijeten sopotnik, saj je očitno namenjen v isto smer. Na dolgi poti domov sledi cela vrsta komičnih in nenavadnih dogodivščin, kjer ne manjka nesreč, prepirov in požarov, vendar se pot zaključi z ganljivim razpletom. Ko se Steve končno usede na zadnji vlak na poti domov, začne razmišljat o svojem neprijetnem sopotniku, ki ga je toliko časa spremljal in se ga je neuspešno želel večkrat znebiti. V tem trenutku pride do spoznanja, da je John v resnici slepi potnik, brez doma in družine, saj je njegova žena umrla pred davnimi leti, zato mu je John celo pot sledil, da bi z njim preživel praznične dni. V trenutku tega spoznanja se tik preden pride Steve domov nenadoma obrne in poišče Johna, ki ga najte osamljenega v mestni čakalnici. Povabi ga v svoj dom, da se pridruži njegovi družini na praznično večerjo.

Čeprav sta John in Steve med potjo stkala nekakšno prisilno prijateljstvo, saj sta oba želela čimprej domov, le da John tega doma ni imel, se šele na koncu Steve zave osebne stiske Johna, ki za praznike ni imel kam it. V trenutku mu je bilo vse oproščeno. Vse napake in osebne kaprice, vsi prepriri in razlike, vse je postalo nepomembno. Tako je to, ko ljudje odpremo svoja srca. Človeka v stiski je zato treba razumeti in mu pomagati. Danes je lahko John kdrokoli od nas, lahko je begunec, migrant, Palestinec, Ukrajinec, Rus ali kakšen drug pribežnik iz nam neznanega daljnega vojnega območja, ki brezciljno tava po svetu in išče svoj varni pristan. V današnjem svetu, ki prisega na individualne vrednote je takšnih osamljenih in pozabljenih duš med nami še bistveno več. Prazniki so težko breme za njih, saj vsi prijatelji in znanci odidejo domov. Oni pa ostanejo sami in osamljeni.

Zaključek filma je zato toliko bolj parajoč, vsaj za sebe lahko tako zapišem, saj nas opominja kako pomembno vrednost nosijo družinske vrednote in sočutje do človeka, ki tega varnega pristana nimajo. Tudi jaz globoko verjamem, da je družina pomembna celica družbe. Omenjen film nas skozi smeh in šalo uči, da je treba biti do tujcev na poti domov prijazen, da se nam nikamor ne muditi, da moramo ceniti drug drugega, saj mnogi nimajo doma ali družine, kamor bi se zatekli v svoj mir in toplo zavetje. Poleg tega vsak od nas nosi svoje breme in težave, ki jih na poti domov premlevamo v sebi.

Kot je nekoč že zapisal Lev Tolstoj: 'Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.' Vendar naj poudarim, da ni idealnih družin ali ljudi. Vsi se trudimo po svojih najboljših zmožnostih. Če je problem nesrečna družina lahko kadarkoli ustvaritmo svojo, tudi če je narejena iz samih psov in mačk, samo da je družina. Po mojem mnenju že zdaj manjka vsaki družini kakšen kuža, ki prinese v dom dodatno veselje in brezpogojno ljubezen 😉 

Spodaj bom delil posnetek zaključka filma, ki nosi omenjeno sporočilo ljubezni in sočutja. Naučimo se ceniti drug drugega ne glede na naša pogostokrat drugačna prepričanja in razmišljanja! Imejmo se radi vsaki dan, ne samo med prazniki.

Vsem bralcem mojih zapisov pa želim vesele praznike in srečno novo leto!

Odraščanje v prelomnem času

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko me je moj oče prvič odpeljal s seboj v službo. To se je zgodilo v času Jugoslavije, države, ki danes več ne obstaja. Kljub temu se še najdejo mnogi posamezniki, ki do starih časov gojijo lepe in spoštljive spomine. V socializmu naj bi bili delavci dejanski lastniki tovarn, zato so podjetja takrat za njih gradila stanovanja, skrbela za izobraževanje, šport in kulturo. Na Ravnah na Koroškem, kjer sem odraščal, stoji mogočna tovarna, ki smo jo ljubkovalno imenovali 'mati fabrika', saj je zgradila večino stanovanj, gimnazijo, športni dom, zdravstveni dom in drugo ključno infrastrukturo, ki je še danes uporabna. Za vse delavke in delavce je bila naša fabrika kot druga mati.

Seveda se vsega tega kot petletni otrok še nisem zavedal. A moj prvi obisk tovarne mi je vseeno ostal v dragocenem spominu, da ga ne bom nikoli pozabil. Moj oče je takrat delal kot ključavničar v Palomi Prevalje. Pred tem je delal v Železarni Ravne (Mati fabriki), kjer se je izpopolnjeval za mojstra. Kadar je prišel domov ob dveh popoldne, sem bil vedno vesel. Včasih pa so ga poklicali nazaj na delo, saj je bil mojster za popravilo strojev. Nekega dne sem vztrajal, da grem z njim v službo. Tako me je brez pomisleka vzel s sabo. Že pri vhodu v tovarno me je pričakal nasmejani vratar, ki mi je ponudil KRAŠ bonbone. V proizvodni hali so me prevzeli delujoči stroji za izdelavo raznih izdelkov, ki sem jih svojim prijateljem in kasneje sošolcem tako navdušeno razlagal kako delujejo. Prevzeli so me tudi delavci v plavih delovnih oblekah, ki so se ob pogledu name iskreno nasmejali. Njihovi veseli obrazi so mi najbolj ostali v spominu. Vsak me je potapljal po ramenu ali pobožal po glavi, sploh delavke. Bil sem v centru pozornosti.

Moj oče me je po ogledu proizvodnje odpeljal še v zgornje prostore tovarne, kjer so bili šefi, direktor in tajnice. Spomnim se, da sem se pogovarjal z eno od tajnic, ki mi je 30 let kasneje povedala, da sem bil zelo zanimiv in zabaven sogovornik.

Na žalost se po tem nisem nikoli več vrnil v omenjeno tovarno. Moj oče je po letu 1991 zamenjal službo in se podal med privatnike, saj so prišli težki časi za delavce v tovarnah. Ko je razpadla Jugoslavija nismo kot družina več hodili niti na morje, saj so imeli delavci v socializmu svoje počitniške hiše, ki so jih po tem privatizirali. Vse je postajalo drago in navadnim ljudem težko dostopno. Moja mama mi je zato vedno govorila, da se moram pridno učiti v šoli, da ne bom izkusil takšnih časov na svoji koži.

Tako je bilo moje zgodnje otroštvo in obisk tovarne povezano s simboliko nekdanje države in socializma. Hrepenel sem po pravičnih časih in morju. Oče mi je na vprašanje, kdaj se bom vrnil nazaj, odgovoril: 'Težko, to so bili drugih, boljši časi, ki se ne bodo več vrnili.' Prav zaradi tega nisem nikoli razumel, zakaj so nekateri tako sovražili Jugoslavijo in socializem, ko pa sem videl in doživel, da so bili delavci takrat resnično nasmejani in veseli? Najbolj me je razjezilo, ko so nas v osnovni šoli silili, da ne smemo več klicati svojih učiteljev: »tovariš in tovarišica« ker da je to še iz časov Jugoslavije in socializma. No, našli so se tudi takšni učitelji, ki so vztrajali, da so še naprej ostali tovariši.

Od takrat me je tudi vodila želja po globljem razumevanju naše zgodovine, zato sem se odločil raziskati, kje točno se je v naši preteklosti zataknilo. Še vedno marsikaj ne dojamem, pravzaprav sem osupel nad številnimi absurdnostmi, ki jih lahko človeštvo naredi pod vplivom peščice pohlepnih in vladajočih razredov. V ta namen sem kot najstnik začel skrbno navezovati stike s starejšimi generacijami, tovariši, ki so mi s svojimi osebnimi izkušnjami pomagali bolje razumeti tiste boljše čase, ki sem jih kot otrok doživljal na svoj naivno otroški način. Ta zapis je tudi poklon njim v spomin.

Seveda ima vsak svoj kritičen pogled na preteklost, a moj vtis je bil takšen, kot sem ga opisal. Pozitiven in nostalgičen. Ne gojim nobenega sovraštva do nikogar, imam pa spoštovanje do kulturnih sogovornikov in v tem primeru do nekdanje države, ki se je trudila graditi prihodnost, ne samo za delavce in vse njene narode, temveč predvsem za nas mlade, ki jih je današnji sistem prepustil trgu in veliki negotrovosti.... 

Vsem, ki v srcih nosite dragocene spomine na tiste minule čase, ob današnjem prazniku dneva republike izrekam iskrene čestitke. Dobro veste, zakaj ta dan praznujete in kaj pomeni za vaša srca.

Migracije, jezik in solidarnost so ustvarile sodobnega Homo sapiensa

Zelo rad prebiram klasične časopise, ker se vedno najde kakšen pameten intervju, ki osvetli sodobno dogajanje v drugačni luči.  Filozof Telmo Pievani v intervjuju objavljenem v Sobotni prilogi Dela, razpravlja o svojih raziskavah in pogledih na človeško evolucijo, znanost, in družbeno dinamiko. Sodobna znanost prikazuje migracije in priseljevanja kot kompleksne procese, ki so oblikovali gensko zasnovo evropskega kontinenta. Pievani dodaja, kako so v zadnjem času genetska odkritja pokazala, da so različne človeške vrste, vključno z neandertalci in denisovanci, sobivale in se celo križale z modernim človekom, kar kaže na kompleksno prepletanje naše preteklosti. Ta nova znanstvena spoznanja prinašajo pomembne filozofske in družbene implikacije, kot je zavračanje ideje o 'čistokrvnosti' današnjih populacij in prepoznavanje, da so bile migracije in mešanje vrst del naše skupne preteklosti.

Razvoj genetike v zadnjih dveh desetletjih je razširil naše vedenje o človeški evoluciji in migracijskih vzorcih ter osvetlil prepletene poti naših prednikov in razblinil mit o 'čistokrvnosti'. Zato je toliko bolj žalostno spremljati kako kljub znanstvenim dognanjem, ki zavračajo koncept čistokrvnih ras ali narodov in potrjujejo, da smo genetsko vsi potomci migrantov in mešanih populacij, nekateri še naprej gojijo nacionalistična in homofobna prepričanja. Po drugi strani lahko vidimo kako so se izključevalne ideologije globoko zakoreninile v zavesti sodobnega človeka, ki svojo civilizacijo, napredek in kulturo dolguje predvsem ideji solidarnosti in sodelovanja, ne pa tekmovanju in izključevanju na čemer temelji sodobni neoliberalni kapitalizem. Pri nas imamo še vedno prisotne fevdalne poglede na kapitalizem, kar dodatno otežuje naš položaj v sodobnem svetu. Skratka vse kar je pri nas negativnega izhaja iz nazadnjaške politike, ki zlorablja religijo in gospodarsko recesijo za poglabljanje delitev in krize iz katerih klikaške elite kujejo svoje profite in utrjujejo oblast. Zato nočejo graditi prihodnosti na temeljih razumevanja ali povezovanja družbe s kulturnimi ter socialnimi vidiki, temveč vzdržujejo oblast z negovanjem sovraštva, kar v končni fazi služi ohranjanju njihove moči in vpliva nad družbo. Razumevanje naše skupne genetske dediščine bi morda vodilo k večji medsebojni povezanosti in empatiji, s čimer bi lahko presegali delitve, ki jih ustvarja strah pred drugačnostjo.

Na žalost Pievani v intervjuju ugotavlja, da je digitalizacija družbe privedla do »tribalizacije« človeštva, ki vodi v zapiranje posameznikov v mehurčke podobno mislečih, kar on vidi kot novo obliko plemenskega segregacionizma, ki naj bi ga že davno presegli, zato kliče k uporu proti tej logiki razmišljanja, sicer bomo močno nazadovali.

Pievani s svojim delom izziva prevladujoče poglede na človeško zgodovino in vlogo znanosti v družbi, pri čemer poudarja pomembnost ohranjanja humanističnih vrednot v znanosti in družbi. Humanistika bo tako v 21. stoletju nedvoumno odigrala pomembno vlogo pri pomirjanju strasti v razklani družbi, ki namesto sodelovanja in sobivanja prisega na tekmovalnost in zatiranje. Prihodnost je v solidarnosti in kulturi, ne pa barbarstvu in nazadnjaštvu.

Spomin na preminule

 Dan spomina na mrtve se ne dotika zgolj človeških duš, temveč z nežnostjo objema spomine tudi naših preminulih hišnih ljubljenčkov.

Pred kratkim so se mi pripetile nenavadne sanje v katerih sem bil organizator Lumpijevega pogreba, ki naj bi se odvijal v nekem gradu na strmem griču. Ko sem se po ozki stezi z avtom vzpenjal proti vrhu, so me tam v tihi žalosti že čakali prijatelji, vprašujoč po Lumpijevi urni? Z grozo sem uvidel, da sem jo pustil doma. Ko sem se vrnil po njo domov, me je presenetil Lumpijev prizor. Bil je ujet v kletki mojega pokojnega papagaja Mikija, ki je odšel že pred več kot dvema desetletjema. Lumpijev smrček je poredno štrlel skozi miniaturna vrata kletke. Začel sem se spraševati, kako se je sploh znašel notri in kje je urna? Lumpi je spal in se ni zmenil za moje dileme, kar me je pahnilo v razmišljanje, da imam morda dva Lumpija – enega na Koroškem, drugega na Primorskem? Tako sem se prebudil in začel razmišljati o pomenu sanj.

Vsak izmed nas nosi v sebi dragocene spomine iz otroštva; moji so posejani s spomini na prvega hišnega ljubljenčka papagaja Mikija, ki je bil moj zvesti spremljevalec skoraj 10 let. Njegova družba mi je vlivala moč, da sem vztrajal in se boril za svoja prepričanja, kar mi je naposled tudi uspelo. Žal tega uspeha Miki ni doživel. Vsaki dan me je gledal kako sem se žalostno vračal domov iz šole. Nikoli ne bom pozabil kako me je vsako jutro prebujal s svojim glasnim petjem. Če ga nisem upošteval je priletel na moj vzglavnik in me zbujal, da slučajno ne bi zamudil v šolo, ki je sploh nisem maral. Zdelo se je, kot da intuitivno ve, kako pomembna je izobrazba za mojo prihodnost.

Pot do izobrazbe je bila kot veste trnova in zahtevna, polna preprek, toda z Mikijem ob strani sem se naučil pomembnih življenjskih veščin – vztrajnosti, branja, pisanja, računanja in kritičnega razmišljanja. Tako sva skupaj brala, rešila in napisala ogromno domačih nalog. Njegova prisotnost mi je skozi igranje in učenje pomagala graditi temelje znanja in modrosti. Ko so me številne ovire v življenju pribijale na tla, je bil Miki tam, trdna skala, ki ni nikoli omahnila. Vedno je bil dobre volje, čeprav mu nisem ničesar dal, razen svoje družbe. Njegovo nenadno slovo je pustilo globoko sled v meni; njegov zadnji pogled, ki je ujel moj obraz, ko sem stopil skozi vrata bo ostal večno zapisan v mojem spominu. Takrat, ko me je zadnjič uzrl je bil zaprt v kletki, ki sem jo sanjal z Lumpijem. Na stara leta ni bil več sposoben svobodno leteti, zato je bil zaradi lastne varnosti zaprt, čeprav smo ga vedno imeli odprtega na svobodi.

Zdaj, ko razmišljam ugotavljam, da je bil Lumpi v marsičem podoben Mikiju. Tudi on me je prihajal vsako jutro prebujati, da nisva z Luckyjem predolgo spala. Tudi on je rad zrl v mene, da ne bi slučajno kam odšel brez njega. Z Lumpijem smo bili najboljši trio, ki je v tišini pred zoro iskal čar prvih žarkov. Tudi on je pomagal s svojo prisotnostjo vlivati voljo do dela, da sem napisal disertacijo in napredoval v življenju. Naposled je le dočakal moj vzpon, vendar me je kmalu po tem začel tudi zapuščati. Zaradi varnosti sem tudi njega zadnje tedne pred smrtjo puščal doma. Zato je bilo slovo od njega toliko težje. 

Miki in Lumpi – oba sta zdaj prepletena v nevidnih niti spomina, združena v večnosti, živita v mojem srcu, njun odmev ljubezni in zvestobe odzvanja v tišini, ki jo prekinja le šepet hvaležnosti, da sem ju lahko imenoval »moji«.

Naj plamen sveče zdaj nežno razsvetljuje spomine na naše mile in najdražje, ki ostajajo v srcih kot tihi biseri topline.

Reka žalosti

 Natanko mesec dni je minilo, odkar smo se poslovili od Lumpija. Njegova odsotnost še vedno boli. V srcih čutimo praznino in žalost, ki jo bomo težko nadomestili. Vsak spomin na Lumpija nam še vedno prinese solze v oči. Kljub zavedanju, da je bila smrt zanj edina odrešitev, nas bolečina ob njegovi izgubi še vedno spremlja na vsakem koraku. Zelo ga pogrešamo.

Žalovanje je včasih celo težje kot soočenje s smrtjo. Da bi z vami delil občutke tistega dne, želim predstaviti sliko, ki na simboličen način upodablja naše občutke žalovanja in premagovanja le tega. Prvi dve sliki prikazujeta dan po Lumpijevi smrti. Naš jutranji sprehod ob reki Kotulji, kjer je Lumpi zelo rad hodil, je razkril nenavaden prizor. Reka se je obarvala v črnino, kar je redek pojav. Čeprav obstajajo znanstvene razlage, zakaj se je to zgodilo, verjamem, da je bila to nekakšna poklonitev Lumpiju, ki je toliko ljubil ta kraj in reko, ki ga je vsako jutro pozdravljala v novi dan.

Kljub vsemu pa je spodbudno to, da se je reka v enem mesecu očistila sama kot kažejo spodnji dve sliki. To nas na nek način spet opominja, da moramo sčasoma poiskati pot iz žalosti in ponovno objeti radost življenja, ki ponuja neusahljive izvire ljubezni in veselja.  Lumpi ostaja živ v naših srcih. Vrača se nam v sanjah. Povsod nas spremlja po naših poteh. Tako bo tudi ostalo do konca naših dni. Narava se obnavlja sama, tako se mora tudi človek. Življenje pa gre naprej in teče kot neskončna reka vsaki dan, ne glede na ovire, ki nam jih postavlja na pot, nas spodbuja k iskanju novih priložnosti in uči ceniti vsak trenutek, ki ga preživimo na tej razburkani zemlji.

Največja žrtev vsake vojne so civilisti na obeh straneh

V Gazi, ki je po površini 56 krat manjša od Slovenije in kjer živi več kot 2 milijona ljudi, od tega polovica otrok, se vsem na očem ob tihi podpori zahodnih velesil izvaja brutalno nasilje proti nič krivim civilistom. Milijon otrok, ki tam živijo niso prav nič krivi, da so ujetniki ekstremistične klike, ki se noče pogajati z mednarodno skupnostjo, da bi rešili vprašanje kako v miru sobivati eden ob drugim.

Gaza je verjetno edino mesto na svetu, kjer se rodiš in umreš nesvoboden kot v zaporu. Prebivalci Gaze niso le ujetniki vojne vihre katero ne morejo sami ustaviti, ampak so tudi dolgoletni talci ekstremnih politik na obeh straneh meje kot tudi širše v geopolitičnem smislu. Navadni prebivalci Gaze zaradi tega ne morejo normalno zaživeti kaj šele zbežati v sosednji Egipt, da bi vsaj rešili svoja življenja. Prepuščeni so usodi dveh diametralno nasprotnih sil, ki jim za življenja ljudi ni prav nič mar.

Civilisti so postali največje žrtve te vojne, tako na palestinski, kot na izraelski strani, vendar so Palestinci tisti, ki bodo v Gazi najbolj trpeli, saj bodo kmalu ostali brez vode, elektrike in hrane. In kakšen je odziv mednarodne skupnosti? Dvoličen in hinavski, kot vedno do zdaj…. Moram sicer priznati, da me celotno dogajanje in odzivi ne presenečajo, me pa čudi, da kljub gori dokazov nekateri še vedno nočejo sprejeti dejstva, da vsako nasilje rodi še več nasilja. Ne moreš mir vzdrževati s silo in nasiljem. Ta vojna se ne bo končala drugače kot z uničenjem ene ali druge strani. Mar bomo zdaj mi izbirali svojo stran in podpirali enega proti drugemu? Kot na nogometni tekmi? To je norost, ki se jo namreč gremo. Morali bi zahtevati takojšnjo ustavitev nasilja, demilitarizacijo Gaze in širšega pasa okoli mesta, prihod mednarodnih sil in humanitarno pomoč ter seveda nova sveža pogajanja za mir in stabilnost v regiji!

Zahvala vsem ob slovesu

Spoštovani prijatelji,

Veliko je takih, ki Vas osebno sploh ne poznam in se Vam iskreno zahvaljujem za sožalna sporočila, ki ste jih poslali in jih še pošiljate ob izgubi mojega dragega Lumpija♥

Na tem mestu bi se rad posebej zahvalil veterinarski inšpektorici Danuši Štiglic, ki je skupaj z dobrimi ljudmi naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da je Lumpija odrešila neprimernega bivanja in ga spravila do zavetišča Turk pri Novem mestu, kjer so ga naposled zagledale moje oči, da je lahko vstopil v naša življenja. Prav tako se zahvaljujem veterinarjema Demitriju Ostermanu in Martinu Kovšetu ter njuni ekipi, ki sta mu pomagala z vsem znanjem in izkušnjami, da smo ublažili težke udarce hudih bolezni, ki so se ga lotevale na stara leta. Zahvaljujem se tudi Suzani Vodnjov in DPMŽ Koroška, ki mi je v času moje finančne stiske pomagala pri oskrbi Lumpija. Hvala tudi vsem alternativnim zdravilcem in mnogim drugim ljudem, ki so nas bodrili in dajali upanje.

Brez vseh Vas, ki ste se z nami veselili ob trenutkih sreče, čeprav le na daljavo, ne bi ne jaz, ne moja družina imeli izpopolnjenega življenja z lepimi trenutki, ne bi imeli tistega kar poganja življenje naprej, kar mu daje vsebino, to sta upanje in ljubezen; ne bi spoznali svojih najglobljih čustev ter kaj pomeni brezpogojna pasja ljubezn. Lumpi je želel kot vsa živa bitja na tem svetu samo srečno živeti ob ljudeh, ki jih je izbral za svoje in smo ga tudi zato toliko bolj ljubili. Tega prej 12 let ni bil vajen. Živel je osamljen in pozabljen. Šele pri nas se je naučil pokazati ljubezen na svoj način. Sicer ni znal mahati z repekom, je pa z milim pogledom znal pokazati, da nas je vseh vesel. Znal je s svojim smrčkom prositi za božanje in pozornost. Znal je spustiti svoje uhice in se razveseliti naše prisotnosti. Ob prihodu domov iz vsakega sprehoda je znal glasno lajati od veselja, saj je točno vedel, da ga mi ne bomo zapustili, zaprli in odšli, ampak ga bomo lepo oskrbeli, nahranili in scartlali.

Danes 15. septembra bi Lumpi uradno praznoval 15. let starosti. Moje srce bi počilo, če bi ga moral na ta dan uspavati. Takšnega darila si od mene ni zaslužil. Lahko bi ga sicer s protibolečinskimi sredstvi in pomirjevali pripravili do tega, da bi z nami ostal še nekaj časa. Vendar to ne bi bilo tisto pravo in dostojno življenje, niti ne bi bilo pošteno. Bilo bi sebično. Psi nas tako brezpogojno ljubijo, da bi kljub svojim bolečinam, ki jih skrivajo z nami vztrajali do bridkega konca.

Lumpi zadnje dni ni bil več srečen pes. Njegove oči so me stalno gledale naravnost v dušo. Tudi, ko sem ga moral v nedeljo pustiti pri starših me je stiskalo pri srcu. Celo pot sem razmišljal na njega. Težke dni sem preživljal. Ponoči sem se prebujal ob mislih na njega. Nisem bil zbran pri svojem delu. Čutil sem, da ga boli in da se moram od njega posloviti na dostojen način. Verjemite, da smo naredili vse kar smo znali in mogli, da bi mu šli nasproti in zagotovili srečno življenje. Na koncu smo imeli previsoka pričakovanja. To nas je strlo.

Spomnil sem se tistega nepozabnega 13. avgusta 2020, ko sem šel po Lumpija v zavetišče Turk, kako sem moral od svoje mame najprej prositi za 30€, da sem sploh lahko zbral dovolj denarja in plačal pristojbino za posvojitev Lumpija ter potne stroške. Danes imam na zalogi bistveno več svojega denarja, da bi mu lahko dal karkoli bi hotel in želel, ampak so mi veterinarji zagotovili, da mu nič od tega ne bi pomagalo. Nobene čudežne tablete ali terapije ni več na zalogi. Prišli smo do konca. Težko je to, ko niti denar več ne pomaga. Nisem bogat človek, da bi razmetaval svoj denar, ampak sem bil vseeno pripravljen dati vse od sebe kar je bilo potrebno, da bi mu lahko pomagal izboljšati stanje. Prvič bi mu lahko končno pomagal sam, iz svojih sredstev, iz srca, brez da mi kdo sofinancira stroške iz usmiljenja, ampak sem spoznal kruto resnico kako postane denar v takih primerih brezvreden papir. Tisto kar ostane je samo ljubezen in ta terjala svoj boleč davek.

Še pred dvema tednoma smo hodili po najinih najljubših poteh. Po Prežihovini, med gozdovi, kjer ni bilo nobenega razen nas treh, Lumpija, Luckyja in mene. Vendar mu je bilo že takrat hudo. Vidno je pešal. Bil je počasen. Bolečine je spretno skrival s svojim izrazom navdušenja na obrazu. Ko sem v nedeljo moral nazaj v Solkan se ni več rabil pred mano pretvarjati. Zapustile so ga zadnje moči in tako se je dobesedno sesedel. Ni mogel več hodit, na koncu niti jesti. Zanj je skrbel moj oče, ki je tudi hudo trpel. Ko me je v sredo popoldne klicala mama, da ne more več jesti, sem zvečer priletel domov, kjer sem ga zagledal v žalostnem stanju. Tudi on me je žalostno gledal nazaj s svojim enim očesom. Pred tem je vedno prišel pozdraviti na vrata, ko sem vstopil v stanovanje. Tokrat niti tega ni bil zmožen. Včeraj v četrtek zjutraj je še zadnjič zbral vse svoje atome moči, da je lahko stopil na noge in prišel v mojo sobo, v hudih bolečinah, ko sem to videl je priteklo ogromno solz. Trpel je. A ko bi ga le videli kako se je pretvarjal. Kako se je trudil delati pred mano, kot da nič ni narobe. Prišel se je pokazati kot vsako jutro, ko sem bil doma: "Glej me, tu sem, kdaj se mislita vidva z Luckyjem zbudit, da se gre ven na sprehod." Tokrat sem ga moral nositi v naročju, da je lahko opravil svojo potrebo. Bila je huda driska s krvjo. Ni mogel več niti vstati. S težkim srcem smo se odločili za uspavanje. Jaz in moja mama smo bili ob njem do konca. Ni ga bilo strah. Ni se tresel. To mi je v uteho. Samo gledal me je in se prepustil usodi. Vedel je, da ga Milan spet hoče spravit nazaj na noge. Brezmejno mi je zaupal. Zato verjamem, da je na druge svetu dobil krila. Srčno tudi upam, da mi je bil hvaležen za vse, tudi za zadnjo stvar, ki sem jo bil prisiljen naredit.

Hvala Lumpiju za nepozabne trenutke in hvala vsem, ki berete in razumete mojo in našo bolečino ob tej družinski izgubi. Zelo smo se nanj navezali. Doma smo žalostni.

Lumpi, pogrešamo te...💔

3. avgusta 2023 smo naredili sliko za spomin - Foto Studio Ocepek

Poobjavljeno iz moje osebne FB strani, kjer se nahaja ogromno sožalnih komentarjev.

PRIJATELJU V SLOVO

Oprosti, da nisem znal narediti več kot sem lahko.

Oprosti, da nisem znal delati čudeže.

Oprosti, da sva se morala takole posloviti.

Naredil sem vse v najboljši veri in upal na tvoje izboljšanje.

Vendar je zdaj, ko so izčrpani vsi upi prišel čas bolečega slovesa.

Na poslednjo pot tja čez mavrico se odpravljaš brez mene. Tokrat ne rabiš več povodca.

Naj te moja žalost ne zadržuje preveč na tej zemlji.

Ne želim, da po nepotrebnem trpiš in se mučiš.

Meni bo hudo.

Pogrešali te bomo vsi.

Žalost. Solze. Hudo je.

Ampak bo minilo.

Upam, da si zdaj našel svoj mir.

V mojem srcu boš za vedno najlepše zapisan.

Lumpi ❤️❤️❤️

Bil sem z njim do konca...

Sanje enega otroka...

Spomnim se dneva, ko sem bil osnovnošolec. Takrat mi je ena oseba rekla: "Ti ne boš nikoli zgodovinar, nimaš nobenih možnosti za vpis na gimnazijo, razmisli raje o trgovski šoli, tvoja mama je prijazna trgovka, vsi jo poznajo in imajo radi, tudi ti bi lahko bil tak, vendar te prej vidim v kakšni trgovini z malimi živali."

Ko sem prišel domov sem se seveda na skrivaj zjokal, ampak sem vložil vse napore in kasneje presegel vsa pričakovanja. Ne samo, da mi je uspelo opraviti gimnazijsko maturo, diplomiral sem iz zgodovine in postal doktor znanosti iz svojega področja....

Ko bi mi takrat nekdo rekel, da bom nekoč doživel strašno preizkušnjo kaj pomeni videti in gledati nekoga, ki ti je pri srcu in umira za rakom, bi se ure in ure raje posvetil študiju kemije, biologije, matematike .... prepričan sem, da bi več takih ljudi skupaj iznašlo zdravilo proti raku. Nikoli več ne bi rabil nihče jokat!

Namesto tega pa vlagamo milijarde in milijarde evrov v orožje in nove vojne. Vlagamo v smrt, namesto v življenje. Zakaj ne bi vlagali v kulturo, znanje, izobraževanje in razvijali učinkovite metode poučevanja, ki bi potencirali talente naših otrok s katerimi bi skupaj zgradili pravičnejšo družbeno ureditev, brez revščine in kjer bi vsak človek s poštenim delom dostojno živel in se veselil življenja? Zakaj se vedno dela narobe? Zakaj to vsi tolerirajo, zakaj se tistega človeka, ki na to opozarja vedno gleda postrani ali pa se ga zasmehuje? Ne razumem. Narobe svet....

Marsikaj sem doživel, zato dobro vem, da vedno obstajajo rešitve, le bojimo se sprememb. Strah je največji zaviralec napredka. Zato pa imamo tako stanje v katerem živimo. Ker nas je strah sprememb. Mene pred več kot 20 leti ni bilo strah izbrati drugačno POT, kot so mi jo želeli podtakniti. To počnejo vsem. A kaj ko se večina raje odloči, da bo hodila po že uhojeni poti, ne po svoji, bolj svobodni.....

Moja priljubljena razgledna točka na hrbtni strani Uršlje gore

Modrost starih psov

Redko pohvalim knjigo, ki ima lepe slike. Po navadi so nepomembne, neumestne, dodane samo zaradi okrasa ali zapolnjevanja praznega prostora. Tokrat so v tej knjigi vse slike na pravem mestu ob vsakem poglavju. Vnašajo tisto pomembno svežino, toplino in upanje, ki ga goji vsak izmed nas, kadar skrbimo za nekoga bližnjega. To knjigo priporočam vsem. Tudi tistim, ki nimajo psov, da nas mogoče bolje spoznate.

Med branjem knjige na grajskem vrtu v časopisni kavarni Eleonora na Ravnah na Koroškem

Vendar skrbniki psov pozor! Imejte pripravljene robce. Veliko bo solz med branjem. Priznam, da sem zadnja štiri poglavja prebral s težkim cmokom v grlu. Velikokrat sem moral knjigo odložit sredi stavka. Avtorica 𝐄𝐥𝐥𝐢 𝐇. 𝐑𝐚𝐝𝐢𝐧𝐠𝐞𝐫 se resnično trudi prikazati našo skrb za pse kot veliko ljubezen, ki nikoli ne umre. Če me zdaj vprašate, kaj je bistvo knjige, je odgovor kratek: 𝐒𝐩𝐫𝐞𝐣𝐦𝐢𝐭𝐞 𝐬𝐦𝐫𝐭 𝐬𝐤𝐨𝐳𝐢 𝐥𝐣𝐮𝐛𝐞𝐳𝐞𝐧.

Knjiga nas pripravi, da se lažje poslovimo od svojega ljubljenčka, ko pride v stara leta. Vsi skrbniki boste prepoznali mojo žalost, saj razumete kaj vse moraš pretrpeti v zadnjih dneh pred koncem. Psi in ljudje smo si različni v dveh ključnih stvareh. 𝐏𝐬𝐢 𝐳̌𝐢𝐯𝐢𝐣𝐨 𝐳𝐚 𝐳𝐝𝐚𝐣, 𝐧𝐞 𝐩𝐨𝐳𝐧𝐚𝐣𝐨 𝐜̌𝐚𝐬𝐚 𝐤𝐨𝐭 𝐦𝐢. Njim je pomemben ta trenutek, ki ga živijo polno, bodisi na sprehodu, med igro, med počitkom, čohanjem, cartlanjem, spanjem ali med obrokom. Druga pomembna ločnica pa je njihova 𝐛𝐫𝐞𝐳𝐩𝐨𝐠𝐨𝐣𝐧𝐚 𝐥𝐣𝐮𝐛𝐞𝐳𝐞𝐧. Psi so edina bitja na svetu, ki ljubijo svojega skrbnika bolje od samega sebe. Človek težko živi v trenutku. Vsi imamo načrte in živimo za prihodnost ali pa smo ujeti v preteklosti. Redki so trenutki, ko odložimo skrbi na stran in živimo za danes. Carpa diem. Še težje izkazujemo brezpogojno ljubezen drugim ljudem, da o možnosti odpuščanja sploh ne govorim. To je za nas kot hoja čez žerjavico. Psi nimajo teh težav. So v tem smislu kot angelčki brez kril.  

Takole me je opazoval, ko sem občasno posedel v kavarni in pil kavico.

Zaradi vsega tega je slovo od njih toliko težje. Človek je usmerjen v prihodnost, zato mu je ohranjanje življenja pomembno. Nihče svojemu bližnjemu ne pove, da je prišel njegov čas za odhod. Kaj takega si težko predstavljamo. Vsi skrbimo, da bližnji čim dlje živijo, saj imamo še toliko stvari za uredit in pokazat. To skrb prenašamo na živali in naše pse. Mogoče je to edina napaka, ki jo nezavedno počnemo svojim psom in sebi, saj je njim za prihodnost in naše načrte malo mar. Oni živijo v tem trenutku. Njim je pomembno, da smo zdaj veseli in pozorni, ne pa jutri.

Prav zato nas s svojimi očmi 𝐳𝐫𝐞𝐣𝐨 𝐧𝐚𝐫𝐚𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭 𝐯 𝐝𝐮𝐬̌𝐨. Gledajo nam direkt v oči. Če človek gleda nekomu v oči nas to iritira. Ljudje se bojimo očesnih stikov. Večinoma pogledamo stran, če se z nekom srečamo z očmi. Težko je v nekoga zret. Drugače je pri zaljubljenih parih, ampak takšna je naša kultura. Če v nekoga predolgo zreš je to nespodobno. Živali počnejo ravno to "nespodobnost". Iščejo očesni stik. Tako z nami komunicirajo. V očeh prepoznavajo naša čustva, razpoloženja in občutke. Stari psi nas še posebej radi zrejo v oči, saj vidijo ljubezen, ki nam žari iz oči v skrbi za njih. V tem ognjemetu neznansko uživajo. Sprostijo se jim določeni hormoni, ki jih umirjajo in jih dajejo občutek vrednosti. To so menda v neki raziskavi že dokazali. Tako piše avtorica knjige.  Seveda pa ni vsak pogled samo sproščanje in čaščenje človeka. Včasih nas gledajo tudi zato ker čakajo na ukaz, hrano, sprehod, mogoče jih kaj boli in želijo, da jim pomagaš, mogoče celo odrešiš bolečin in problemov? Za pse smo mi VSE. Drugih ni. Psu je pomemben človek, ne okolje, hiša, denar, socialni status… 𝗰̌𝗹𝗼𝘃𝗲𝗸 𝗷𝗲 𝘇𝗮 𝗻𝗷𝗶𝗵 𝘃𝗮𝗿𝗲𝗻 𝗽𝗿𝗶𝘀𝘁𝗮𝗻. 

Ena zadnjih lepih slik 9. septembra, ko me je čakal in zrl v mene kdaj se gre na sprehod.

Čeprav je mojega Lumpija vseskozi hranil moj oče in čeprav je živel v dnevni sobi pri mojih starših, medtem ko sva jaz in Lucky bivala v sosednji sobi, je Lumpi vseeno prihajal na hodnik, kjer se je ulegel na hladna in trda tla pred moja vrata, da bi lahko opazoval in zrl v mene kaj počnem. Zato avtorica knjige nadaljuje, da ni res kako pes najbolj ljubi samo tistega, ki ga hrani. Tudi psi znajo izbirat podobno kot mačke svojega človeka. Tako je Lumpi izbral mene in mojo družino. Njegove prikupne temne očke so nas vse zasvojile. Zlezel nam je pod kožo. Zdaj ko pomislim za nazaj ga bolje razumem. Ko me je v zavetišču prvič zagledal si je verjetno mislil: »pa kje za boga hodiš tako dolgo? Tebe sem čakal, kdaj se gre ven?«

Takole je zrl v mene, ko sva se prvič srečala 13. avgusta 2020 v zavetišču Turk.

Žal pa imajo psi v tropih svojo hierarhijo. To je tudi razlog zakaj Lumpi ni mogel bivat v moji sobi skupaj z Luckyjem. Avtorica knjige je poznavalka volkov, zato lepo opiše in razloži kako se nekateri psi podredijo drugim. Lumpi je bil v tem primeru podrejen Luckyju. Nista se sovražila. Daleč od tega. Sprejemala sta se in tolerirala, ampak Lucky je Lumpiju na začetku postavil meje kaj sme in kaj ne sme početi. To me je do neke mere prizadelo, ampak poznavalci pravijo, da se živali v normalnih okoliščinah znajo v sporih bistveno bolje sporazumeti od človeka. Lucky in Lumpi sta se vse zmenila. Zato med njima ni bilo zamer ali sovraštva. Na koncu sem opazil, da se je Lucky na sprehodu znal ustaviti, če je Lumpi zaostajal ali zašel v drugo smer. Enako je veljalo za Lumpija. Postali smo neločljivo povezani.

Takole smo se med sprehodi gledali, kdo kje zaostaja.

Skratka, da zaključim, stari psi se globoko povežejo s svojim skrbnikom. Nikoli ne bomo izvedeli ali se dejansko zavedajo svojega konca. Lahko pa zagotovo trdimo, da se zavedajo naše ljubezni in skrbi do njih. To jim pomeni vse. Zato avtorica pravi, da se ne smemo obsojati, če na koncu sprejmemo najtežjo odločitev. Bolje je ljubiti in izgubiti ljubljenega psa, kot če ne bi sploh nikoli ljubili. Bistvo življenja je ljubezen. Vse slabo in žalostno enkrat mine. Psi pritacajo v naša življenja da obogatijo našo ljubezen. Če za ljubljenčkom močno žalujemo to pomeni, da imamo v sebi ogromno ljubezni.

Vendar pozor! Ljubezen je večna. Zato v resnici naši ljubljenčki nikoli ne umrejo. Živijo naprej. V naših srcih. Postanejo del nas. Tudi, ko nas enkrat več ne bo na tej zemlji in tudi če se nas čez 1000 let ne bo nihče spominjal, se bo vedno našel nekdo, ki bo enako kot mi ljubil in skrbel za svojega psa, kot smo mi in tako bomo z njim v tej ljubezni živeli naprej. Enako velja za vsa druga bitja in človeka na tej zemlji.

Knjiga ni lahko branje. Zelo je osebna in čustvena, kot ta zapis. Zato je opremljena z najlepšimi slikami psov, ki pomirjajo in tolažijo. Ne sme nas biti strah smrti naših ljubljenčkov. To je sestavni del življenja, ki ga vodi ljubezen. Avtorica nas poskuša naučiti kako sprejemati smrt. Ljubezen je tista, ki živi večno kot vesoljna energija in mi v njej žarimo.

Na lepem sprehodu na Ivarčkem jezeru ob svetovnem dnevu psov 26. avgusta 2023

Za razliko od človeka pa se lahko od svojih ljubljenčkov vsaj dostojno poslovimo. Kaj bi nekateri dali samo za eno minutko več, da se poslovijo od svojih najbližjih, da se jim zahvalijo za pozornost in ljubezen, da jim oprostijo napake in zamere … na žalost vsi postanejo sočutni in pametni na pogrebih, ko preminula oseba zapusti ta svet in nas več ne sliši. Ko pa isti človek hodi in živi med njimi se ga nihče ne spomni potolažit ali pohvalit. Takšna je naša sodobna kultura. Ignorira smrt in se ne zaveda svojega konca. Vsem se nekam mudi, zato vsi samo uničujejo in sovražijo, ker je to najlažje. Nihče nima časa za razmislek o pomenu življenja in ljubezni.

Psom se na stara leta prav nikamor ne mudi. Zrejo te naravnost v oči, v tvojo dušo in čakajo, da jih odpelješ na lepše. Vendar žal, na tisti poslednji sprehod »čez mavrico« morajo odtačkati sami. Mi jim samo pomagamo, da ga dosežejo brez hujših bolečin. Takšen je cikel življenja. To se moramo naučiti sprejeti in spoštovati. Pri tem se ne smemo obsojati. Tudi spustit nekoga pomeni pokazati ljubezen in razumevanje. Spustiti nekoga pomeni, da mu dovolimo postati več, torej da ni le z nami, ampak da postane del nas, v našem srcu in ljubezni do konca tega sveta.

𝗟𝘂𝗺𝗽𝗶 💖💖💖

Njegov prvi rojstni dan, 12. let, je praznoval pri nas 15. septembra 2020

Spomin na Lumpijevo posvojitev

Spomnim se dneva, ko sem šel po Lumpija v zavetišče. Sprva sploh nisem razmišljal, da bi posvojil še enega beagla. Vsi, ki jih poznajo vedo, da so trmasti, ampak zelo prikupni in družabni psi. Hotel sem imeti border collija, ampak ker ne kupujem novih psov, temveč samo posvajam, sem iskal po zavetiščih in dejansko našel nekje daleč na Hrvaškem, v Šibeniku, da imajo v zavetišču enega lepega rjavega border collija, ki je čakal na posvojitev. Takoj sem poslal sporočilo. Odgovora nisem dobil nikoli.

Hkrati moram poudariti, da se je to dogajalo poleti 2020, ko je bilo stanje v družbi zelo negotvo. Širjenje covida, zapiranje mej, razna priporočila, ki so se iz dneva v dan ter iz tedna v teden spreminjala. Moja načrtovana pot do Šibenika je tako postajala čedalje daljša in tudi neodzivnost zavetišča mi je povedala naj pozabim na idejo o posvojitvi border collija.

Potem se je naenkrat v začetku avgusta pojavila slika Lumpija na socialnem omrežju. Bil je zelo prikupen. Opis kratek: »Lumpi, mešanec z beaglom, star 12 let. Umirjen, vodljiv, prijazen do ljudi.« Začel sem razmišljati…. morda bi ga šel z Luckyjem pogledat? Čeprav je bilo tudi Novo mesto - zavetišče Turk daleč, ampak vseeno bliže od kake Hrvaške, so mi postali beagli po značaju čedalje bližji. Poleg tega zakaj ne bi Luckyju priskrbel prijatelja iste pasme? Zakaj ne bi ob tem dal starejšemu kužanu novo priložnost? To so bile samo misli.... 

Original FB objava za posvojitev, ki je nastala 2. avgusta 2020

Najprej sem na socialnem omrežju delil objavo o Lumpiju, kot vsako do zdaj. Takoj so mi nekateri komentirali: »Lucky in Lumpi, dva L-ja, mogoče bi bila za skupaj.« Moj interes se je povečal. Rekel sem si, da bom počakal kakšen teden, da vidim, če bo slučajno posvojen, potem mi že ni bil namenjen. Tisti teden je hitro minil in Lumpi je še vedno čakal. Tako sem se opogumil in poklical v zavetišče. Gospa na drugi strani mi je rekla, da ga lahko pridem kadarkoli pogledati, samo kakšen dan prej moram javiti, da se pripravijo. Odgovoril sem, da imam trenutno zaseden urnik, zato bi prišel naslednji teden. Opozorila me je, da se zanj tudi drugi zanimajo. Odvrnil sem, da ne bom nič zameril, če ga slučajno drugi vzamejo, saj če mi je namenjen bo že počakal. 

Tako je minilo še par dni. Doma sem že nekaj časa resno razmišljal o drugem psu, ki bi delal Luckyju družbo. Rekel sem si, da ga lahko kadarkoli vrnem, če se z Luckyjem slučajno ne bi razumela. Spet pokličem v zavetišče in tudi tam so mi potrdili, da obstaja možnost »poskusne posvojitve«. Ponovno so me opozorili, da sta že dva napovedala obisk. Povedal sem, da tokrat res pridem, ampak nič prej kot v četrtek 13. avgusta.

Bila je sreda 12. avgust. Kličem v zavetišče. A je Lumpi še na voljo? Seveda je bil. Kaj pa tisto zanimanje? Menda so ga prišli pogledat, ampak se zanj niso odločili. Čudno sem si mislil. Na sliki je bil res prikupen. Le kaj jih je odvrnilo? Takoj sem za naslednji dan rezerviral svoj obisk in se odpravil na dolgo pot v Novo mesto, seveda brez Luckyja, ker je tistega dne pripekala vročina in nisem želel obremenjevati svojega psa na tej dolgi vožnji. Tri ure v eno smer in tri ure nazaj ni lahek zalogaj. Poleg tega sem šel na pot popoldan, da bi se ne bi vračal po vročini nazaj, zvečer so temperature vendarle bolj znosne.  

Moja prva reakcija, ko sem ga zagledal je bila žalostna. Ni čudno, da so si nekateri premislili, ko so ga videli. Ni bil tak kot na sliki. Vidno star. Zelo je smrdel. Obnašal se je divje. Glasno je tudi lajal. Kako dolgo bo še sploh živel? Morda pol leta, lahko tudi več. Tega ni vedel nihče. Le kako se bo razumel z mojim drugim psom? Začeli so me preganjati dvomi. Na srečo sem takoj poklical eno kolegico, Mirno, ki ima izkušnje s posvajanjem psov iz zavetišča. Njen odgovor je bil jasen: »Posvoji ga!!! Hitro se bo prilagodil in spremenil na bolje. Boš videl. Samo čas mu moraš dati. Ko ga boš enkrat rešil iz zavetišča in pripeljal domov ti bo večno hvaležen in privržen.«

Tako me je še zadnjič zazrl, ko sva sedela na klopci pred zavetiščem Turk, potem sva pa šla v novi dom na Koroško.

Ko sva šla na kratek sprehod okoli zavetišča se je to tudi potrdilo. Moram priznati, da nisem nek velik poznavalec psov, šele začetnik, ampak tako navdušenega psa na tistem prvem sprehodu še nisem videl. Skakal je od veselja. Vlekel me je kot nor. Vse ga je zanimalo, vse je hotel prevohati in označiti, da sta trava in kamenje letela dobesedno po zraku in naravnost v mene. Odločitev je padla, kljub pomislekom, kljub slabemu finančnemu stanju, saj takrat nisem bil redno zaposlen, da ne omenjam negotovega stanja v državi, kljub vsemu sem se odločil vzeti Lumpija s sabo in upal med potjo domov, da ga bo vsaj Lucky sprejel. Vse drugo se bo že nekako uredilo. V zavetišču so mi pred odhodom dejali, da ga bo moj drugi pes zagotovo sprejel in da se Lumpi verjetno nikoli ne bo vrnil nazaj v zavetišče. Še kako prav so imeli!

Zaželeli so mi varno pot ter veliko prijetnih dogodivščin z novim psom. Vse se je tudi uresničilo. Lucky ga je sprejel, sicer ni bil pretirano zainteresiran nad novim članom družine, ampak važno, da ni delal posebnih problemov. Lumpi se je medtem hitro prilagodil na novo okolje in navdušeno sprejel svoj novi dom. Takoj naslednji dan smo ga lepo oprali. V naslednjih tehnih nam je hitro ukradel srce in zlezel pod kožo.

Ko bi se tisti brezskrbni dnevi ponavljali v nedogled… pa se žal ne morejo, tako nam ostanejo samo še lepi spomini.

Tako je od prvega dne vsaki dan hodil gledati mene na predpražnik moje sobe kaj počnem.

Trenutno Lumpijevo stanje ni rožnato in je daleč od dobrega. Zelo smo zaskrbljeni. Naredili smo vse kar je bilo v naši moči. Čez nekaj dni bo praznoval 15 let. Za beagle je to visoka starost, saj živijo 12 let. Mislim, da smo mu s posvojitvijo podaljšali življenje in vrnili radost v oči. V tem času nas je vse zabaval s svojimi vragolijami. Žal pa ne more več lajati, kot nekoč, ko so vsi v našem vhodu vedeli kdaj je čas za kosilo ali večerjo. Zdaj tudi težko hodi. Zaenkrat še lahko obeduje in pije vodo, ampak njegov pogled je globok in čustven. Gleda s tisto eno okico naravnost v tvoje oči. Vsem je jasno, da želi živeti: »Duh je močan, a meso je šibko.«

Vseeno se čudeži dogajajo. Kolikokrat se mu je kaj podobnega že pripetilo, a se je veedno pobral na noge in ponovno shodil. Takrat je znal pritacati do moje sobe, saj živi v sosednji dnevni sobi pri starših, se ulegel pred vrata in me naravnost gledal. Zdaj je stanje bistveno drugačno. Rak je zahrbtna bolezen. A upanje še vedno ostaja….

Njegov strmeč pogled, ki prodre naravnost v dušo preprečuje, da sprejmemo »tisto odločitev«, zato skupaj obujamo čudovote spomine in se z njim veselimo vsakega podarjenega dneva...

Na žalost je vmes zaradi vnetja izgubil eno oko, ampak je še naprej ostajal isti.

Cilj je POT

Gledate dve moji sliki, ki sta nastali z dvajsetletno razliko. Ena je iz leta 2003, ko sem prvič stopil na vrh Uršlje gore. Druga je aktualna od danes naprej leta 2023. Čeprav gre za isto osebo sem se v teh letih zelo spremenil. Vendar ne mislim na zunanje spremembe, kar ste verjetno najprej opazili, temveč na notranje spremembe, ki so večini očem nevidne in skrite. Danes mislim in delujem bistveno drugače kot sem mislil in deloval pred dvajsetimi leti. Takrat se nisem zavedal kaj vse me še čaka na življenjski poti in kaj vse bom preživel. Pred sabo sem videl pot, ne pa tudi visokih strmin. Imel sem jasno vizijo kaj bi rad postal, ne pa tudi znanja, kako jo uresničiti. Vse izkušnje sem pridobival med potjo, ki je še vedno strma in zahtevna, polna novih izzivov ter preizkusov.

Nekoč je znani slovenski alpinist Nejc Zaplotnik povedal, da je za vsakega človeka, ki premaguje strmine razburkanega življenja bistvena POT, ki je pred teboj, saj nosiš CILJ v sebi. Moji cilji so bili začrtani v srcu že od nekdaj, zato me vedno znova spodbujajo in poganjajo, da hodim naprej. Bili so tudi padci, slabe izkušnje in razočaranja, ampak se nisem pustil ustaviti. Vsak posameznik ima na svoji življenjski poti dve izbiri: ali vztrajaš in dosežeš svoje cilje, kakršnikoli že so, ki te osrečijo, izpopolnijo, premaknejo ali pa se ustaviš sredi poti, se vrneš nazaj in za neuspehe kriviš druge. Pomembno je imeti svoje cilje v sebi, v svojem srcu, kjer hraniš zaklad, ki ga nihče ne more nikoli ukrasti, saj od tam črpaš motivacijo in gorivo za naprej. Seveda se je treba za kratek hip včasih tudi ustaviti, zajeti sapo, se spočiti, ampak nikakor se ne smeš za vedno ustaviti, se obrnit ali na poti izgoreti. Cilj naj bo pot. To je bistvo filozofije samouresničevanja. Moja pot do izobrazbe je bila strma in zahtevna. Ko enkrat hodiš po tej poti izpolnjuješ smisel življenja, saj je njegovo bistvo v zorenju, ki ni mogoče brez nabiranja znanja iz knjig ter življenjskih izkušenj. Zato se med hojo gleda naprej, ne nazaj, saj je pred teboj pot prosvetljenja.  

Življenjska pot je tista, ki vas na koncu obogati in izpopolni kot Človeka z veliko začetnico. Tega ne boste dosegli z denarjem ali materialnim bogastvom, ampak samo z življenjskimi izkušnjami, ki kujejo človeka tako kot se kuje jeklo na visokih temperaturah. Dokler ste živi, kreativni in imate pot za cilj se vaše potovanje ne sme ustaviti. Ni važno kako se bo nekega dne življenje končalo, na koncu šteje le tisto, kar ste v danih trenutkih in okoliščinah uspeli narediti za sebe in druge. Pomembna so dejanja dobrote, ljubezni in sočutja. Pomembni so tudi pozitivni zgledi. Tako boste šli v večnost in ne v pogubo ali prah. Ljubezen do sebe ter dobrota in sočutje do drugih je pot, ki je vredna vsakega še tako zahtevnega napora v vašem vsakdanjem življenju. Zato imejte cilje v sebi in hodite naprej.

Ni važna sprememba na zunaj, vsak se lahko pretvarja, vsak lahko nadene masko, vsak lahko naredi plastično in lepotno operacijo, vsak se lahko obleče v lepe obleke in se hinavsko nasmehne, ampak ne more biti vsak navznoter zadovoljen in stabilen. Zato je važno tisto kar nosite v sebi, saj se tam skriva ključ za vaše prosvetljenje, zadovoljstvo in srečno življenje, ki ga lahko občutijo tudi drugi, ki jih osrečujete na svoji čudoviti življenjski poti.

Utrinek našega sprehoda iz Prežihovine

Po dolgem času se je končno napravilo lepo vreme. Takoj smo ga izkoristili in šli na kratek sprehod po majhnem delu Prežihove poti, ki nam je najbližji, saj teče mimo znamenite Prežihovine, kjer je mladi Voranc ustvaril svojo prvo črtico »Petkov Cenc«.

Na tej poti poznamo skoraj vsako ped zemlje. Blizu nam je čisto vsak potok in drevo, ki ga srečamo. Včasih si predstavljam, da je po tej poti hodil tudi sam Prežihov Voranc, kadar je moral zaradi opravkov v bližnje mesto. Vendar so nedavno nazaj prav v tem delu gozda izvajali sečnje in druge večje posege, ki so za seboj pustile veliko razdejanje in umazanijo. Mnogi so se pritoževali, a brez večjega uspeha. Ugotovili smo, da so nedavne ujme na srečo prizanesle velikemu delu omenjenega gozda, vendar so narasli hudourniki in potoki potegnili za seboj vso tisto nesnago, ki se je splahnila v reko Suho, da je le ta dobila še večjo razdiralno moč pri poplavljanju in uničevanju vsega pred seboj.

Upamo, da se bo v prihodnje izvajalo tudi čiščenje gozda, ne samo spravljanje koristnega in dragocenega lesa, ki ga verjetno izvažamo v tujino. Naši gozdovi so velik zaklad. Če z njimi ravnamo kot svinja z mehom nam lahko pokažejo svojo temnejšo plat. Zato non stop ponavljam: Varujmo naravo, gozdove, drevesa in potoke, saj nam dajejo kisik in zavetišče za rekreacijo in sveži oddih.