sobota, 26. november 2016

Odšel je dedek človeštva

Ko sem se v mladostniških letih začel zanimati za politiko je bil Fidel Castro moj velik vzornik. Imel je karizmo in dobre ideje. Predstavljal je glas razuma v ponorelem svetu, ki je drvel v vojno, terorizem in uničenje. Ko sem prvič slišal za besedo globalizacija sem ravno po njegovi zahvali do tega pojava zavzel negativno stališče, to je bilo že davnega leta 1999, ko še nihče ni vedel, kam nas bo politika globalizma pripeljala. Danes živimo prav zaradi globalizacije v zelo negotovem in nevarnem svetu. Zato sem vesel, da me je Castro takrat pravilno usmeril. Novica njegove smrti me je užalostila. Pogrešal bom njegove govore in politične analize. Kuba in predvsem napredni del sveta so danes izgubili svojega največjega glasnika, učitelja, mentorja in borca za pravičnost in poštenje. Njegova izguba je žal nenadomestljiva. Hvala ti Fidel, da si mi polepšal velik del moje mladosti in me pravilno usmerjal. Tvoja upornost, revolucionarnost in odločnost me je zmeraj navdihovala. Odšel je dedek človeštva. Počivaj v miru.

sreda, 14. september 2016

Geostrateški interesi in krizna žarišča po svetu

Pred dnevi je severnokorejska vlada poslala poziv v katerem zahtevajo, da jih mora vlada ZDA priznati kot jedrsko državo, saj so  v tem času že izvedli svoj peti jedrski poskus, ki dovolj nazorno dokazuje, da si naziv jedrske sile tudi zaslužijo. Severna Koreja je postala nesporna članica ekskluzivnega kluba jedrskih držav že pred desetimi leti, ko so izvedli svoj prvi podzemni jedrski poskus. Od takrat naprej jih vlada ZDA konstantno ignorira in zavrača vse pozive Pjongjanga k neposrednim pogajanjem, saj jih niti ne priznavajo kot jedrske sile. Istočasno pa Američani skupaj z Južno Korejo izvajajo redne vojaške vaje, ki močno razburjajo režim v Pjongjangu. Na tem mestu se postavlja legitimno vprašanje: zakaj Američani tako arogantno ignorirajo Severno Korejo? Na to vprašanje boste dobili odgovor na koncu tega članka, ko bom predstavil shemo geostrateških interesov. V tem trenutku lahko samo rečem, da Severna Koreja predstavlja vlogo “kmeta“ na šahovnici svetovnih interesov velesil. Da bi bolje razumeli celotno zgodbo je potrebo poznati naslednje dejstvo: Američani so bili tisti, ki so leta 1994 prodali Severni Koreji svojo jedrsko tehnologijo s katero so potem zgradili jedrsko orožje! Seveda so v javnosti celotno zgodbo predstavili drugače, kot da se jedrska tehnologija prodaja za “miroljubne namene“, to je za proizvodnjo elektrike. Jedrska tehnologija je bila dejansko prodana pod krinko mednarodnega švicarskega podjetja ABB, katerega član takratnega najvišjega odbora je bil Donald Rumsfeld, kasneje bolj poznan kot Bushev obrambni minister in drugače zelo vpliven orožarski lobist v ZDA. Drugi del informacije kako sestaviti jedrsko bombo so Korejci dobili od Pakistancev, ki so bili spet ameriški prijatelji in sodelavci. Torej so Američani zavestno in pod krinko sami prispevali k temu, da je postal problem na korejskem polotoku še bolj kompleksen kot prej. Seveda so imeli Američani zelo dobre razloge, da so zadeve zakomplicirali. Kot zanimivost naj povem, da so Severnokorejci iskali jedrsko tehnologijo in pomoč za razvoj jedrskega orožja tudi pri svojih “naravnih zaveznikih“, torej pri Rusih in Kitajcih, vendar sta obe državi zavrnili takšne prošnje, ker sta se zavedali nevarnosti takšnega dogodka. Jedrska Severna Koreja bi razmere v regiji samo še bolj zakomplicirala, kar si nobena velesila ne želi delati sama pred svojim domačim pragom. Azija ni ameriško dvorišče.   

Karta korejskega polotoka

Zakaj so Američani odobrili prodajo jedrske tehnologije Korejcem in jim pustili, da so razvili  “orožje za množično uničevanje“, čeprav so jih uvrstili na seznam t.i. “nevarnih držav“, ker naj bi sponzorirala svetovni terorizem? Ko so leta 2002 Severnokorejci sami priznali, da kršijo dogovor iz leta 1994 glede jedrske tehnologije in da izdelujejo jedrsko orožje so jih Američani kaznovali tako, da so jim ukinili pomoč v hrani in nafti. To je bila zgolj formalna poteza ameriške diplomacije, da si je lahko kot Poncij Pilat oprala krivdo iz svojih rok in jo zvalila na druge mednarodne organizacije za nadzor nad jedrsko tehnologijo. Vendar so Američani s svojimi dejanji samo še dodatno podžgali Severnokorejce, da so postali še bolj agresivni, drzni in napadalni kot prej. Kmalu so Severnokorejci začeli testirati tudi svoje rakete dolgega dosega, ki lahko nosijo jedrske konice. Čeprav z njimi ravno ne morejo ogrožati ZDA, lahko vseeno ogrožajo ameriške zaveznice Južno Korejo in Japonsko, v najboljšem primeru pa kakšen ameriški tihomorski otok kot je Guam ali Wake. V vsakem primeru je postala Severna Koreja za razliko od Iraka resen problem v regiji sploh kar se tiče posedovanja "orožja za množično uničevanje."

Ameriški strateški bombnik B-52 preletava korejski polotok

Severnokorejski režim je bil že od svojega začetka bolj samostojen in nepredvidljiv, torej ni bil nikdar popolnoma pod nadzorom kakšne Rusije ali Kitajske (še najmanj pa Amerike), vendar je zdaj zaradi jedrskega orožja država postala pomemben dejavnik v regiji. Američani so dobro izkoristili Severno Korejo za svojo igro proti Kitajski in Rusiji ter povečali svojo prisotnost v regiji, kar je bil tudi njihov glavni cilj. Vprašanje, ki se tukaj postavlja je, če se tega dejstva zavedajo v Pjongjangu? Obstajajo sicer indici, ki to dokazujejo, drugače Pjongjang ne bi zahteval dvostranskih pogajanj z ZDA (Severna Koreja namreč zavrača šest-stranskapogajanja glede jedrske razorožitve). Verjetno je bil glavni razlog zakaj je pred leti skrivnostni severnokorejski voditelj Kim Jong Un povabil (in to večkrat) na obisk znano ameriško košarkarsko legendo Denisa Rodmana, ki je sporočil medijem, da je severnokorejski voditelj pripravljen na pogajanja z ameriškim predsednikom. Na podoben način sta se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zbližali ZDA in Kitajska, ko je Kitajsko najprej obiskala pomembna športna delegacija namiznega tenisa, ki je utrdila pot ameriškemu predsedniku Nixonu, ki je leta 1972 pripotoval v Peking, da je lahko z Maom Ce Tungom neposredno zgladili vse spore in druge interese. Vendar v korejskem primeru očitno še niso dozoreli pogoji za takšno vrsto “namizne diplomacije“. Leta 1972 je bila Kitajska uporabljena proti ZSSR, danes bi lahko Severno Korejo Američani podobno uporabili proti kakšni malopridni Južni Koreji ali Japonski. V vsakem primeru lahko samo ZDA z neposrednimi pogajanji z Pjongjangom reši korejsko krizo, vendar tega zlepa ne bo storila sama od sebe. Severna Koreja še naprej kaže interes, da bi se bolj odprla zahodu in njenim investicijam, zato ni čudno, da zadnje čase tja hodi vedno več zahodnih turistov in drugih umetnikov. Med drugim tudi slovenska glasbena skupina Laibach. 

   Kim Jong Un in Dennis Rodman

 V času, ko je nastajala zgodba jedrske Severne Koreje so se Američani zapletli v vojno z Irakom. Ko so Severnokorejci spoznali kaj vse je pripravljena spregledati mednarodna skupnost, da bi ugodili Američanom, ko so pripisali Iraku posedovanje orožja za “množično uničevanje“, ki ga tam sploh nikoli ni bilo, so v Pjongjangu dobili še dodaten razlog in zagon, da proizvedejo svoje lastne kapacitete jedrskih in raketnih zmogljivosti za obrambo pred morebitnim ameriškim napadom. Glavni cilj tega razvoja dogodkov pa je bil, kot sem že prej povedal, da so lahko Američani dobili svoj priročen izgovor, da ohranijo prisotnost vojaških baz in vojske v tem delu sveta, ne samo na korejskem polotoku, ampak tudi na Japonskem, Filipinih in po novem celo v Vietnamu, seveda pod krinko boja zoper svetovni terorizem.

Padec Huseinovega spomenika v Bagdadu aprila 2003

Že pred dvajsetimi leti so vsi sprijaznili, da postaja Kitajska čedalje močnejši gospodarski faktor, ne samo v Aziji, temveč tudi v svetu. Podobno je veljalo za razvoj njene vojske. Danes Kitajci sredi južnokitajskega oceana gradijo “umetne otoke“, ki postajajo pravcate vojaške utrdbe, baze, letališča in pristanišča iz katerih lahko Kitajci konkurirajo Američanom. Situacija je zato postala podobna stanju iz leta 1937 še preden je takrat imperialna Japonska napadla Kitajsko. Tudi takrat so Japonci, ki so bili uperjeni proti Kitajcem, imeli pod kontrolo korejski polotok, Formozo (Tajvan) in zagotovljeno nevtralnost Filipinov (takrat ameriško kolonijo) ter Indokitajske (francosko kolonijo), oz. današnji Vietnam, Laos in Kambodžo.  Tajska je bila od poraza Japonske v drugi svetovni vojni zmeraj na strani ZDA. Vietnamci so se zaradi Kitajske nevarnosti in obmejnih sporov zbližali z ZDA. Indonezija ostaja razpeta med velesilami in pravzaprav predstavlja nemočnega velikana (podobno kot Ukrajina), ki ga lahko kadarkoli  (pod firmo verskih razprtij) raztrgajo, kot so pred tem raztrgali Jugoslavijo na Balkanu.

 Konflikt med ameriško in kitajsko mornarico v južno-kitajskem morju

Šele zdaj lahko v luči teh dogodkov, ki so jih vojaški strategi predvideli že pred desetletji, razumemo zakaj so Američani ustvarili krizna žarišča na korejskem polotoku, v Vietnamu, na Tajvanu, Kurilskih otokih in drugod v Aziji, da bi lahko držali v šahu Rusijo in predvsem Kitajsko, ki se zaradi teh razmer ne more neovirano širiti ali vzpostavljati svojega vpliva v Aziji. Šele zdaj nam postane jasno zakaj so leta 1994 Američani prodali Severni Koreji jedrsko tehnologijo, ki jim je dala atomsko bombo. Zaradi tega dejstva se konflikt v tem delu sveta ne bo mogel rešiti brez posredovanja ZDA. Tako je postala situacija od konca druge svetovne vojne povsem nespremenjena, čeprav se je v nekaterih delih samo še bolj zakomplicirala, vendar je kljub temu celotna situacija ustrezna Američanom in njihovim vojaškim ter finančnim interesom v Aziji. Prej je svoje imperialistične aspiracije za prevzem Azije poosebljala Japonska, danes pa se za nadzor nad Azijo bojuje več velesil, glavne so ZDA, Kitajska in deloma tudi Rusija ter Indija. S tem, da je ZDA prevzela vlogo Japonske, saj tudi če pogledamo pozicije ameriških sil se nahajajo na podobnih mestih, kot nekoč Japonska med drugo svetovno vojno. 


Če pogledamo skozi naočnike geostrateških interesov in prerivanj velesil na kontinentih, nam postane jasno zakaj so napadli Irak. Severno Korejo ne bodo NIKOLI napadli, čeprav poseduje dosti hujše orožje, pravzaprav niti niso imeli nikdar resnih namenov napasti to državo (vsaj dokler je v tem delu sveta razmerje med velesilami izenačeno), saj s pomočjo Severne Koreje Američani samo ohranjajo obstoječe razmerje, kar jim še najbolje ustreza. Poleg tega ni potrebno dodatno naglaševati, da sta dve najpomembnejši sosedi Severne Koreje prav Kitajska in Rusija, ki ne bosta stali križem rok, če se bo ZDA vendarle odločila razširjati svoj neoliberalni demokratični evangelij.

Prodaja jedrske tehnologije Severnokorejcem je bila navadna dimna zavesa oz. predstava za javnost, da bi ljudi odvračali od bistvenih problemov, ki bi se jim morali posvečati, to je geostrateškim interesom velesil, ki ohranjajo neokolonialne ter neoimperialistične interese in nadvlado nad majhnimi narodi, kar predstavlja glavni vir vseh problemov na svetu. V tem trenutku se najbolj ustrezen teren za eksperimentiranje neokolonializma in imperializma nahaja na Bližnjem vzhodu (zaradi razpada ZSSR), kjer se je razmerje sil že davno porušilo v prid ZDA, zato so lahko anglosaksonci (ZDA in VB) izvedli svoje plane za prevzem regije (Napadu na Irak je sledila destabilizacija celotne regije, ki spet opravičuje prisotnost njihovih sil na tem področju). Največ koristi od oslabljenih arabskih držav ima brez dvoma izraelska država, ki ostaja glavni ameriški zaveznik v tej regiji. Kljub temu imajo še vedno težave z Iranom in Sirijo, nepredvidljivi državi postajata Turčija in Egipt. V Aziji je Kitajska vedno močnejša tako v vojaškem kot gospodarskem smislu, zadnje čase se tesneje povezuje z Rusijo, zato “demokratizacija“ v tem delu sveta še ni mogoča. Vendar že imajo pripravljene nadloge za Kitajsko: Ujgure, Tibet, Hongkong itd. Kitajci povečujejo svojo prisotnost tudi v Afriki in vzpostavljajo nove vezi. Čeprav se v tem trenutku mediji najbolj ukvarjajo z demonizacijo muslimanov, so se pred dvajsetimi leti podobno ukvarjali z demonizacijo komunizma. V prihodnosti se bodo ukvarjali z demonizacijo drugih motilcev dominacije anglosaksonskih interesov v svetu, če in ko bo to res potrebno. Problem Bližnjega vzhoda je v tem, da ni ostal omejen samo na svojo regijo, temveč se je od lanske begunske krize razvil v agregat za nastajanje novih kriznih žarišč na Balkanu, kjer pa lahko spet najdemo nova pomembna stičišča geostrateških interesov in prerivanj zahodnih veselil in Rusije (Bosna, Kosovo, Črna gora, Srbija, Makedonija, Bolgarija).

Kot vidite nam probleme v svetu ustvarjajo predvsem gospodarski, finančni in drugi vojaški interesi svetovnih velesil. Zato bi danes nujno potrebovali organiziran blok neuvrščenih oz. nevtralnih držav, ki bi se povezale in skupaj uprle bodočim manipulacijam centrom moči.

 Iz tega razloga podpiram idejo o nasprotovanju širitvi zveze NATO na Balkanu. Hkrati podpiram še boljšo rešitev: demilitarizacija Balkana in drugih kriznih območji na svetu. To pomeni Balkan brez tujih vojaških baz in brez strateških ter drugih ofenzivnih in jedrskih orožji. Jasno je, da nas Zahodne velesile zlorabljajo za svoje vojaške potrebe. S tem samo spodbujajo druge veselile (Rusijo in Kitajsko), da uvajajo svoje protiukrepe in oborožujejo svoje zaveznice. Tako se na koncu orožje in konflikti na Balkanu samo kopičijo, vse skupaj se lahko slabo konča. Balkan je nekoč že bil prizorišče dveh svetovnih morij. Iz te lekcije bi se balkanske države in narodi morali nekaj naučiti. Torej ne bi smeli podpirati oboroževanje in spodbujanje militarizacije družbe in morali bi nehati podpirati provokacije zveze NATO, ki so na Balkanu in Bližnjem vzhodu uperjene proti Rusiji, v Aziji pa proti Kitajski. Narodi, ki živijo na Balkanu (kot tudi drugih regijah in kontinentih) si močno želijo, da bi se širila zveza za mir, bratstvo in sodelovanje, ne pa zveza, ki bo omogočila poligon za novo oboroževanje in vojno, ki si jo nihče ne želi imeti.


Če smo nekoč v mednarodne integracije vstopili z željo, da prispevamo svoj delež k miru in stabilnosti v Evropi in svetu, je danes prišel čas, da to začnemo resno uresničevati, saj postaja kaos, ki smo mu priča vedno bolj nekontroliran in nevaren. Počasi prehajamo iz faze kontroliranega kaosa v fazo nekontroliranega kaosa. Ljudje bolj kot kadarkoli prej govorijo o možnosti tretje svetovne vojne, tudi sovraštva je vedno več do drugače mislečih in drugih narodov, verskih skupnosti in spolov. Skratka kriza v svetu se poglablja in poslabšuje. Zato so ukrepi, ki bodo vodili k mirnim rešitvam zelo pomembni. Zato predstavljajmo del rešitve in ne del problema, stopimo na stran mira in razumevanja.  

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar

sreda, 10. avgust 2016

Rdeča zvezda nad Berlinom

22. junija letos je minilo 75 let od nenadnega nemškega napada na Sovjetsko zvezo. V napadu je sodelovalo najmanj 3 milijone nemških vojakov in njenih zaveznic, kar je še do danes največji rekord v celotni zgodovini kopenskega vojskovanja. Kljub velikim uspehom, ki jih je nemška vojska s svojimi zaveznicami v prvih tednih bojevanja zadala Rdeči armadi, so se Hitlerjevi ambiciozni načrti v katerih je predvideval hitro in odločno zmago začeli krhati in kazati hude pomanjkljivosti, ki jih je bilo potrebno vsakodnevno popravljati in prilagajati novim razmeram na terenu.

Hitler in Stalin:


Prvi dokaz, ki je pokazal, da bo tokrat šlo za drugačno in ne bliskovito vojno, kot so jo bili sprva vajeni nemški vojaki, je bila obmejna sovjetska trdnjava Brest, ki se je kljub nemški premoči in obkolitvi še dolge tri tedne junaško upirala napadalcem. Posadka Rdeče armade se je trmasto in žilavo upirala prav do zadnjega moža in naboja. Po osvojitvi trdnjave je Hitler v znak spoštovanja do pogumnih branilcev ukazal, da se do preživelih ujetnikov vedejo v skladu z vojnim pravom (kar je bila edina izjema v tej vojni), vendar so kljub temu na koncu dali ustreliti glavnega politkomisarja omenjene trdnjave, ker je spodbujal svoje vojake in skrbel za patriotsko moralo svojih tovarišev, da so se lahko tako dolgo in junaško upirali sovražniku. Na začetku bojevanja se je hitro izkazalo, da sta ravno morala in osebni ponos tisto najmočnejše in najučinkovitejše sovjetsko orožje, ki so ga imeli na razpolago. Zato je Hitler v upanju, da spodkoplje sovražnikovo moralo ukazal množično bombardiranje Moskve, da bi tako ponižal Stalina in druge člane vlade ter njegove poveljnike Rdeče armade. Prav tukaj se prične naša zgodba, ki vam jo na TV, v filmih, v učbenikih in šolah zagotovo niso povedali.



Bombardiranje Moskve se je začelo natančno en mesec po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo. Prva nemška letala so odvrgla svojo peklensko pošiljko na Moskvo v noči iz 21. na 22. julija. Cilj je bil spodkopavanje morale in osebnega ponosa Sovjetske zveze: ciljali so na Kremelj. Niso ga zadeli. Nemškim letalcem so sprva povedali, da bo omenjena naloga zelo lahka v kateri jih ne rabi nič skrbeti, saj bo bombardiranje Moskve še lažje od kakšne šolske vaje. Nemški načrtovalci so predvidevali, da je bila Moskva popolnoma nezavarovana. Bili so tudi prepričani, da Rdeče letalstvo ne obstaja več, da je uničeno. Vendar so se zmotili. Nasploh je Hitler podcenjeval moč Rdeče armade in njenega letalstva, kar je bila zanj usodna napaka. Izkazalo se je, da je bila Moskva med vojno od vseh mest v Evropi še najbolje zavarovana pred bombardiranjem nemških letal. Rusi so imeli v okolici svoje prestolnice nastanjene številne protiletalske topove in nočne luči, ki so razsvetljevale nebo, da so lahko branilci lažje odkrivali položaje sovražnih letal in jih sestreljevali. Poleg tega so bili nad Moskvo razpršeni številni cepelini, to so bili velikanski baloni, pritrjeni na jeklene verige, ki so na višini 2000 metrov ovirali premikanje sovražnih bombnikov, da so se jim morali izmikati in zaradi tega leteti še višje, kar je na koncu samo zmanjšalo natančnost in učinkovitost njihovega bombardiranja. Povrhu tega so v okolici mesta čakali na preži izkušeni sovjetski piloti s svojimi Iljušini, ki so napadali počasne in nezavarovane nemške bombnike, ki so leteli nad 2000 metrov višine. V prvem bombnem napadu na Moskvo je bilo tako sestreljenih preveč nemških letal, da bi se lahko bombardiranje okrepilo in ponavljalo dan za dnem, kot so to počeli v primeru bombardiranja Londona leto prej (Blic). Kljub temu so nekatere bombe zadele zgodovinsko središče Moskve in poškodovale nekatere pomembne stavbe in ulice. Stalin je sprejel nemški izziv in ukazal, da je potrebno Nemcem vrniti "milo za drago". Zato so pripravili svoje načrte za povračilno bombardiranje Berlina.

Berlin leta 1945:

Moskva med bombardiranjem leta 1941:



Vsak dober poznavalec Druge svetovne vojne je zagotovo slišal za znameniti Doolittlov napad na Tokio. To je bil prvi ameriški povračilni ukrep, ki je zajemal bombardiranje Tokia in je predstavljalo neko vrsto maščevanja za napad na Pearl Harbor 7. decembra 1941. Doolittlov napad je bil zelo drzen, saj so ga Američani izvedli s pomočjo letalonosilke Hornet. Sprva niso verjeli, da bodo težki bombniki sploh vzleteli iz kratke pristajalne steze na letalonosilki. Njeni težki bombniki B-25 žal niso imeli bližnjih kopenskih letališč, da bi lahko izvedli napad na Tokio, zato so naredili nekaj kar prej ni poskusil še nihče. Naložili so svoje težke bombnike na letalonosilko Hornet in jih poskušali čim bolj približati Japonski obali. Letala so k sreči vzletela in prispela do samega cilja nad Tokio. Okoli 16 ameriških bombnikov je aprila 1942 je odvrglo svoj tovor na Tokio in močno spodkopalo japonsko moralo. Japonski branilci so bili popolnoma presenečeni. Prvič se je pokazalo, da ZDA ni potolčena, kot so sprva domnevali in da imajo dovolj razpoložljivih sil s katerimi lahko udarijo Japonce v center njihovega glavnega mesta. Američani so bili nad podvigom zelo zadovoljni, saj se jim je morala od Pearl Harborja močno dvignila, postali so zelo optimistični. Začeli so častiti svoje junaške pilote. Napisali so knjige, romane, posneli filme in dokumentarce o Doolittlovem napadu na Tokio. Hollywood je dobil dovolj materiala za snemanje svojih junaških epizod, ki so jih prikazovali gledalcem po celem svetu kako uspešna je ameriška vojska. Vendar nam propaganda ni povedala, da je šlo v primeru Doolittlovega napada na Tokio za tipično samomorilsko operacijo. Nobeno letalo se ni več vrnilo nazaj. Letalska posadka se je morala znajti po svoje. Na koncu se je večini članom posadke le uspelo prebiti do kitajskih zaveznikov in nevtralne Sovjetske zveze. Vendar so imeli zgolj srečo. Zato bombardiranja niso več ponovili. Namen akcije je bil samo dvigniti moralo in pokazat svetu česa je vse Amerika bila sposobna narediti. Dosegla je svoj cilj.   

Doolittlov napad:


Doolittlov napad sem omenil zgolj kot primerjavo za zgodbo, ki sledi v naslednjem odstavku. Vsi vemo za omenjeni napad, nihče ne dvomi v njegovo učinkovitost, kljub temu, da ni povzročil neke resne vojaške škode sovražniku. Vendar je dvignil moralo ameriškemu ljudstvu kar je bil tudi cilj celotne operacije.

Nekaj podobnega se je zgodilo nad Berlinom avgusta leta 1941. Vendar s to razliko, da sovjetski napad na Berlin ni bil samomorilske narave. Stalin je bil besen, ker so Nemci poskušali uničit zgodovinsko središče Moskve. Zato je osebno poskrbel za načrtovanje povračilnega ukrepa. Sestavil je letalsko floto, ki je napadla glavno mesto Tretjega Rajha. Sovjeti so imeli v tistem času aktivna letalska oporišča na Baltiku, ki so jih uspešno uporabili za izvedbo svojega načrta. Prvi napad se je zgodil v noči iz 7/8. avgust 1941 kjer je priletelo okoli 15 sovjetskih Ilyushinov tipa DB-3 in popolnoma presenetilo berlinsko protizračno obrambo. Vsa letala so se varno in skoraj nepoškodovano vrnila nazaj v svoja oporišča na baltske otoke. Uspeh je bil zaradi varne vrnitve popoln, torej celo večji od Doolittlovega napada na Tokio, kljub temu se o tem napadu skoraj nič ne ve? Sprva je nacistična propaganda zanikala, da je Rdeče letalstvo napadlo Berlin. Govorili so, da je Luftwaffe samo izvajala neke vaje nad Berlinom. Zato so 10. avgusta priletela nova Stalinova letala, ki so jih tokrat opremili z dizelskimi motorji, da so lahko letela dlje. Tokrat so nad Berlin priletela sovjetska strateška bombnika Yermolayev tipa YER-2 in Petlyakov tipa Pe-8. Prileteli so naravnost iz Leningrada (z nekaj vzletnimi težavami). V izogibanju nesporazumov, da ne bi spet kakšna senca dvoma zakrila dejstvo, kdo je napadel Berlin, so tokrat sovjetski bombniki poleg bomb odvrgli še množico letakov: v nemščino preveden Stalinov patriotski govor iz 3. julija 1941, kjer je napovedal uničenje nacizma in zmago Rdeče armade. Zdaj več ni bilo nobenega dvoma. Sovjetska zveza se je pobrala iz šoka in začela vračati udarce. Sovjetske letalske sile so skupaj bolj ali manj uspešno napadale Berlin še najmanj 7 krat. Poleg Berlina so napadli še druga večja mesta ob obali baltskega morja (Danzig in Koningsberg). Zadnji sovjetski bombni napad na Berlin v septembru je obsegal okoli 200 letal, ki so bila na pol prazna zaradi varčevanja goriva. Skupaj so na Berlin sovjetski piloti odvrgli okoli 30 tisoč kilogramov razstreliva. Škoda je bila v primerjavi z zavezniškim bombardiranjem res majhna, ampak je pomembno vplivala na dvig morale Rdeče armade ter predvsem vrnila ponos silam Rdečega letalstva, ki so v vojni utrpeli najhujše poraze in ponižanja, saj so jim že prvi dan vojne na tleh uničili okoli 1000 letal. Kljub temu so imeli sovjeti dovolj rezervnih letalskih sil in svoje najboljše bombnike tipa Yar-2 in Pe-8, ter Iljušine, s katerimi so ustrahovali sovražnika daleč za njegovimi frontnimi linijami in dokazovali, da je Rdeča armada sposobna izvajati protinapade in celo bombardirati osrčje Nemčije - Berlin.

Zemljevid prikazuje pot sovjetskih bombnikov v napadu na Berlin:

Kampanja sovjetskega bombardiranja Berlina se je konec septembra leta 1941 zaustavila, saj se je takrat začela nemška operacija Tajfun, kopenski napad na Moskvo, ki je zahteval bolj taktično uporabo sovjetskega letalstva. Nemci so do takrat že zasedli celoten Baltik in njene otoke. Obkolili so tudi drugo največje sovjetsko mesto Leningrad (danes Sankt-Peterburg). Rdeče letalstvo zaradi tega ni več moglo izvajati napade na Berlin. Zato se je posvetilo napadom na naftna črpališča v Romuniji, kar je resno ogrozilo oskrbovanje goriva nemške vojske in spravljalo ob živce Hitlerja in njegove poveljnike. Napade na Romunijo so sovjetska letala izvajala iz krimskega polotoka, kjer so imeli ugodno lego za napade na pomembne vojaške cilje v tej državi. Zato je Hitler ukazal krvavi napad na Krim, ki so ga nato oblegali dolgih 9 mesecev preden je za kratek čas padel v njihove roke. Junaški sovjetski branilci na Krimu in v mestu Odessa so uspešno zadrževali pomembne nemške sile na jugu, kar je samo podaljšalo vojno in povečalo napetost in živčnost na obeh straneh. Največjo korist pa je od tega potegnila prav Rdeča armada in njene letalske sile.   

IL-2 sovjetsko najboljše letalo za napade na taktične cilje in druga letala:




Sovjetsko letalstvo se je skozi vojno naglo izpopolnjevalo in sodelovalo v različnih taktičnih napadih na sovražnika v njegovem zaledju. Svojega letalstva niso uporabljali za izključne napade na civilne cilje, kot so to počeli zavezniki pri množičnih bombardiranjih nemških mest, razen v primeru bombardiranja Berlina, Helsinke in Bukarešte, kjer so sovjetska letala imela izključen motiv političnega in vojaškega ustrahovanja. Sovjetsko letalstvo je večinoma bombardiralo pomembne vojaške cilje in druge objekte vojaškega značaja, kot so bila pomembna prometna vozlišča, mostovi, naftna črpališča, utrdbe, pristanišča in oporišča. Izvajali so tudi napade s pomočjo padalcev v sovražnem zaledju in oskrbovali partizanske sile iz zraka. Konec koncev je bila na vzhodni fronti zlomljena hrbtenica fašizma. Največjo zaslugo nosijo vojaki Rdeče armade, ki so bili prepojeni z močno motivacijo, osebnim ponosom in moralo, katere delež je prispevala omenjena kampanja napada na Berlin, tako kot je Doolittlov napad prispeval svoj delež dviga morale ameriških vojakov med vojno proti Japoncem. Zato se mi je zdelo prav spomniti na znamenito kampanjo bombardiranja Berlina s strani Rdečega letalstva. To je bil čas, ko so se tudi najtesnejši Hitlerjevi sodelavci začeli zavedati, da se bo vojna za njih slabo končala.

Naj živi spomin na junake Rdeče armade še naprej! Slava jim!

Sovjetski bombnik Pe-8 v akciji:

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar

torek, 09. avgust 2016

Ali je "veganska prehrana" res tako nevarna za otroke?

Slišal sem, da poteka burna debata okoli vprašanja kakšne pravice in dolžnosti imajo starši do svojih otrok, še posebej ko pride do vprašanja njihovega "veganskega prehranjevanja"? Debata o primernosti "veganskega prehranjevanja" za manjše otroke in malčke ni nova, saj v javnosti poteka že nekaj let. Glavna argumentacija nasprotnikov veganskega prehranjevanja večinoma temelji na nesrečnih primerih, kjer se v bistvu problem nahaja v nerazumevanju staršev, ki svojega otroka zaradi nepoznavanja prehrane neustrezno prehranjujeta ali pa spregledata kakšne druge ključne znake fizičnih bolezni. Torej kadar govorimo o "neprimernosti veganskega prehranjevanja za otroke" bi morali v resnici govoriti o slabo podučenih starših. Milo na drago je treba tudi priznati, da se veliko veganov žal ne prehranjujejo zdravo. To pomeni, da veganstvo nima nobene veze z zdravo prehran. Veganstvo sploh nima nič skupnega z dieto, saj gre za način življenja, ki temelji na ideološkem prepričanju, da je ubijanje in izkoriščanje živali za človekovo prehrano, obutev in obleko zgrešeno in nepotrebno dejanje. Rastlinsko prehranjevanje temu sledi kot logična posledica takšnega razmišljanja in s takšnim prepričanjem ni prav nič narobe. Problem nastane v implementaciji takšnega razmišljanja v prakso. Torej, ko govorimo o veganstvu sploh ne bi smeli obsojati veganstva kot prepričanja oz. ideologije, ampak bi morali postaviti ključno vprašanje, da bi ugotovili izvor problema rastlinske prehrane za dojenčka, to vprašanje se glasi: kakšno vrsto rastlinske prehrane je otrok sploh jedel, da je zašel v težave podhranjenosti???


V mnogih primerih je priznani ameriški zdravnik John McDougall, ki je tudi vodilni strokovnjak na področju prehrane ugotovil, da gre pri tovrstnih problemih bolj za primer slabo izobraženih staršev, ki so v nekaterih primerih svojega otroka namesto z dojenjem hranili s sojinim mlekom ali sadnimi sokovi, kar je absolutno narobe, saj se do šestega meseca starosti dojenčki dojijo izključno na materinem mleku, ki vsebuje vse pomembne hranilne snovi za otrokov zdravi razvoj in njegovo rast. Šele kasneje po šestih mesecih starosti se otroku začne dodajati tudi zelenjava, sadje in škrob, če je seveda primerno zmešano, saj dojenčki še nimajo svojih zob, da bi lahko hrano prežvečili. Sadni sokovi in rastlinska mleka so del shujševalne diete, saj vsebujejo premalo kalorij, da bi nas zadovoljili, torej jih niti starejši ljudje ne bi smeli uživati kot svojo temeljno prehrano, kaj šele otroci. Drugi problem so starši, ki se iz zdravstvenih razlogov izogibajo glutena ali pa iz kakšnih drugih spet ideoloških razlogov izpuščajo iz jedilnika razhudnike, kar še dodatno otežuje pridobivanje kalorij in hranil in se lahko pri otroku, če ga tako prehranjujejo pozna že v zgodnji starosti (slaba rast). Od odgovornih staršev pričakujemo samo to, da svojo rastlinsko prehrano za otroka skrbno načrtujejo in jo ne omejujejo! Iskanje nadomestil za meso, mleko in sir je napačno in zgrešeno že v osnovi, saj je najbolj zdrava in preverjena oblika prehranjevanja v vseh starosti (tudi otrok) polnovredna ali celostna rastlinska prehrana, ne pa njeni predelani izdelki ( kot so: sojino meso, pšenično meso, rastlinska mleka, rastlinski siri itd). Torej za primer naj navedem: jejte kuhan krompir, ne pire krompir z dodano margarino in mlekom, jejte pečen krompir na peki papirju brez dodanega olja, ne čipsa ali pečnega krompirja na olju in drugih maščobah. Jejte sadje namesto sladkarij, ne pa umetna sladila, čisti sladkor, čokolade itd. Skratka jejte hrano tako kot je v naravi, ne iščite nadomestkov in predelane hrane. Zato ni čudno, da v nekaterih primerih, kjer veganski starši bazirajo svojo prehrano na takšni predelani ali nizkokalorični osnovi prej ali slej tudi sami zaidejo v resne zdravstvene težave. Kako hudo mora biti šele otroku, če ga prehranjujejo z takšno predelano ali nizko kalorično rastlinsko prehrano?

Glavni problem omenjene debate je predvsem v obsojanju in pomanjkanju razumevanja za tak življenjski stil. Nihče se ne potrudi razumeti problema, nihče od novinarjev, ki pišejo takšne članke (kot je omenjeno skrpucalo na RTV) se ne gre pozanimati v detajle kaj točno so starši omenjenih otrok delali narobe. Nihče se niti ne pozanima kaj veganstvo sploh pomeni? Za večino ljudi je to neka ekstremna in nevarna ideja, ki jo je potrebno očrniti in ožigosati, njene zagovornike pa stigmatizirati in preganjati. Glavni motiv takšnega razmišljanja je strah. Vsi obsojajo veganstvo, da bi tako opravičili svoje slabe prehranjevalne navade. To pa je voda na mlin farmacevtski, živinorejski in mlekarski mafiji ter globalistom, ki težijo k povečanem nadzoru naših zasebnih življenj.

Ideja, da bi morali starše kaznovati, če prehranjujejo otroka v skladu s svojo etično filozofijo je neumna, nevarna in naravnost zločinska! Rešitev ni v preganjanju in stigmatiziranju, ampak v razumevanju, izobraževanju in ozaveščanju. Zdravniki naj staršem, ki tako prehranjujejo svoje otroke POMAGAJO ne pa da jih napadajo in s tem povzročijo beg staršev od zdravnikov in vseh zdravstvenih institucij, kjer potem res ni več nobenega nadzora nad razvojem otroka, zato pa prihaja do takšnih tragedij, ki polnijo vrstice naših žurnalov. Obstajajo tudi številni primeri uspešnih otrok v razvoju, ki jejo izključno rastlinsko prehrano, zato se je takim primerom potrebno posvetiti, da bi lahko pomagali drugim staršem kako varno prehranjevati otroka na njihovi rastlinski prehrani. Ampak žal opažam, da se je našim strokovnjakom lažje držati starih vzorcev, kot pijanci plota, namesto novih, bolj naprednih in primernih vzorcev zdravega prehranjevanja, ker to pač ne prinaša dobička.
Ni nobenega dvoma, da je glavni razlog za takšno okorelo razmišljanje naših strokovnjakov, za katerimi stojijo interesi promoviranja živalske hrane, prinašanja pacientov in dodaten zaslužek na račun bolnih. Promoviranje polnovredne rastlinske prehrane prinaša samo srečne, zdrave in predvsem zadovoljne ljudi. Naš sistem pa žal ne deluje, če smo vsi zadovoljni, srečni in zdravi. Zato ni čudno, da naletimo na članke takšnega kova in ljudi, ki se ne potrudijo razumeti, ampak delujejo na podlagi strahu in stereotipnega obsojanja. 

Avtor: Milan Mrđenović

torek, 24. maj 2016

Poslanstvo ali poklicanost?

Biti poslan ali biti poklican? Čutiti poslanstvo ali čutiti poklicanost? Kaj je bolj pomembno? To je zdaj vprašanje. Mnogi bodo rekli, da je oboje pomembno? Vendar bi jaz temu oporekal. Poslanstvo ima velikokrat opraviti z nečim kar ni od nas, zato pravimo, da si »poslan od nekoga«, bodisi od ideje, politike, prepričanja, religije, staršev ali šefa, da opraviš neko delo namesto drugega oz. tistega, ki te pošilja. Poslanstvo zato velikokrat nima nobene veze z osebnostjo človeka, ki opravlja svoje delo. Mnogi uporabijo poslanstvo, da bi zapolnili svojo duhovno praznino. Zato ni čudno, da »poslani ljudje« radi (po domače) »težijo« drugim kaj je prav in kaj je narobe, ker sami niso zadovoljni in iščejo smisel življenja, zato opozarjajo na napake, ki jih vidijo na drugih, razen na sebi. Čutiti poslanstvo je za moje pojme manj pomembno čustvo kateremu se v življenju ne bi smeli preveč posvečati.

Veliko pomembnejša je poklicanost, ki je nasprotje poslanstva. Že sama beseda jasno sporoča svoje bistvo ( biti »po-klican« od biti »po-slan«).Poklicanost izvira iz našega srca. To je nekaj, kar čutimo globoko v sebi in ima močno vezo z našo osebnostjo, ki nas poganja naprej v našem osebnostnem razvoju. Biti poklican pomeni, da te nekdo pokliče, da opraviš delo, ki izpolnjuje smisel tvojega življenja (ustvarjalnost). Zanimivo, da je ravno beseda »poklic« v številnih jezikih še danes glavna opredelitev človekovega gospodarskega oz. finančnega delovanja. Imeti poklic pomeni imeti delo in s tem sredstvo za preživljanje. Po nemško je beseda »poklic« enaka »Beruf«, po angleško »calling«, po srbohrvaško »zvanje«... Imeti poklic je vedno pomenilo imeti smisel za ustvarjalnost v življenju. Danes sta besedi »poklic« in »poslanstvo« zamenjali svoje vloge. Poklic je ohranil svojo duhovno vrednost, poslanstvo pa finančno. Mnogi ljudje opravljajo svoje »poslanstvo«, ko delajo za preživetje, saj dejansko delajo stvari, ki jih v bistvu ne veselijo in tako ne predstavljajo njihove ustvarjalne cilje. Prav takšno poslanstvo je nujno zlo, ki omogoča sredstvo za preživljanje, da bi lahko izpolnili svojo poklicanost. Vendar mnogi ljudje tega ne počnejo, ostanejo v poslanstvu in ne iščejo svoje poklicanosti. Zato je pomembno imeti občutek »poklicanosti«, da nam tudi »poslanstva« ne bo težko opravljati, da bi tako preživeli in uresničili svoje poklicane sanje in želje, ki jih imamo v življenju.

Tudi v krščanskem duhovnem pojmovanju je poklicanost zelo pomembna življenjska opredelitev. Jezus ni rekel svojim učencem, da so ga oni našli in izbrali za svojega učitelja, ampak je bilo ravno obratno! On je našel njih in jih izbral za svoje učence. Torej jih je poklical k sebi. Rekel jim je: Niste vi izbrali mene za prijatelja, ampak sem jaz izbral vas. Tako spoznamo, da je beseda poklic oz. poklicanost zelo pomembna, kadar iščemo srečo in zadovoljstvo v svojem duhovnem življenju. Poklicanost je nekaj kar čutijo redki posamezniki, poslanstvo pa čutijo in opravljajo vsi ljudje, nekateri celo brez, da bi se tega zavedeli, da so od nekoga poslani. Zato je občutek poklicanosti bolj pomembna življenjska stvar kot katerakoli drugega na svetu. Zakaj?

Po svojem bistvu smo vsi ljudje na zemlji poklicani, da ljubimo in ustvarjamo z ljubeznijo. Torej ustvarjalnost, ki jo navdihuje ljubezen do dela. Za takšno vrsto poklicanosti res ne rabimo imeti nobenih šol ali certifikatov, da bi nas drugi sprejeli in potrdili. Kdor dela z ljubeznijo je mojster in kovač svoje lastne sreče. Kdor je dober v svojem pravem poklicu, ki ga čuti v srcu so mu vrata odprta povsod. Imeti poklicanost pomeni imeti ustvarjalni smisel za življenje, pomeni slediti klicu ljubezni, ki izpolnjuje naša ustvarjalna življenja z pomembnimi izkustvi, ki kažejo tudi drugim ljudem svetlobo in zgled, da bi se lahko lažje našli in eden od drugemu pomagali in se učili. Imeti poklic pomeni imeti ključe za dostop v osebno srečo in zadovoljstvo, kar izvira iz ljubezni, zato pomeni imeti poklicanost hkrati tudi imeti srečno življenje, kjer ni več prostora za tisto praznino, žalost ali nesrečo. Zato sledite svojemu poklicu oz. poklicanosti in ne obupajte na poti spoznavanja ljubezni in sreče v svojem življenju. Posvečajte se tistemu kar vas notranje veseli. Samo tako se boste odprli doživetju sreče, svobode in zadovoljstva. Ne dovolite drugim, da vam teptajo vaš poklic ljubezni. Vzemite si čas za sebe, saj ste lahko sami vi kovač svoje sreče.

 Milan M.

petek, 05. februar 2016

Zahvala

Moram priznati, da sem bil zelo presenečen nad čustvenim odzivom mojega zadnjega sporočila, ki sem ga objavil o svojem šolskem uspehu. Svojo zgodbo sem delil z namenom, da bi ljudem pokazal kako strmo pot sem moral prehoditi do svoje želene izobrazbe, da sem lahko postal notranje zadovoljen in srečen. Bistvo mojega sporočila je bilo, da ne smeš nikoli obupati nad svojimi sanjami in da je prav, če človek sledi interesom svojega srca. V odgovor sem dobil poplavo številnih novih prošenj za prijateljstva, ogromno pohval in čestitk ter veliko zasebnih sporočil, ki so jih pisali ljudje s podobnimi življenjskimi izkušnjami kot jaz. Dobil sem tudi zelo ganljiva osebna pisma, ki so se me res dotaknila, da so se tudi meni ob prebiranju zarosile oči. Hvala za vso vašo podporo in vse lepe želje, ki ste jih izrekli. Zdaj vidim, da v resnici nikoli nisem bil tako osamljen, kot se mi je sprva zdelo, saj moj primer očitno še zdaleč ni bil edini.
Najbolj so me razveselile zgodbe ljudi, ki so dosegli podobne uspehe v svojem življenju, ker so sledili svojemu srcu in naposled zmagali. Opažam, da smo takšni ljudje kljub splošni krizi in negativnem stanju v družbi bistveno bolj srečni, sproščeni in notranje zadovoljni, saj živimo takšna življenja, kot smo si jih sami ustvarili. Enako razpoloženje privoščim vsem ljudem, ki to berejo in čutijo. Najbolj me je razveselilo, ko so mi ljudje pisali, da so zaradi mene dobili ponovno motivacijo, da končajo svoje obveznosti ali pa se zagrejejo za svoje stare srčne želje, ki so jih zaradi slabih izkušenj pokopali. Zato vam želim čim več uspehov na vaši poti do končne zmage! Še to moram povedali, da me je danes presenetil klic novinarjev naše javne RTV, ki so me vprašali, če bi lahko o meni posneli kratek prispevek, ki bi ga objavili na TV? Moja zgodba jih je očitno prav tako razveselila.
Upam, da bom s tem pripomogel v Sloveniji ustvariti tisto pozitivno ozračje, kjer se bodo ljudje počutili dovolj močne in dovolj sposobne, da bodo lahko samo in samostojno sledili svojim ciljem in uspehom v življenju, brez da se vedno počutijo kot žrtve in da se zavedajo svoje notranje moči. Kdor ima dovolj močno vero v sebe lahko naposled gore premika. Tudi jaz bi ostal žrtev nekega sistema, če ne bi vztrajal in se boril do konca. Hvala gre seveda tudi mojim staršem, ki so mi zaupali in verjeli vame. Vse slabe izkušnje v življenju niso nujno negativne, saj sem se, kar moram priznati, prav iz slabega marsikaj dobrega naučil. Tako pač gledam na življenje. Zato v bodoče pozdravljam vse nove slabe izkušnje, ki se mi bodo zgodile, ker vem, da se bom iz tega kaj novega in koristnega naučil za sebe in druge, ki jim bom pomagal.
Hvala še enkrat vsem iz srca! Sem vam hvaležen, ker ste z mano delili svoje pozitivne občutke. Slovenija je prav zaradi vas moja prisrčna dežela. Ohranimo jo še naprej tako tudi za druge.



četrtek, 04. februar 2016

Kako sem uresničil svoje sanje

Končno sem tudi jaz uresničil svoje dolgoletne sanje in naposled diplomiral iz svojega področja ter tako postal univerzitetni diplomirani zgodovinar, kar je bila moja želja še iz davnih otroških let. Pot je bila sicer dolga, strma ter polna travmatičnih in slabih izkušenj. Na tej poti sem naletel na številne ovire, ki sem jih le s težavo premagal, ampak so zdaj postale del moje preteklosti, zato o njih danes lažje govorim. Dolgujem vam tudi kratko pojasnilo, zakaj je moj študij trajal tako dolgo.
Še preden bi kaj napisal, bi rad poudaril, da so me moje slabe izkušnje, ki sem jih doživel samo še bolj utrdile v prepričanju, da nadaljujem svojo pot in sledim svojemu srcu, saj sem se ves čas počutil poklicanega, da študiram zgodovino, zato so bili včerajšnji občutki ob diplomiranju, ko sem spoznal, da sem dosegel svoje sanje toliko bolj fantastični!
Samo ko pomislim kaj vse sem moral doživeti na tej dolgi poti me kar glava zaboli. Že v Osnovni šoli so me najprej poskušali prisilno prepisati na posebno šolo s prilagojenim programom, ker so ocenili, da sem drugačen od ostalih učencev in ne sodim na "navadno osnovno šolo". To se mi je zgodilo v tretjem razredu osnovne šole, ki sem ga moral žal ponavljati zaradi slabe ocene, ker sem bil prepočasen, ker nisem bil dovolj pozoren pri pouku, preveč sem bil odsoten in raje sem se igral v naravi, kot sedel doma za knjigami in reševal domače naloge. Takrat sem raje reševal ranjene živali, mačke in ptice ter se družil s svojim papagajem. Spomnim se, da sem enkrat na šolo prinesel zapuščeno mačko, da smo ji lahko vsi pomagali. Moja učiteljica je potem našla na meni eno napako ali bolje rečeno izgovor, da ne znam dovolj dobro brati, pisati in tudi sklanjanje mi ni šlo najbolje od rok, zato sem dobil negativno oceno iz slovenščine, zaradi česar sem moral ponavljati tretji razred razred. Od takrat se mi je življenje dramatično spremenilo. Zunaj so se mi vedno vsi smejali, me poniževali, kazali s prstom name tako da sem bil zelo zaznamovan. Zaradi tega sem se vedno počutil drugačnega od ostalih otrok. Govorili so mi, da smo vsi, ki se pišemo na »ić« za nič in podobne bedarije. Meni takrat kot majhnemu otroku res ni bilo nič jasno zakaj takšen odnos do mene, saj nisem nikoli kaj slabega naredil? Ampak se kljub temu nisem pustil zlomiti. Dobil sem še večjo vztrajnost, odpornost in željo po zmagi. K sreči sem imel svoj varen kotiček in zavetje v naravi med mojimi živali in papagaji, zato mi v letih osnovne šole, ko sem doživljal slabe izkušnje ni bilo tako težko. Živel sem v svojem svetu.
Ko sem napredoval v višji razred, so me poskušali še enkrat zrušiti v četrtem razredu, ampak me je k sreči takrat rešila moja razredna učiteljica. To mi je priznala šele lani, ko sva se po naključju srečala v trgovini na oddelku za sadje in zelenjavo. Povedala mi je, da je dobila iz vrha šole namig, da sem za posebno šolo in naj se z mano ne obremenjuje preveč ter naj me čim prej predlaga za prepis na šolo s prilagojenim programom. Vendar sem pri njej takrat imel neko predavanje o rimskem imperiju, kjer sem bojda v njenih očeh zablestel, saj sem lahko brez branja in treme predaval celo uro o zadevi, ki me res zanimala. Tudi v tujem jeziku angleščine sem pokazal nenavaden talent, kjer sem lahko brez slovanskega naglasa govoril v lepi angleščini. Tako je moja učiteljica že v četrtem razredu odkrila, da imam poseben talent, ki seveda ni primeren za posebno šolo s prilagojenim programom, zato me ni želela oceniti z negativno oceno, čeprav sem bil v četrtem razredu še vedno počasen, neroden ter slab v računanju in pisanju. Žal doma nismo imeli denarja za inštruktorje.
Šele v sedmem razredu osnovne šole sem ugotovil, da imam nenavadno dober spomin za letnice, datume in zgodovinske dogodke, katerih se nisem rabil nikoli “piflat“ na pamet, ampak je bilo dovolj, da sem samo enkrat slišal podatek, ki sem ga zapomnil in ga razložil s svojimi besedami. Vendar so me konec sedmega razreda socialni delavci na šoli spet poskušali zaustaviti v razvoju, saj so me želeli prepisati na skrajšan dveletni poklicni program,ker so menili, da bo za mene osnovna šola preveč zahtevna in težka, da bi jo uspešno zaključil. Spomnim se tistih pogovorov pri psihologinji, ki so bili za mene zelo neprijetni, saj sem moral priznati, da so moje želje bistveno višje on njihovih pričakovanj. Zato nisem upošteval njihovih nasvetov, ampak sem raje sledil svojemu srcu. Upiranje ni bilo lahko, saj so pritiskali tudi na moje starše, ki pa so mi stali ob strani. Takrat sem že dobro vedel, da bom nekoč študiral zgodovino, saj mi je bil program, ki sem ga videl zelo všeč, saj ni bilo na seznamu matematike in slovenščine s katero so me na šoli preganjali. Ko smo se s starši odločili, da vztrajam na osnovni šoli, so me na koncu osmega razreda spet ovirali pri vpisovanju na srednjo šolo. Jasno, da me na gimnazijo niso spustili za nobeno ceno. Celo zapretili so mi, naj niti v sanjah ne pomislim, da bi se poskušal vpisati na gimnazijo. Vendar sem že takrat imel svoj "plan B". Vpisal sem se na štiriletni strokovni program za poklic strojnega tehnika, kasneje pa sem planiral, da se bom vpisal še na maturitetni tečaj in prišel do svojega želenega cilja študija zgodovine. Vedel sem, da bom poklic nekoč nujno rabil, poleg tega sem na srednji tehnični šoli izpopolnil svoje znanje iz matematike, ki je bilo v Osnovni šoli slabo. Ravno tehnična šola me je rešila, da sem na maturitetnem tečaju brez težav opravil z matematiko. Moje sanje o študiju zgodovine pa so me izpopolnile v obvladovanju slovenščine, saj sem začel prebirati veliko knjig na to temo. Zanimivo, da na srednji šoli nisem imel nikoli nobenih težav z matematiko, slovenščino, fiziko in drugimi predmeti. Telovadbo sem imel ocenjeno zelo uspešno. Naenkrat so začele padati lepe ocene. V Osnovni šoli sem imel vedno samo zadostne ocene (2), nikoli nisem dobil višje ocene, tudi če sem kaj res obvladal, razen pri zgodovini, kjer so itak padale same odlične ocene. Tu se vidi, da sem bil na osnovni šoli res preveč stigmatiziran.
Pri vpisu na srednjo šolo me je na koncu osmega razreda oviral še moj razrednik, ko bi vsak normalen človek pričakoval podporo in pomoč od svojega razrednika, on mi je, prosim vas lepo, iz meni neznanega razloga športno vzgojo ocenil z manj uspešno oceno? Še zdaj se čutim kako je to mogoče, saj sem bil vedno za gibanje in telovadbo, nikoli nisem podcenjeval predmeta športne vzgoje za razliko od nekaterih, ki so namesto teka raje hodili, jaz sem se vedno trudil. Opažam, da so me šolski psihologi in nekateri učitelji na vse načine poskušali ovirati in preusmerjati drugam, daleč stran od mojih sanj in srca, ampak se nisem pustil voditi, vedno sem trmasto vztrajal pri svojem in se boril za svoje ideale. Vsi so mi govorili, da so moje želje neuresničljive, nerealne in nemogoče. Dve učiteljici so se me privoščile, saj so me postavile pred tablo,kjer so me spraševale neke reči, ki jih seveda nisem znal in potem pred sošolci rekle: "In ta bi rad šel študirat", da so se mi vsi smejali. Moj razrednik pa me je pred tem zaradi neke neumne reči, konec sedmega razreda poslal v prvi razred, kjer me je pred vsemi ponižal, ko me je označil kot učenca, ki je tako slab v matematiki, da ne zna šteti do tri. Tako se spomnim, da so me do tri učili šteti malčki v prvem razredu. Takrat so se mi spet vsi smejali kjerkoli sem se pojavil. Zato ni čudno, da sem se vedno držal bolj za sebe in raje hodil v naravo. Skratka zato sem tudi postal bolj samosvoj in samostojen človek.
Kot sem že povedal mi je bilo v srednji šoli pri učenju in doseganju novih ocen bistveno lažje, ampak sem bil vseeno zaznamovan, saj sem bil leto dni starejši od svojih sošolcev in so vsi vedeli kaj se mi je zgodilo. Po končanju srednje šole sem se vpisal na maturitetni tečaj, kar je še za eno leto podaljšalo moje šolanje na srednji šoli. Pri vpisu na fakulteto mi sprva ni uspelo, ker so bile omejitve. Naposled pa se mi je vendarle posrečilo vpisati na študij zgodovine, ki sem ga včeraj zaključil z odlično oceno (10).
Moram priznati, da sem se na študiju zgodovine imel najbolje v svojem življenju. Imel sem najboljše sošolce, najboljše profesorje in najboljšo učno snov, ki sem jo s strastjo požiral. Končno sem se lahko tudi jaz sprostil. Moj mentor me je že povabil na doktorski študij, saj se mu je zdela moja diplomska naloga zelo kvalitetno napisana.
V četrtem razredu osnovne šole sem tudi napisal spis, da želim postati učitelj, ko bom velik. Kdo ve, mogoče se mi še to kdaj uresniči, saj sem se na fakulteti šolal v nepedagoškem programu.
Za konec bi povedal samo še to, da so me moje izkušnje naučile, da je vedno potrebno slediti svojemu srcu in pri tem vztrajati. Nikoli se ne smeš predati, ker sam najbolje veš kaj je dobro za tebe. Samo tako lahko dosežeš svoje trajno in notranje zadovoljstvo. Čeprav vem, da moj kader žal ni zaposljiv in tudi sam ne vem kaj točno bom počel, sem zelo vesel, da sem uspel dokazat sebi, da so nemogoče želje povsem uresničljive, če seveda pri tem vztrajaš. Torej je vztrajnost tista pomembna vrlina, ki jo moramo negovati. Šele zdaj tudi razumem kaj dejansko pomeni tisti slavni revolucionarni pregovor, ki pravi: Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!
Vse to, kar sem napisal pa bi lahko čisto na kratko povzel samo z dvema besedama: Srečen sem.

NOVO: Povezava do prispevka, ki je nastal na podlagi te zgodbe v Tedniku na RTV SLO:  KLIK



ponedeljek, 25. januar 2016

Kdo so naši pravi prijatelji?

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je nekdo zameril neko stvar, ki se ni zgodila po vaši krivdi? Recimo, da ste imeli enega dobrega prijatelja za katerega ste bili vedno in povsod dosegljivi, nekega dne pa vam zaradi obveznosti ni uspelo uresničiti ene njegove želje in vam je zaradi tega zameril? Pri tem vam ni pomagalo niti dejstvo, da ste v preteklosti za njega naredili skoraj vse. Če je takšen človek danes vaš bivši prijatelj bodite veseli, da je temu tako. Pravi prijatelji vas bodo vedno razumeli, vam bodo vedno hvaležni za pomoč, ki ste jo kdaj ponudili, tudi če je bila majhna in ne bodo iskali dlake v jajcu, da bi se z vami prepirali. Pravi prijatelji vam ne bodo zamerili, če jih ne boste dolgo časa poklicali, ker bodo spoštovali vašo osebno izbiro s kom se boste družili. Pravi prijatelji vas bodo vedno razumeli, cenili in spoštovali.

Tisti ljudje, ki pa od vašega prijateljstva iščejo samo neke osebne in sebične koristi, zadovoljstvo in zasluge, ne bodo do vas gojili nobenega spoštovanja, saj si predstavljajo, da ste na tem svetu samo zaradi njih, da jim služite, kot da bi bili njihove sluge. Zato je bolje odsloviti takšne lažne prijatelje iz vaših življenj, da bi lahko svobodneje zadihali. Tisti čas, ko bi ga namenjali njim pa raje namenite sebi ali drugim ljudem, ki vas bodo bolj cenili in spoštovali. Takih pravih prijateljev je danes malo, zato so toliko bolj vredni. V življenju sem se glede prijateljev naučil, da se prijateljstvo ne potrjuje v dobrih delih, ampak predvsem v dobrih mislih, ki se odražajo v medsebojnem spoštovanju in razumevanju do vaših posebnosti in omejenosti, ki nam jih nudijo naša kompleksna življenja.

Ne glede na to ostaja nesebična pomoč vsem ljudem, ki so v krizi in rabijo vašo pomoč, to je glavna vrlina naše sodobne in napredne civilizacije. Pazite samo, da vas takšna pomoč ne bo preveč izčrpala, omejila ali prikrajšala, saj ste na tem svetu prisotni tudi zaradi sebe, da uresničite svoje cilje in poslanstvo, ki vam ga je namenilo vesolje. Če sledite svojim pravim ciljem in poslanstvu vas takšne izkušnje ne bodo izčrpale, ampak kvečjemu obogatile in osrečile. Zato vam ne sme biti nikoli žal, če ste kdaj koga odslovili ali zavrnili, saj ste na tem svetu pomembni tudi vi, vaš čas in vaša svobodna volja. Avtor: Milan Mrđenović


petek, 15. januar 2016

S tožbo nad vlado, ki zavaja z napačnimi in škodljivimi prehranjevalnimi smernicami

Priznani ameriški zdravnik dr. John McDougall se je pridružil skupini, ki bo vložila tožbo zoper ameriško vlado oz. njeno agencijo, ki določa smernice prehranjevanja za vse sloje prebivalcev v ZDA. Uradne smernice prehranjevanja namreč dovoljujejo uporabo mleka, rdečega mesa, rib in številnih drugih nevarnih živil živalskega izvora, ki naj bi po besedah McDougalla škodovale njegovim pacientom in mnogim drugim nevednim potrošnikom prehrane v državi. McDougall sicer priporoča svojim pacientom in zainteresirani javnosti prehrano sestavljeno iz preprostih polnovrednih živil rastlinskega izvora (krompir, riž, stročnice, zelenjava in sadje). Uradne smernice prehranjevanja, ki tolerirajo uporabo škodljivih živil živalskega izvora, naj bi predstavljale glavno oviro v miselnosti številnih ljudi, ki še verjamejo, da je živalska prehrana nujna za razvoj in življenje človeka. Zaradi takšne zgrešene miselnosti in napačnih smernic vsakodnevno umre na tisoče ljudi zaradi kroničnih bolezni, ki jih takšno škodljivo prehranjevanje in miselnost povzroča. McDougall je v svoji 40 letni delovni praksi že neštetokrat dokazal, da se lahko vsak ozaveščen človek uspešno zaščiti, kljubuje in okreva od vseh kroničnih bolezni, kot so obolenja za rakom, sladkorno, srčno-žilne in avto-imune bolezni. Preventivno pa se lahko s takšnim rastlinskim prehranjevanjem zaščitimo tudi pred samim razvojem omenjenih kroničnih bolezni. V tem pogledu se mi zdi tožba zoper vlado, ki ignorira takšna opozorila zelo smiselna in na mestu. Prav tako bi bilo smiselno razmislit o tožbi zoper slovensko vlado, ki v svojih smernicah dovoljuje enake nesmisle in še marsikaj drugega. Na koncu bi rad še poudaril, da nihče ne želi prepovedati prehranjevanje z nevarnimi živili živalskega izvora. Vsak človek ima po mojem mnenju pravico do svobodne izbire. Ob tem pa mora imeti tudi pravico do korektnih informacij, ki jih naše prehranske smernice žal ne nudijo in so zato soodgovorne za slabo zdravstveno stanje v Sloveniji. Držimo pesti, da McDougallu uspe s tožbo zoper vlado, čeprav so možnosti majhne. Važno, da se borimo za pravico in resnico. 
Avrtor: Milan Mrđenović
Zdravi rastlinski obroki, ki jih priporoča McDougall

Pečen krompirček in kvinoja

Pizza iz polnovredne moke in zelenjavo

Veselo sadje in zelenjava

Poletni krožnik

Špageti....

Od krompirja in riža se ne boste zredili!

Pečene buče in riž

Breskve in papaja

Kanadska solata

Zeleno je zdravo

Polenta z zelenjavo in lečo

Bananin sladoled iz malin

Paradižnik

Pečen kostanj

Marelice, češnje, melone....

Sveže iztisnjen pomarančni sok

Makaroni iz koruze

Jagode

Rumene maline

Maline

Smooti iz banan in malin

Polnjeni mafini z borovnicami in bananami

Ohrovt in kuhan krompir

Kakijev smooti

Zelenjavna župa... Skratka, ni da ni!


To so zdrave smernice prehranjevanja!





četrtek, 07. januar 2016

Kako so v srednjem veku sodili živalim?

Med iskanjem virov za diplomsko nalogo sem naletel na izredno zanimivi članek, ki je po svoji vsebini aktualen tudi danes. Govori o praznoverju in nezdravem sodstvu v srednjem veku, kjer so za zločine proti ljudem sodili tudi živalim. Avtor članka se na koncu sprašuje, če je bilo takratno sodstvo pri svoji zdravi pameti, da je dovoljevalo takšne absurdne primere? Tudi danes bi se lahko podobno spraševali za stanje našega slovenskega sodstva, sploh kakšnega Ustavnega sodišča, da o družbenem odnosu do narave in živali ne govorim. Čeprav pri nas že dolgo več ne vlačijo po sodiščih pravih živali (čeprav bi cinično v prenesenem pomenu lahko rekli, da to še zdaleč ne drži), lahko kljub temu opazujemo, kako naša sodnija zelo rada izpušča na svobodo vse obsojence in druge kriminalce zaradi "tehničnih pomanjkljivosti" in "rokov zastaranja", kar po svojem bistvu ne bi smelo vplivati na kaznovanje protizakonitega dejanja. Mogoče se bodo nekoč tudi za našo družbo, recimo čez nekaj stoletji, ljudje spraševali, če smo bili Slovenci pri zdravi pameti, da smo dovoljevali vse krivice in zločine? Kdo bi vedel? Jaz mislim, da naša družba že dolgo časa ni najbolj normalna, zato bomo doživeli še marsikaj čudnega. 

Kljub temu vabim vas, da si vzamete nekaj minut časa in preberete naslednji članek, ki bo nekatere bralce zagotovo nasmejal, druge pa morda začudil ali pretresel: 

"V srednjem veku se je pogosto zgodilo, da so gnali pred sodnike tudi živali, kar se tedaj ni zdelo nič nenavadnega. Neki pravni zgodovinar je naštel 200 takih primerov v enem samem stoletju.

V Zürichu se je leta 1442 vršila zunaj na trgu čudna sodna razprava. Sodniki v talarjih so sedeli na pokritem odru pred sodnijo. Suh birič je dvignil svojo črno službeno palico in zaklical: »Privedite obtoženca!« In privlekli so v močni železni kletki zaprtega orjaškega volka. Tožen je bil, da je raztrgal dve majhni deklici in sodili so ga po vseh ceremonijah in predpisih.

Učen tožnik je začeli obravnavo. Enako učen pravnik je zagovarjal zverino. Vrstili so se pisarniški starokopitni izreki. Sklicevali so se na dokaze in zasliševali so priče. Končno so kosmatega jetnika spoznali za krivega in ga obsodili na vislice. Ko so ga obešali, se je vse trlo gledalcev, ki so vriskali od veselja.

V starem normanskem mestu Falaise so leta 1386 sodili prašiča, ki je oklal nekega otroka na smrt. Na pravdni dan so vsi meščani praznovali in se udeležili razprave. Sodniki so prašiča slovesno obsodili na mučenje in obglavljenje. Oblekli so ga kakor človeka, ga bičali in mu polomili ude, nazadnje pa še dejali v klado.

Prašiči so se največkrat pregrešili zoper postavo kot morilci otrok. Tiste čase so se bodisi mestni ali vaški prašiči potepali po svoji volji in kjer koli se jim je zljubilo. Obrali so vsa gnojišču in smetišča, da so stikali za odpadki in s tem nehote skrbeli za zdravstvo. Bili so pa sila podivjani in majhen otrok ni bil nikdar varen pred njimi.

Leta 1547 je morala v mestu Sevigny na »zatožno klop« svinja s svojimi šestimi pujski vred. Skupaj so razmesarili in požrli majhnega otroka. Toda zagovornik jih je branil tako učinkovito, da so za kazen usmrtili samo svinjo. Prašičke so izpustili, češ da so bili mladi in zapeljani. Čez šest tednov pa so jih znova pripeljali na sodnijo, ker njihov lastnik ni hotel porokovati, da se bodo za naprej vedli zgledno. Mož se je bal, da so prašički podedovali zločinsko nagnjenje, da se ne bodo mogli upirati skušnjavam.

Na Burgundskem so 5. septembra 1370 tri svinje, ki so bile v strahu za svoje mladiče, razmesarile do smrti sina nekega svinjskega pastirja. Kot sokrivce so zaprli tudi mladiče. Njihov lastnik jih je pri razpravi sam zagovarjal in prosil, na jih spoznajo za nedolžne. Burgundskega kneza je s svojim govorom tako ganil, da je dal usmrtiti samo stare svinje, pujskov pa ne, »čeprav so videli, da so svinje dečka ubijale in ga kljub temu niso branili«.

Sodili so tudi podivjane bike. V Moissy je leta 1314 bik nabodel na roge nekega moškega. Mož je umrl od ran, bika pa so zaprli v mestno jetnišnico. Tedaj je namreč bilo v navadi, da so večje živali čakale na sodbo v tisti ječi kot zločinski ljudje.

Sodniki v Dijonu so leta 1639 sodili in dali usmrtiti konja zaradi umora. V Aix so še leta 1694 po ukazu vrhovnega deželnega sodišča sežgali na grmadi kobilo. O obeh so bili prepričani, da sta bila obsedena od hudobnega duha, in za oba so priče dokazale, da sta izvršila umor premišljeno.

Pri sodnih obravnavah zoper živali so se sklicevali na vse mogoče posebnosti zakona. Z raznimi pravnimi zvijačami je leta 1521 v prvo zaslovel veliki francoski pravilnik Bartolomej Chassene. Sodišče ga je kot mladega začetnika postavilo za zagovornika podganam, ki so v okraju Autun uničile ves ječmen. Tožene podgane so sodno klicali na razpravo, a odzvale se niso. Pretkanemu odvetniku pa se je posrečilo oblasti dokazati, da je nenavzočnost podgan zakrivilo le nepravilno pravdno ravnanje. Pravdni dan bi morali razpisati za podgane iz vse dežele in ne le za tiste iz Autuna, ker so bile vse zapletene v ta rop.

Toda podgane se tudi za drugi poziv niso zmenile, Chassene je tokrat trdil, da se njegove klientke boje priti iz svojih lukenj zaradi »nevarnih« mačk, ki jih imajo tožniki. Sodišče naj poskrbi, da mačke ne bodo nadlegovale podgan med potjo. Pravdači naj se zavežejo, da bodo plačali kazen v denarju, če ne bodo mogle potovati njegove klientke v miru. Sodišču se je zdel ta predlog povsem pravno veljaven. Toda tožniki niso hoteli jamčiti toženkam za varno pot. Zaradi tega je oblast pravdo zavrnila.

Drug odvetnik bi moral zagovarjati medveda, ki je leta 1499 pustošil po vasi v Črnem lesu. Ta je predlagal, naj nasilno zverino sodijo porotniki, izbrani mod velikaši medvedjega rodu. Nastal je seveda učen prepir in pravdna obravnava se je zavlekla za več kakor teden dni.

Tudi stekle pse so sodili strogo po pravilih. Vselej so jih so jih spoznali za krive. Z nobenim pogojem ni bilo mogoče zagovarjati poblaznelih psov, ko da bi ne bili odgovorni za svoje zločine. Po postavah so jih kaznovali najprej s postopoma vedno hujšim mučenjem, ki je trajalo tem dlje, čim več ljudi ali živali so oklali. Porezali so jim ušesa, odsekali rep in jim nazadnje pohabili še nogo za nogo, po vsem tem mučenju so jih usmrtili.

Sem pa tja so bile živali lahko tudi za pričo. Zgodilo se je, da je neki obtoženec, ki naj bi bil kriv umora, vpričo svojega psa, petelina in mačke prisegel, da je nedolžen. Pa so mu verjeli, ker so bili prepričani, da bi tudi neumna žival prej spregovorila kakor pustila, da bi ušel pravici morilec....

V srednjem veku so največkrat obtožili zločina črne živali. Ljudje so sodili, da je satanu črna barva najljubša in da se najrajši našemi v črno. Bili so pač praznoverni in zato tudi kruti in neumni. Za zdaj še nimamo drugačne razlage za tisto zdravje sodstvo..."

Članek je bil objavljen v časniku Slovenec, letnik 1940.


Milan M.