nedelja, 25. november 2018

Odlomki iz romana Bratje Karamazovi - Dostojevski in iskanje navdiha kako naprej


Vzamete si nekaj minutk časa in preberete naslednje odlomke, ki sem jih pripravil in so nastali izpod peresa ruskega avtorja Fjodra Mihailoviča Dostojevskega. Prepisani so iz romana Bratje Karamazovi. Zagotavljam, da vam ne bo žal tega časa, ko boste prebrali naslednje vrstice, katere sem  skrbno pripravil, saj boste na enem mestu vpijali globoko modrost tega sveta. Gre za najbolj polemično delo vseh časov, ki odpira številna vprašanja o življenju in morali človeka. Morda boste porekli, da je delo zastarelo, saj je izšlo že davnega leta 1879, vendar boste na koncu presenečeni ugotovili, da je knjiga zelo blizu naših src in izjemno aktualna, kot da je nastala danes in v tem trenutku. Spet drugi bodo protestirali, da je preveč krščanska, ampak meni je ravno to všeč, da lahko vsaj z nečim vrednotimo svoja dejanja in izprašamo svojo vest, če delamo prav ali ne? Dostojevski nam je zapustil poseben dar, ki je obogatil celotno človeško družbo in kulturo. Danes so takšna dela še kako pomembna, saj se mi zdi, da smo izgubili svoja načela in smernice kako naprej. Omenjeni roman ne sodi zgolj med vrhunce ruske književnosti, temveč se lahko kosa tudi s svetovno književnostjo in filozofijo na zahodu. Mar so vsi zločini res nastali sami od sebe ali so morda posledica naših grehov in dejanj ter pomanjkanja ljubezni do soljudi, narave in živali? Avtor je mnenja, da smo ljudje krivi sami. Preberite in razmislite zakaj ter kako lahko zadeve spremenimo na bolje. Mogoče nas takšna razmišljanja vendarle napeljejo v pravo smer.

Temeljno vprašanje romana se glasi: Ali je lahko človek moralen tudi brez boga oz. religije? Dostojevski v knjigi meni, da ne. Jaz mislim, da je vprašanje napačno zastavljeno. Bolj pomembno se je vprašati, če smo ljudje moralni samo zaradi strahu pred bogom? Če je odgovor pritrdilen, potem so takšni ljudje nepošteni do sebe in drugih. Dobro je biti moralen tudi če nisi veren, saj so ljubezen, strpnost in potrpljenje človekova najbližja vrednota, ki združuje in osvobaja. Kdor teh vrednot ne prepozna lahko zablodi v temo in začaran krog težav in zlobe. Tukaj gre za osnovni princip človečnosti in poštenosti. Biti moralen brez boga je danes, ko divjajo verske vojne, še kako dobrodošlo, saj se izognemo vprašanju čigav bog, knjiga oz. vera je prava? Svet danes ne potrebuje dodatnih vprašanj, ki bi polarizirali mnenja in spreminjali ljudi v tekmovalce. Svet potrebuje ljubezen. Človeška modrost nas je skozi stoletja učila, da se zloba na koncu, ne glede na vse kaj je komu koristnega prinesla, ne splača. Najslabše je razmišljati kdo je boljši od drugih. Razmišljati je potrebno v smeri, da je biti moralen in spoštovati druge največje bogastvo na svetu, ki ga imamo. Z bogom ali brez. Važno, da ne podpiramo zlobe, sovraštva in nasilja ter smo zazrti v prihodnost in razvoj, ne pa nazadnjaštvo. Tako razmišljam jaz. Zato sem pripravil nekaj odlomkov, ki spodbujajo razmišljanje v tej smeri in vas vabim k resnemu branju.

Starejša verzija romana DZS 1979


Najprej bom citiral odlomek, ki kritizira družbo in politiko. Tako je govoril stari modri menih Zosim:
"Svet je razglasil svobodo, še posebno v zadnjem času, in kaj vidimo v tej njihovi svobodi? Ničesar drugega kot suženjstvo in samomor! 
Svet namreč govori: »Imaš potrebe, zato jih zadovolji – tvoje pravice niso namreč nič manjše kot pravice najimenitnejših in najbogatejših. Ne boj se jih zadovoljiti, ampak jih še pomnoži,« - tak je danes nauk sveta. In prav v tem vidijo svobodo. In kaj je posledica te pravice do množitve potreb? Pri bogatih osamitev in duhovni samomor, pri revnih pa zavist in umor, kajti pravice so jim dali, sredstev, s katerimi bi zadovoljili te potrebe, jim pa še niso pokazali. 
Zagotavljajo, da se človeštvo vse bolj zedinja in združuje v bratsko skupnost ob pomoči tega, da skrajšuje razdalje in po zraku prenaša misli. Gorje, ne verjemite takšnemu združevanju ljudi. S tem ko svobodo razumejo kot pomnožitev in hitro potešitev potreb, kazijo svojo naravo, kajti v sebi zbujajo veliko nesmiselnih in neumnih želja, pohoto in postavljaštvo. Prirejati kosila, imeti vprege in kočije, čine in sužnje služabnike velja že za takšno nujo, da žrtvujejo celo življenje, čast in človekoljubje, samo da bi jo potešili, in se celo ubijajo, če tega ne morejo narediti. 
Pri tistih, ki niso bogati, vidimo isto, pri revnih pa se nepotešenost potreb in zavist za zdaj priglušujeta s pijančevanjem. Ampak kmalu se bodo namesto vina začeli opijati s krvjo, k temu jih vodijo. Sprašujem vas: ali je tak človek svoboden? 
Poznal sem nekega 'borca za idejo', ki mi je sam pripovedoval, da ga je – ko so mu v ječi vzeli tobak – to tako izmučilo, da bi se kmalu izneveril svoji 'ideji', samo da bi mu dali tobak. In tak človek pravi: 'Boriti se grem za človeštvo.' Ampak kam bo šel tak človek in česa je sploh zmožen? Kvečjemu za hitro dejanje, dolgo pa ne bo vztrajal. In nič čudnega, da so namesto svobode zapadli v suženjstvo, namesto služenja bratski ljubezni in človeški enotnosti pa, nasprotno, v ločitev in osamitev, kot mi je v mladosti govoril moj skrivnostni gost in učitelj. In zato misel o služenju človeštvu, bratstvu in človeški skupnosti v svetu vse bolj ugaša ter se tudi v resnici sprejema že kar s posmehom, kajti kako se znebiti svojih navad, kam bo šel ta suženj, če se je pa tako navadil zadovoljevati svoje neštete potrebe, ki si jih je sam izmislil? Osamljen je in mu celota ni nič mar.
In tako samo prišli do tega, da smo nakopičili veliko stvari, veselja pa je manj."
Nemara se boste ob tem citatu vprašali kaj je sploh smisel borbe za boljši svet, če se nič ne spremeni na bolje? Smisel je ravno v tem, da prepoznamo "lažne preroke." Če svet in družba ne moreta napredovati s korakom naprej smo krivi tudi mi, ker zaupamo ljudem, ki nas vodijo kot slepec slepce v jamo. 



Moja zbirka Dostojevskega v srbo-hrvaškem jeziku


Zdaj sledi bistveno daljši odlomek, ki obravnava človeka kot posameznika ter njegova dejanja, vrednostni sistem, filozofijo, psihologijo, religijo in vest. Na kratko povedano nam avtor pojasni zakaj se splača vlagati v ljubezen in ne sovraštvo.
"Bratje, ne bojte se greha ljudi, ljubite človeka tudi v njegovem grehu, kajti to je podoba ljubezni božje in vrhunec ljubezni na zemlji. Ljubite vse božje stvarstvo v celoti in vsako zrnce peska posebej. Vsak listič in vsak žarek božji ljubite! Ljubite živali, ljubite rastline, ljubite sleherno stvar. Če boš ljubil sleherno stvar, se ti bo odkrila božja skrivnost v stvareh. Dosegel jo boš nekega dne in jo boš lahko od tistih časov naprej spoznaval dan za dnem, čim dalj, tem bolj. In naposled boš vzljubil ves svet s popolno, vesoljno ljubeznijo. Ljubite živali: bog jim je dal kal misli in tiho radost. Ne motite jih, ne mučite jih, ne jemljite jim radost, ne upirajte se misli božji. Človek, ne povzdiguj se nad živalmi: one so brez greha, ti pa v svojem obličju samo gnojiš zemljo s tem, da se pojavljaš na njej in puščaš za seboj gnojno sled - joj, skoraj sleherni od nas! Posebej ljubite otročičke, zakaj tudi oni so brez greha, kakor angeli, in živijo zato, da bi nas ganili, v očiščenje naših src in v nekakšen pouk za nas. Gorje tistemu, ki je razžalil otroka." 
Kadar se v dvomih z mislimi ustaviš ob pogledu na grehe ljudi, in se vprašaš: 'Ali naj se lotim dela s silo ali s ponižno ljubeznijo?' Se vselej odloči za ponižno ljubezen. Če se odločiš enkrat za vselej za ljubezen, si boš lahko podvrgel ves svet. Ljubeča ponižnost je silna moč, najsilnejša med vsemi, ničesar ni, kar bi ji bilo podobno. Sleherni dan in uro, sleherno minuto hodi okoli samega sebe in se opazuj in poskrbi, da bo tvoj obraz blag in lep. Vidiš, šel si mimo majhnega otroka, jezen si šel mimo njega, z grdo besedo na jeziku in s togoto v duši; ti morda niti nisi opazil otroka, on pa je tebe videl in tvoj odurni, brezbožni obraz mu je morda ostal v srčecu, ki se ne more braniti. Ti tega nisi vedel, a mogoče je, da si s tem vanj vrgel slabo seme, ki bo nemara zraslo, in vse samo zato, ker se nisi držal pred otrokom in nisi vzgojil v sebi pazljive in delavne ljubezni. Bratje, povem vam še enkrat, ljubezen je učiteljica, toda treba jo je znati pridobiti, kajti dosegaš jo s težavo, kupiti jo je moč le za drago ceno, z dolgotrajnim trudom in delom po dolgem času, zakaj ljubiti je treba ne samo slučajno in za trenutek, marveč za zmeraj. Slučajno lahko vzljubi vsakdo, tudi hudobnež. Tisti mladenič, moj brat, je prosil ptičke odpuščanja: naj se zdi to še tako nesmiselno, vendar je pravično, kajti vse je kakor ocean, vse teče in se stika med seboj; če se dotakneš vesoljstva na enem koncu, se bo odzvalo na drugem koncu sveta. Naj se zdi še tako brezumno prositi ptičke odpuščanja - a vendar bi bilo ptičkam laže in otroku in sleherni živalci okoli tebe, ko bi bil ti sam boljši in čistejši, kakor si zdaj, pa bodi le za kapljico. Vse je kakor ocean, tako vam pravim. Tedaj bi začel tudi k ptičkam moliti, kakor v zanosu, v muki vesoljne ljubezni - moliti, da bi ti tudi te odpustile tvoj greh. Spoštuj in ceni ta zanos, pa naj se vidi ljudem še tako nesmiseln." 
"Prijatelji moji, prosite boga, da bi vam dal veselja. Bodite veseli kakor otroci in kakor ptičke pod nebom. Naj vas greh ljudi ne moti v vašem početju; ne bojte se ga, saj vam lahko zatre vaše delo in vam onemogoči zorenje do konca. Ne govorite si: 'Greh je mogočen, silna je brezbožnost, silna je slaba okolica, mi pa smo osamljeni in brez moči, zlobna okolica nas bo zatrla in ne bo dala dobri stvari, da bi se dovršila.' Bežite, otroci, pred takim malodušjem! Rešitev je tu za človeka samo ena: vzemite se v roke in postanite odgovorni za ves človeški greh.  Saj je v resnici tako, prijatelj, kajti brž ko se odkritosrčno napraviš odgovornega za vsakogar in za vse, boš takoj sprevidel, da je res tako in da si res kriv za vsakogar in za vse. Če pa boš prelagal svojo lenobo in onemoglost na druge ljudi, se boš naposled vdal satanskemu napuhu in začel mrmrati zoper boga. O satanskem napuhu pa je moja misel tale: nam na zemlji ga je težko spregledati, in zelo lahko je pasti v zmoto in se ji vdati, pri tem pa še misliti, da delamo nekaj velikega in krasnega. Tudi marsičesa kar izvira iz najmočnejših čustev in vzgibov naše morale tu na zemlji ne moremo prav spoznati; tudi temu se ne daj zapeljati in ne misli si, da bi te moglo to v čemerkoli opravičiti, kajti večni Sodnik bo terjal od tebe to, kar si mogel doseči, ne pa tega, česar nisi mogel; o tem se boš sam prepričal, zakaj takrat boš vse pravilno videl pred seboj in ne boš več mislil na to, da bi se prepiral. Na zemlji pa je res tako, kakor da blodimo, in ko bi ne bilo pred nami dragocenega obraza Kristusovega, bi se čisto izgubili in propadli, kakor je propadel človeški rod pred vesoljnim potopom. Marsikaj na zemlji nam je skrito, a v zameno za to nam je podarjena tajna, skrita zavest naše žive zveze z drugim svetom, z vzvišenim nebeškim svetom, in korenine naših misli in čustev niso tu, ampak v drugih svetovih. Vidite, zato tudi pravijo filozofi, da bistva stvari ni moč dojeti na zemlji. Bog je vzel semena iz drugih svetov in jih posejal na zemlji ter vzgojil Svoj vrt, in vzkalilo je vse, kar je moglo vzkaliti, a vse to živi in je živo samo po slutnji svojega dotika s skrivnostnimi drugimi svetovi; če oslabi ali pogine v tebi to čustvo, tedaj umre tudi tisto, kar je bilo v tebi vzgojeno. Tedaj boš postal ravnodušen do življenja in ga boš začel celo sovražiti. Tako mislim jaz. 


Najljubša poglavja


Najboljši del šele sledi. Smo lahko sodniki drugim? Tukaj se lahko marsikdo prepozna in zamislil nad sabo. Vprašanje zakaj ni dobro dajati vrednostne sodbe o drugih dobite v naslednjih vrsticah. 
"Še posebej si zapomni, da ne moreš biti nikomur sodnik. Nihče namreč ne more biti na zemlji sodnik zločincu, preden ta sodnik ne spozna, da je sam natanko tak zločinec kot tisti, ki stoji pred njim, in da je za zločine tega, ki stoji pred njim, kriv morda predvsem on sam. Ko bo to spoznal, lahko postane tudi sodnik. Naj se zdi to še tako noro, je vendarle tako. Če bi bil namreč sam pravičen, tudi zločinca, ki stoji pred mano, morda ne bi bilo. Če lahko vzameš nase zločin tega, ki stoji pred tabo in ki ga tvoje srce obsoja, ga takoj vzemi in trpi namesto njega, njemu pa brez očitkov pusti, naj gre. In tudi če bi te sam zakon postavil za njegovega sodnika, tudi tedaj naredi v tem duhu, kolikor moreš, kajti odšel bo in se bo sam obsodil še huje, kot bi ga ti. Če ga tvoj poljub ne bo ganil in se ti bo smejal, se tudi glede tega ne vdajaj skušnjavi: se pravi, da njegov čas še ni prišel, vendar še bo. Če pa ne bo, nič hudega: če tega ne bo spoznal, bo pa to namesto njega spoznal kdo drug, trpel bo, se sam obsodil in obtožil, in resnici bo zadoščeno. Verjemi v to, trdno verjemi, kajti prav v tem se skriva vse upanje in vsa vera svetnikov. 
Neutrudno delaj. Če se ponoči, ko že toneš v sen, spomniš: 'Nisem naredil tega kar bi moral,' takoj vstani in to naredi. Če te obdajajo hudobni in brezčutni ljudje, ki te nočejo poslušati, se vrzi pred njimi na kolena in jih prosi odpuščanja, kajti resnično si tudi ti kriv za to, da te nočejo poslušati. Če pa že ne moreš več govoriti z ljudmi, ki jih je prevzela hudobija, jim služi molče in v ponižnosti, vendar nikoli ne izgubi upanja. Če te bodo vsi zapustili ali celo izgnali na silo, ko ostaneš sam, padi na zemljo in jo poljubljaj. Zmoči jo s svojimi solzami in zemlja bo rodila sad od tvojih solza, četudi te v tvoji osamljenosti nihče ne bo videl in slišal. Veruj do konca. Tudi, če se zgodi, da bi se vsi na svetu pokvarili, ti pa bi edini ostal veren, se tudi tedaj žrtvuj in hvali Boga, ti, ki si ostal sam. in če se srečata dva takšna, je to že cel svet, svet žive ljubezni. Drug drugega ganjeno objemita in hvalita Gospoda: tudi če se je njegova resnica izpolnila samo v vaju dveh, se je vseeno izpolnila.

Če bo hudodelstvo ljudi zbudilo v tebi ogorčenje in žalost, ki se ju že ne bo dalo premagati, celo tako zelo, da se boš želel hudodelcem maščevati, se tega čustva najbolj boj. Takoj pojdi in si poišči muke, kot da bi to hudodelstvo zagrešil ti sam. Sprejmi te muke in jih pretrpi, in tvoje srce se bo pomirilo. In sprevidel boš, da si tudi sam kriv, kajti hudodelcem bi lahko svetil kot edini brez greha, pa jim nisi. Če bi svetil, bi s svojo svetlobo osvetlil pot tudi drugim, in tisti, ki je storil zločin, ga ob tvoji svetlobi morda ne bi storil. Če pa si svetil in vidiš, da se ljudje niti ob tvoji svetlobi ne morejo rešiti, bodi trden in ne podvomi o moči nebeške svetlobe. Veruj: če se niso rešili zdaj, se bodo pozneje. Če se pa tudi pozneje ne bodo rešili, se bodo rešili njihovi sinovi, kajti tvoja svetloba ne bo umrla, tudi če boš ti sam že umrl. Pravičnik premine, toda njegova svetloba ostane. Rešujejo se zmeraj že po smrti rešitelja. Človeški rod ne sprejema svojih prerokov in jih pretepa, toda ljudje imajo radi svoje mučenike in spoštujejo tiste, ki so bili izmučeni do smrti. Toda ti delaš za skupnost, ti delaš za prihodnost. Nikoli ne išči plačila, kajti tvoje plačilo na tem svetu je tudi že brez tega veliko: tvoja duhovna radost, ki jo doseže samo pravičnik. Ne boj se imenitnih in močnih, ampak bodi zmeraj moder in plemenit. Imej mero in občutek za pravi čas – nauči se tega. Kadar boš osamljen, moli. Z veseljem padaj na zemljo in jo poljubljaj. Zemljo poljubljaj in jo neutrudno, nenasitno ljubi. Ljubi vse in vsakogar, išči to navdušenje in zanos. Zmoči zemljo s solzami svoje radosti in ljubi te svoje solze. Ne sramuj se tega zanosa, ampak ga ceni – to je namreč velik božji dar, ki ga ne dobijo vsi, ampak le izbranci." 
"In še za konec. Kaj je pekel? Pekel je muka zavesti, ko ne moreš več ljubiti."


Poglavje: ali mora biti človek sodnik sebi podobnim?


Upam, da so bili izbrani odlomki dovolj zgovorni. Nekateri so prepisani iz najnovejšega prevoda, drugi iz starejšega. Zaradi slednjega so bili nekateri odlomki rahlo prirejeni, kjer sem kakšno staromodno besedo, ki mi ni odgovarjala zamenjal s kakšno moderno, vendar je sporočilo ostalo nespremenjeno. 

Tega zapisa sem se lotil zato ker sem bil pred kratkim izvoljen v mestni svet na Ravnah na Koroškem. Že pred tem so se mi dogajale čudne stvari. Naredil sem nekaj napak, ne preveč hudih, vendar za moje pojme dovolj naivnih, da sem začel izpraševati svojo vest. Napake puščam za seboj. Vprašal sem se naslednje: kakšna je moja vodilna misel za naprej? Nimam nekih dobrih in izkušenih mentorjev okoli sebe, ki bi mi lahko pomagali s kakšnimi modrimi nasveti, zato sem izbral eno knjigo in začel radovedno brskati. Knjiga mi je bila zmeraj najboljši prijatelj in svetovalec. Poleg tega sem samostojen človek. Rad se odločam sam. To je moja svoboda. Nikoli se ne pustim voditi drugim, še najmanj slepcem v kakšno jamo. Tako sem se spomnil na Dostojevskega. Sprva sem iskal odlomek o golobih, ki jih rad hranim in se nahajajo v tem romanu. Vendar sem namesto tega slučajno (ali ne) naletel na poglavje, ki se mi je vtisnilo v srce. Omenjeno poglavje oz. odlomke ste lahko prebrali zgoraj. Teh poglavji je še več. Zato ni strahu, da bi pri meni zmanjkalo navdiha za delo, ki me še čaka. Sicer priznam, da mi ne bo lahko, saj se počutim kot grlica med volkovi, ampak se ne bojim ničesar. Prav tako se ne bom predal kakšnemu malodušju ali obupu! Ni šans! Ljudje so me izvolili, čeprav v nasprotju z mojimi pričakovanji. Bil sem namreč izbran na podlagi preferenčnih glasov. To je bil znak, da so me ljudje prepoznali in opazili, in da se moram toliko bolj potruditi ter dokazati, da sem bil vreden njihovega zaupanja. Zdaj moram ostati načelen človek, takšen, ki bo znal premagovati skušnjave in preizkušnje, ki stojijo pred mano kot čeri na poti do uspeha. Zdaj je prišel skrajni čas za akcijo. Zdaj se dela tudi za druge, ne samo za sebe. Potrebno je stopiti na svetlobo...

Do naslednjič srečno!

Milan M.