Obleka je naredila človeka in z njo ameriško revolucijo leta 1776

Najbolj znana slika ameriške revolucije prikazuje prečkanje reke Delaware, kjer George Washington preseneti angleške sile in doseže pomemben preobrat v vojni

Zgodovina 18. stoletja ne predstavlja samo dogodke povezane s prelomnimi spremembami na družbenem, ekonomskem, vojaškem in filozofskem področju, temveč je hkrati tudi prelomnica modnih smernic oblačenja, ki so jih prevzeli vladajoči sloji družbe, da bi ustvarili vtis pomembne nenadomestljivosti. V tem obdobju ni bilo neobičajno srečati navadnega uradnika, ki je svoj videz skrbno urejal s pudranjem, ličenjem, nošenjem lasulje in pazljivim izbiranjem krojača za izdelavo lastnih oblačil po meri. Ženske iz višjih slojev so se odlikovale s širokimi krinolinami in lasuljami, okrašenimi z razkošnimi dodatki in elegantnimi klobuki, pri čemer so svoj status dodatno poudarjale s skrbno izbranimi dragulji in nakitom. Vse to je simboliziralo njihov visoki družbeni položaj v aristokratski hierarhiji tistega časa. Absolutistične države so s svojimi upravljalci akumulirale velikansko bogastvo, ki se je skoncentriralo v aristokratskih krogih. Vendar se je izkazalo, da so znali bolje skrbeti za svoj osebni zunanji videz kot s kompleksno družbeno realnostjo.

Razkošen način oblačenja je bil seveda omejen na elitne sloje družbe, ki so imele ključno vlogo pri oblikovanju takratnih političnih razmer. Kralj Francije Ludvik XIV., je na začetku stoletja izjavil: "Država, to sem jaz." V tem smislu je postal eden prvih vladarjev, ki so prepoznali razkošno oblačenje kot sredstvo za utrditev svoje avtoritete doma in po svetu. Njegovi nasledniki so želeli za vsako ceno ohraniti oblast, čeprav niso imeli talenta in občutka za vodenje zapletenih državnih poslov. Namesto političnih reform so se raje posvečali modnim muham in osebnim zgodbam. Postali so predhodniki sodobnih influencerjev, saj so z avantgardnimi kreacijami pokazali bistveno večji občutek za umetnost, kot pa skrb za preproste ljudi, ki so delali za njihovo razkošje.

V retrospektivi je modno razkazovanje vladajočega razreda v 18. stoletju odražalo kompleksne družbene strukture in vrednote tistega časa, hkrati pa napovedovalo, kako bodo prihodnje generacije razumele in uporabljale modo kot sredstvo za izražanje svoje identitete in moči. Vpliv teh zgodovinskih modnih trendov je še vedno opazen v sodobnih modnih smernicah in predstavlja pomemben del naše kulturne dediščine, zato se mi je zdelo smiselno za uvod omeniti nekaj besed o vlogi mode v zgodovini in njenem neprecenljivem vplivu na sooblikovanje družbene zavesti skozi čas in prostor. Razumevanje tega, kako so se oblačila in modni dodatki uporabljali ne samo za estetsko zadovoljstvo, ampak predvsem kot orodje moči in družbene stratifikacije, nam omogoča globlji vpogled v dinamiko preteklih družbenih ureditev. To pa ne le obogati naše znanje o sodobni zgodovini, temveč nam hkrati pomaga bolje razumeti sedanje in bodoče trende, ki oblikujejo našo družbeno identiteto in kulturne norme.

Iz filma o Louisu XIV

Dragocene obleke, lasulje, nakit in drugi dodatki so bili več kot le statusni simboli; predstavljali so odsev družbenega in socialnega reda, kjer je bilo bogastvo prerazporejeno med peščico vladajočih aristokratov, ki so to znali tudi pokazati. Razkošje oblačenja je nakazovalo, da pripadaš eliti. Tako se je ustvarilo nenapisano pravilo o družbenem razredu, ki je v tistem času določala človekovo vrednost v očeh drugih. V današnjem času, ko velja prepričanje, da "obleka ne naredi človeka", bi takšno razmišljanje v Franciji 18. stoletja naletelo na veliko začudenje in neodobravanje. Takrat je bila obleka tista, ki je posamezniku odpirala vrata v višje sloje družbe. Obleka je bila tvoja osebna izkaznica. Vendar drug grofovski pregovor iz tistega časa pravi, da se "človek začne šele pri baronu". Pripadnost aristokraciji je bila tista vrednost, ki je odločala o vsem, kar je še dodatno poglobilo razkol v takratni francoski družbi.

Kmečki sloj, ki je tvoril 90 % prebivalstva in bil oblečen v raztrgane cunje, je bil izključen iz odločanja o pomembnih zadevah, ki so neposredno vplivala na njihova življenja in blaginjo. Kljub njihovemu ključnemu prispevku k družbi niso bili samo prikrajšani za sodelovanje v državni politiki, temveč jih sploh niso obravnavali za človeke. Aristokracija je, brezbrižna do njihovih potreb, kmečki sloj potiskala v čedalje večji revščino, pomanjkanje in neskončne vojne, ki so koristile le višjim slojem. Ta neskladja so povzročila rastoče nezadovoljstvo, ki ga je še okrepilo razkošno življenje aristokratov v času vojn in slabih letin, ko je na podeželju primanjkovalo osnovnih živil in potrebščin. Izguba stika z navadnim ljudstvom, nezmožnost obvladovanja javnih financ, zapletanje v neskončne vojne so na koncu privedle do krize, ki je oznanjala propad fevdalnega sistema, ne da bi se aristokracija tega zavedala.

Prav paradoksalno je, da je Francija tistega časa, država z najbolj razdrtimi odnosi med sloji, podprla prosvetljeno ameriško revolucijo, ki je stremela k ureditvi odnosov znotraj družbe. To nerazumevanje vladajočih slojev in njihovo neodgovorno ravnanje z bogastvom je privedlo do vseobsežnega nezadovoljstva in končno do francoske revolucije, ki je bila navdihnjena z ameriško. Obe revoluciji sta imeli globok vpliv na razvoj sodobnega sveta, saj sta postavili temelje za ideje bratstva, enakosti, svobode in vladavine prava.  

Moj izvod knjige

Znamenje ameriške revolucije "1776"

V pričujočem prispevku osvetljujem delo z naslovom "1776", ki podrobno prikazuje ključne prelomnice ameriške revolucije in izpostavlja njene glavne protagoniste, med katerimi izstopajo George Washington, Henry Knox, Charles Lee, Nathanael Green ter številni drugi bolj ali manj znani revolucionarni junaki. Za to knjigo stoji avtor David McCullough, ki je za svoje ustvarjanje prejel dve Pulitzerjevi nagradi in jih danes šteje 85 let. McCullough ostaja zvest tradicionalnemu načinu pisanja na pisalnem stroju, kar mu, po lastnih besedah, omogoča globlji občutek varnosti in trajnosti, ko svoje ideje prenaša na papir: »Ko je beseda enkrat zapisana, jo lahko dotakneš in tako nobena misel ne izgine v pozabo,« razlaga avtor. S tem pristopom je ustvaril obsežen opus cenjenih in nagrajenih del. McCullough se s humorjem ozira na svojo predanost pisalnemu stroju, rekoč, da pri računalniku en napačen klik nenamerno izbriše celotno vsebino, zato raje ostaja pri zanesljivi mašini za pisanje.

McCullough za svojim pisalnim strojem

Knjiga "1776" je torej dragoceno branje za vse, ki jih zanimajo bogato orisane zgodovinske pripovedi. McCullough kot priznan virtuoz pisane besede in izjemen pripovedovalec, predstavi zgodbe iz življenj posameznikov 18. stoletja v Ameriki s tako živahnostjo, da bralci, željni zgolj površinskih zgodovinskih dejstev, morda ne bodo našli tistega, kar iščejo. Namesto tega jim bo knjiga prinesla intimen vpogled v izkušnje vojakov, poveljnikov in drugih ključnih osebnosti tistega časa. Knjiga se ne predaja suhoparni politični analizi ali dogmatični razlagi vzpona ameriške revolucije, niti ni zgolj biografija Georgea Washingtona, čeprav v njej nastopa kot ključna figura. Namesto tega avtor vabi svoje bralce na potovanje skozi čas, kjer spoznajo človeške zgodbe in osebne boje, ki so oblikovali eno izmed najpomembnejših obdobij v zgodovini, osvetljujoč ljudi, katerih pogum in odločnost so vodili k temeljnim preobrazbam sodobne družbe.

Klasična dela o ameriški revoluciji  

Bralce, ki jih zanima podrobnejši opisi dogodkov, »kako je prišlo do ameriške revolucije« in njena zgodovinska analiza, preusmerjam na druge avtorje, kot so: Joseph J. Ellis »His Excellency: George Washington«, ki predstavlja najboljšo biografijo prvega ameriškega predsednika in hkrati tudi dober prikaz takratnih dogodkov. Od istega avtorja lahko najdemo še knjigo »Founding Brothers: The Revolutionary Generation«, ki analizira glavne osebnosti ameriške revolucije in njihove značaje. Obstajajo še klasična dela o ameriški revoluciji. Priporočam knjigo, ki je sicer stara več kot sto let, ampak ostaja nepresežena po svojem obsegu in akademski natančnosti. To je delo avtorja sir Georga Trevelyana »The American Revolution«, ki ima štiri obsežna nadaljevanja in je obvezno branje za vse resne raziskovalce ameriške revolucije v 18. stoletju. Imamo še novejši preglede ameriške revolucije, kot npr. Robert Middlekauff »The Glorious Cause« in številne druge, ki jih žal ne morem vseh našteti.

Najboljša biografija o Washingtonu

Zgoraj omenjeni avtorji so bili po izboru ameriških bralcev najboljši med najboljšimi. McCulloghove knjige predstavljam zgolj zato, ker lahko povečajo vaš interes za branje in raziskovanje ameriške preteklosti, zlasti 18. stoletja, saj je poznavanje ameriške zgodovine, predvsem njenih začetkov med Slovenci slabo poznano, čeprav bi se lahko iz tega obdobja marsikaj naučimo.

McCullogh na podlagi ohranjenih virov: pisem, korespondenc, dnevnikov, časopisnih člankov in drugih arhivskih materialov, ki jih najdemo na različnih krajih po vsej Ameriki, uspešno rekonstruira duh takratnega časa in približa dolgočasno prelomno obdobje ameriške in svetovne zgodovine širšemu krogu bralcev. Morda vas bo naslednji podatek presenetil, ampak George Washington, junak ameriškega boja za neodvisnost, je skoraj sredi najhujših preizkušenj leta 1776 odkorakal domov, saj je zaradi kaosa, ki je vladal v njegovi vojski obžaloval dejstvo, da je sploh kdaj prevzel vodstvo ameriških sil v boju proti Britancem. Sprva je kazalo, da se bo vojna slabo končala za ameriško stran. Vendar je kasneje prišlo do ključnega preobrata. Knjiga je zanimiv in dramatičen prikaz prelomnih dogodkov ameriške zgodovine. 

Viri in slike v knjigi

Ideja o neodvisnosti

Zgodba se v knjigi začne z opisom prihoda kralja Georgea III. v palačo Westminster, kjer je 26. oktobra 1775 pred člani angleškega parlamenta uradno razglasil vojno stanje v ameriških kolonijah in napovedal pošiljanje mogočne vojske proti upornikom. Kraljev nagovor je v Ameriko prispel šele prvega januarja 1776, kar je med kolonisti sprožilo val ogorčenja in spodbudilo odkrite razprave o secesiji in pridobitvi neodvisnosti od britanske monarhije. Do tega trenutka uporniki niso razmišljali o neodvisnosti, saj so bili prepričani v možnost dogovora z londonsko vlado o davčnih in drugih perečih vprašanjih. Njihova zborovanja so tradicionalno sklenili z lojalističnim vzklikom "Bog obvaruj kralja", saj so delovali znotraj zakonskih okvirov britanskega prava in monarhije. Zaradi razglašenega vojnega stanja pa se je spontano prenehalo omenjati ime kralja kar je zarisalo pot ameriški revoluciji. Zato zgodovinarji raje govorijo o ameriški revoluciji, ne toliko o vojni za neodvisnost, saj je bil z revolucijo položen temeljni kamen prvi republiki v moderni dobi.

Posledice prvega spopada med milico in angleško vojsko

Nastop vojnih razmer in prvi oboroženi konflikti

Prvi oboroženi spopad med kolonisti in angleškimi silami se je odvil 19. aprila 1775, ko je majhna enota ameriške milice zavrnila umik pred regularno angleško vojsko, ki je bila namenjeno v Concord, da zaseže tamkajšnji smodnik in orožje, ki so ga kolonisti zbirali za svoje obrambne potrebe. V tem času so kolonisti trdili, da se borijo za pravico do zastopanosti v angleškem parlamentu, ki bi jim pomagalo zmehčati bremena pretiranih davkov in dajatev. Svoj upor so interpretirali kot obrambo pravice do demokratičnega zastopanja, ne pa kot boj za neodvisnost, še manj kot boj proti monarhiji. Po več uporih proti obdavčenju, je kralj leta 1774 na predlog angleškega parlamenta ukinil kolonialno samoupravo. Vendar to ameriških kolonistov ni ustavilo, saj so ustanovili svoj neodvisen kontinentalni kongres kot novo upravno telo, ki je v imenu kolonistov komuniciralo z angleškim parlamentom, vlado in kraljem. Sledilo je oblikovanje prvih paravojaških skupin, ki so jih Angleži nameravali razorožiti, a so se milice temu odločno uprle. Ko so se slišali prvi streli in ko so padle prve žrtve, so kolonisti uvideli, da kompromis po mirni poti ne bo več mogoč, še posebej po tem, ko je angleški kralj proti njim poslal najmočnejšo ekspedicijsko silo dotlej. Po dolgotrajnih razpravah v kongresu so 4. julija 1776 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti, s čimer so se formalno odrekli angleške monarhije. Tako je bila razglašena neodvisnost Združenih držav Amerike.

Prikaz prvega spopada med ameriško milico in angleško vojsko

Priprave na vojno so se začele nemudoma. V tem času je po Ameriki odmeval znameniti pamflet Thomasa Paina, »Zdravi razum« (Common Sense), ki je ostro kritiziral angleško monarhijo in pozival Američane k boju za neodvisnost. Ta knjiga je imela izjemen vpliv na javno mnenje v kolonijah, saj je polnila ljudi s pogumom in jim dajala moč za odločen korak naprej. Ob boku Bibliji je bila knjiga »Zdravi razum« ena izmed najbolj tiskanih in zaželenih svojega časa. John Adams, eden ključnih očetov ameriške revolucije in vnet zagovornik neodvisnosti, je vztrajno spodbujal svoje kolege v kontinentalnem kongresu naj razglasijo neodvisnost. Adams, ki je nekdaj zastopal angleške interese, je zdaj neomajno stal ob strani ameriškim kolonijam, tvegajoč obsodbo na smrt. Ta strah je delil z drugimi delegati, kar je privedlo do obotavljanja pri razglasitvi neodvisnosti. Imenovanje Georga Washingtona za vrhovnega poveljnika kontinentalnih sil je predstavljalo žarek upanja za vse delegate, saj so končno spoznali, da se proti angleški nadmoči ne morejo boriti le s peresom in črnilom, temveč z orožjem.

Avtor ne posveča veliko pozornosti "Deklaraciji o neodvisnosti", njenim avtorjem ali Painovemu "Zdravemu razumu", razen v nekaj kratkih odstavkih. Njegov fokus je namesto tega usmerjen na druge ključne izzive, ki so v kritičnem letu 1776 skoraj usodno zaznamovali potek ameriške revolucije. McCullough raje raziskuje vojaško kampanjo tega leta, ki najbolj pritegne bralčevo zanimanje.

Moji zapiski in opombe v knjigi

McCullough in kritiki knjige 1776

David McCullough je sicer v ameriški javnosti dobro poznani avtor popularnih zgodovinskih knjig. Omenjeno knjigo »1776« je napisal kot dodatek biografiji drugega ameriškega predsednika Johna Adamsa, za kar je leta 2002 dobil svojo drugo Pulitzerjevo nagrado in medijsko pozornost. Leta 2008 so na osnovi omenjene knjige posneli popularno dokumentarno serijo »John Adams«, ki je vredna ogleda. Knjiga »1776« je bila zaradi drugačne vsebine, ker ne gre za biografijo Georga Washingtona, ampak zgodbo o bitkah v prvem letu ameriške revolucije, deležna svoje kritike, da je premalo obsežna, saj šteje komaj 386 strani. Nekateri kritiki so avtorju očitali, da je posvetil premajhno pozornost Georgu Washingtonu. Za primerjavo naj navedem, da knjiga o drugem ameriškem predsedniku Johnu Adamsu šteje 751 strani. Svojo prvo Pulitzerjevo nagrado pa je avtor dobil leta 1992, ko je napisal biografijo o ameriškemu predsedniku Harryju Trumanu, ki šteje kar 1120 strani!

Kolekcija McCulloughovih knjig

McCullough je kritikom odgovoril, da predstavlja knjiga »1776« vojaško plat zgodbe o revoluciji, ki vsebuje precej zanimivih karakteristik vodilnih vojaških poveljnikov in ljudi tistega časa, ki so se mu zdeli pomembni in vredni omembe in ni bilo prostora, da bi jih vključil v Adamsovo biografijo. Ameriška javnost se mora po njegovem soočiti z drugo plat zgodbe, da so bili dogodki leta 1776 izjemno težki in niti malo romantični. Danes mnogi ljudje preveč idealizirajo tiste čase in mislijo, da je potekalo vse kot po maslu. Po mnenju avtorja in mnogih drugih poznavalcev omenjenega obdobja, je bilo leto 1776 še najbolj temačno od vseh časov zgodovine ZDA. Washington se je takrat soočal z možnostjo popolnega kolapsa svoje vojske, vendar so ga reševala gola naključja in sreča. Knjiga »1776« je napisana v zelo dobrem in poljudnem stilu. Avtor je skrbno raziskal svoje področje, zato je lahko ustvaril izjemno berljivo in neskončno zabavno delo.

Avtor za pisalnim strojem

George Washington in njegova osebnost

Večina ljudi še danes misli, da je bil Washington »velik vojaški poveljnik«, vendar je bila resnica ravno nasprotna. Washington je bil izjemno slab vojaški poveljnik, strateg in taktik. Leta 1776 je doživel štiri velike poraze, ki bi ga skoraj stali poveljniškega položaja. Izgubil je bitko v Brooklynu, Kips Bayu, White Plainsu in Fort Washingtonu. Angleži so ujeli celo njegovega najboljšega častnika Charlesa Leeja. Kontinentalna vojska se je morala umikati proti jugu. Boston in New York,  dve največji ameriški mesti sta bila v tem času skoraj opustošena. Filadelfija je bila tik pred tem, da se preda in dvigne belo zastavo. Večina vojakov ni želela podaljšati pogodbe o sodelovanju z kontinentalno vojsko. Razsajala je griža in kuga. Če bi takrat obstajali množični mediji, kot jih poznamo danes, bi lahko Washington odstopil in odkorakal domov. Ampak kljub slabim razmeram ni pokazal niti najmanjšega znaka obupa, šibkosti ali slabe volje. Znal je vnašati optimizem v svoje vrste. Odlikoval se je tudi z doslednostjo pri spoštovanju načel. 

Zasebno je v pismih, ki jih je pošiljal ženi in bližnjim prijateljem, priznaval svoje zablode, skrbi in razočaranja, vendar je zmeraj pokazal tudi interes do popravljanja napak, učenja in zorenja v vojaškem poklicu. Uradno klasično šolanje je končal pri 16. letih, ko je začel delati kot geodet. Vse življenje je bil samouk. Njegova največja zabloda je bila zaupanje dr. Benjaminu Churchu, ki je bil angleški vohun. Vendar so ga kmalu razkrinkali in pravočasno zaprli. Washington je postal vrhovni poveljnik vojske šele pri 43. letih starosti. Prej nikoli v življenju ni poveljeval kakšni večji vojski, niti najmanjšemu regimentu. Bil je sicer veteran indijanskih in francoskih vojn, ki so potekale med leti 1754-58, vendar so bile njegove poveljniške izkušnje do takrat še zanemarljivo majhne. Kongres mu je na koncu zaupal funkcijo vrhovnega poveljnika, ker so ga prepoznali kot izkušenega poveljnika. Avtor knjige se vedno rad pošali, da so ga prepoznali zato, ker se je ves čas oblačil v lepe vojaške uniforme. Od vseh delegatov kongresa je bil še najlepše oblečen.

Kongresniki so vedeli, da je Washington po karakterju trezen, odločen, preudaren in pogumen možakar. Poleg tega je znal iskati ravnotežje med različnimi mnenji. Nikoli ni nadiral ljudi okoli sebe in bil je vedno dovolj samokritičen, da je znal prisluhniti še drugim. Imel je lastnost magnetne osebnosti, ki je znala povezovati različne interese. Čeprav je res, da ni bil rojen kot vojaški strateg za razliko od njegovih stanovskih kolegov, kot recimo Napoleon, je bil po drugi stran nadarjen politični vodja. Znal je pritegniti ljudi in jih pridobiti za svoje cilje. Tega talenta ni nikoli zlorabljal za svoje sebične interese, saj je zmeraj usmerjal ljudi k skupnim ciljem. Leta 1776 je bil cilj jasen: boriti se za neodvisnost od angleške krone. Redki so primeri kjer bi se podložniki evropskega monarha uprli, se odpovedali kroni, zahtevali svojo neodvisnost, vzpostavili republiko in zmagali. To se je zgodilo Američanom proti Veliki Britaniji, ki kljub dejstvu, da je slednja imela najmočnejšo vojsko in mornarico na svetu ni uspela zatreti ameriškega upora. Premagali so jih navadni amaterji brez posebnih izkušenj. Vendar so imeli prave ideje in vero v srcih, da se borijo za pravično stvar.   

George Washington

Obleka naredi človeka

V knjigi me je presunilo dejstvo kako je Washingtona v času najhujše krize bolj skrbela njegova obleka, osebni izgled in kulturne manire, ki jih je gojil do svojih podrejenih častnikov in vojakov kot pa dejanski položaj na bojišču. Na svojem domu naj bi imel skrbno shranjeno drago kolekcijo modnih dodatkov, oblek, klobukov, škornjev in čevljev, ki so mu jih naredili po njegovih merah in željah najboljši krojači in čevljarji v samem Londonu. Prisegal je na angleško kakovost, ki jo je tudi drago plačeval. Vendar za najbogatejšega Američana to ni bil velik problem. V svojem domu Mount Vernon, kjer je živel je imel vsa okna, steklo in pohištvo naročeno iz Anglije. Tudi vse njegove knjige so bile natisnjene v Londonu. Bil je arhitekt lastne hiše. Rad je živel v luksuznem okolju in razkošju. Zato ni čudno, da so ga motili visoki angleški davki. Na dan, ko je postal vrhovni poveljnik ameriških kontinentalnih sil je bil že dolgo časa upokojen od vojaških dolžnosti. Kljub temu je ohranjal videz pomembnega človeka in izkušenega poveljnika, zato so mu slednjo funkcijo tudi zaupali. Tako je iz povsem nepomembnega člana družbe njegova obleka naredila vrhovnega poveljnika in zgodovinsko osebnost. Imel je srečo, da je živel v obdobju, kjer so obleke igrale pomembno vlogo.

V tistem času so lahko po vojaški letvici napredovali le aristokrati, kar je drugim talentiranim posameznikom onemogočalo vojaško kariero. Američani so ravno obratno dajali prednost vsem, ki so pokazali znanje, talente in željo po zmagah ne glede na njihov družbeni status. Vojaški poveljniki so lahko postali preprosti ljudje, kot je bil Henry Knox, ki je bil prodajalec knjig, potem Charles Lee, Nathanael Greene in ostali, ki so danes skoraj pozabljeni liki, čeprav so bili izjemno talentirani za razliko od angleških poveljnikov, ki so se na položajih znašli zaradi premožnega družbenega statusa ter vez in poznanstev. Avtor s pomočjo ohranjenih virov oživi in postavi v ospredje vse pomembne može in poveljnike, ki so odigrali ključno vlogo pri vodenju kontinentalne vojske do njihove končne zmage.

Bitka pri Guilford Court Housu 1781

Prosti čas je Washington preživel na svoji kmetiji, kjer je imel v lasti okoli 100 sužnjev. To je tudi edina črna pika prvega ameriškega predsednika, ki je bil največji sužnjelastnik v državi. Med celotno vojno za neodvisnost je redno pošiljal svojim skrbnikom na kmetiji posebna navodila kako naj skrbijo za njegovo posest ko ga ni doma. Po takratnih standardih je bil Washington res eden od najpremožnejših Američanov, saj je posedoval več kot 54 tisoč hektarjev zemlje! Vendar še enkrat poudarjam: Obleka je bila tista, ki je naredila Washingtona za pomembnejšega kot je bil v resnici. Obstajali so še bogatejši posamezniki od njega, ampak se niso ukvarjali s politiko, še manj so se radi oblačili v vojaške uniforme. Politika je Washingtonu prinesla spoštovanje in zaupanje ljudi, ki so ga poznali. Lahko bi rekli, da je bil dober igralec, saj je znal kljub omejenim sposobnostim uspešno opravljati svojo funkcijo tako poveljniško kot kasneje tudi predsedniško.

Ko je razcapana, nedisciplinirana, velikokrat tudi neresna in včasih od mačka zgarana ameriška vojska videla kako v prvih vrstah na konju jaha general Washington, ki je bil lepo oblečen, uglajen in je znal gojiti kulturne manire do svojih vojakov, jih je gotovo ta podoba očarala in pritegnila, da so korakali za njim in si mislili: "če lahko on tvega svoj status in bogastvo za ideale revolucije, ki ga lahko v primeru poraza pripeljejo pred vislice, zakaj ne bi še mi tvegali tisto malo kar imamo v lasti, da bi zmagala revolucija in svoboda?" Ameriška kontinentalna vojska je bila oslabljena zaradi pogostih izbruhov črnih koz, dezerterstva, izdajstva, pomanjkanja smodnika, orožja, oblek in volje do bojevanja. Kongres je poskušal nezadovoljstvo tlačiti s spodobnim plačilom za služenje vojski. Vendar je vojake namesto denarja najbolj spodbujala vera v revolucijo, ki jo je poosebljal general George Washington.

   

Vojne grozote, zločini, dezerterstva in epidemije

Knjiga podrobno obravnava grozljive vojne zločine, nasilje in maščevalne akte, ki so se odvijali na obeh straneh konflikta. Poudarja usodo lojalistov, zvestih britanski kroni, ki so se bili prisiljeni izseliti iz ameriških kolonij ob umiku britanskih sil. Razkriva brutalnosti, ki so jih zagrešili tako ameriški kot britanski vojaki in njihovi plačanci, ko so brezobzirno ropali in pobijali tako resnične kot domnevne nasprotnike. Posebej ganljivi so opisi neznanih junakov, ki so v ključnih trenutkih konflikta izkazali neizmerno pogum in odločnost, uspevajoč zmagati kljub skoraj nemogočim okoliščinam. Delo osvetli tudi trpljenje ameriške vojske, ki se je soočala z razpadom, ne le zaradi epidemij, ampak tudi zaradi dezerterstva in moralne utrujenosti. Posebej resonira primerjava rušenja spomenika britanskemu kralju Georgu III. v New Yorku, ki avtorja spominja na sodobne primere odstranjevanja spomenikov, ki ne odražajo več sodobnih vrednot in prepričanj.

Zgodovinska dela, ki niso zapisana v razumljivem jeziku, tvegajo, da bodo zaradi tega pomembni dogodki iz preteklosti ne le pozabljeni, temveč tudi ponovljeni, kot nas opominjajo zgodbe o spomenikih in revolucijah, ki se nam ponavljajo tudi danes. Zgodovina nas uči, da ljudje pogosto pozabimo na vzorce, ki se skozi čas ponavljajo. Izdaje, maščevanja, zarote, nasilje in vojne se vrtijo v neskončnih ciklih. Vzroke ameriške revolucije moramo iskati v ignoranci in korupciji angleške vladajoče elite, ki je izgubila stik z realnostjo in potrebami preprostih ljudi v svojih lastnih kolonijah, kar je na koncu privedlo do prelomnega trenutka. Revolucija je izbruhnila, ker so bili zanemarjeni osnovni in ključni principi na katerih temelji človeštvo, to so principi solidarnosti, svobode in pravične zastopanosti v parlamentu. Vendar pa zmage ameriških kolonistov ne gre preveč idealizirati. Njihov uspeh ni bil zgolj posledica njihove borbenosti, temveč tudi vpliva razsvetljenskih idej, ki so bile zlasti prisotne v angleški aristokraciji in so preprečile še hujšo morijo in povračilne ukrepe. K uspehu ameriške revolucije je prispevala tudi Francija, ki je z velikimi finančnimi vložki in vojaško pomočjo, vključno z angažiranjem svoje mornarice, omogočila opremljanje kontinentalne vojske in zaščitila čezoceansko trgovino z Evropo.

Ironija usode je hotela, da je Francija s financiranjem ameriške revolucije, izčrpala svoje bogastvo, kar je neposredno prispevalo k izbruhu francoske, precej bolj krvave in radikalne revolucije. Ameriška revolucija sicer ni poznala giljotine, a tudi tam ni bilo sočutja do lojalistov in nasprotnikov novega reda. Primerjava življenjskih standardov med Ameriko in Francijo je prav tako zanimiva in nenavadna. Medtem ko so se Francozi soočali z lakoto in pomanjkanjem, so Američani, kljub težavam, živeli v relativnem udobju in blaginji, saj uživali v sadovih svojega dela. Ta razlika je tudi angleške vojake spravljala v jezo in sarkazem, češ kako se drznejo ameriški kolonisti upirati kralju Georgu III., pod čigar vladavino so uživali dostojen življenjski standard. Vendar so bili družbeni problemi nepravične davčne politike in odrekanje osnovnih pravic do samouprave dosti večji od relativnega udobja. 

Ameriška revolucija se od francoske razlikuje po svojem temeljnem sporočilu, saj odseva razsvetljenstvo in ideal demokracije, kjer oblast izvira iz volje ljudstva, namenjena služenju javnemu dobremu, v nasprotju s fevdalno Evropo, kjer je oblast pripadala monarhiji in aristokraciji. Poleg tega je treba upoštevati. da so v Ameriki, kot tudi v Angliji imeli ustaljeno tradicijo zastopništva, ki so ga v celinski Evropi zanemarjali. Kolonisti so posedovali demokratične ustanove, ki so jih samo nadgradili. Ameriški »eksperiment« je bil zaradi tega izjemno uspešen in postopoma so mu sledile tudi evropske države, zlasti ob prihodu industrijske dobe in potrebi po novih družbenih strukturah. Kljub temu se osnovni vzorci, po katerih pride do sodobnih revolucij, niso bistveno spremenili, kar nakazuje na trajno zapuščino teh zgodovinskih preobratov. 

Kralj George III.

Preobrat in zmaga v revoluciji

Knjiga se zaključi s fascinantnim obratom dogodkov, ki se je zgodil v petek, 13. decembra 1776, ko se je britanska vojska po seriji pomembnih zmag zaradi intenzivnega mraza nenadoma ustavila na poti proti Filadelfiji, takratnemu središču ameriške uporniške dejavnosti. To odločitev je kasneje prepoznala kot ključno napako vojne, saj je George Washington to priložnost vešče izkoristil za presenetljiv napad na Trenton čez reko Delaware, kjer je ujel in premagal nemške najemnike v službi britanske vojske. Mrzel vreme ni bil pravi razlog za prekinitev britanskega napredovanja proti Filadelfiji; to odločitev je sprejel neizkušeni britanski poveljnik William Howe, ki se je po vojaški hierarhiji povzpel predvsem zaradi svojega aristokratskega porekla, ne pa vojaških veščin.

Knjiga poudarja, da je duh kontinentalne vojske in usoda ameriške revolucije močno vezana na karizmo in vodstvene sposobnosti generala Georga Washingtona. Večkrat so njegove strategije na bojišču reševali srečni naključji - od goste megle, ki je omogočila varni umik njegovih sil, do neviht, ki so onemogočile obleganja, in močnih vetrov, ki so britanski mornarici preprečevali učinkovito uporabo svojih ladij. Knjiga priznava pomembno vlogo okoliščin in povprečnih posameznikov, ki so Washingtonu omogočili učenje in pridobivanje dragocenega časa.

Zgodba ameriške revolucije in Washingtonovega vodenja ponuja dragocene lekcije za sodobne generacije, še posebej v vrednotenju moči individualizma, ki je takrat začel krojiti ameriški duh. Prevod te ali podobnih knjig v slovenščino bi pripomogel k boljšemu razumevanju ameriške revolucije in njenih učinkov. Čeprav David McCullough izraža simpatije do Washingtona in ameriške zgodovine, knjiga ponuja uravnotežen pogled na dogodke, brez nepotrebnega idealiziranja. Priporočam jo v branje vsem, ki iščejo zanimive in poučne zgodovinske pripovedi, polne uporabnega znanja.

Priporočam kratek intervju z avtorjem, kjer razloži pomembnost Georga Washingtona

Hvala, če ste prebrali moj dolg zapis in upam, da ste se kaj novega tudi naučili. Želim vam prijetno branje knjig in ne pozabite delit svojih vtisov. 

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar

Avtocesta smrti

Pred dnevi je preminil nekdanji ameriški predsednik George Bush starejši, ki smo si ga zapomnili po njegovi zalivski vojni leta 1991. Naš predsednik Borut Pahor je ob smrti Busha starejšega dejal, da je bil zgleden in dober politik? Pa je res bil?

26. februarja leta 1991 se je med zalivsko vojno zgodila največja tragedija 20. stoletja. Iraška vojska se je po vdoru v Kuvajt, ki ga je sprožila nerodna ameriška diplomacija (tako nas napeljujejo Wikileaksovi dokumenti), začela od udarcev koalicijskih sil pod vodstvom ZDA počasi umikati nazaj v Irak. Po radiu naj bi bil umik naznanjen. Tistega dne je bila sporočena tudi želja po prekinitvi ognja. Vendar je bila preslišana. George Bush je na vso silo želel izpolniti mandat Združenih narodov, to je resolucijo 660, ki je terjala od iraške vojske umik iz Kuvajta. Ko se je iraška vojska po več tedenskem ameriškem bombardiranju naposled začela umikati, da bi izpolnila omenjeno resolucijo 660, je predsednik Bush izdal ukaz za neusmiljeno bombardiranje umikajočih se iraških kolon vozil, kjer so se poleg vojske umikali tudi številni civilisti in drugi begunci vojne.

Uničena kolona umikajočih vozil

Ameriška vojska je vedno trdila, da so bila civilna vozila namerno zlorabljena za prevoz vojakov in vojnega plena, ampak zakaj bombardirati vojsko, ki se je umikala iz okupiranega območja, saj je vendar to bil namen posredovanja, da se iraško vojsko prisili k umiku? Od približno 2000 vozil, ki se je tistega dne umikala iz Kuvajta, je bila med njimi samo peščica vojaških!  

Ne glede na to, da so se med kolono nahajali tudi številni civilisti, je ameriška vojska brezobzirno bombardirala njihove cilje in za seboj pustila pravo opustošenje. Bombardiranje kolone naj bi trajalo 10 ur. Zločin je postal poznan pod imenom »avtocesta smrti«. To je bila dolga kolona nagrmadenih uničenih vozil, od navadnih avtomobilov, tovornjakov in avtobusov. Po nekaterih ocenah naj bi takrat umrlo več tisoč ljudi. Po drugih manj. V vsakem primeru pa je šlo za zlorabo sile nad že dotolčeno vojsko, ki se ni mogla več braniti. Šlo je za kršenje vseh vojaških pravil in po moji oceni vojni zločin za katerega še ni nihče odgovarjal. Sadam Husein je vsaj končal na vislicah. George Bush pa naj bi bil vzoren predsednik?

Ne želim oporekati predsedniku Pahorju pravico do izrekanja sožalja svojcem družine Georga Busha. To je vendar civilizirano in kulturno. Zmotilo me je, ko je ob tem dodal, da je postal George Bush s svojim delom vzor voditeljem po svetu? Slednja ocena me je osupnila. Seveda se strinjam, da iraška vojska in njen takratni voditelj Sadam Husein ni bil nedolžen. Vendar kljub vsemu vztrajam, da je potrebno skozi funkcijo predsednika države ohranjati status Slovenije kot nevtralne, kulturne in miroljubne države. Slovenija bi lahko poleg Avstrije in Švice postala vzorna država in del osrednjega evropskega varnega območja, kjer NATO ne bi bil prisoten in kjer vojska ne bi služila interesom agresije, temveč mira, varnosti in stabilnosti. Trenutno se naša država in vojska postavljata v službo imperializma.

Objavljeno tudi v Večeru med pismi bralcev (19. december 2018)

Zakaj sploh zapravljamo denar za orožje, ki je očitno namenjeno agresivnim namenom in je uperjeno proti interesom Rusije in v korist orožarskih lobijev, ki izžemajo socialno državo in proračun RS? Zakaj sploh dajati, kot predsednik Slovenije, mednarodni javnosti in Američanom vtis, da nam je vseeno kaj se je zgodilo v minuli Zalivski vojni, ali še huje; dajati potuho, da se lahko kaj podobnega dogaja še v bodočih vojnah, kjer bi se novi voditelji po Pahorjevo lahko mirno zgledovali po Bushu in s tem posledično z dogodkom avtoceste smrti? Mene vse skupaj zelo skrbi, zato o tem javno govorim. Kljub vsemu upam, da nam nikoli več ne bo treba izkusiti grozote vojne in nasilja. Hujše od sovražnega govora pa je ignoriranje zgodovine. Ljudstva, ki ignorirajo zgodovino zagotovo korakajo v brezno propada. Slovenija si tega ne zasluži. Želim vam lep začetek veselega decembra, ki naj bo posejano z iskrenimi željami po miru in sreči vsega človeštva. 

Ljubezen in Remarque

»Brez ljubezni je človek samo mrlič na dopustu« - Erich Maria REMARQUE

Naj bo ljubezen središče vašega sveta

Moja babica je strastna bralka. Doma ima zbirko raznih klasičnih del od Tolstoja, Dostojevskega, Camusa, Zagorke, Šenoa in Remarqua. Nima jih samo za okras, saj jih tudi bere! Kot majhen otrok sem se vedno spraševal: le kaj se skriva v teh debelih knjigah? Zakaj imajo knjige takšno posebno mesto v sobi? Nikoli si ne bi mislil, da bom nekega dne imel svojo sobo polno knjig. Tako sem najverjetneje strast do branja podedoval po svoji babici in zdaj odkrivam resnico v knjigah, ki so jih pisali veliki umi človeštva in njihova resnična življenja. V tem zapisu bom predstavil nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua (1898-1970), ki je bil velik nasprotnik vojne in nasilja. Njegova dela so zasedala posebno mesto na babičini knjižni polici. 

Zanimivo kako se je Remarque razvil v literarno čutečega človeka po vseh slabih izkušnjah, ki jih je preživel v svoji rani mladosti. Ko je bil najstnik je po svetu divjala kruta in krvava prva svetovna vojna. Vojaki so se bojevali v jarkih, kjer so preživljali najhujše grozote vojne. Vse to je preživel tudi pisatelj, ki ga predstavljam. Tako kot vsi fantje njegove generacije, je bil tudi on vpoklican in poslan na fronto. Kmalu je spoznal, da je postal del izgubljene generacije. Izgubili so ljubezen. Tam so fantje izkusili največjo tragedijo človeštva. Doživeli so razčlovečenje svoje osebnosti. Kdor je to preživel ni več mogel biti isti človek. Vojna ni povzročila le nasilja in ubijanja, ampak je uničevala človekovo bit, njegova čustva, njegovo upanje in sočutje do drugih ljudi na svetu. To so elementarna čustva, ki bi jih morali imeti vsi civilizirani ljudje na svetu. Remarque je pravil,  da svet nikoli ne bo zašel v težave, če bo obstajal in se razvijal po zaslugi tistih, ki resnično ljubijo in odpuščajo. Le teh je bilo v njegovi generaciji vedno manj. Zlasti v povojni weimarski Nemčiji, kjer je živel in odraščal. Najhuje pa je šele prihajalo. 

V svojih delih je Remarque nazorno in lucidno prikazal kakšen nesmisel je žrtvovanje ljudi za višje cilje, ideje, sovraštvo ali karkoli bi povzročilo smrt in konec ljubezni. Njegovo znano delo »Na zahodu nič novega«, po katerem so posneli celo z Oskarjem nagrajeni film, so nacisti takoj, ko so prišli na oblast leta 1933, prepovedali in skupaj z mnogimi drugimi knjigami zažgali na grmadi. Zaradi tega je moral Remarque kot begunec pobegniti v Švico, od tam pa je šel v ZDA.

Celotna zbirka v srbohrvaškem jeziku

Po drugi svetovni vojni se je vrnil domov, ampak ne v rodno Nemčijo, temveč nevtralno Švico, kjer je ostal do konca svojih dni. Tam je še naprej pisal knjige in protivojna dela, ki so kritizirala največjo tragedijo človeštva. Nacisti so med vojno obračunali z njegovimi sorodniki, kar je brez dvoma pustilo globoke rane in občutek nelagodja.

Pisatelj je nasprotoval vojni iz čisto psihološkega in humanega razloga: človeku je vojna vzela dostojanstvo. Zaradi nasilja, ki je v vsaki vojni postalo nekaj samoumevnega in vsakodnevnega, se je uničevalo seme življenja, to je sočutje in ljubezen, ki bi jo morali negovati, da bi rasla in uspevala. Ljubezen pomeni razvoj človeka, njegovo rast in oplemenitenje duha. Sovraštvo in strah pa sta človeka ugonobila in spremenila v spako. V tem razmišljanju je bil Remarque kot osamljena svečka, ki je svetila sredi temačne Evrope 20. stoletja. Vendar ni zaman svetila.

Roman je preveden tudi v slovenščino

Po smrti njegove druge žene leta 1990 sta v oporoki zapustila vso bogastvo od prodanih knjig, okoli 20 milijonov dolarjev, Univerzi v New Yorku, da so lahko v njegovo čast ustanovili evropske študije, ki nosijo Remarquovo ime. Najbolj priznani študent je postal britanski zgodovinar Tony Judt, ki je napisal fantastično delo »Povojna Evropa«, tudi obvezno branje za vsakega zgodovinarja, ki se zanima za esejistično obravnavanje post-vojne Evrope.

Remarque je napisal številna dela, ki so nasprotovala vojni, nasilju in militarizmu nasploh. V času svojega življenja ni bil toliko spoštovan, kot bi sprva pričakovali. Navkljub temu je gojil upe in razumevanje za padli človeški rod. Nekateri so ga prezirali, drugi sovražili in kritizirali, ker so bili (in so še danes) pod vplivom raznih »izmov«. Njegova dela so preživela vse kritike in sovraštvo. Po drugi svetovni vojni se je vtis in spoštovanje močno popravilo, spodbude za delo ni črpal samo iz pohval, ampak nasprotno iz kritike in neodobravanja. Tako se je človek kalil v neprijetnih okoliščinah in ustvaril svoje ime, ki je ostalo nesmrtno zapisano za vse bodoče generacije na svetu. Čeprav je preživel obe najhujši svetovni moriji in videl ogromno grozot in nasilja, je nadaljeval s trdim delom, ki je bilo vedno stkano z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Lahko bi izgubil upanje, ampak je vztrajal. Svetil je dalje. Ohranil je upanje in vero v ljubezen. Nam je zapustil pomemben nauk kako je treba živeti in delati v življenju. Čeprav je bil vse življenje apolitičen so ga stalno poskušali nekam uvrščati in politično karakterizirati. Vendar zaman, Remarque je ostal zvest ljubezni. 

Erich s svojim psom

Vzemite njegove knjige v roke in jih berite, da ne boste še vi izgubili upanja za človeštvo in njegovo prihodnost. Vojna je zlo! Remarque je bil Človek z veliko začetnico. Njegov citat o ljubezni govori  o resnici življenja. »Na zahodu nič novega« ostaja največje protivojno delo 20. stoletja kadarkoli napisano! Sploh v današnjem času so njegova dela zopet aktualna. Morda lahko tokrat  z olajšanjem tudi jaz rečem: še je upanja za ta svet, dokler bomo brali in se spominjali takih ljudi kot je bil Remarque!

"Samo tisti, ki je doživel žalost, lahko prepozna srečo. Tisti, ki je srečen, ne ve več o radosti življenja, kot model, ki se pretvarja, da je živ. Svetloba ne sije, ko je vse prižgano, v temi sveti" vir

Avtor: Milan Mrđenović