Obleka je naredila človeka in z njo ameriško revolucijo leta 1776

Najbolj znana slika ameriške revolucije prikazuje prečkanje reke Delaware, kjer George Washington preseneti angleške sile in doseže pomemben preobrat v vojni

Laični poznavalci zgodovine znajo povedati, da je bilo 18. stoletje prelomno vsaj kar se tiče načina oblačenja vladajočih predstavnikov družbe. Takrat na dvoru ni bilo neobičajno, če si srečal uradnika, ki se je redno pudral, šminkal in urejal svojo pričesko ter skrbno izbiral svojega krojača, ki mu je sešil obleko. Ženske so praviloma nosile široke kikle ter lasulje, ki so jih na vrhu okrasile z majhnimi kičastimi dodatki in klobuki. Seveda so poskrbele še za druge dragocenosti in dragulje, ki so žensko načeloma postavile v center pozornosti. Na kratko povedano so drage obleke, lasulje in nakit predstavljali statusni simbol posameznika v takratni aristokratski družbi. Seveda je bil opisan način oblačenja omejen le na vladajoči razred, ki pa je krojil usodo človeštva. Prvi človek, ki se je zavedal izjemnega pomena »lepega oblačenja«, je bil francoski kralj Ludvik XIV, ki je izrekel tisto znamenito frazo: »država to sem jaz«. Ludvika XIV. označujemo tudi za predhodnika današnjega »Milan Fashion Week-a«, ki nas vsako leto preseneti s kakšno futuristično obleko, ki jo na koncu nihče ne nosi. Takratna aristokracija bi se danes navduševala nad njihovimi trendi.  

Iz filma o Louisu XIV

Kot rečeno so dragocene obleke z dodatki v 18. stoletju predstavljale pomembno družbeno in socialno vlogo. Niso kazale le posameznikovega statusa, temveč tudi njegov rang bogastva, ki se je skoncentriral v rokah peščice dvornih izbrancev vladajoče fevdalne kaste. Tako je nastalo nenapisano pravilo, da razkošno oblečen in urejen posameznik prihaja iz višjega stanu. Danes sicer poznamo rek, ki pravi, da: »obleka ne naredi človeka«. Če bi kaj takega izjavili v Franciji 18. stoletja, bi vas najverjetneje postrani gledali. Obleka je v tistem obdobju dejansko naredila družbeno sprejemljivega človeka! Nekoč je nek grof izjavil, da se človek začne šele pri "baronu". Vendar je pred tem človeka najprej naredila njegova obleka. Za družbeno sprejemljive ljudi so takrat šteli le pripadnike aristokracije. Nižje sloje sploh niso omenjali. Koga so zanimali kmetje v razcapanih oblekah ali meščani v umazanih ulicah večjih mest. To je bilo še posebej očitno v Franciji, kjer so slabi družbeni odnosi in »Ancient Regime«, spodbudili francosko revolucijo. 

Kmečki stan, ki je predstavljal 90 % prebivalstva je nosil raztrgane cunje. Najštevilčnejši razred ni mogel sodelovati pri pomembnih družbenih odločitvah. Najbolj kritična je bila odsotnost kmečkega stanu pri odločanju višine davkov in drugih dajatev. Čeprav je bil kmečki stan s svojim trdim in marljivim delom nepogrešljivi del vsake družbe, saj so vzdrževali celotno državo in javni sistem, niso smeli sodelovati pri oblikovanju državne politike. Ostali so brez slehernih in osnovnih človekovih pravic. Aristokracija je te ljudi neštetokrat pahnila v neskončne vojne ali pa so morali opravljati številne dolžnosti za vzdrževanje pogoltnih aristokratskih potreb od katerih niso imeli nobene koristi. Zaradi tega so postajali ljudje čedalje bolj jezni. Začelo jih je motiti razkošje v kakršnem so živeli aristokrati, sploh v obdobju, ko je zaradi dolgotrajnih vojn ter slabih letin primanjkovalo hrane in drugih osnovnih živil in potrebščin za normalno življenje. Aristokracija je pozabila na potrebe najnižjih slojev. Povsem so izgubili stik z ljudstvom. Tudi javne finance so bile za državne uradnike "španska vas". Povečanje števila prebivalstva je privedlo do krizne situacije oskrbovanja z živili. Hrane je hitro primanjkovalo. Družbene in ekonomske razmere pred francosko revolucijo niso bile že dolgo pod nadzorom. Fevdalizem je začel v tem času zanesljivo propadati, le da se aristokrati tega še niso zavedali.  Zanimivo, da je prav francoska država z najbolj neurejenim odnosom z ljudstvom začela podpirati najbolj napredno revolucijo 18. stoletja, ki je temeljila na ideji, da bo uredila odnos z ljudmi, to je bila ameriška revolucija.

  

Nerazumevanje vladajočih razredov do družbenih, ekonomskih in socialnih problemov in potreb ljudstva je privedlo do splošnega nezadovoljstva in nazadnje tudi upora. Nerazumno trošenje bogastva, ki so ga aristokrati zapravljali za osebni luksuz, namesto za ljudi, je samo dodatno podžgalo strasti in jezo najrevnejših stanov. Tako je nastala znamenita francoska revolucija. Ameriška revolucija jim je bila za zgled. Ta sta bila dva različna dogodka, ki sta najpomembneje vplivala na razvoj 18. stoletja in usodno zaznamovala življenja prihodnjih generacij (bratstvo, enakost, svoboda in vladavina prava).  

Moj izvod knjige

Znamenje ameriške revolucije "1776"

V tem zapisu bom predstavil knjigo s pomenljivim naslovom »1776«. Knjiga opisuje najtežje trenutke ameriške revolucije in njihove glavne akterje, kot npr. George Washington, Henry Knox, Charles Lee, Nathanael Green in mnogi drugi revolucionarji. Avtor knjige je sicer dvakratni Pulitzerjev nagrajenec David McCullough, ki je danes star 85 let. Svoje knjige še vedno piše na staromodnem pisalnem stroju. McCullough pravi, da se tako počuti varneje, med tem ko preliva svoje misli na papir. »Ko enkrat beseda stoji na papirju, da se jo lahko dotakneš, se nobena misel več ne more izgubiti«. V tem stilu je avtor napisati že veliko dobrih knjig. »Na računalniku se lahko  z napačnim klikom na gumb vse po nesreči izbriše, zato se raje držim svojega pisalnega stroja«. Vsaj tako se na svoj račun McCullough rad pošali zakaj ne uporablja računalnika za pisanje svojih knjig.

McCullough za svojim pisalnim strojem

Omenjena knjiga »1776« je vsekakor vredna branja, ampak samo za tiste, ki se zanimajo za dobro opisane zgodovinske zgodbe. McCullough ni samo mojster pisane besede, ampak tudi odličen pripovedovalec, zato bodo tisti, ki iščejo širšo zgodovinsko razlago razočarani, saj je knjiga napisana v obliki zgodb takratnih ljudi, zlasti vojakov in poveljnikov, ki so živeli v Ameriki 18. stoletja. Knjiga ni politična pripoved ali dolgočasna analiza dogodkov kako je nastala ameriška revolucija. Niti ne morem reči, da je knjiga biografija prvega ameriškega predsednika Georga Washingtona, čeprav v njej nastopa kot glavna osebnost. Gre preprosto za zgodbo o ljudeh, ki so v prelomnem obdobju odigrali pomembno zgodovinsko vlogo.

Klasična dela o ameriški revoluciji  

Bralce, ki jih zanima podrobnejši opisi dogodkov, »kako je prišlo do ameriške revolucije« in njena zgodovinska analiza, preusmerjam na druge avtorje, kot so: Joseph J. Ellis »His Excellency: George Washington«, ki predstavlja najboljšo biografijo prvega ameriškega predsednika in hkrati tudi dober prikaz takratnih dogodkov. Od istega avtorja lahko najdemo še knjigo »Founding Brothers: The Revolutionary Generation«, ki analizira glavne osebnosti ameriške revolucije in njihove značaje. Obstajajo še klasična dela o ameriški revoluciji. Priporočam knjigo, ki je sicer stara več kot sto let, ampak ostaja nepresežena po svojem obsegu in akademski natančnosti. To je delo avtorja sir Georga Trevelyana »The American Revolution«, ki ima štiri obsežna nadaljevanja in je obvezno branje za vse resne raziskovalce ameriške revolucije v 18. stoletju. Imamo še novejši preglede ameriške revolucije, kot npr. Robert Middlekauff »The Glorious Cause« in številne druge, ki žal ne morem vseh našteti.

Najboljša biografija o Washingtonu

Zgoraj omenjeni avtorji so bili po izboru ameriških bralcev najboljši. McCulloghove knjige predstavljam zato, ker lahko povečajo vaš interes za branje in raziskovanje ameriške preteklosti, zlasti 18. stoletja, saj je poznavanje ameriške zgodovine, predvsem njenih začetkov med Slovenci slabo poznano, čeprav bi se lahko iz tega obdobja marsikaj pametnega naučili.

Avtor knjige »1776« je na podlagi ohranjenih virov: pisem, korespondenc, dnevnikov, časopisnih člankov in drugih arhivskih gradiv, ki jih je našel na več različnih krajih po vsej Ameriki, uspešno rekonstruiral duh takratnega časa in približal dolgočasno prelomno obdobje ameriške in svetovne zgodovine širšemu krogu bralcev. Morda vas bo naslednji podatek presenetil, ampak George Washington, junak ameriškega boja za neodvisnost, je skoraj sredi najhujših preizkušenj leta 1776 odkorakal domov, saj je zaradi kaosa, ki je vladal v njegovi vojski obžaloval dejstvo, da je sploh kdaj prevzel vodstvo ameriških sil v boju proti Britancem. Sprva je kazalo, da se bo vojna slabo končala za ameriško stran. Vendar je kasneje prišlo do ključnega preobrata. Knjiga je zanimiv in dramatičen prikaz prelomnih dogodkov ameriške zgodovine. 

Viri in slike v knjigi

Ideja o neodvisnosti

Zgodba se prične z opisom prihoda »Njegovega veličanstva« kralja Georga III., v palačo Westminser, kjer je 26. oktobra 1775 nagovoril člane angleškega parlamenta. Takrat je razglasil vojno stanje v ameriških kolonijah in nad upornike poslal mogočno armado. Novica kraljevega govora je v Ameriko prispela šele 1. januarja leta 1776 in tako sprožila val ogorčenja med kolonisti, ki so začeli odkrito govoriti o secesiji in neodvisnosti od angleške monarhije. Pred tem si uporniki niso upali sploh razmišljati o kakšni neodvisnosti, saj so verjeli, da se je mogoče z vlado v Londonu pogoditi glede davčne politike. Govore in javna zborovanja so pred tem zaključili z vzklikom »Bog obvaruj kralja«. Delovali so v zakonitih okvirih angleškega prava. V trenutku, ko so zaradi ogorčenja in vojnega stanja odnehali omenjati kralja, se je pričela ameriška revolucija. V zgodovinopisju zato govorimo o ameriški revoluciji in ne vojni za neodvisnost, saj se je takrat ustvarjala prva republika moderne dobe.

Posledice prvega spopada med milico in angleško vojsko

Nastop vojnih razmer in prvi oboroženi konflikti

Prvi oborožen spopad med kolonisti in Angleži se je zgodil 19. aprila 1775, ko se majhen regiment milice ni želel umakniti regularni angleški vojski, ki je bila na poti v Concord, da zaseže njihov smodnik in orožje, ki so ga hranili za svoje potrebe. Takrat so kolonisti še govorili, da se borijo za pravico do svojih zastopnikov v angleškem parlamentu, ki bi pomagali ublažiti davke in dajatve, ki so bile previsoke. Svoj upor so sprva razlagali kot obrambo svojih interesov do zastopstva, ne pa borbo za neodvisnost. Angleški parlament je leta 1774 ukinil kolonialno samoupravo, ker je prihajalo do pogostih uporov zoper obdavčevanje, zato so predstavniki lokalnih oblasti organizirali novo oblast - kontinentalni kongres. Takoj za tem so se pojavile prve paravojaške enote, ki so jih želeli Angleži razorožiti, ampak se jim niso pustili. Ko so na koncu odjeknili prvi streli in padle prve žrtve so kolonisti spoznali, da kompromisa ne bo več mogoče doseči po mirni poti, zlasti potem, ko je angleški kralj proti njim poslal največjo ekspedicijsko silo vseh časov. Tako so 4. julija 1776 po dolgem in utrujajočem času razprave v kongresu sprejeli znamenito »Deklaracijo o neodvisnosti« in se odpovedali angleški kroni. Razglašena je bila neodvisnost ZDA.

Prikaz prvega spopada med ameriško milico in angleško vojsko

Nemudoma so se začele priprave na dolgotrajno vojno. Še pred tem je po Ameriki krožil znameniti pamflet Thomasa Paina »Zdravi razum« (Common Sense), ki je obsodil angleško monarhijo in pozval ameriško ljudstvo k uporu. Painova knjiga je močno odmevala in vplivala na takratno javno mnenje v ameriških kolonijah. Ljudem je vlivala pogum in odločnost. Poleg biblije je bila to ena od najbolj tiskanih in iskanih knjig svojega časa. Eden od vodilnih očetov ameriške revolucije, ki je bil tudi najbolj agilen zagovornik neodvisnosti kolonij, je odkrito spodbujal člane kontinentalnega kongresa naj razglasijo neodvisnost od Angležev. To je bil delegat iz Massachusettsa John Adams, ki je nekoč branil angleške interese v kolonijah, zdaj pa se je odkrito postavil na stran ameriških kolonij. Angleži so ga nameravali po vojni obsoditi na vislice. Tega so se bali tudi ostali delegati v kongresu, zato so dolgo časa oklevali z razglasitvijo neodvisnosti. Imenovanje Georga Washingtona za vrhovnega poveljnika kontinentalnih sil je tem filozofom v kongresu predstavljal edini žarek upanja, da se rešijo gotove smrti pred vislicami. Dobro so vedeli, da se proti Angležem ne da več boriti z besedami ali peresom, temveč samo še s smodnikom in bajonetami.

Zanimivo kako McCullough v svoji knjigi »1776« ne omenja »Deklaracije o neodvisnosti«, niti njenih snovalcev, niti Painove knjige »Zdravi razum«, razen v kratkih paragrafih. Avtor se raje osredotoča na druge bolj pomembne probleme, ki so takrat skoraj pokopali ameriško revolucijo. Knjiga je namenjena vojaški kampanji, ki se je odvijala v kritičnem letu 1776. V tem delu najbolj pritegne bralčevo pozornost. 

Moji zapiski in opombe v knjigi

McCullough in kritiki knjige 1776

David McCullough je sicer v ameriški javnosti dobro poznani avtor popularnih zgodovinskih knjig. Omenjeno knjigo »1776« je napisal kot dodatek biografiji drugega ameriškega predsednika Johna Adamsa, za kar je leta 2002 dobil svojo drugo Pulitzerjevo nagrado in medijsko pozornost. Leta 2008 so na osnovi omenjene knjige posneli popularno dokumentarno serijo »John Adams«, ki je vredna ogleda. Knjiga »1776« je bila zaradi drugačne vsebine, ker ne gre za biografijo Georga Washingtona, ampak zgodbo o bitkah v prvem letu ameriške revolucije, deležna svoje kritike, da je premalo obsežna, saj šteje komaj 386 strani. Nekateri kritiki so avtorju očitali, da je posvetil premajhno pozornost Georgu Washingtonu. Za primerjavo naj navedem, da knjiga o drugem ameriškem predsedniku Johnu Adamsu šteje 751 strani. Svojo prvo Pulitzerjevo nagrado pa je avtor dobil leta 1992, ko je napisal biografijo o ameriškemu predsedniku Harryju Trumanu, ki šteje kar 1120 strani!

Kolekcija McCulloughovih knjig

McCullough je kritikom odgovoril, da predstavlja knjiga »1776« vojaško plat zgodbe o revoluciji, ki vsebuje precej zanimivih karakteristik vodilnih vojaških poveljnikov in ljudi tistega časa, ki so se mu zdeli pomembni in vredni omembe in ni bilo prostora, da bi jih vključil v Adamsovo biografijo. Ameriška javnost se mora po njegovem soočiti z drugo plat zgodbe, da so bili dogodki leta 1776 izjemno težki in niti malo romantični. Danes mnogi ljudje preveč idealizirajo tiste čase in mislijo, da je potekalo vse kot po maslu. Po mnenju avtorja in mnogih drugih poznavalcev omenjenega obdobja, je bilo leto 1776 še najbolj temačno od vseh časov zgodovine ZDA. Washington se je takrat soočal z možnostjo popolnega kolapsa svoje vojske, vendar so ga reševala gola naključja in sreča. Knjiga »1776« je napisana v zelo dobrem in poljudnem stilu. Avtor je skrbno raziskal svoje področje, zato je lahko ustvaril izjemno berljivo in neskončno zabavno delo.

Avtor za pisalnim strojem

George Washington in njegova osebnost

Večina ljudi še danes misli, da je bil Washington »velik vojaški poveljnik«, vendar je bila resnica ravno obratna. Washington je bil izjemno slab vojaški poveljnik, strateg in taktik. Leta 1776 je doživel štiri velike poraze, ki bi ga skoraj stali poveljniškega položaja. Izgubil je bitko v Brooklynu, Kips Bayu, White Plainsu in Fort Washingtonu. Angleži so ujeli celo njegovega najboljšega častnika Charlesa Leeja. Kontinentalna vojska se je morala umikati proti jugu. Boston in New York,  dve največji ameriški mesti sta bila v tem času skoraj opustošena. Filadelfija je bila tik pred tem, da se preda in dvigne belo zastavo. Večina vojakov ni želela podaljšati svoje pogodbe o sodelovanju z kontinentalno vojsko. Razsajala je griža in kuga. Če bi takrat obstajali množični mediji, kot jih poznamo danes, bi lahko Washington samo še odstopil in odkorakal domov. Ampak kljub slabim razmeram ni pokazal niti najmanjšega znaka obupa, šibkosti ali slabe volje. Znal je vnašati optimizem v svoje vrste. Odlikoval se je tudi z doslednostjo pri spoštovanju načel. 

Zasebno je v pismih, ki jih je pošiljal ženi in bližnjim prijateljem, priznaval svoje zablode, skrbi in razočaranja, vendar je zmeraj pokazal tudi interes do popravljanja napak, učenja in zorenja v vojaškem poklicu. Uradno klasično šolanje je končal pri 16. letih, ko je začel delati kot geodet. Vse življenje je bil samouk. Njegova največja zabloda je bila zaupanje dr. Benjaminu Churchu, ki je bil angleški vohun. Vendar so ga na hitro razkrinkali in pravočasno zaprli. Washington je postal vrhovni poveljnik vojske šele pri 43. letih starosti. Prej nikoli v življenju ni poveljeval kakšni večji vojski, niti najmanjšemu regimentu. Bil je sicer veteran indijanskih in francoskih vojn, ki so potekale med leti 1754-58, vendar so bile njegove poveljniške izkušnje do takrat še zanemarljivo majhne. Kongres mu je na koncu zaupal funkcijo vrhovnega poveljnika, ker so ga prepoznali kot izkušenega poveljnika. Avtor knjige se vedno rad pošali, da so ga prepoznali zato, ker se je ves čas oblačil v lepe vojaške uniforme. Od vseh delegatov kongresa je bil še najlepše oblečen.

Kongresniki so vedeli, da je Washington po karakterju trezen, odločen, preudaren in pogumen možakar. Poleg tega je znal iskati ravnotežje med različnimi mnenji. Nikoli ni nadiral ljudi okoli sebe in bil je vedno dovolj samokritičen, da je znal prisluhniti še drugim. Imel je lastnost magnetne osebnosti, ki je znala povezovati različne interese. Čeprav je res, da ni bil rojen kot vojaški strateg za razliko od njegovih stanovskih kolegov, kot recimo Napoleon, je bil po drugi stran nadarjen politični vodja. Znal je pritegniti ljudi in jih pridobiti za svoje cilje. Tega talenta ni nikoli zlorabljal za svoje sebične interese, saj je zmeraj usmerjal ljudi k skupnim ciljem. Leta 1776 je bil cilj jasen: boriti se za neodvisnost od angleške krone. Redki so primeri kjer bi se podložniki evropskega monarha uprli, se odpovedali kroni, zahtevali svojo neodvisnost, vzpostavili republiko in zmagali. To se je zgodilo Veliki Britaniji, ki kljub dejstvu, da je imela najmočnejšo vojsko in mornarico na svetu ni uspela zatreti ameriškega upora. Premagali so jih navadni amaterji brez posebnih izkušenj. Vendar so imeli prave ideje in vero v srcih, da se borijo za pravično stvar.   

George Washington

Obleka naredi človeka

V knjigi me je presunilo dejstvo kako je Washingtona v času najhujše krize bolj skrbela njegova obleka, osebni izgled in kulturne manire, ki jih je gojil do svojih podrejenih častnikov in vojakov kot pa dejanski položaj na bojišču. Na svojem domu naj bi imel skrbno shranjeno drago kolekcijo modnih dodatkov, oblek, klobukov, škornjev in čevljev, ki so mu jih naredili po njegovih merah in željah najboljši krojači in čevljarji v samem Londonu. Prisegal je na angleško kakovost, ki jo je tudi drago plačeval. Vendar za najbogatejšega Američana to ni bil velik problem. V svojem domu Mount Vernon, kjer je živel je imel vsa okna, steklo in pohištvo naročeno iz Anglije. Tudi vse njegove knjige so bile natisnjene v Londonu. Bil je arhitekt lastne hiše. Rad je živel v luksuznem okolju in razkošju. Zato ni čudno, da so ga motili visoki angleški davki. Na dan, ko je postal vrhovni poveljnik ameriških kontinentalnih sil je bil že dolgo časa upokojen od vojaških dolžnosti. Kljub temu je ohranjal videz pomembnega človeka in izkušenega poveljnika, zato so mu slednjo funkcijo tudi zaupali. Tako je iz povsem nepomembnega člana družbe njegova obleka naredila vrhovnega poveljnika in zgodovinsko osebnost. Imel je srečo, da je živel v obdobju, kjer so obleke igrale pomembno vlogo.

V tistem času so lahko po vojaški letvici napredovali le aristokrati, kar je drugim talentiranim posameznikom onemogočalo vojaško kariero. Američani so ravno obratno dajali prednost vsem, ki so pokazali znanje, talente in željo po zmagah ne glede na njihov družbeni status. Vojaški poveljniki so lahko postali preprosti ljudje, kot je bil Henry Knox, ki je bil prodajalec knjig, potem Charles Lee, Nathanael Greene in ostali, ki so danes skoraj pozabljeni liki, čeprav so bili izjemno talentirani za razliko od angleških poveljnikov, ki so se na položajih znašli zaradi premožnega družbenega statusa ter vez in poznanstev. Avtor s pomočjo ohranjenih virov oživi in postavi v ospredje vse pomembne može in poveljnike, ki so odigrali ključno vlogo pri vodenju kontinentalne vojske do njihove končne zmage.

Bitka pri Guilford Court Housu 1781

Prosti čas je Washington preživel na svoji kmetiji, kjer je imel v lasti okoli 100 sužnjev. To je tudi edina črna pika prvega ameriškega predsednika, ki je bil največji sužnjelastnik v državi. Med celotno vojno za neodvisnost je redno pošiljal svojim skrbnikom na kmetiji posebna navodila kako naj skrbijo za njegovo posest ko ga ni doma. Po takratnih standardih je bil Washington res eden od najpremožnejših Američanov, saj je posedoval več kot 54 tisoč hektarjev zemlje! Vendar še enkrat poudarjam: Obleka je bila tista, ki je naredila Washingtona za bolj pomembnega kot je bil v resnici. Obstajali so še bogatejši posamezniki od njega, ampak se niso ukvarjali s politiko. Politika je Washingtonu prinesla spoštovanje in zaupanje ljudi, ki so ga poznali. Lahko bi rekli, da je bil dober igralec, saj je znal kljub omejenim sposobnostim uspešno opravljati svojo funkcijo tako poveljniško kot kasneje tudi predsedniško.

Ko je razcapana, nedisciplinirana, velikokrat tudi neresna in včasih od mačka zgarana ameriška vojska videla kako v prvih vrstah na konju jaha general Washington, ki je bil lepo oblečen, uglajen in je znal gojiti kulturne manire do svojih vojakov, jih je gotovo ta podoba očarala in pritegnila, da so korakali za njim in si mislili: "če lahko on tvega svoj status in bogastvo za ideale revolucije, ki ga lahko v primeru poraza pripeljejo pred vislice, zakaj ne bi še mi tvegali tisto malo kar imamo v lasti, da bi zmagala revolucija in svoboda?" Ameriška kontinentalna vojska je bila oslabljena zaradi pogostih izbruhov črnih koz, dezerterstva, izdajstva, pomanjkanja smodnika, orožja, oblek in volje do bojevanja. Kongres je poskušal nezadovoljstvo tlačiti s spodobnim plačilom za služenje vojski. Vendar je vojake namesto denarja najbolj spodbujala vera v revolucijo, ki jo je poosebljal general George Washington.

   

Vojne grozote, zločini, dezerterstva in epidemije

Knjiga posveča pozornost tudi neštetim vojnim zločinom, grozotam in maščevanjem, kar se je dogajalo na obeh straneh. Omenja se preganjanje lojalistov, privržencev angleške krone, ki so morali na koncu zapustiti ameriške kolonije, ko se je britanska vojska naposled umaknila. Govori o grozotah tako ameriških kot tudi angleških vojakov in njihovih plačancev, ko so ropali in pobijali svoje prave in namišljene nasprotnike kjerkoli so jih našli. Najbolj zanimivi so bili prikazi neznanih junakov, ki so v najtežjih trenutkih premogli veliko poguma, da so vztrajali in zmagali kljub nemogočim razmeram. Knjiga prikaže vso bedo ameriške vojske, ki je bila na robu propada, ne samo zaradi bolezni, ki so razsajale, ampak tudi zaradi strahopetnosti in dezerterstva. Najbolj zanimiv in aktualen opis se mi je zdel rušenje spomenika angleškega kralja Georga III. sredi New Yorka, ki me je nekako spominjal na rušenje sodobnih spomenikov po svetu, ki so odslužili svoj namen. 

Če zgodovinska knjiga ni napisana v lahko berljivem stilu, tako da je namenjena tudi širši javnosti, se dogodki iz preteklosti ne bodo samo pozabili, ampak se bodo ponavljali, kar nas zgodbe o spomenikih in revolucijah vedno znova opomnijo. Ljudje so zgodovinsko gledano zelo nerazgledani in velikokrat pozabljajo, da se nam podobnosti iz preteklosti vedno ponavljajo. Izdaje, maščevanja, podtikanja, nasilje in vojne se zdijo kot začarani krogi brez konca in kraja. Glavne vzroke za ameriško revolucijo je potrebno iskati, tako kot vedno, v pomanjkanju posluha angleških vladajočih razredov, njene korupcije in pokvarjenosti uradnikov, ki niso imeli nobenega občutka za potrebe navadnih ljudi. Posledično so zaradi tega trpeli odnosi v družbi vse dokler ni »sodu izbilo dno«. Revolucija se je zgodila zaradi neupoštevanja solidarnosti, svobode in pravice do enakopravnega zastopanja v parlamentu. Po drugi strani pa ne smemo preveč idealizirati zmage ameriških kolonistov. Njihova zmaga je bila posledica vpliva razsvetljenih naukov, ki so takrat prevladovali v angleških aristokratskih krogih, da le ti niso uporabili še hujše tiranske metode za zatiranje upornikov. Veliko je pripomoglo tudi dejstvo, da je Francija porabila ogromno vsoto denarja in pomagala ameriškim revolucionarjem opremiti njihovo kontinentalno vojsko. Francija je posodila tudi svojo mornarico, ki je potapljala angleške ladje in tako preprečevala angleško pomorsko blokado in varovala čezoceansko trgovino z Evropo.

Ironično se mi zdi, da je Francija obubožala ravno zaradi prekomernega financiranja ameriške revolucije, kar je kasneje privedlo do francoske revolucije, ki je bila dosti bolj nasilna in radikalnejša od ameriške. Čeprav Ameriko ni zaznamovala doba giljotine so kljub temu nasilno obračunavali z lojalisti in drugimi nasprotniki revolucije. Prav tako ne moremo primerjati življenjskega standarda v Ameriki in Franciji. V Franciji so ljudje ponekod tudi stradali, saj je prihajalo do rednih pomanjkanj hrane in osnovnih živil. Američani so v  svojih najtežjih časih živeli dokaj spodobno. Bili so najbogatejši zemljani na svetu. Ni čudno, da so angleški vojaki, ko so videli njihovo bogastvo porogljivo sikali: 'kako si upajo ameriški podaniki upirati kralju Georgu III., ki jim je omogočil takšen življenjski standard?' Ameriška revolucija je imela drugačno sporočilo od francoske, saj je bila posledica razsvetljenskih idealov, kjer so ustanovni očetje želeli vzpostaviti novo oblast na zemlji, ki bi prihajala od ljudstva in bi služila ljudstvu, ne pa da je izhajala od monarha in služila aristokratom, kot je bilo sicer običajno v fevdalni Evropi. Pri tem eksperimentu so bili zelo uspešni, saj jim je počasi sledila celotna Evropa. Prihajala je industrijska doba, zato so bili potrebni novi družbeni vzorci. Današnji vzorci kako prihaja do sodobnih revolucij pa se niso prav nič spremenili. 

Kralj George III.

Preobrat in zmaga v revoluciji

Knjiga se konča z zanimivim preobratom, ki se je zgodil na petek 13. decembra 1776, ko se je angleška vojska po nizu ključnih zmag zaradi hudega mraza nenadoma ustavila pri svojem napredovanju do Filadelfije, prestolnice ameriških upornikov. Kasneje se je ta poteza izkazala za največjo napako celotne vojne, saj jo je Washington spretno izkoristil v svojo prid in izvedel nepričakovan napad na Trenton preko reke Delaware, kjer je presenetil in porazil nemške plačance, ki so služili angleški vojski. Mraz ni bil pravi razlog za oviranje angleškega napredovanja do Filadelfije. Odločitev o ustavitvi napredovanja je sprejel neizkušen angleški poveljnik William Howe, ki je napredoval po lestvici izključno po zaslugi aristokratskih privilegijev in ne zaradi kakšnih vojaških sposobnosti.

Usoda ameriške revolucije je bila odvisna od kontinentalne vojske, katere duh je predstavljala osebnost in karizma generala Georga Washingtona. Velikokrat so njegove napake na bojiščih reševale višje sile. Recimo gosta megla, ki je omogočila umik njegove vojske na varno, potem nevihta, ki je preprečila obleganje kakšnega mesta, nato močni vetrovi, ki so preprečili angleški mornarici uporabljati ladjevje in topove ter zima, sneg in led, ki je upočasnila napredovanje vojske, čeprav je bila tik pred zmago. Knjiga pripisuje veliko vlogo zunanjim faktorjem, naključnim momentom in povprečnim ljudem s pomočjo katerih se je Washington učil in pridobival na času. Iz njegove zgodbe, kot tudi iz zgodbe celotne ameriške revolucije, se lahko današnje generacije veliko naučijo. Predvsem pa spoznajo pozitivno moč individualizma, ki se je takrat prebijal na površje in postal sestavni del amerikanizma.  

Ne bi bilo slabo, če bi za boljše razumevanje ameriške revolucije in njene preteklosti prevedli v slovenščino kakšno novejše delo iz tega obdobja. Lahko tudi omenjeno knjigo in avtorja, ki sem ga predstavil v tem zapisu. Obstajajo tudi druge knjige in avtorji, ki so bolj liberalni in kritični do vsega kar tukaj pišem. David McCullough pač ne skriva svojih simpatij do Washingtona in je zelo naklonjen ameriški preteklosti, ampak vseeno objektivno prikaže takratne razmere brez nepotrebnega hvaljenja in pretiravanja. Zato knjigo priporočam v branje vsem, ki jih zanimajo dobro berljive knjige od katerih boste zagotovo odnesli veliko koristnega znanja.  

Priporočam kratek intervju z avtorjem, kjer razloži pomembnost Georga Washingtona

Hvala, če ste prebrali moj dolg zapis in upam, da ste se kaj novega tudi naučili. Želim vam prijetno branje knjig in ne pozabite delit svojih vtisov. 

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar

Avtocesta smrti

Pred dnevi je preminil nekdanji ameriški predsednik George Bush starejši, ki smo si ga zapomnili po njegovi zalivski vojni leta 1991. Naš predsednik Borut Pahor je ob smrti Busha starejšega dejal, da je bil zgleden in dober politik? Pa je res bil?

26. februarja leta 1991 se je med zalivsko vojno zgodila največja tragedija 20. stoletja. Iraška vojska se je po vdoru v Kuvajt, ki ga je sprožila nerodna ameriška diplomacija (tako nas napeljujejo Wikileaksovi dokumenti), začela od udarcev koalicijskih sil pod vodstvom ZDA počasi umikati nazaj v Irak. Po radiu naj bi bil umik naznanjen. Tistega dne je bila sporočena tudi želja po prekinitvi ognja. Vendar je bila preslišana. George Bush je na vso silo želel izpolniti mandat Združenih narodov, to je resolucijo 660, ki je terjala od iraške vojske umik iz Kuvajta. Ko se je iraška vojska po več tedenskem ameriškem bombardiranju naposled začela umikati, da bi izpolnila omenjeno resolucijo 660, je predsednik Bush izdal ukaz za neusmiljeno bombardiranje umikajočih se iraških kolon vozil, kjer so se poleg vojske umikali tudi številni civilisti in drugi begunci vojne.

Uničena kolona umikajočih vozil

Ameriška vojska je vedno trdila, da so bila civilna vozila namerno zlorabljena za prevoz vojakov in vojnega plena, ampak zakaj bombardirati vojsko, ki se je umikala iz okupiranega območja, saj je vendar to bil namen posredovanja, da se iraško vojsko prisili k umiku? Od približno 2000 vozil, ki se je tistega dne umikala iz Kuvajta, je bila med njimi samo peščica vojaških!  

Ne glede na to, da so se med kolono nahajali tudi številni civilisti, je ameriška vojska brezobzirno bombardirala njihove cilje in za seboj pustila pravo opustošenje. Bombardiranje kolone naj bi trajalo 10 ur. Zločin je postal poznan pod imenom »avtocesta smrti«. To je bila dolga kolona nagrmadenih uničenih vozil, od navadnih avtomobilov, tovornjakov in avtobusov. Po nekaterih ocenah naj bi takrat umrlo več tisoč ljudi. Po drugih manj. V vsakem primeru pa je šlo za zlorabo sile nad že dotolčeno vojsko, ki se ni mogla več braniti. Šlo je za kršenje vseh vojaških pravil in po moji oceni vojni zločin za katerega še ni nihče odgovarjal. Sadam Husein je vsaj končal na vislicah. George Bush pa naj bi bil vzoren predsednik?

Ne želim oporekati predsedniku Pahorju pravico do izrekanja sožalja svojcem družine Georga Busha. To je vendar civilizirano in kulturno. Zmotilo me je, ko je ob tem dodal, da je postal George Bush s svojim delom vzor voditeljem po svetu? Slednja ocena me je osupnila. Seveda se strinjam, da iraška vojska in njen takratni voditelj Sadam Husein ni bil nedolžen. Vendar kljub vsemu vztrajam, da je potrebno skozi funkcijo predsednika države ohranjati status Slovenije kot nevtralne, kulturne in miroljubne države. Slovenija bi lahko poleg Avstrije in Švice postala vzorna država in del osrednjega evropskega varnega območja, kjer NATO ne bi bil prisoten in kjer vojska ne bi služila interesom agresije, temveč mira, varnosti in stabilnosti. Trenutno se naša država in vojska postavljata v službo imperializma.

Objavljeno tudi v Večeru med pismi bralcev (19. december 2018)

Zakaj sploh zapravljamo denar za orožje, ki je očitno namenjeno agresivnim namenom in je uperjeno proti interesom Rusije in v korist orožarskih lobijev, ki izžemajo socialno državo in proračun RS? Zakaj sploh dajati, kot predsednik Slovenije, mednarodni javnosti in Američanom vtis, da nam je vseeno kaj se je zgodilo v minuli Zalivski vojni, ali še huje; dajati potuho, da se lahko kaj podobnega dogaja še v bodočih vojnah, kjer bi se novi voditelji po Pahorjevo lahko mirno zgledovali po Bushu in s tem posledično z dogodkom avtoceste smrti? Mene vse skupaj zelo skrbi, zato o tem javno govorim. Kljub vsemu upam, da nam nikoli več ne bo treba izkusiti grozote vojne in nasilja. Hujše od sovražnega govora pa je ignoriranje zgodovine. Ljudstva, ki ignorirajo zgodovino zagotovo korakajo v brezno propada. Slovenija si tega ne zasluži. Želim vam lep začetek veselega decembra, ki naj bo posejano z iskrenimi željami po miru in sreči vsega človeštva. 

Ljubezen in Remarque

»Brez ljubezni je človek samo mrlič na dopustu« - Erich Maria REMARQUE

Naj bo ljubezen središče vašega sveta

Moja babica je strastna bralka. Doma ima zbirko raznih klasičnih del od Tolstoja, Dostojevskega, Camusa, Zagorke, Šenoa in Remarqua. Nima jih samo za okras, saj jih tudi bere! Kot majhen otrok sem se vedno spraševal: le kaj se skriva v teh debelih knjigah? Zakaj imajo knjige takšno posebno mesto v sobi? Nikoli si ne bi mislil, da bom nekega dne imel svojo sobo polno knjig. Tako sem najverjetneje strast do branja podedoval po svoji babici in zdaj odkrivam resnico v knjigah, ki so jih pisali veliki umi človeštva in njihova resnična življenja. V tem zapisu bom predstavil nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua (1898-1970), ki je bil velik nasprotnik vojne in nasilja. Njegova dela so zasedala posebno mesto na babičini knjižni polici. 

Zanimivo kako se je Remarque razvil v literarno čutečega človeka po vseh slabih izkušnjah, ki jih je preživel v svoji rani mladosti. Ko je bil najstnik je po svetu divjala kruta in krvava prva svetovna vojna. Vojaki so se bojevali v jarkih, kjer so preživljali najhujše grozote vojne. Vse to je preživel tudi pisatelj, ki ga predstavljam. Tako kot vsi fantje njegove generacije, je bil tudi on vpoklican in poslan na fronto. Kmalu je spoznal, da je postal del izgubljene generacije. Izgubili so ljubezen. Tam so fantje izkusili največjo tragedijo človeštva. Doživeli so razčlovečenje svoje osebnosti. Kdor je to preživel ni več mogel biti isti človek. Vojna ni povzročila le nasilja in ubijanja, ampak je uničevala človekovo bit, njegova čustva, njegovo upanje in sočutje do drugih ljudi na svetu. To so elementarna čustva, ki bi jih morali imeti vsi civilizirani ljudje na svetu. Remarque je pravil,  da svet nikoli ne bo zašel v težave, če bo obstajal in se razvijal po zaslugi tistih, ki resnično ljubijo in odpuščajo. Le teh je bilo v njegovi generaciji vedno manj. Zlasti v povojni weimarski Nemčiji, kjer je živel in odraščal. Najhuje pa je šele prihajalo. 

V svojih delih je Remarque nazorno in lucidno prikazal kakšen nesmisel je žrtvovanje ljudi za višje cilje, ideje, sovraštvo ali karkoli bi povzročilo smrt in konec ljubezni. Njegovo znano delo »Na zahodu nič novega«, po katerem so posneli celo z Oskarjem nagrajeni film, so nacisti takoj, ko so prišli na oblast leta 1933, prepovedali in skupaj z mnogimi drugimi knjigami zažgali na grmadi. Zaradi tega je moral Remarque kot begunec pobegniti v Švico, od tam pa je šel v ZDA.

Celotna zbirka v srbohrvaškem jeziku

Po drugi svetovni vojni se je vrnil domov, ampak ne v rodno Nemčijo, temveč nevtralno Švico, kjer je ostal do konca svojih dni. Tam je še naprej pisal knjige in protivojna dela, ki so kritizirala največjo tragedijo človeštva. Nacisti so med vojno obračunali z njegovimi sorodniki, kar je brez dvoma pustilo globoke rane in občutek nelagodja.

Pisatelj je nasprotoval vojni iz čisto psihološkega in humanega razloga: človeku je vojna vzela dostojanstvo. Zaradi nasilja, ki je v vsaki vojni postalo nekaj samoumevnega in vsakodnevnega, se je uničevalo seme življenja, to je sočutje in ljubezen, ki bi jo morali negovati, da bi rasla in uspevala. Ljubezen pomeni razvoj človeka, njegovo rast in oplemenitenje duha. Sovraštvo in strah pa sta človeka ugonobila in spremenila v spako. V tem razmišljanju je bil Remarque kot osamljena svečka, ki je svetila sredi temačne Evrope 20. stoletja. Vendar ni zaman svetila.

Roman je preveden tudi v slovenščino

Po smrti njegove druge žene leta 1990 sta v oporoki zapustila vso bogastvo od prodanih knjig, okoli 20 milijonov dolarjev, Univerzi v New Yorku, da so lahko v njegovo čast ustanovili evropske študije, ki nosijo Remarquovo ime. Najbolj priznani študent je postal britanski zgodovinar Tony Judt, ki je napisal fantastično delo »Povojna Evropa«, tudi obvezno branje za vsakega zgodovinarja, ki se zanima za esejistično obravnavanje post-vojne Evrope.

Remarque je napisal številna dela, ki so nasprotovala vojni, nasilju in militarizmu nasploh. V času svojega življenja ni bil toliko spoštovan, kot bi sprva pričakovali. Navkljub temu je gojil upe in razumevanje za padli človeški rod. Nekateri so ga prezirali, drugi sovražili in kritizirali, ker so bili (in so še danes) pod vplivom raznih »izmov«. Njegova dela so preživela vse kritike in sovraštvo. Po drugi svetovni vojni se je vtis in spoštovanje močno popravilo, spodbude za delo ni črpal samo iz pohval, ampak nasprotno iz kritike in neodobravanja. Tako se je človek kalil v neprijetnih okoliščinah in ustvaril svoje ime, ki je ostalo nesmrtno zapisano za vse bodoče generacije na svetu. Čeprav je preživel obe najhujši svetovni moriji in videl ogromno grozot in nasilja, je nadaljeval s trdim delom, ki je bilo vedno stkano z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Lahko bi izgubil upanje, ampak je vztrajal. Svetil je dalje. Ohranil je upanje in vero v ljubezen. Nam je zapustil pomemben nauk kako je treba živeti in delati v življenju. Čeprav je bil vse življenje apolitičen so ga stalno poskušali nekam uvrščati in politično karakterizirati. Vendar zaman, Remarque je ostal zvest ljubezni. 

Erich s svojim psom

Vzemite njegove knjige v roke in jih berite, da ne boste še vi izgubili upanja za človeštvo in njegovo prihodnost. Vojna je zlo! Remarque je bil Človek z veliko začetnico. Njegov citat o ljubezni govori  o resnici življenja. »Na zahodu nič novega« ostaja največje protivojno delo 20. stoletja kadarkoli napisano! Sploh v današnjem času so njegova dela zopet aktualna. Morda lahko tokrat  z olajšanjem tudi jaz rečem: še je upanja za ta svet, dokler bomo brali in se spominjali takih ljudi kot je bil Remarque!

"Samo tisti, ki je doživel žalost, lahko prepozna srečo. Tisti, ki je srečen, ne ve več o radosti življenja, kot model, ki se pretvarja, da je živ. Svetloba ne sije, ko je vse prižgano, v temi sveti" vir

Avtor: Milan Mrđenović