Utrinki ob vzponu na Šteharnikov vrh (1018m)

Po dolgem času smo se z Luckyjem in Lumpijem povzpeli na Šteharnikov vrh. Malo nižje na robu majhnega polja, tik pred vzponom na Šteharnikov vrh se nahaja samotna klopca, ki je skrita pod krošnjami smrek s čudovitim razgledom na Uršljo goro.

Najboljša klopca z najlepšim razgledom.

Klopco sta postavila dva domačina in partizana Ferdo Igerc in Lojze Skerlovnik. Prav na tej klopci sem se pred več kot desetimi leti skoraj vsaki dan ustavljal, da bi lahko v miru bral svoje knjige in se poglabljal v študij zgodovine. Vzpon do klopce me je pomagal sproščati, da sem lažje urejal in zbral svoje misli. Klopca mi je dala motivacijo, da sem se vedno znova spravil na sveži zrak in na sprehod v naravo, ki je blagodejno vplivala na moje počutje. Ko se pustiš čustveno povezat z drugimi živimi organizmi v naravi, ki so prav tako del vašega telesa, duha in filozofije, se lažje spoprijemaš s številnimi življenjskimi izzivi. Tako je bilo z mano.

Razgled zaradi oblakov ni bil popoln, ampak je perfekten, ko je lepše vreme.

Občutki na tej klopci so zato bistveno bolj sproščujoči, tukaj se počutim bolj domače kot v mestu. Spominjam se s kakšno muko sem se vedno vračal nazaj domov v dolino, razen takrat, ko me je v to prisilil mraz ali slabo vreme. Večina ljudi tarna kako težko se je vzpenjati v hribe, zato raje ostanejo doma, kjer sedijo pred ekrani ali v gostilnah in zapravljajo svoj dragocen čas, namesto da bi iz sebe naredili zgodbo o uspehu. Meni se je zato vedno najtežje vračati nazaj v dolino, nazaj med take ljudi, ki čakajo, da jih čas povozi in katerim ne moreš pomagati. Nazaj v tisto hrupno mesto, kjer prevladujejo zlobni čvekači in prometni vrvež. Nazaj v smog, meglo in umazan zrak. Nazaj v beton in zapor za štirimi stenami. Danes mi je ob spremstvu kužanov bistveno lažje. Tudi uspehi so se zaradi tega več kot podvojili.

Na vrhu Šteharnika je gozd, druga klop in vpisno mesto.

Tam gor v hribih je na razpolago vse kar potrebuješ za srečno in sproščeno življenje. Tega se premalo zavedamo. Še manj pa znamo to ceniti. Tam najdeš vse vire za uresničitev zastavljenih ciljev, zato je velik greh ostati doma in iskati izgovore, da iz sebe ne narediš srečnega človeka. V hribih in gozdovih se lahko za trenutek ustaviš, umiriš in zbereš. Tam najdeš svoj mir, ki pomaga okrepiti tvojega duha in telo. Tam se okrepiš in razvijaš. Tam se pripraviš na vse pomembne izzive, ki te čakajo. Ko pomislim na sebe lahko rečem, da brez sprehodov po naravi, brez gozdov in hribov ne bi zlahka dosegel svojih zastavljenih ciljev in uspehov. Narava zdravi, popravi in človeka pripravi. Blagor tistim, ki v takšnem svetu zares živijo.

Malo naprej od Šteharnika je cesta, ki vodi do Strojne. Tam so tudi čudoviti razgledi na dolino.

Tudi danes na predvečer delavskega praznika, ko bodo po vsej naši deželi zagoreli številni kresovi se nam je bilo težko vrniti nazaj v dolino. Ne toliko zaradi ljudi in hrupa, ampak zaradi prekinitve povezanosti z naravo. Tukaj se človek napolni s prvinsko energijo. Vendar se bomo kmalu spet vrnili nazaj in obujali lepe spomine ter kovali nove načrte za prihodnje delavske uspehe in zmage, ki nas na tej poti še čakajo. Lepe praznike vsem.

Napis vreden posnemanja tudi drugod.

ENG:

After a long time I climbed with my dogs Lucky and Lumpi to the top of Šteharnikov vrh (1018m). A little lower, on the edge of a small field, just before the ascent to Šteharnikov vrh, there is a lonely bench, hidden under the spruce canopy, with a wonderful view of Uršlja gora.

It was built by two locals and partisans, Ferdo Igerc and Lojze Skerlovnik. I used to take a break on this bench almost every day more than ten years ago to read my books in peace and to immerse myself in the study of history. Climbing to the Šteharnik bench helped me to relax and better organize and collect my thoughts. Walking to the bench motivated me to get out into the fresh air and take a walk in nature, which had a positive effect on my well-being. Allowing yourself to connect emotionally with other living things in nature that are also part of your mind, body and philosophy makes many of life's challenges easier to overcome. That's how it worked for me.

The feelings on this bench are much more relaxed, I feel more at home here than in the city. I remember the resistance with which I always returned to the valley, unless the cold or bad weather forced me to do so. Most people complain about how hard it is to climb the mountains, preferring to sit at home in front of the screen or in the pub and waste their precious time instead of writing a success story. That's why I always find it hard to go back to the valley, back to such people who are waiting for time to catch up with them and can not be helped. Back to this noisy city, dominated by evil chatter and traffic noise. Back to smog, fog and dirty air. Back to concrete and prison behind four walls. Today it is much easier for me when I am accompanied by my dogs. It has also more than doubled the successes in my life.

Everything you need for a happy and relaxed life is available up there in the hills. We are not aware of it. We appreciate it even less. It is a great sin to stay at home and look for excuses not to be happy. In the mountains and forests you can stop for a moment, calm down and gather yourself. There you find your peace, which helps you to strengthen your mind and your body. There you strengthen and develop yourself. It's where you prepare yourself for all the important challenges that await you in life. Thinking about myself, I can say that without walks in nature, without forests and hills, I would not have achieved my goals and successes so easily. Nature heals, repairs and prepares people. Blessed are those who truly live in such a world.

Even today, on the eve of Labor Day, when many bonfires are lit in our country, we found it difficult to return to the valley. Not so much because of the people and the noise, but because of the disconection from nature. Here, people are filled with primal energy. But we will return soon to reminisce about good memories and make new plans for future work successes and victories still on the way. Happy holidays to all.

Knjiga Užaljeno maščevanje

V življenju sem prebral ogromno knjig različne kakovosti in starosti, ampak nikoli se mi še ni zgodilo, da bi čisto nova knjiga v trdi vezavi dobesedno razpadla med mojim branjem.

Mogoče je bila kriva jeza, ki me je prevzela, ko sem med branjem in podčrtavanjem odkrival in spoznaval zgodovino načrtnega italijanskega prikrivanja fašističnega nasilja med drugo svetovno vojno? Zaradi italijanskega fašizma, okupacije in nasilja je bilo v internacijo odgnanih najmanj 50 tisoč Slovencev, med njimi tudi veliko žensk, otrok in starostnikov, kjer so potem v tisočih umirali v velikih mukah od lakote, pomanjkanja in številnih bolezni. To je bil načrtni zločin, ki ga je izvajala fašistična genocidna politima in katerega velik del italijanske javnosti še danes ne pozna dovolj dobro. Kako je to mogoče? Zakaj oni sebe v tej zgodbi dojemajo kot večje žrtev? Zaradi fojb in povojnih dogodkov?

Italijanska politika je v zadnjih desetletjih pri revidiranju svoje zgodovine očitno opravila zelo uspešno delo, saj so imeli pri tem svoje pomagače tudi v Sloveniji, enako kot mod vojno, seveda v obliki "četice paradnih zgodovinarjev", ki so sistematično kriminalizirali naše odporniško gibanje in ga prikazovali kot zločin proti človeštvu. Ko politika ne najde uspešnih rešitev za reševanje kompleksnih gospodarskih in socialnih problemov se vedno znaša nad zgodovino in tako preusmerja pozornost javnosti. Italijanskim revizionističnim zgodovinarjem na koncu ni bilo treba veliko svojega dodati, saj smo Slovenci zaradi pomanjkanja občutka državotvornosti sami dopustili pljuvanje v lastno skledo!

V prihodnje nas na tem področju čaka še veliko dela, saj moramo popraviti številne krivice in pomanjkanje vedenja ter razumevanja predvojnih, medvojnih in povojnih dogodkov. Na tem mestu moram poudariti, da so se v zadnjih letih sicer zgodili pozitivni premiki v pravo smer, ampak še vedno smo premalo uspešni pri ozaveščanju javnosti, zlasti italijanske. Omenjeno knjigo Užaljeno maščevanje bi morali najprej za začetek prevesti v italijanski jezik. Potem bi morale sledit številne javne in kulturne razprave na obeh straneh. Brez ozaveščanja se nam bo zgodovina samo ponavljala v takšni ali drugačni obliki.

Skratka vzemite knjigo v roke in se ozaveščajte!

Svoje knjige vedno popišem in podčrtam pomembne odstavke

Nova vikend pohajkovanja na Koroškem

Vikend je spet pri koncu in mi smo se klatili po okoliških krajih. Vendar ne preveč po gozdovih, ker so žal v tem obdobju blatasti in uničeni zaradi sečenj lesa. Zdaj, ko si lahko avto sposojam od staršev je veliko lažje skočit nazaj domov na Koroško. Priznam, da vozim vsaki vikend domov zgolj zato, da vidim Lumpija. Na dolgu rok se to seveda ne bo splačalo. Poleg tega ni okolju prijazno. Gorivo se je podražilo in se bo verjetno še bolj, zato že razmišljam o aktiviranju plana selitve Lumpija na Primorsko, če mi bosta seveda starša to dovolila, saj sta se tudi ona dva, enako kot jaz močno navezala na Lumpija in sta vesela, da se je rešil rakastega limfoma.  

Tokrat smo hodili po trim stezi in grajskem parku ker je tam vsaj čisto.

Na kavici pri DTK baru

Tale golob je tudi naš prijatelj

Lumpi vedno pred nama z Luckyjem, kot v starih dobrih časih

Takole Lumpi leži na sedežni v dnevni. Večkrat ga pridem tako počohati, da ve kako pripada tudi meni.

Rekdo, da se Lucky uleže tako blizu Lumpija. Seveda, saj sem prej čohal Lumpija. Končno ga je sprejel kot del svojega tropa. Dolgo je rabil bučman.

Ta fotografija je zgodovinska. Lumpi redko vstopi v najino sobo, ampak tokrat se je celo ulegel na Luckyjevo posteljo in me opazuje. Le kaj mi hoče povedati?

Vsako slovo je hudo. Lumpi bo še ta teden ostal doma, saj imam naslednji teden zelo pester. Veliko celodnevnega dela je pred mano. Bo že razumel.

Tako naju je prišel pozdravit na balkon, kjer je videl kako sva se usedla v avto in odpeljala. Prideva nazaj Lumpi. Bodi brez skrbi.

Celodnevno varstvo za Luckyja

Pridejo dnevi, ko se moram udeležiti kake pomembne konference ali posveta. Takrat kuža ostane sam doma. Vendar ker ga kužanov ne smemo puščat cele dneve same doma je dobro poznati koga od bližnjih prijateljev ali nekoga, ki vam bo v tem času pripazil oz zanj lepo poskrbel. Na srečo v Novi Gorici poznam Majo Wagner, ki lepo poskrbi za kosmatinčke v svojem varstvu. V petek 14. aprila sem bil v Goriških brdih na enem celodnevnem posvetu. Luckyju, ki se načeloma boji veliki psov, je delala družbo Majina psička Jona. Ko sva to povedala Lumpiju nama sploh ni verjel. Tudi njega pripravljam na vključitev v naše primorsko življenje. Mislim, da je skoraj skrajni čas.  

Lucky in Jona v varstvu

Prevzem Luckyja smo naredili v naši skupni najboljši čajnici v Novi Gorici, to je Dnevni. Po tem srečanju smo šli naravnost domov na Koroško do Lumpija.

Naslednji dan na sprehodu na Lumpiju povem za Majino varstvo. Zanimivo, da se je odzval klicu, čeprav je uradno naglušen. Ustavil se je in poslušal kaj sem mu želel povedati. Mislim, da bi se tudi on veseli tega snidenja z Jono enako kot Lucky. 

Utrinki iz pohoda na Prežihovini

Podaljšanega vikenda je konec. Ne moreš verjet kako hitro je minilo. Današnji praznični dan (Velikonočni ponedeljek) smo izkoristili za lep sprehod po Prežihovini. Mi vedno naredimo krožno pot, ki se začne na Javorniku, kjer živim in gre proti Kotulji, mimo Kefrejevega mlina, Brdinj ter vodi ob glavni cesti naprej proti Kotljam, vendar mi zavijemo še pred tem na Preški vrh, kjer nas gozdna pot pripelje do spominskega muzeja na Prežihovo bajto. Tam blizu stoji Prežihov spomenik, kejr se na lepi razgledni točki vedno slikamo. Pravijo, da je Prežih na stara leta tukaj rad počival. Tudi mi se spočijemo ob tako lepem prizoru in razmišljamo o lepih stvareh. Pot se po počitku nadaljuje skozi gozd mimo Turških šanc in nazaj proti Javorniku. Lucky in Lumpi imata to pot najraje, saj je dolga 8 km in se precej nahodita.

Pred prežihovem spomenikom je lep razgled na Uršljo goro in Kotlje

Seveda se na daljših sprehodih obvezno nosi tudi voda, da slučajno med potjo ne pojavi žeja. Naprej od spomenika nas je neprijetno presenetilo opustošenje gozda. Pohodna pot je bila tako slaba urejena, umazana in uničena, da me je osebno minilo, da bi še sploh kdaj prišel na sprehod. Odkar sem šel na Primorsko se čudne zadeve tukaj dogajajo. Povsod se podirajo drevesa. Tako nespoštljivo z naravo ravnajo samo tisti, ki jim je glavni interes dopuček od prodaje lesa. Res žalostno.  

Kolesarska in sprehajalna pod od Brdinj naprej do Preškega vrha je lepo urejena. 

Tukaj se že vzpenjamo do Prežihove bajte. Lumpi je prvi in vodi sprehod. Točno ve kam je treba it.

Sledijo neprijetni prizori. Vendar tukaj nisem hotel posneti najhujše, bolj pomembno mi je bilo, da sem ujel kako Lucky in Lumpi lepo hodita proti domov.

Na začetku je še kazalo, da bo vse OK.

Končno blizu Šanc in Javornika.

Tudi mene doma pričaka obilen obrok.

Čeprav je dobil polno skledo slastnih briketov vedno prosi za še. Seveda od mene dobi, ampak čisto malo krompirčka. 

Šele ko se vsi najemo pa gre tudi Lumpi na popoldansko dremanje.

Žal se je dan hitro zaključi. Prišel je trenutek slovesa. Mama mi je pripravila vrečko dobrot, da ne bom v Solkanu lačen. Lumpi je radoveden kam se odpravljam. Žal mi je srček mali. Še boš moral počakati. Nimam še vse urejeno za tebe. V mojem stanovanju v Solkanu je še prehladno. Poleg tega rabim še kupit novo posteljo in pripravid vse potrebno za tebe, da boš dol kot doma. 

Vreča polna dobrot

Obletnica diplome

Na današnji dan pred sedmimi leti je takratni dekan Filozofske fakultete v Mariboru, red. prof. dr. Božidar Kante, izročil v moje roke diplomsko listino, ki mi je odprla vrata za nadaljnjo poklicno izobraževanje v smeri zgodovinarja, kar sem po srcu in duši tudi vedno bil.

8. april 2016 bo zaradi tega ostal v mojem lepem spominu. Tudi takrat je bil deževen in oblačen dan, enako kot danes. Vendar vreme ni vplivalo na moje razpoloženje. Cilj po katerem sem dolgo časa hrepenel je bil končno dosežen. Uresničile so se sanje iz otroštva, ki so bile večkrat na preizkušnji. Z vztrajnostjo in trmo sem končno dosegel svoje.

Kmalu za tem sem bil povabljen na novi izziv kot kandidat za podiplomski študij, ki sem ga brez oklevanja tudi sprejel. Doktorirati je bilo zelo težko, ampak hkrati zanimivo in poučno. Vendar tudi ta odločitev ni bila lahka in samoumevna kot se morda nekaterim zdi.

Leta 2016 sem bil namreč v velikem razcepu. Kaj storiti zdaj? Diploma me sama po sebi ne bo nikamor pripeljala. Odpirale so se številne priložnosti, vendar ne pri nas v Sloveniji, ampak v tujini, pa še to ne v smeri moje izobrazbe, temveč v smeri pomožnega delavca. V tujino je takrat odšlo veliko mojih dobrih prijateljev, ki so me prepričali, da je lahko življenje tam čez lužo zelo lepo in zanimivo.

Resno sem razmišljal o dveh opcijah. Izselitev v Kanado ali Avstralijo, kasneje morda Novo Zelandijo. Čim dlje od Slovenije, tem bolje sem si rekel. Vendar je konec julija 2016 padla čisto drugačna odločitev. Odzval sem se vabilu mentorja prof. dr. Matjaža Klemenčiča, ki me je nagovoril naj se vpišem na Filozofsko fakulteto v Ljubljano in nadaljujem z doktorskim študijem. Sprva še ni bilo jasno kako bom plačal šolnino, ampak se je po moji odločitvi, da bom študiral naprej tudi ta problem razrešil. Odprla se je shema po kateri so uspešnim študentom z visokim povprečjem omogočili sofinanciranje študija.

Ko sem pred tem razmišljal na tujino sem seveda pomislil, da je tujina le tujina, kjer bom delal stvari, ki me duhovno in osebnostno ne bodo osrečile, poleg tega sem takrat že vedel, da so naši gozdovi in hribi nekaj posebnega, so kot tempelj, kjer se človek napolni z energijo. Zato sem namesto, da bi postal izseljenec raje postal zgodovinar za izseljenstvo. Nekdo je pač moral ostati doma, da ni vsa pamet zbežala v tujino 😉 Tri leta po tem je v moje življenje vstopil pri pes Lucky, kasneje čez leto dni pa še Lumpi, ki sta mi pomagala ponotranjiti ljubezen do narave in gozdov. Skupaj smo veliko prehodili in odkrivali lepote Slovenije. Brez njih verjetno ne bi končal zahtevni doktorski študij, saj sta me Lucky in Lumpi odrešila stresa in s sprehodi po naravi napolnila z voljo do raziskovalnega dela.  

Na koncu, ko sem januarja 2022 doktoriral, se je našla tudi zaposlitev o kateri si niti sanjat nisem upal. To sem dosegel brez kakšnih vez in poznanstev, ampak izključno na podlagi ljubezni, dela in znanja, ki sem ga dolga leta zbiral in utrjeval. Seveda brez družine, ki me je podpirala, brez prijateljev, ki so me spodbujali in tudi brez kužanov, ki sta me sproščala, nič od tega ne bi bilo mogoče. Zdaj sem končno tu kjer sem bil namenjen, le da se tega na začetku nisem zavedal. Takšno je pač življenje.

Tisti, ki so me poznali bodisi kot politika, sošolca, sodelavca, ljubitelja zdrave prehrane ali vegana me očitno niso dovolj dobro poznali, saj je bil pravi Milan v prvi vrsti ljubitelj narave, gozdov, hribov, knjig, znanja in seveda živali. Tu sem jaz doma. To je moja identiteta. Ljubezen, delo, znanje. Vse ostalo so bile samo obstranske dejavnosti, ki so me bodisi ovirale ali upočasnjevale do glavnega cilja - postati poklicni zgodovinar. Mogoče je bila vsa tista obstranska dejavnost nekakšno "nujno zlo", ki mi je tudi pomagalo, da sem pridobil pomembne izkušnje in nova spoznanja? Kdo bi vedel....Na koncu se je vse dobro izšlo oz. točno tako kot se je moralo. Kdo ve kaj me bo v življenju še doletelo? Bolje, da ne vem, saj me niti ne skrbi. Tam kjer je volja, je tudi pot. Hvala vsem, ki ste me in me še boste pri tem podpirali in sledili. 🐾❤️

Naključno srečanje na javorniški poti

Lumpija smo ta vikend presenetili in ga prišli obiskati na Koroško. Imamo podaljšan vikend, saj je na koledarju velikonočni ponedeljek 10. aprila. Na zadnjem posnetku se lepo vidi kako se je našega naključnega srečanja na Ravnah najbolj razveselil prav Lumpi, ki nas ni pričakoval. Sprva ni mogel dojeti od kje sva se vzela. Verjetno je pričakoval, da se bova vrnila čez tri tedne. Za jutri v soboto 8. aprila imamo zmenjen pregled pri veterinarju. Seveda sem obema dal priboljške, ki sem jih včeraj kupil v Ljubljani v pasji pekarni Hov Hov. Lumpiju sem vedno dal priboljšek in mu rekel naj beži v svojo dnevno sobo, ker bolj počasno je in mu bi Lucky pojedel priboljšek, če ga ne bi odnesel stran.  

Dva srčka za dva kosmata srčka

Pred tem se je zgodilo srečanje z očetom na znameniti "javorniški poti". Lumpiju ni bilo sprva nič jasno. Ko sem prišel iz Primorske se nisem vmes nikjer ustavljal, zato sem rekel, da greva z Luckyjem eno javorniško. Istočasno je prišel nasproti moj ata z Lumpijem. Oba sta bila zelo vesela. Najbolj pa Lumpi. To je znak, da mu gre na bolje. Mislim, da je rak premagal! 

Na razpotju spominov o Koroški in Primorski

V Ljubljani sem velikokrat imel razne opravke po katerih sem se vračal domov po ustaljeni poti. Danes sem se prvič po končanju službenih obveznosti vračal po drugi strani oz. na drug konec Slovenije. Tokrat nisem gledal table za Maribor in Celje, temveč Koper in Trst. Nisem se smel peljati po Dunajski ali Celovški cesti, da me slučajno ne bi zaneslo na Koroško. Moral sem se držati Tržaške ceste, ki zanesljivo vodi na Primorsko. Pri vračanju domov na Koroško sem po navadi ob lepem vremenu občudoval pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Tam pri izvozu Šentrupert blizu Žalca se odpira lep pogled na Uršljo Goro, Pohorje in meni dobro znane hribe ter gozdove. Ob takšnih pogledih podoživljam spomine svojih vzponov na gorske lepotice in pohode po gozdovih.

Na koncu Tržaške ceste sledi razcep. Tokrat sem se prvič moral držati bolj desne strani, da sem lahko peljal nazaj na Primorsko in ne več na Koroško.

Tokrat je bilo vse drugače. Primorskih krajev še ne poznam dovolj dobro, da bi lahko med potjo karkoli podoživljal. To moram nujno popraviti z dodatkom ogleda morja, ki je tu pri Gorici zelo blizu. Moram se čim prej navaditi na drugačno okolje in iskati nove navdihe za pohode po naravi, na Krasu, Trnovskem gozdu in Nanosu. Hribi in gozdovi so poleg živali naši najboljši prijatelji in terapevti, ki nam pomagajo napolniti dušo z mirom in veseljem. Vse svoje najboljše ideje, ki sem jih uspešno realiziral sem skoval prav med svojimi sprehodi po gozdovih in hribih.

Ni šlo brez obveznega slikanja pred Prešernom. 

Šele zdaj se zavedam kakšno naravno bogastvo posedujemo na Koroškem, saj imamo le slabih 5 minut hoje do najbližjih gozdov. Tega ne moremo spremeniti v turistično storitev, ker večino ljudi zanima samo zabava in hrup. Naši gozdovi in hribi pomenijo nekaj drugega. So spomenik svobode. Predstavljajo tempelj miru. So zavetišče za vse ljudi, ki iščejo spokoj in zaščito pred mestnim hrupom in noro družbo. To je nekaj kar živiš in občutiš v sebi. Tega se ne da prodati ali kupiti. Potrebuješ samo odprto glavo in dušo, da napolniš svoje telo s svežim gozdnim zrakom. Nazaj v dolino se ali iz gozdov se vedno vračaš drugačen ter izpopolnjen. Kakšna sreča, da so me v življenju zanimale le dobre knjige, živali, gozdovi in narava, saj je to vse kar potrebuješ za polnovredno in srečno življenje ❤

Ker imam ta vikend spet v planu povratek na Koroško sem z Luckyjem zavil v znano pasjo pekarno in kupil priboljšek tudi za Lumpija.

Lumpi skupaj z Luckyjem spet veselo pohajkuje po naših gozdovih

Fajn je biti po treh tednih spet doma ❤️🐾 

Dobra družba je pomembnejša od lepega vremena😉 Kužana sta vesela❤️ Lumpi poka od zdravja in naju z Luckyjem vodi v prvi vrsti po naših gozdnih poteh 😉

Na vrhu Brdinj je majhna jasa, kjer je čudovit razgled na Uršljo goro. Od tam naprej se lahko gre naravnost proti Sv. Neži ali Grubarjevem vrhu. Mi smo po navadi šli naprej po majhnem delu Meškove poti in spet nazaj dol proti mestu. 

Na poti do vrha hodimo skozi čudovit mešan gozd, kjer sicer domujejo divje živali, zato sta moja dva lovca zdivjana in moram imet dobro kondicijo, da jim lahko sledim.

Poglejte kako veselo voha in teka naš Lumpi po hribu navzgor. Spet ima lovski nagon. Spet je vesel. Spet je tak, kot ga radi gledamo. Zdrav in poln življensjke energije.

Na spodnjem posnetku sem zabeležil naš spust nazaj v dolino proti Ravnam. Tukaj oba vedno hitita, saj vesta, da na koncu sledi dobro kosilo. Pozimi se tega predela raje izogibam, saj gre za spolzko strmino. Vendar kljub temu, da sem v zadnjih treh letih tukaj pogosto hodil nisem niti enkrat padel, čeprav so me kužani vlekli za seboj.

Ko sva se popoldne z Luckyjem pripravljala, da se vrneva nazaj na Primorsko nanju je vseskozi opazoval Lumpi.

Njegova edina očka žari in zre v mene, čeprav nima razloga, saj je dobil jest ima vse, ampak vseeno rad gleda kaj počnem v svoji sobi.

Žal sem se moral konec dneva posloviti od Lumpija. Vikend je hitro minil. Čas je bil za odhod nazaj na Primorsko. Lahko bi sicer vzel Lumpija, ampak nisem bil še pripravljen. Dol je še prehladno v mojem stanovanju, kjer ni centralnega ogrevanja. Ne bi ga rad izpostavljal po nepotrebnem, Moram tudi počakat na naslednjo plačo, da si lahko kupim videonadzor stanovanja in tako lažje spremljam kaj bosta moja dva kosmatinca počela več ur v stanovanju, ko bom jaz na šihtu. Tolažim se s tem, da me bo Lumpi tokrat videl prej, kot običajno, saj so mi starši tokrat posodili avto in se lahko kadarkoli vrnem iz Solkana nazaj domov. Prej sem se vračal na vsake 3 ali 2 tedna.

 

Prvoaprilska zaveza, ki ni bila šala

Pravijo, da je 1. april "praznik norcev". Mogoče drži za nekatere. Vendar dr je za mene 1. aprila 2010 življenje korienito spremenilo. Niso me "potegnili za nos", ampak sem naznanil družini in prijateljem, da ne bom več jedel živalske hrane, niti pil alkohola. Seveda so se vsi smejali, ker je bilo pomisliti na nekaj takega na ta dan res smešno. Sploh v tistem času, ko si moral šepetati o takih stvareh. Kljub temu sem se jasno odločil, da grem po svoji drugačni poti. Tako se je začelo moje raziskovanje veganstva, presnojedstva in zdravega načina prehranjevanja. Kasneje so se mi pridružile tudi prve posvojene živali s katerimi sem tak osebni praznik tudi praznoval. 

Doma na Koroškem v dnevni sobi

Z Luckyjem in Lumpijem smo šli tisto jutro najprej na lep sprehod v naravo in potem naravnost v našo priljubljeno grajsko kavarno Eleonoro na Ravnah.

 

Lumpi spet vodi skozi naše gozdove

Lepo je gledati oba, sploh pa Lumpija kako je okreval. 

Za konec sem prihranil najbolj pomembno stvar. Domov na Koroško sem želel tudi zato, ker rad podprem svojega prijatelja Tilena Hudrapa na njegovi glasbeni poti. Tokrat je po desetih letih obudil skupino Thraw in spet organiziral hevy metal koncert v našem mladinskem Kompleks baru na Ravnah. Tega koncerta sem se seveda z veseljem udeležil, tam sem videl ene prijatelje, ki jih ni bilo na spregledu več let, seveda sem tja šel brez kužkov.