Cilj je POT

Gledate dve moji sliki, ki sta nastali z dvajsetletno razliko. Ena je iz leta 2003, ko sem prvič stopil na vrh Uršlje gore. Druga je aktualna od danes naprej leta 2023. Čeprav gre za isto osebo sem se v teh letih zelo spremenil. Vendar ne mislim na zunanje spremembe, kar ste verjetno najprej opazili, temveč na notranje spremembe, ki so večini očem nevidne in skrite. Danes mislim in delujem bistveno drugače kot sem mislil in deloval pred dvajsetimi leti. Takrat se nisem zavedal kaj vse me še čaka na življenjski poti in kaj vse bom preživel. Pred sabo sem videl pot, ne pa tudi visokih strmin. Imel sem jasno vizijo kaj bi rad postal, ne pa tudi znanja, kako jo uresničiti. Vse izkušnje sem pridobival med potjo, ki je še vedno strma in zahtevna, polna novih izzivov ter preizkusov.

Nekoč je znani slovenski alpinist Nejc Zaplotnik povedal, da je za vsakega človeka, ki premaguje strmine razburkanega življenja bistvena POT, ki je pred teboj, saj nosiš CILJ v sebi. Moji cilji so bili začrtani v srcu že od nekdaj, zato me vedno znova spodbujajo in poganjajo, da hodim naprej. Bili so tudi padci, slabe izkušnje in razočaranja, ampak se nisem pustil ustaviti. Vsak posameznik ima na svoji življenjski poti dve izbiri: ali vztrajaš in dosežeš svoje cilje, kakršnikoli že so, ki te osrečijo, izpopolnijo, premaknejo ali pa se ustaviš sredi poti, se vrneš nazaj in za neuspehe kriviš druge. Pomembno je imeti svoje cilje v sebi, v svojem srcu, kjer hraniš zaklad, ki ga nihče ne more nikoli ukrasti, saj od tam črpaš motivacijo in gorivo za naprej. Seveda se je treba za kratek hip včasih tudi ustaviti, zajeti sapo, se spočiti, ampak nikakor se ne smeš za vedno ustaviti, se obrnit ali na poti izgoreti. Cilj naj bo pot. To je bistvo filozofije samouresničevanja. Moja pot do izobrazbe je bila strma in zahtevna. Ko enkrat hodiš po tej poti izpolnjuješ smisel življenja, saj je njegovo bistvo v zorenju, ki ni mogoče brez nabiranja znanja iz knjig ter življenjskih izkušenj. Zato se med hojo gleda naprej, ne nazaj, saj je pred teboj pot prosvetljenja.  

Življenjska pot je tista, ki vas na koncu obogati in izpopolni kot Človeka z veliko začetnico. Tega ne boste dosegli z denarjem ali materialnim bogastvom, ampak samo z življenjskimi izkušnjami, ki kujejo človeka tako kot se kuje jeklo na visokih temperaturah. Dokler ste živi, kreativni in imate pot za cilj se vaše potovanje ne sme ustaviti. Ni važno kako se bo nekega dne življenje končalo, na koncu šteje le tisto, kar ste v danih trenutkih in okoliščinah uspeli narediti za sebe in druge. Pomembna so dejanja dobrote, ljubezni in sočutja. Pomembni so tudi pozitivni zgledi. Tako boste šli v večnost in ne v pogubo ali prah. Ljubezen do sebe ter dobrota in sočutje do drugih je pot, ki je vredna vsakega še tako zahtevnega napora v vašem vsakdanjem življenju. Zato imejte cilje v sebi in hodite naprej.

Ni važna sprememba na zunaj, vsak se lahko pretvarja, vsak lahko nadene masko, vsak lahko naredi plastično in lepotno operacijo, vsak se lahko obleče v lepe obleke in se hinavsko nasmehne, ampak ne more biti vsak navznoter zadovoljen in stabilen. Zato je važno tisto kar nosite v sebi, saj se tam skriva ključ za vaše prosvetljenje, zadovoljstvo in srečno življenje, ki ga lahko občutijo tudi drugi, ki jih osrečujete na svoji čudoviti življenjski poti.

Utrinek našega sprehoda iz Prežihovine

Po dolgem času se je končno napravilo lepo vreme. Takoj smo ga izkoristili in šli na kratek sprehod po majhnem delu Prežihove poti, ki nam je najbližji, saj teče mimo znamenite Prežihovine, kjer je mladi Voranc ustvaril svojo prvo črtico »Petkov Cenc«.

Na tej poti poznamo skoraj vsako ped zemlje. Blizu nam je čisto vsak potok in drevo, ki ga srečamo. Včasih si predstavljam, da je po tej poti hodil tudi sam Prežihov Voranc, kadar je moral zaradi opravkov v bližnje mesto. Vendar so nedavno nazaj prav v tem delu gozda izvajali sečnje in druge večje posege, ki so za seboj pustile veliko razdejanje in umazanijo. Mnogi so se pritoževali, a brez večjega uspeha. Ugotovili smo, da so nedavne ujme na srečo prizanesle velikemu delu omenjenega gozda, vendar so narasli hudourniki in potoki potegnili za seboj vso tisto nesnago, ki se je splahnila v reko Suho, da je le ta dobila še večjo razdiralno moč pri poplavljanju in uničevanju vsega pred seboj.

Upamo, da se bo v prihodnje izvajalo tudi čiščenje gozda, ne samo spravljanje koristnega in dragocenega lesa, ki ga verjetno izvažamo v tujino. Naši gozdovi so velik zaklad. Če z njimi ravnamo kot svinja z mehom nam lahko pokažejo svojo temnejšo plat. Zato non stop ponavljam: Varujmo naravo, gozdove, drevesa in potoke, saj nam dajejo kisik in zavetišče za rekreacijo in sveži oddih.

Dan solidarnosti

Na dan solidarnosti pošiljam pozdrave vsem, ki nudite pomoč, podporo ali sočutje naši Mežiški dolini na Koroškem kot tudi ostalim krajem po Sloveniji. Že tretji dan na terenu pomagam čistit in pospravljat vso nesnago, ki jo je naplavila reka Meža v domove in ulice naših prelepih mest in krajev. Ljudje so nam iskreno hvaležni za vse kar naredimo. To dokazuje tudi dogodek v Črni na Koroškem, ko sta dve domačinki samoiniciativno ponudili hrano za nas, ki smo garali in čistili mulj pri eni hiši ob reki Meži. Še za mene so se potrudile, ko sta zvedeli, da ne jem mesa in drugih živalskih izdelkov.

Tudi v ostalih koncih, kjer smo pomagali na Prevaljah in Poljani so ljudje pokazali visoko stopnjo gostoljubja. Dva tujca, ki sta delala z nami v Črni, punca iz New Yorka in fant iz Italije sta bila nad prijaznostjo domačinov tako navdušena, da je postala Slovenija njuna najlepša destinacija doslej, čeprav sta jo prvič videla v naravni nesreči. Pritegnila sta jih srčnost Korošcev. Nista se obrnila stran, ko sta videla razsulo in umazanijo okoli nas. Ponudila sta pomoč in podporo. Čutila sta srčnost in hvaležnost ljudi. To je najdragocenejša valuta na svetu. Imamo mi to. Srčnost, prijaznost, hvaležnost in solidarnost.

Slika je od včeraj, ko smo bili v "Svetli na Koroškem"🙂 Danes smo pomagali na Prevaljah. Jutri gremo spet v Črno. Fajn dopust sem si letos naštimal. Prvi uradni dopust kadarkoli. Sem prišel iz Primorske domov, da bi užival v naših koncih, ampak si nisem predstavljal, da bom dopust preživel v delovnih oblekah in na ogroženem območju.

Tretja obletnica!

Prav na današnji dan sem pred tremi leti šel na dolgo pot iz Koroške na Dolenjsko do Novega mesta in še malo naprej, kjer sem v zavetišču Turk posvojil Lumpija ☺️

Glede na njegovo zdravstveno stanje se drži zelo pogumno. Lumpi se povsem zaveda dogajanja okoli sebe. Ni betežen starček. Lahko hodi sam brez težav, rad tudi je hrano, pije vodo, želi ven na sprehode, tudi malo daljše, ampak je počasen. Zato ne pretiravamo. Zna celo poslušati, čeprav je naglušen 🙂 Včasih ga pustim, da hodi z nami brez povodca. Takrat je najbolj srečen. Žal so ga pri njegovem veselju v času bivanja pri nas dohitela leta in z njimi vse druge težave. Pomagamo po naših najboljših sposobnostih. Telo je sicer slabotno, a njegov duh je močan, zelo močan. Naj tako tudi ostane!

Ker je posvojenec nismo nikoli zvedeli točnega dneva rojstva, niti prave starosti, zato so vse ocene zgolj približne. Zagotovo pa lahko rečem, da je 13. avgust, torej dan, ko sem ga posvojil njegov pravi rojstni dan 🙂

Prilagam še eno sliko iz tistih časov, ko sem 13. avgusta 2020 sedel pred zavetiščem Turk in mu pustil, da se je še zadnjič nagledal Dolenjske. Potem smo šli v avto in v novi stalni dom na Koroško 🙂

Kdaj bodo poplave v Sloveniji odplavile korupcijo?

Vsi poznamo zgodbo o »nepotopljivem« Titanicu, ki je na prvi plovbi končal svojo pot na dnu Atlantika. Tudi takrat so ljudje slepo verjeli besedam konstruktorjev ter izvajalcem, da se takšna ladja ne more potopiti. Za izgradnjo so odšteli dobri 7 milijonov dolarjev, kar v današnji vrednosti nanese okoli 200 milijonov dolarjev. To ni bila poceni gradnja. V to oceno so vključeni tudi stroški dela in materiala. Uporabljeni so bili prvovrstni materiali. Gradnjo so nadzirali najboljši med najboljšimi. Povrhu tega se je ladja gradila v najbolj prestižni ladjedelnici tistega časa, to je bila ladjedelnica Harland and Wolff v Belfastu, današnja Severna Irska. Tudi investitorji so bili med najbogatejšimi na svetu. Kljub najboljšim standardom in najboljšim interesom se je zgodilo nepredstavljivo. Titanic je potonil. Seveda so takoj vzniknile razne teorije zarote zakaj je do tega prišlo. Od tega, da so vsega krivi Židi, ker so menda želeli z nesrečo zaslužiti, do nejevernega kapitan Smitha, ki je menda izjavil, da Bog ne more potopiti njegove ladje ter seveda druge zgodbe, ki niso bile nikoli dokazane. Uradno še vedno velja, da je k potopu Titanica prispevalo slabo vreme ob asistenci človeške napake.

Tudi za reko Mežo so dolga desetletja govorili, da je nekakšen neukrotljiv hudournik, ki ga ni mogoče nadzirati. Pred dvema letoma se je politika prvič pohvalila, da so reko Mežo vendarle uspeli ukrotiti s pomočjo denarja iz evropskih sredstev. V zadnjih petih letih so v utrjevanje protipoplavne zaščite na različnih odsekih med Ravnam, Prevaljam in Mežico vložili do okoli 25 milijonov evrov javnega denarja. Delno tudi na področju reke Mislinje. Kmalu po zaključku projekta so sledile stoletne poplave, kot temu danes rečejo novinarji in zgodilo se je nepredstavljivo. Reka Meža je poplavljala v razsežnostih kot še nikoli prej. Na srečo nihče ni umrl kot v primeru Titanica, je pa zato nastala ogromna materialna škoda, ki jo bomo še dolga leta odpravljali, dokler (bog ne daj) spet ne pride do stoletnih poplav in padavin. Tudi v poplavljanju reke Meže so se širile teorije zarote, ki jih tukaj ne mislim omenjati, saj gre za argument slamnatega moža. 

Namesto tega imam bolj resno vprašanja za raziskovalne novinarje. Od politikov, ki v tem času pridno vihtijo z lopatami ne pričakujem nobenega odziva, saj njih ne zanima resnica, ampak samo lastna promocija in dodatne laži, ki zameglijo bistvo problema. Torej zakaj protipoplavna zaščita ni pomagala, kljub dejstvu, da smo v zadnjih letih vložili precej denarja v ta projekt? Kje je reka Meža prodrla omenjeno zaščito, ki so jo intenzivno gradili zadnjih 5 let? Izvesti je potrebno revizijo tega projekta do zadnje pike. Preveriti kdo so bili gradbinci in projektanti ter kje so bile storjene napake, kateri element so bili spregledani, zakaj protipoplavna zaščita ni vzdržala? Nekdo je od tega projekta zaslužil, pobral denar in zagotovil, da poplav ne bo. Na koncu so se vendarle zgodile. Ne moremo pristali na enostaven odgovor, da je šlo za stoletne ali tisočletne padavine, ker projekt ni bil načrtovan v prejšnjem stoletju, ampak v današnjem času podnebnih sprememb. Torej so morali projektanti računati na ekstremne vremenske razmere. Prav tako ne moremo pristati na argument, da je nek kmet nekje zavlačeval prodajo svojega zemljiška, da je projekt zamujal. Kje se je torej zalomilo? Za 25 milijonov evrov bi lahko storili bistveno več. Pa nismo. Zakaj ne? Sprašujem pristojne in raziskovalne novinarje.

Številni zato sumimo, da je poplava na tem območju nastala kot posledica dolgoletne korupcije ob asistenci politike. Torej lahko v nasprotju s potopom Titanica, ki je (uradno) posledica človeške napake, rečemo da je Meža poplavljala zaradi neukrotljivega človeškega pohlepa. Slovenija je morala prispevati samo 3 milijone evrov, da je projekt dobila. Ostali denar je bil tako rekoč podarjen, da iz tega naredimo nekaj koristnega za družbo, ampak vse kaže, da so nekateri samo uspešno črpali denar iz evropskih skladov in za ta denar opravili dela dvomljive kakovosti. Tudi, če se v tej oceni motim, kar je seveda možna opcija, in četudi mi nekdo dokaže, da je bilo uporabljeno le najboljše znanje, najboljši materiali in da so bili upoštevani vsi najboljši interesi, da ni bilo nobene korupcije, da so vsi čisti kot solza (kar v realnosti sistemske korupcije pomeni enako, kot če verjamemo v znanstveno fantastiko), nas to vseeno privede v še hujšo »Titanic dilemo« in svojevrsten paradoks kaj še sploh lahko naredimo v prihodnje, da preprečimo ali vsaj omilimo naravne katastrofe kot je bila zadnja povodenj reke Meže? Mar smo tudi mi potniki na »nepotopljivem« Titanicu? Če je odgovor NE, potem je nastopil skrajni čas, da se sistemski korupciji v naši državi enkrat za vselej prestrižejo peruti!

Potopljen center mesta Ravne na Koroškem