Zgodovina svetovnih civilizacij - STARA GRČIJA - moja recenzija

Letošnje leto je precej noro in pestro glede na številne dogodke, ki so se zvrstili v mojem življenju. Zaradi tega nisem mogel v osmih mesecih napisati prav nobenega zares dobrega teksta, ki bi bil vreden svoje objave. Trenutno se nahajamo sredi poletja. Čeprav se vreme očitno ne more odločiti ali bo deževalo ali sijalo sonce in ali bomo zunaj hodili z dolgimi ali kratkimi rokavi, imamo zaenkrat dokaj vedro ozračje kar je za mene še povsem sprejemljivo stanje. Že nekajkrat je bilo tako vroče in soparno, da ni bilo za nikamor. Takrat je najbolje pobegniti nekam v gore, seveda s kako pametno knjigo v nahrbtniku. Tudi do obale letos še nisem utegnil skočit, čeprav sem si rekel, da grem tja takoj, ko bo temperatura morja narasla na najmanj 26 stopinj. To priložnost sem na žalost že zamudil, saj sem takrat opravljal prekarne oblike zaposlitve (ni potrebno preveč ugibat zakaj; rabim namreč več denarja za knjige in druge potrebščine, ki so neobhodne za moje delo), ampak saj pride čas tudi za sprostitve.

Sončni vzhod na Uršlji gori 1699m. Moja priljubljena klopca za branje knjig.

Januarja, februarja in marca letos ko je bilo vreme še mrzlo, temperature pa nekje globoko pod lediščem, (saj je bila zima letos res huda), sem še pridno bral svoje knjige v toplem zavetju našega doma. Potem sem se nenadoma odločil, da pospešim čakanje na poletje s politično borbo za mesto poslanca v Državnem zboru. Tako sem testiral najstarejšo grško iznajdbo v praksi - volitve in demokracijo. Kandidiral sem za stranko Levica pod sloganom »Blaginja za vse, ne le za peščico«. Čeprav se nisem uspel uvrstiti v parlament, kar bi za mene predstavljalo sanjsko službo (uf koliko knjig bi lahko šele takrat kupil lol), bi kljub temu z veseljem zastopal interese vseh ljudi, zlasti interese knjižnih moljev (ukinil bi davek na knjige) ter predvsem delovne ljudi z minimalno plačo. Vsega skupaj sem imel v kampanji štiri volilna soočenja ter kratek intervju za radio RTV. Na vse nastope sem se moral psihično in fizično zelo dobro pripraviti. Konkurenti so bili močni. Zato sem moral med aprilom in junijem malce zanemariti branje svojih knjig in se lotiti resne politike. To pa še ni pomenilo, da sem takrat zanemaril tudi svoje intelektualno delo. Marca letos sem recimo nastopil na svojem prvem znanstvenem simpoziju o Louisu Adamiču in prispeval svoj znanstveni članek za revijo Borec. V času volilne kampanje sem prejel veliko pohval in spodbud od ljudi, ki jih prej nisem poznal. Za svojo skromno kampanjo in denar, ki sem ga vložil, sem v levičarsko nenaklonjenem okolju, kjer sem kandidiral, zbral dobrih 805. glasov oz. 6,75% (volilni okraj Ravne na Koroškem). Stari Grki bi rekli: "za poštenega človeka dovolj!" Hvala vsem, ki ste me podpirali v času volilne kampanje in na kakršenkoli način pomagali pri zbiranju podpore na volitvah! Hvala tudi stranki Levici, ki mi je zaupala odgovorno funkcijo kandidature na volitvah. 

V tem času sem začel preko napotnice delati v Koroškem pokrajinskem muzeju. Tam pomagam hišniku pri raznih lahkih fizičnih delih in strokovnem osebju pri dokumentaciji. Opravljam tudi dežurstva in včasih vodim kakšne večje skupine ljudi na Prežihovi bajti, če me seveda potrebujejo. Zaslužek seveda ni ne vem kako velik, zato se istočasno oprijemam drugih majhnih služb, ki jih najdem na servisu. Delam tudi kot natakar na planinskem domu na Uršlji gori.  Za spodoben honorar sem že napisal obširen znanstveni članek. Svoj čas sem tudi pomagal kot prostovoljec v lokalni bukvarni KID Radovednež, kjer sem popisoval in pakiral stare in rabljene knjige. Razmišljam celo, da bi se nekje redno zaposlil. Mogoče v proizvodnji kakšne "fabrike", saj je tam služba bolj sigurna, zaslužek bistveno večji, pa še fiksen delovnik bi imel, ampak sem zaenkrat neuspešen pri iskanju takšne stalne službe. Moje pravo delo je itak usmerjeno na branje knjig, pisanje člankov in predvsem pisanje disertacije, zato me nobena druga služba ne sme ovirati pri tem delu. Služenje denarja (od tod tudi izvira ime služba) mi v glavnem pomeni toliko, da lahko kupujem več knjig, dobro sadje in hrano ter si privoščim kakšno lepo potovanje. 

Slika iz kampanje na volitvah

Zdaj pa nazaj k moji pravi strasti. Knjigam. To je tudi glavni namen tega zapisa. Nazadnje, če se spomnite sem vam obljubil kratko recenzijo knjige o zgodovini grške civilizacije? Odločil sem se, da bom prebral celotno serijo »The Story of Civilization« avtorja Willa in Ariel Duranta KLIK. Moj mentor za doktorski študij sigurno ne bo navdušen, ko bo izvedel kako zapravljam svoj dragoceni čas za branje knjig, ki mi ne bodo kaj dosti pomagale. Ampak si ne morem kaj, saj nasploh rad berem zanimive stvari na vseh področjih znanja ter tako spoznavam globino in širino tega sveta. 

Drugi del znamenite Durantove serije zgodovine civilizacije

»The Life of Greece« (življenje Grčije) je naslov druge knjige iz Durantove epske serije zgodovina civilizacije, ki sem jo predstavil v prejšnjem zapisu. Knjiga je prvič izšla leta 1939, torej v času, ko je izbruhnila druga svetovna vojna.Vendar zakoncev Durant vojna ni zmotila pri njunem delu, saj sta imela dovolj jasno zastavljene cilje in občutek osebne poklicanosti, da sta takrat posvečala svojo energijo in delo v pripravo gradiva za naslednjo, to je tretjo knjigo o rimskem cesarstvu, ki me še čaka za prebrati in je tudi izšla sredi vojne leta 1944. Pričujoča knjiga o življenju Grčije sicer obsega 754 strani, kar je za 300 manj, kot prva knjiga o starem vzhodu. Razdeljena je na točno trideset ključnih poglavji, ki so razvrščena po kronološkem zaporedju in so osredotočena na predzgodovino Grčije, trojanske vojne, Šparto, Atene, kolonizacijo Mediterana, migracije ljudstev, razlago bogov in religije, potek grško-perzijskih vojn, bogastvo ljudstev, morala in navade starih Grkov, umetnost, učenost, filozofija, literatura, Aleksander Veliki ter na koncu počasen propad kulture, ki se začne z znamenito "Pirovo zmago," ki je bila v bistvu znanilec zatona takratne grške civilizacije. 

Naslovnica original knjige

Zgodovinarji so se dolgo časa spraševali kako je lahko v tako "neprijaznem okolju" nastala grška civilizacija? Že sama lega grške države se nahaja na izjemno nerodovitnem in z minerali povsem revnem področju, kjer se kmetijstvo razen ribolova težko razvija. Vendar je imela Grčija posebno strateško vlogo trgovskega posrednika med vzhodom in zahodom, severom in jugom, kar za takratne razmere ni bila majhna stvar. S pomočjo trgovine se je tako razvijala grška miselnost in spoznanje takratnega sveta. Temelje stare Grčije naj bi postavili Eolci, Jonci in Dorci, "barbarska ljudstva iz severa", ki so na grških prostorih naletela na visoko razvito mikensko in kretsko kulturo. Vendar so prave temelje po vsej verjetnosti postavili prav slednji, ki so jih druga ljudstva samo posnemala. Glede tega še vedno potekajo žgoče debate ali je bila mikenska in minojska kultura že mrtva ali živa, ko so druga ljudstva prišla v njihov prostor, in ali so jih v spopadu res uničila t.i. "ljudstva iz morja", naravni potres ali kaj drugega? Seveda pravega odgovora verjetno ne bomo nikoli izvedeli, saj nimamo ohranjenih nobenih pristnih zapisov tistega obdobja, razen nekaj izjemnih egipčanskih hieroglifov in post festum piscev, kot so bili Homer, Herod in drugi, ki o tem obdobju niso povedali kaj dosti. Pravzaprav naj bi na Kreti, kjer je stala minojska kultura, ostajali nekakšni "nerazvozlani zapisi" na kamnitih ploščah, ki še niso našli svojega Champolliona, ki bi jih dešifriral. Stari grški jezik pa je nastal šele z mešanjem prej omenjenih ljudstev v Ahajce. Mikenci in Krečani naj bi imeli svoj poseben jezik. Kot zanimivost naj dodam, da je imela mikenska oz. kretska kultura (znana tudi kot minojska kultura) velik vpliv na egipčansko, kar lahko ugotovimo s pomočjo hieroglifov, ki jih je prej omenjeni Champollion uspešno razvozlal. Tukaj naj dodam, da se po mnenju Duranta najbolj verjeten scenarij propada mikenske in kretske kulture skriva v egipčanski zgodbi o faraonu Ehnatonu, ki je v 13. stoletju pred našim štetjem čez noč ukinil več tisočletno tradicijo čaščenja egipčanskih božanstev in uvedel strogi monoteizem, torej vero v enega boga, kar je po njegovi smrti privedlo celotno kraljevino in z njo povezano regijo v hude politične pretrese in težave. Tako naj bi se začel propad pred-helenskih kultur na grškem področju, saj je bilo porušeno politično ravnovesje in pomembna trgovinska izmenjava med Egiptom in Mikenam ter drugimi kraljestvi, ki so bile življenjsko odvisne od naveze na Egipt. Nekateri celo špekulirajo, da naj bi bil Mojzes, oče izraelskih plemen, ki je povedel Jude iz egiptovskega suženjstva, pravzaprav učenec Ehnatonovih idej o monoteizmu. Vendar tukaj že presegam okvir svoje razprave in zahajam v teološke vode in vsebino prve knjige. Bistveno kar sem želel tukaj povedati je razumevanje nastanka stare Grčije, ki je še vedno zavito v tančico skrivnosti, zato ni čudno, da se je mitologija in vraževerje v teh prostorih tako globoko zakoreninila. Prav ste prebrali, vraževerje je verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih navad, ki se je v zavesti ljudi pri nas ohranila še iz antičnih grških časov. 

Komplet 11. knjig zgodovine civilizacij

Zgodbo mikenske in minojske kulture lahko zaključimo z naslednjo razlago: ko se neka civilizacija povzpne na višek svojega razvoja se vedno pojavijo naravne nesreče, politični pretresi in barbarska ljudstva, ki dotolčejo, skorumpirajo in za vedno pokončajo temelje starega sveta. Kasneje se barbarska ljudstva sicer civilizirajo in kultivirajo tako da praviloma posnemajo svoje predhodnike, da bi nadaljevali razvoj in blaginjo življenja na novih temeljih. Vendar kmalu za tem, ko usahnejo tudi njihovi izviri in volja do življenja, pridejo drugi osvajalci, ki so spet močnejši in jih podredijo s pomočjo prej omenjenih naravnih faktorjev. Tako se začarani krog propada in vzpona civilizacije zaključi. V primeru grške civilizacije, ki je več kot očitno nastala iz ruševin nam malo poznane mikenske in minojske kulture o katerih vemo toliko, kot nam danes povedo ohranjeni zapisi legend in maloštevilnih arheoloških najdišč, so helenske Grke na koncu podredili Rimljani, ki so svojo državo prav tako zgradili na ruševinah še manj poznane etruščanske civilizacije. Prav zaradi tega ne moremo reči, da se je grška civilizacija kdaj zares končala. Obstajala je naprej, bodisi v mikenski, minojski ali helenski obliki, dokler se ni s pomočjo Rima razširila po vsem takratnem znanem svetu in za vedno pustila svoj pečat na zgodovini človeštva.

Torej odgovor zakaj se je v tako neprijaznem okolju razvila znamenita grška civilizacija stoji na dlani. Zato ker so vsa ljudstva, ki so se tam skozi dolga stoletja križala in srečevala, uspela  nekako sporazumeti, ohraniti in predvsem nadaljevati kulturo ter civilizacijo svojih predhodnikov, ki so jih častili in občudovali. Za stare Grke je bila Homerjeva Iliada in Odiseja nekakšna "sveta knjiga", ki je opisovala zgodbe pred-helenskih kultur in njihovih junaštev ter tako navdihovala številne ljudi. Podobno so zgodnji kristjani verjeli starozaveznim bibličnim zgodbam, ki so jih dojemali kot resnična dejstva, zato so tudi razdelili svojo zgodovino na obdobje pred in po Kristusovem rojstvu. Tako nekako so gledali stari Grki na svojo preteklost, kjer so mikensko in minojsko civilizacijo absorbirali v svojo in nadaljevali zgodbo razvoja naprej.

Aleksander Veliki upodobljen na znameniti freski

Seveda moram poudariti, da je bil prvi svetovni ambasador grške civilizacije Makedonec Aleksander Veliki, čeprav ga Grki takrat še niso marali, saj so ga smatrali za barbara. Njegovega očeta so celo ubili kot tirana, danes pa Aleksandra častijo za svojega junaka. Zaradi tega je nastal državni spor med Grčijo in Makedonijo, ki še traja okoli imena države. Ravnokar bodo v Makedoniji izvedli referendum o imenu države. Sodobni Grki se nikakor ne morejo sprijazniti, da so si "slovanski Makedonci" prilastili ime "grške antične države" oz. če sem bolj korekten in natančen, so si Makedonci "prilastili" ime nekdanje "barbarske države", ki je kasneje okupirala antično Grčijo in povedla helenizem v svet. Morda so se pa Grki le naučili nekaj iz svoje zgodovine ter ne želijo, da bi se jim nekaj podobnega ponovilo, zato pri tem ovirajo Makedonce in še koga zraven? Kakorkoli...Šalo na stran. Vsakemu resnemu zgodovinarju bi moralo biti jasno, da današnji narodi nimajo prav nobene veze z ljudstvi in dogodki iz preteklih antičnih časov. Ampak ta konfuzija se dogaja praviloma tam, kjer politika ne najde svojih odgovorov za rešitev sodobnih gospodarskih in socialnih problemov, zato raje hranijo svoje reveže s strupenim nacionalizmom, legendami in sovraštvom, namesto z razumevanjem, znanjem, ljubeznijo in blaginjo za vse.  

Slika strani iz moje priljubljene otroške knjige "svetovni zgodovinski atlas"

Verjetno se sprašujete kaj smo v kulturnem smislu sploh podedovali od antične Grčije? Odgovor je precej obširen. Zdaj boste razumeli zakaj je bilo potrebno napisati celo knjigo o grški civilizaciji. Od njih smo dobili šole, gimnazije ter znanje o aritmetiki, geometriji, zgodovini, retoriki, fiziki, biologiji, anatomiji, higieni, terapiji, kozmetiki, poetiki, glasbi, tragediji, komediji, filozofiji, teologiji, agnostiki, skepticizmu, stoicizmu, epikurejstvu, etiki, politiki, idealizmu, filantropiji, kritiki, tiraniji, plutokraciji in seveda demokraciji. Vsi omenjeni izrazi izvirajo iz grškega jezika, ki so jih druga ljudstva samo prevzela ter nadaljevala zgodbo razvoja do današnjih dni. Grška civilizacija kot vidite živi naprej v vseh zgoraj omenjenih izrazih, čeprav v nekoliko modificirani obliki.

Vsi smo že sigurno slišali za ducat znanih grških filozofov, politikov, vojaških poveljnikov, mitoloških junakov in grških bogov, bodisi v šolah ali v kakšnem filmu in serijah na TV. Imena kot so Sokrat, Platon, Homer in Aristotel, ki se povezujejo s temelji grške filozofije in književnosti nam bi morala biti poznana že zaradi splošne razgledanosti. Potem ste verjetno slišali za Perikleja, Kleopatro in Solona, ki so bili vsi po vrsti izjemno pomembni državniki svojega časa. Tukaj so še Aleksander Veliki, Filip Makedonski in Leonidas neustrašni kralj Šparte, poleg njega imamo še celo vrsto drugih bolj ali manj znanih bojevnikov in vojskovodji, ki smo jih lahko videli na nepozabnih filmskih platnih. Tudi mitološke osebnosti nam niso tuje. Poznamo zgodbo Odiseja, Ahila in Herkula. Slišali smo za zgodbo o Argonavtih. Kot dijak se spomnim kako sem z velikim zanimanjem bral legendarno zbirko "Najlepših antičnih pripovedk", ki opisujejo grško mitologijo katero je zbral in uredil Gustav Schwab. Tam lahko na primer izveste kako je nastalo ime našega kontinenta "Evropa", ki izvira iz znane grške mitološke zgodbe o Zevsu in njegovi ljubici. Prav tako smo slišali za številne mitološke pošasti, kot so Minotavri, Kiklopi in Sfinge. Poznamo zgodbo o Prometeju, človeku, ki je bogovom ukradel ogenj in znanje ter ga prinesel navadnim smrtnikom, za kar so ga bogovi strogo kaznovali in ga vklenili v neko temačno pečino strašnega Kavkaza, kjer mu je vsak dan prišel krokar oglodati njegova jetra, ki so mu čez noč ponovno zrasla, da se je lahko trpljenje naslednji dan nadaljevalo in ponavljalo v nedogled. Poznamo tudi zapeljive Sirene in čarovnice ter zgodbo o Hadu, temačnem grškem podzemlju in jasnovidcu Tereziju, ki je napovedoval nesrečno prihodnost. Seznanjeni smo bili z najmanj tremi grškimi bogovi: Zevsom, Ateno in Erosom ter goro Olimp, kjer naj bi grški bogovi tudi prebivali. Sigurno poznamo znameniti "ojdipov kompleks", izraz, ki ga je skoval psihoanalitik Sigmund Freud, s katerim je razložil bistvo otroške ljubezni do matere. Freudov izraz izvira iz znamenite grške tragedije Sofoklesove Antigone - Kralj Ojdip, ki smo jo v šolah morali poznati. Enako je bilo z Homerjevo Iliado! Ko smo že pri Iliadi in trojanskih vojnah ste sigurno že slišali za nadležen računalniški virus, ki se mu reče "trojanski konj." Gre za še eno od mnogih nam dobro poznanih zgodb iz grške književnosti, legende in mitologije. Nekateri celo verjamejo, da so bile trojanske vojne resnična zgodovinska dejstva. Arheološka izkopavanja so sicer pokazala, da je na opisanem mestu res stala nekakšna starodavna razvalina, ki so jo poimenovali Troja, vendar kaj se je v resnici tam dogajalo verjetno ne bomo nikoli izvedeli.

Skratka, če bi vas danes vprašali za katerokoli drugo civilizacijo, da naštejete vsaj nekaj znanih imen, knjižnih del ali dogodkov, recimo pri rimski zgodovini, bi se sigurno zaustavili že pri kakšnem drugem ali tretjem imenu. Nikjer drugje ne poznamo toliko imen, dogodkov in knjižnih zgodb, kot ravno pri grški zgodovini. To je še en dokaz kako velik vpliv je imela grška civilizacija na razvoj sodobne kulture in miselnosti, zato je dobro poznati njeno zgodovino, knjige in avtorje, ki so posvetili svoje življenje raziskovanju stare Grčije. Pri nas se z grško zgodovino specialno ukvarja samo zgodovinar Rajko Bratož. Tudi pokojni Anton Sovre je vreden svoje omembe. Oba sta avtorja znanih knjig, slednji bolj poznan kot prevajalec grških del. Redki so posamezniki v Sloveniji, ki obvladajo starogrški jezik in pisavo. To so strokovnjaki, ki jih danes nujno potrebujemo, saj bi nam lahko pomagali raztolmačiti skrivnostno in znamenito grško preteklost.

Grška akropola v Atenah

Najbolj sloviti izrek v knjigi "The Life of Greece" se glasi: »A nation is born stoic and dies epicurean«. Gre za izjemno pomemben stavek, če se vanj malce poglobimo, saj pomaga razložiti bistvo razvoja in propada vseh starih civilizacij na naši zemeljski polobli. Najprej razložimo kdo so nacije? Po naše bi lahko besedo prevedli kot ljudstva, saj takrat nacije oz. narodi v današnjem pomenu besede niso obstajali. Vendar ima beseda 'nation' v angleščini spet drugačen pomen, zato ga Will Durant uporablja. Gremo dalje; Kdo so Stoiki? Stoicizem je filozofska opredelitev, ki sprejema trpljenje kot nekakšno posebno vrlino s katero lahko dosežeš notranji mir. Ljudje, ki pregovorno "stoično prenašajo" hude življenjske izkušnje so na koncu bogato nagrajeni s srečnim in zadovoljnim življenjem. Stoiki nasploh verjamejo, da je potrebno skromne materialne okoliščine izkoristiti za najvišje moralno delovanje. Poleg tega verjamejo, da je potrebno sprejemati vse in se učiti od vseh. Epikurejci so težili k zadovoljstvu in osvobajanju človeka od praznoverja in strahu pred smrtjo in bogovi. Če se ljudstva rodijo kot stoiki in umrejo kot epikurejci, pomeni, da so bili na začetku dovolj skromni, odprti in miroljubni, da so se lahko razvijali in učili eden od drugega, kasneje so postali preveč arogantni, vzvišeni in zaprti vase ter gluhi za nova spoznanja. Zanimala so jih samo osebna korist in egoistična poželenja, zato so takšna ljudstva počasi izumirala, saj se smrti niso bali. Takšna ljudstva so znala samo še uživati v sadovih dreves, ki so jih prejšnje generacije zasadile na vrtu življenja. Vsako drevo pa skozi čas oveni. Po izobrazbi sicer nisem filozof, ampak zgodovinar. Tukaj je jasno, da avtor Durant določene stvari mogoče preveč poenostavlja, zato mi prosim ne zamerite moje razlage, ki temeljijo na pridobljenih vtisih ob prebiranju knjige. Na tem mestu pozivam bolj izkušene ljudi od sebe, prave filozofe, da se poglobijo v stavek in ga raztolmačijo, da bo razumljiv ljudem vseh stopenj izobrazbe, saj se nam danes dogajajo podobne stvari. Nočemo sprejemati drugih kultur ali se učiti od njih. Iščemo nekakšne osebne koristi in "grešne kozle" za naše probleme. Imamo se za večvredne od drugih. To so vse znanilci propadanja sodobne civilizacije tega globalističnega 21. stoletja. Kje si zgodovina učiteljica življenja?

Tolos Atene Pronaje

Seveda bi se lahko tukaj posvetil čisto vsakemu poglavju posebej, saj imam na razpolago podčrtane odstavke in zapise v svojem kindlu (e-bralniku), ki bi jih lahko brez težav razširil v kakšno zanimivo zgodbo v več nadaljevanjih. Vendar nimam časa, ki bi mi omogočil prostor za obširne opise na več straneh. Poleg tega me skrbi komu bi vse to koristilo? Upam, da sem z zgornjimi utrinki povedal dovolj za splošno razumevanje grške zgodovine in pomembnosti knjige, ki je žal nimamo prevedene v slovenščini. Naslednja knjiga bo govorila o rimskem cesarstvu. Ne vem kdaj točno se jo bom lotil brati, saj berem številne druge knjige, pišem znanstvene članke in disertacijo, zato vam ne morem kaj obljubiti. Ravnokar je na vratih pozvonil poštar in prinesel dve debeli knjigi, ki sem jih naročil preko amazona. Ko sem pogledal kaj je prišlo sem našel avtobiografijo zakoncev Durant, ki sem jopred tedni naročil. Kakšno naključje, da je prišla ravno danes, ko zaključujem svoj tekst o njuni drugi knjigi o življenju Grčije! Kot vidite imam precej pestro in zanimivo knjižno življenje. Zato bom raje na tem mestu zaključil svoj zapis in prihranil čas za še kaj drugega in bolj zanimivega v preostanku dneva. V glavnem mi ni žal, da sem prebral omenjeno knjigo in zapravil toliko časa ob prebiranju izjemno zajetne angleške knjige. Tudi pisanje tega zapisa mi je vzelo precej časa. Priznam, da je bilo včasih kar naporno. Srbski pregovor pravi: "bez muke nema nauke" (brez napora ni znanja). Zato hvala vsem, ki ste zdržali do zadnje vrstice tega napornega teksta, saj ste s tem izkazali globoko spoštovanje do vseh preteklih mislecev in intelektualcev, ki so nam pomagali zgradili svet v katerem lahko danes živimo in v miru uresničujemo svoje cilje ter srečo v življenju. Verjetno ste se pri tem kaj novega naučili. Mogoče boste znanje uporabili za osebno rast. Jaz sem tukaj samo na kratko povzel bistvo zgodbe iz knjige, ki se mi je zdela vredna mojega in upam tudi vašega dragocenega časa. Do naslednjič - srečno! 

Avtor: Milan Mrđenović, uni. dipl. zgodovinar