Reka žalosti

 Natanko mesec dni je minilo, odkar smo se poslovili od Lumpija. Njegova odsotnost še vedno boli. V srcih čutimo praznino in žalost, ki jo bomo težko nadomestili. Vsak spomin na Lumpija nam še vedno prinese solze v oči. Kljub zavedanju, da je bila smrt zanj edina odrešitev, nas bolečina ob njegovi izgubi še vedno spremlja na vsakem koraku. Zelo ga pogrešamo.

Žalovanje je včasih celo težje kot soočenje s smrtjo. Da bi z vami delil občutke tistega dne, želim predstaviti sliko, ki na simboličen način upodablja naše občutke žalovanja in premagovanja le tega. Prvi dve sliki prikazujeta dan po Lumpijevi smrti. Naš jutranji sprehod ob reki Kotulji, kjer je Lumpi zelo rad hodil, je razkril nenavaden prizor. Reka se je obarvala v črnino, kar je redek pojav. Čeprav obstajajo znanstvene razlage, zakaj se je to zgodilo, verjamem, da je bila to nekakšna poklonitev Lumpiju, ki je toliko ljubil ta kraj in reko, ki ga je vsako jutro pozdravljala v novi dan.

Kljub vsemu pa je spodbudno to, da se je reka v enem mesecu očistila sama kot kažejo spodnji dve sliki. To nas na nek način spet opominja, da moramo sčasoma poiskati pot iz žalosti in ponovno objeti radost življenja, ki ponuja neusahljive izvire ljubezni in veselja.  Lumpi ostaja živ v naših srcih. Vrača se nam v sanjah. Povsod nas spremlja po naših poteh. Tako bo tudi ostalo do konca naših dni. Narava se obnavlja sama, tako se mora tudi človek. Življenje pa gre naprej in teče kot neskončna reka vsaki dan, ne glede na ovire, ki nam jih postavlja na pot, nas spodbuja k iskanju novih priložnosti in uči ceniti vsak trenutek, ki ga preživimo na tej razburkani zemlji.

Največja žrtev vsake vojne so civilisti na obeh straneh

V Gazi, ki je po površini 56 krat manjša od Slovenije in kjer živi več kot 2 milijona ljudi, od tega polovica otrok, se vsem na očem ob tihi podpori zahodnih velesil izvaja brutalno nasilje proti nič krivim civilistom. Milijon otrok, ki tam živijo niso prav nič krivi, da so ujetniki ekstremistične klike, ki se noče pogajati z mednarodno skupnostjo, da bi rešili vprašanje kako v miru sobivati eden ob drugim.

Gaza je verjetno edino mesto na svetu, kjer se rodiš in umreš nesvoboden kot v zaporu. Prebivalci Gaze niso le ujetniki vojne vihre katero ne morejo sami ustaviti, ampak so tudi dolgoletni talci ekstremnih politik na obeh straneh meje kot tudi širše v geopolitičnem smislu. Navadni prebivalci Gaze zaradi tega ne morejo normalno zaživeti kaj šele zbežati v sosednji Egipt, da bi vsaj rešili svoja življenja. Prepuščeni so usodi dveh diametralno nasprotnih sil, ki jim za življenja ljudi ni prav nič mar.

Civilisti so postali največje žrtve te vojne, tako na palestinski, kot na izraelski strani, vendar so Palestinci tisti, ki bodo v Gazi najbolj trpeli, saj bodo kmalu ostali brez vode, elektrike in hrane. In kakšen je odziv mednarodne skupnosti? Dvoličen in hinavski, kot vedno do zdaj…. Moram sicer priznati, da me celotno dogajanje in odzivi ne presenečajo, me pa čudi, da kljub gori dokazov nekateri še vedno nočejo sprejeti dejstva, da vsako nasilje rodi še več nasilja. Ne moreš mir vzdrževati s silo in nasiljem. Ta vojna se ne bo končala drugače kot z uničenjem ene ali druge strani. Mar bomo zdaj mi izbirali svojo stran in podpirali enega proti drugemu? Kot na nogometni tekmi? To je norost, ki se jo namreč gremo. Morali bi zahtevati takojšnjo ustavitev nasilja, demilitarizacijo Gaze in širšega pasa okoli mesta, prihod mednarodnih sil in humanitarno pomoč ter seveda nova sveža pogajanja za mir in stabilnost v regiji!