Einsteinovo pismo hčerki

Predstavljam vam eno najbolj osupljivih in miselnost premikajočih pisem v zgodovini, ki ga je slavni fizik Albert Einstein namenil svoji hčerki. V tem pismu je Einstein razkril globoko in univerzalno resnico, ki jo je menil, da bi lahko razumeli šele, ko bi človeštvo dozorelo. Morda je res, da smo kot družba še vedno daleč od razumevanja enostavnosti njegovega sporočila, vendar njegove besede še vedno odmevajo z močno resonanco.

Pismo se dotika bistva ene največjih skrivnosti vesolja - ljubezni. Einstein, znan po svoji teoriji relativnosti, poudarja, da smo kot človeštvo morda spregledali najmočnejšo silo, ki obstaja - ljubezen. Ta sila, po njegovem mnenju, ni le metaforična, ampak ima pravo, merljivo moč, ki lahko preoblikuje svet.

Pismo nas opominja, da je ljubezen ključ do ohranitve naše vrste, smisla življenja in rešitve sveta. Sporoča nam, da moramo vsak od nas v sebi negovati majhen, a močan generator ljubezni, ki lahko spremeni svet.

Torej, ne glede na to, kako smo kot družba napredovali ali zastali, Einsteinovo pismo svoji hčerki ostaja opomnik in navdih, da je ljubezen najmočnejša sila, ki jo imamo na voljo.

PISMO:

"Ko sem predlagal teorijo relativnosti, me je zelo malo ljudi razumelo, in tudi to, kar bom razkril in prenesel človeštvu zdaj, bo v nasprotju z nerazumevanjem in predsodki sveta. Prosim te, da zaščitiš pisma tako dolgo, kot bo potrebno, leta, desetletja, dokler ni družba dovolj napredna, da sprejme to, kar bom razložil.

Obstaja izjemno močna sila, za katero do sedaj znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki vključuje in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju in pri nas še ni bila prepoznana. Ta univerzalna sila je LJUBEZEN. Ko so znanstveniki iskali enotno teorijo vesolja, so pri tem pozabili na najmočnejšo nevidno silo.

Ljubezen je Luč, ki razsvetljuje tiste, ki jo dajejo in prejemajo. Ljubezen je gravitacija, ker zaradi nje nekateri ljudje čutijo privlačnost do drugih.

Ljubezen je moč, ker pomnoži najboljše, kar imamo, in dovoli človeštvu, da ne ugasne v svoji slepi sebičnosti. Ljubezen razvija in odkriva.

Za ljubezen živimo in umremo. Ljubezen je Bog in Bog je Ljubezen.

Ta sila razloži vse in daje življenju smisel. To je spremenljivka, ki smo jo za predolgo časa prezrli, morda zato, ker nas je ljubezni strah, saj je edina energija v vesolju, ki se je človek ni naučil upravljati po svoji volji.

Da bi ljubezen naredil vidno, sem v svoji najbolj znani enačbi naredil preprosto zamenjavo.

Če bi namesto E = mc2 sprejeli, da je lahko energijo za zdravljenje sveta mogoče dobiti preko ljubezni, pomnožene s kvadratom hitrosti svetlobe, bi prišli do zaključka, da je ljubezen najmočnejša sila, kar jih obstaja, saj nima omejitev. Po človeškem neuspehu z uporabo in nadzorom ostalih sil v vesolju, ki so se obrnile proti nam, je nujno, da se negujemo z drugo vrsto energije …

Če želimo, da naša vrsta preživi, če želimo najti smisel življenja, če želimo rešiti svet in vsa čutna bitja, ki ga naseljujejo, je ljubezen eden in edini odgovor. Morda še nismo pripravljeni, da bi naredili bombo ljubezni, dovolj močno napravo, ki bo popolnoma uničila sovraštvo, sebičnost in pohlep, ki uničujejo planet.

Vendar pa vsak posameznik v sebi nosi majhen, a močan generator ljubezni, čigar energija čaka, da se sprosti. Ko se naučimo dajati in prejemati to univerzalno energijo, draga Lieserl, bomo potrdili, da ljubezen premaga vse, da je sposobna preseči vse in nič, ker je ljubezen kvintesenca (jedro) življenja.

Globoko obžalujem, da nisem mogel izraziti tega, kar je v mojem srcu, ki je tiho bilo zate vse moje življenje. Morda je prepozno za opravičilo, ampak čas je relativen in moram ti povedati, da te imam rad in sem zahvaljujoč tebi dosegel dokončni odgovor!”

 

Kdo so naši pravi prijatelji?

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je nekdo zameril neko stvar, ki se ni zgodila po vaši krivdi? Recimo, da ste imeli enega dobrega prijatelja za katerega ste bili vedno in povsod dosegljivi, nekega dne pa vam zaradi obveznosti ni uspelo uresničiti ene njegove želje in vam je zaradi tega zameril? Pri tem vam ni pomagalo niti dejstvo, da ste v preteklosti za njega naredili skoraj vse. Če je takšen človek danes vaš bivši prijatelj bodite veseli, da je temu tako. Pravi prijatelji vas bodo vedno razumeli, vam bodo vedno hvaležni za pomoč, ki ste jo kdaj ponudili, tudi če je bila majhna in ne bodo iskali dlake v jajcu, da bi se z vami prepirali. Pravi prijatelji vam ne bodo zamerili, če jih ne boste dolgo časa poklicali, ker bodo spoštovali vašo osebno izbiro s kom se boste družili. Pravi prijatelji vas bodo vedno razumeli, cenili in spoštovali.

Tisti ljudje, ki pa od vašega prijateljstva iščejo samo neke osebne in sebične koristi, zadovoljstvo in zasluge, ne bodo do vas gojili nobenega spoštovanja, saj si predstavljajo, da ste na tem svetu samo zaradi njih, da jim služite, kot da bi bili njihove sluge. Zato je bolje odsloviti takšne lažne prijatelje iz vaših življenj, da bi lahko svobodneje zadihali. Tisti čas, ko bi ga namenjali njim pa raje namenite sebi ali drugim ljudem, ki vas bodo bolj cenili in spoštovali. Takih pravih prijateljev je danes malo, zato so toliko bolj vredni. V življenju sem se glede prijateljev naučil, da se prijateljstvo ne potrjuje v dobrih delih, ampak predvsem v dobrih mislih, ki se odražajo v medsebojnem spoštovanju in razumevanju do vaših posebnosti in omejenosti, ki nam jih nudijo naša kompleksna življenja.

Ne glede na to ostaja nesebična pomoč vsem ljudem, ki so v krizi in rabijo vašo pomoč, to je glavna vrlina naše sodobne in napredne civilizacije. Pazite samo, da vas takšna pomoč ne bo preveč izčrpala, omejila ali prikrajšala, saj ste na tem svetu prisotni tudi zaradi sebe, da uresničite svoje cilje in poslanstvo, ki vam ga je namenilo vesolje. Če sledite svojim pravim ciljem in poslanstvu vas takšne izkušnje ne bodo izčrpale, ampak kvečjemu obogatile in osrečile. Zato vam ne sme biti nikoli žal, če ste kdaj koga odslovili ali zavrnili, saj ste na tem svetu pomembni tudi vi, vaš čas in vaša svobodna volja. Avtor: Milan Mrđenović

S tožbo nad vlado, ki zavaja z napačnimi in škodljivimi prehranjevalnimi smernicami

Priznani ameriški zdravnik dr. John McDougall se je pridružil skupini, ki bo vložila tožbo zoper ameriško vlado oz. njeno agencijo, ki določa smernice prehranjevanja za vse sloje prebivalcev v ZDA. Uradne smernice prehranjevanja namreč dovoljujejo uporabo mleka, rdečega mesa, rib in številnih drugih nevarnih živil živalskega izvora, ki naj bi po besedah McDougalla škodovale njegovim pacientom in mnogim drugim nevednim potrošnikom prehrane v državi. McDougall sicer priporoča svojim pacientom in zainteresirani javnosti prehrano sestavljeno iz preprostih polnovrednih živil rastlinskega izvora (krompir, riž, stročnice, zelenjava in sadje). Uradne smernice prehranjevanja, ki tolerirajo uporabo škodljivih živil živalskega izvora, naj bi predstavljale glavno oviro v miselnosti številnih ljudi, ki še verjamejo, da je živalska prehrana nujna za razvoj in življenje človeka. Zaradi takšne zgrešene miselnosti in napačnih smernic vsakodnevno umre na tisoče ljudi zaradi kroničnih bolezni, ki jih takšno škodljivo prehranjevanje in miselnost povzroča. McDougall je v svoji 40 letni delovni praksi že neštetokrat dokazal, da se lahko vsak ozaveščen človek uspešno zaščiti, kljubuje in okreva od vseh kroničnih bolezni, kot so obolenja za rakom, sladkorno, srčno-žilne in avto-imune bolezni. Preventivno pa se lahko s takšnim rastlinskim prehranjevanjem zaščitimo tudi pred samim razvojem omenjenih kroničnih bolezni. V tem pogledu se mi zdi tožba zoper vlado, ki ignorira takšna opozorila zelo smiselna in na mestu. Prav tako bi bilo smiselno razmislit o tožbi zoper slovensko vlado, ki v svojih smernicah dovoljuje enake nesmisle in še marsikaj drugega. Na koncu bi rad še poudaril, da nihče ne želi prepovedati prehranjevanje z nevarnimi živili živalskega izvora. Vsak človek ima po mojem mnenju pravico do svobodne izbire. Ob tem pa mora imeti tudi pravico do korektnih informacij, ki jih naše prehranske smernice žal ne nudijo in so zato soodgovorne za slabo zdravstveno stanje v Sloveniji. Držimo pesti, da McDougallu uspe s tožbo zoper vlado, čeprav so možnosti majhne. Važno, da se borimo za pravico in resnico. 

Avrtor: Milan Mrđenović

Zdravi rastlinski obroki, ki jih priporoča McDougall

Pečen krompirček in kvinoja

Pizza iz polnovredne moke in zelenjavo

Veselo sadje in zelenjava

Poletni krožnik

Špageti....

Od krompirja in riža se ne boste zredili!

Pečene buče in riž

Breskve in papaja

Kanadska solata

Zeleno je zdravo

Polenta z zelenjavo in lečo

Bananin sladoled iz malin

Paradižnik

Pečen kostanj

Marelice, češnje, melone....

Sveže iztisnjen pomarančni sok

Makaroni iz koruze

Jagode

Rumene maline

Maline

Smooti iz banan in malin

Polnjeni mafini z borovnicami in bananami

Ohrovt in kuhan krompir

Kakijev smooti

Zelenjavna župa... Skratka, ni da ni!

To so zdrave smernice prehranjevanja!

Kako so v srednjem veku sodili živalim?

Med iskanjem virov za diplomsko nalogo sem naletel na izredno zanimivi članek, ki je po svoji vsebini aktualen tudi danes. Govori o praznoverju in nezdravem sodstvu v srednjem veku, kjer so za zločine proti ljudem sodili tudi živalim. Avtor članka se na koncu sprašuje, če je bilo takratno sodstvo pri svoji zdravi pameti, da je dovoljevalo takšne absurdne primere? Tudi danes bi se lahko podobno spraševali za stanje našega slovenskega sodstva, sploh kakšnega Ustavnega sodišča, da o družbenem odnosu do narave in živali ne govorim. Čeprav pri nas že dolgo več ne vlačijo po sodiščih pravih živali (čeprav bi cinično v prenesenem pomenu lahko rekli, da to še zdaleč ne drži), lahko kljub temu opazujemo, kako naša sodnija zelo rada izpušča na svobodo vse obsojence in druge kriminalce zaradi "tehničnih pomanjkljivosti" in "rokov zastaranja", kar po svojem bistvu ne bi smelo vplivati na kaznovanje protizakonitega dejanja. Mogoče se bodo nekoč tudi za našo družbo, recimo čez nekaj stoletji, ljudje spraševali, če smo bili Slovenci pri zdravi pameti, da smo dovoljevali vse krivice in zločine? Kdo bi vedel? Jaz mislim, da naša družba že dolgo časa ni najbolj normalna, zato bomo doživeli še marsikaj čudnega. 

Kljub temu vabim vas, da si vzamete nekaj minut časa in preberete naslednji članek, ki bo nekatere bralce zagotovo nasmejal, druge pa morda začudil ali pretresel: 

"V srednjem veku se je pogosto zgodilo, da so gnali pred sodnike tudi živali, kar se tedaj ni zdelo nič nenavadnega. Neki pravni zgodovinar je naštel 200 takih primerov v enem samem stoletju.

V Zürichu se je leta 1442 vršila zunaj na trgu čudna sodna razprava. Sodniki v talarjih so sedeli na pokritem odru pred sodnijo. Suh birič je dvignil svojo črno službeno palico in zaklical: »Privedite obtoženca!« In privlekli so v močni železni kletki zaprtega orjaškega volka. Tožen je bil, da je raztrgal dve majhni deklici in sodili so ga po vseh ceremonijah in predpisih.

Učen tožnik je začeli obravnavo. Enako učen pravnik je zagovarjal zverino. Vrstili so se pisarniški starokopitni izreki. Sklicevali so se na dokaze in zasliševali so priče. Končno so kosmatega jetnika spoznali za krivega in ga obsodili na vislice. Ko so ga obešali, se je vse trlo gledalcev, ki so vriskali od veselja.

V starem normanskem mestu Falaise so leta 1386 sodili prašiča, ki je oklal nekega otroka na smrt. Na pravdni dan so vsi meščani praznovali in se udeležili razprave. Sodniki so prašiča slovesno obsodili na mučenje in obglavljenje. Oblekli so ga kakor človeka, ga bičali in mu polomili ude, nazadnje pa še dejali v klado.

Prašiči so se največkrat pregrešili zoper postavo kot morilci otrok. Tiste čase so se bodisi mestni ali vaški prašiči potepali po svoji volji in kjer koli se jim je zljubilo. Obrali so vsa gnojišču in smetišča, da so stikali za odpadki in s tem nehote skrbeli za zdravstvo. Bili so pa sila podivjani in majhen otrok ni bil nikdar varen pred njimi.

Leta 1547 je morala v mestu Sevigny na »zatožno klop« svinja s svojimi šestimi pujski vred. Skupaj so razmesarili in požrli majhnega otroka. Toda zagovornik jih je branil tako učinkovito, da so za kazen usmrtili samo svinjo. Prašičke so izpustili, češ da so bili mladi in zapeljani. Čez šest tednov pa so jih znova pripeljali na sodnijo, ker njihov lastnik ni hotel porokovati, da se bodo za naprej vedli zgledno. Mož se je bal, da so prašički podedovali zločinsko nagnjenje, da se ne bodo mogli upirati skušnjavam.

Na Burgundskem so 5. septembra 1370 tri svinje, ki so bile v strahu za svoje mladiče, razmesarile do smrti sina nekega svinjskega pastirja. Kot sokrivce so zaprli tudi mladiče. Njihov lastnik jih je pri razpravi sam zagovarjal in prosil, na jih spoznajo za nedolžne. Burgundskega kneza je s svojim govorom tako ganil, da je dal usmrtiti samo stare svinje, pujskov pa ne, »čeprav so videli, da so svinje dečka ubijale in ga kljub temu niso branili«.

Sodili so tudi podivjane bike. V Moissy je leta 1314 bik nabodel na roge nekega moškega. Mož je umrl od ran, bika pa so zaprli v mestno jetnišnico. Tedaj je namreč bilo v navadi, da so večje živali čakale na sodbo v tisti ječi kot zločinski ljudje.

Sodniki v Dijonu so leta 1639 sodili in dali usmrtiti konja zaradi umora. V Aix so še leta 1694 po ukazu vrhovnega deželnega sodišča sežgali na grmadi kobilo. O obeh so bili prepričani, da sta bila obsedena od hudobnega duha, in za oba so priče dokazale, da sta izvršila umor premišljeno.

Pri sodnih obravnavah zoper živali so se sklicevali na vse mogoče posebnosti zakona. Z raznimi pravnimi zvijačami je leta 1521 v prvo zaslovel veliki francoski pravilnik Bartolomej Chassene. Sodišče ga je kot mladega začetnika postavilo za zagovornika podganam, ki so v okraju Autun uničile ves ječmen. Tožene podgane so sodno klicali na razpravo, a odzvale se niso. Pretkanemu odvetniku pa se je posrečilo oblasti dokazati, da je nenavzočnost podgan zakrivilo le nepravilno pravdno ravnanje. Pravdni dan bi morali razpisati za podgane iz vse dežele in ne le za tiste iz Autuna, ker so bile vse zapletene v ta rop.

Toda podgane se tudi za drugi poziv niso zmenile, Chassene je tokrat trdil, da se njegove klientke boje priti iz svojih lukenj zaradi »nevarnih« mačk, ki jih imajo tožniki. Sodišče naj poskrbi, da mačke ne bodo nadlegovale podgan med potjo. Pravdači naj se zavežejo, da bodo plačali kazen v denarju, če ne bodo mogle potovati njegove klientke v miru. Sodišču se je zdel ta predlog povsem pravno veljaven. Toda tožniki niso hoteli jamčiti toženkam za varno pot. Zaradi tega je oblast pravdo zavrnila.

Drug odvetnik bi moral zagovarjati medveda, ki je leta 1499 pustošil po vasi v Črnem lesu. Ta je predlagal, naj nasilno zverino sodijo porotniki, izbrani mod velikaši medvedjega rodu. Nastal je seveda učen prepir in pravdna obravnava se je zavlekla za več kakor teden dni.

Tudi stekle pse so sodili strogo po pravilih. Vselej so jih so jih spoznali za krive. Z nobenim pogojem ni bilo mogoče zagovarjati poblaznelih psov, ko da bi ne bili odgovorni za svoje zločine. Po postavah so jih kaznovali najprej s postopoma vedno hujšim mučenjem, ki je trajalo tem dlje, čim več ljudi ali živali so oklali. Porezali so jim ušesa, odsekali rep in jim nazadnje pohabili še nogo za nogo, po vsem tem mučenju so jih usmrtili.

Sem pa tja so bile živali lahko tudi za pričo. Zgodilo se je, da je neki obtoženec, ki naj bi bil kriv umora, vpričo svojega psa, petelina in mačke prisegel, da je nedolžen. Pa so mu verjeli, ker so bili prepričani, da bi tudi neumna žival prej spregovorila kakor pustila, da bi ušel pravici morilec....

V srednjem veku so največkrat obtožili zločina črne živali. Ljudje so sodili, da je satanu črna barva najljubša in da se najrajši našemi v črno. Bili so pač praznoverni in zato tudi kruti in neumni. Za zdaj še nimamo drugačne razlage za tisto zdravje sodstvo..."

Članek je bil objavljen v časniku Slovenec, letnik 1940.

Milan M.

Gensko spremenjena hrana je že tu

To je tisto o čemer sem že v preteklosti veliko govoril. KLIK Gensko spremenjena hrana je že dolgo časa prisotna na naših trgovskih policah, seveda v posredni obliki, saj večino rejenih živali krmijo z gensko spremenjeno hrano, kar mimogrede ni prepovedano nikjer v EU. To dejansko pomeni, da ljudje, ki radi jejo meso, jajca, sir in pijejo mleko po vsej verjetnosti že uživajo gensko spremenjeno hrano, ne da bi se tega sploh sami zavedali. Tudi t.i. slovensko meso, jajca, sir in mleko imajo svoje poreklo v gensko spremenjenih krmilih. Tudi domača živila so sumljiva, saj ne moremo vedeti s čim kmetje krmijo svoje živali, ko je zima. Škropiva so tudi škodljiva, vendar se lahko človek pred škropivi zaščiti tako, da svojo zelenjavo in sadje pred uporabo dobro umije in splahne. Pri GSO nobeno umivanje ne pomaga rešit problema, saj je hrana po svojem bistvu in sestavi spremenjena in sumljiva. Torej je najboljša zaščita pred GSO jesti rastlinsko prehrano.
Milan M.

Naše telo je kot sveti tempelj

Samo ljubezen lahko prinaša srečo, ki se odraža v naklonjenosti, zbližanju, prijateljstvu, razumevanju in strpnosti do vseh. Ljudje bi se morali v življenju vsak dan učiti kako premagovati svojo jezo, sovraštvo, odpor, prizadetost in užaljenost do drugih. Prav tako bi se morali obvladati in zatreti svoje negativne občutke nevoščljivosti, podcenjevanja, posmeha, prevzetnosti in opravljanja ter jih zamenjati s prijaznostjo, razumevanjem, gostoljubnostjo, radodarnostjo in spoštljivostjo. Dajmo v ljudeh iskati tisto, kar je mogoče ljubiti, ceniti, spoštovati in ne tisto, kar je mogoče kritizirati, opravljati in sovražiti.

Samo tisti ljudje, ki znajo iskati pozitivne lastnosti in bisere, ki jih nosimo v sebi in svojih srcih, imajo harmonične odnose z drugimi ljudmi v svoji bližini. Vendar moramo biti hkrati tudi dovolj samozavestni in zaverovani vase, da znamo reči tudi NE, ker drugače postanemo objekt izkoriščanja in prepiranja.

Zavedati se je potrebno, da ljudi ne moremo na silo spreminjati. Zato je vsako prepiranje o napakah in drugih slabostih brezplodno dejanje in zapravljanje časa. Ljudem lahko vedno pokažemo kje so naše meje. Lahko jim pokažemo kje so pozitivni zgledi. Lahko jim povemo kaj nam je všeč in kaj ne. Vendar, če nismo dovolj samozavestni in če ne znamo slediti svojemu življenjskemu poslanstvu, bomo zapravljali svoj dragocen čas za številne prepire in druge negativnosti, ki nas samo tlačijo in utrujajo, namesto da bi svoj čas namenjali sebi in svoji duhovni in osebnostni rasti.

Najhujše je predajanje brezdelju. To nas slej ko prej pripelje v depresijo in tesnobo, ki odpre vrata vsem zgoraj naštetim negativnim lastnostim. Zato posvečajmo svoj prosti čas redni fizični aktivnosti, tekanju, pohodništvu in telovadbi; ter duhovni rasti, branju knjig, poslušanju predavanj, iskanju novih znanj in učenje. Družimo se s pozitivnimi ljudmi, ki nam nekaj pomenijo. Bodimo v družbi ljudi, ki so nam lahko za vzgled. Negativne ljudi pustimo za seboj in pojdimo dalje v svojem razvoju. Časa ne moremo spremeniti. Spremenimo lahko samo sebe in svoje vzorce obnašanja.

Naše telo je kot sveti tempelj. Zato poskrbimo za njegovo notranjo čistočo. Veliko ljudi je obsedenih z zunanjo čistočo, saj se redno tuširajo, umivajo, nosijo čiste obleke in prijetno dišijo, vendar na žalost pogostokrat opazim, da večina pozablja na notranjo čistočo svojega templja. Tisto kar pride iz naših ust je lahko izraz naše notranje čistosti ali umazanije. Zato je potrebno poskrbeti za zdravo rastlinsko prehrano, da najprej omogočimo sebi dovolj energije in moči za čisto duhovno in fizično rast. Kdor se kljub temu še naprej posveča negativnim lastnostim se očitno ne zaveda svojega življenjskega poslanstva. Poslanstvo je v tem, da se v življenju stalno izpopolnjujemo, napredujemo, učimo, popravljamo napake in razvijamo. Izogibajmo se potrošniškemu hedonizmu, ki nas vodi v razkroj in propad. Materializem nikoli ni bil izvor sreče za človeka. Sreča je, ko se lahko človek žrtvuje za druge in pomaga. Zato spoznajmo sebe in delajmo tako, da bodo imeli tudi drugi ljudje neko korist, saj jim bomo predstavljali navdih in pozitiven zgled, da bodo tudi sami našli pot do osebne sreče in zadovoljstva. Hkrati bomo tudi mi srečni, saj na poti ne bomo sami in se nam bodo pridružili drugi. Tako se bomo skupaj učili in eden drugega razumevali, spoštovali in cenili. Zato ne bodimo sebi svoj največji sovražnik in izkoristimo dan za razvoj ljubezni.
Avtor: Milan M.