Zahvala vsem ob slovesu

Spoštovani prijatelji,

Veliko je takih, ki Vas osebno sploh ne poznam in se Vam iskreno zahvaljujem za sožalna sporočila, ki ste jih poslali in jih še pošiljate ob izgubi mojega dragega Lumpija♥

Na tem mestu bi se rad posebej zahvalil veterinarski inšpektorici Danuši Štiglic, ki je skupaj z dobrimi ljudmi naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da je Lumpija odrešila neprimernega bivanja in ga spravila do zavetišča Turk pri Novem mestu, kjer so ga naposled zagledale moje oči, da je lahko vstopil v naša življenja. Prav tako se zahvaljujem veterinarjema Demitriju Ostermanu in Martinu Kovšetu ter njuni ekipi, ki sta mu pomagala z vsem znanjem in izkušnjami, da smo ublažili težke udarce hudih bolezni, ki so se ga lotevale na stara leta. Zahvaljujem se tudi Suzani Vodnjov in DPMŽ Koroška, ki mi je v času moje finančne stiske pomagala pri oskrbi Lumpija. Hvala tudi vsem alternativnim zdravilcem in mnogim drugim ljudem, ki so nas bodrili in dajali upanje.

Brez vseh Vas, ki ste se z nami veselili ob trenutkih sreče, čeprav le na daljavo, ne bi ne jaz, ne moja družina imeli izpopolnjenega življenja z lepimi trenutki, ne bi imeli tistega kar poganja življenje naprej, kar mu daje vsebino, to sta upanje in ljubezen; ne bi spoznali svojih najglobljih čustev ter kaj pomeni brezpogojna pasja ljubezn. Lumpi je želel kot vsa živa bitja na tem svetu samo srečno živeti ob ljudeh, ki jih je izbral za svoje in smo ga tudi zato toliko bolj ljubili. Tega prej 12 let ni bil vajen. Živel je osamljen in pozabljen. Šele pri nas se je naučil pokazati ljubezen na svoj način. Sicer ni znal mahati z repekom, je pa z milim pogledom znal pokazati, da nas je vseh vesel. Znal je s svojim smrčkom prositi za božanje in pozornost. Znal je spustiti svoje uhice in se razveseliti naše prisotnosti. Ob prihodu domov iz vsakega sprehoda je znal glasno lajati od veselja, saj je točno vedel, da ga mi ne bomo zapustili, zaprli in odšli, ampak ga bomo lepo oskrbeli, nahranili in scartlali.

Danes 15. septembra bi Lumpi uradno praznoval 15. let starosti. Moje srce bi počilo, če bi ga moral na ta dan uspavati. Takšnega darila si od mene ni zaslužil. Lahko bi ga sicer s protibolečinskimi sredstvi in pomirjevali pripravili do tega, da bi z nami ostal še nekaj časa. Vendar to ne bi bilo tisto pravo in dostojno življenje, niti ne bi bilo pošteno. Bilo bi sebično. Psi nas tako brezpogojno ljubijo, da bi kljub svojim bolečinam, ki jih skrivajo z nami vztrajali do bridkega konca.

Lumpi zadnje dni ni bil več srečen pes. Njegove oči so me stalno gledale naravnost v dušo. Tudi, ko sem ga moral v nedeljo pustiti pri starših me je stiskalo pri srcu. Celo pot sem razmišljal na njega. Težke dni sem preživljal. Ponoči sem se prebujal ob mislih na njega. Nisem bil zbran pri svojem delu. Čutil sem, da ga boli in da se moram od njega posloviti na dostojen način. Verjemite, da smo naredili vse kar smo znali in mogli, da bi mu šli nasproti in zagotovili srečno življenje. Na koncu smo imeli previsoka pričakovanja. To nas je strlo.

Spomnil sem se tistega nepozabnega 13. avgusta 2020, ko sem šel po Lumpija v zavetišče Turk, kako sem moral od svoje mame najprej prositi za 30€, da sem sploh lahko zbral dovolj denarja in plačal pristojbino za posvojitev Lumpija ter potne stroške. Danes imam na zalogi bistveno več svojega denarja, da bi mu lahko dal karkoli bi hotel in želel, ampak so mi veterinarji zagotovili, da mu nič od tega ne bi pomagalo. Nobene čudežne tablete ali terapije ni več na zalogi. Prišli smo do konca. Težko je to, ko niti denar več ne pomaga. Nisem bogat človek, da bi razmetaval svoj denar, ampak sem bil vseeno pripravljen dati vse od sebe kar je bilo potrebno, da bi mu lahko pomagal izboljšati stanje. Prvič bi mu lahko končno pomagal sam, iz svojih sredstev, iz srca, brez da mi kdo sofinancira stroške iz usmiljenja, ampak sem spoznal kruto resnico kako postane denar v takih primerih brezvreden papir. Tisto kar ostane je samo ljubezen in ta terjala svoj boleč davek.

Še pred dvema tednoma smo hodili po najinih najljubših poteh. Po Prežihovini, med gozdovi, kjer ni bilo nobenega razen nas treh, Lumpija, Luckyja in mene. Vendar mu je bilo že takrat hudo. Vidno je pešal. Bil je počasen. Bolečine je spretno skrival s svojim izrazom navdušenja na obrazu. Ko sem v nedeljo moral nazaj v Solkan se ni več rabil pred mano pretvarjati. Zapustile so ga zadnje moči in tako se je dobesedno sesedel. Ni mogel več hodit, na koncu niti jesti. Zanj je skrbel moj oče, ki je tudi hudo trpel. Ko me je v sredo popoldne klicala mama, da ne more več jesti, sem zvečer priletel domov, kjer sem ga zagledal v žalostnem stanju. Tudi on me je žalostno gledal nazaj s svojim enim očesom. Pred tem je vedno prišel pozdraviti na vrata, ko sem vstopil v stanovanje. Tokrat niti tega ni bil zmožen. Včeraj v četrtek zjutraj je še zadnjič zbral vse svoje atome moči, da je lahko stopil na noge in prišel v mojo sobo, v hudih bolečinah, ko sem to videl je priteklo ogromno solz. Trpel je. A ko bi ga le videli kako se je pretvarjal. Kako se je trudil delati pred mano, kot da nič ni narobe. Prišel se je pokazati kot vsako jutro, ko sem bil doma: "Glej me, tu sem, kdaj se mislita vidva z Luckyjem zbudit, da se gre ven na sprehod." Tokrat sem ga moral nositi v naročju, da je lahko opravil svojo potrebo. Bila je huda driska s krvjo. Ni mogel več niti vstati. S težkim srcem smo se odločili za uspavanje. Jaz in moja mama smo bili ob njem do konca. Ni ga bilo strah. Ni se tresel. To mi je v uteho. Samo gledal me je in se prepustil usodi. Vedel je, da ga Milan spet hoče spravit nazaj na noge. Brezmejno mi je zaupal. Zato verjamem, da je na druge svetu dobil krila. Srčno tudi upam, da mi je bil hvaležen za vse, tudi za zadnjo stvar, ki sem jo bil prisiljen naredit.

Hvala Lumpiju za nepozabne trenutke in hvala vsem, ki berete in razumete mojo in našo bolečino ob tej družinski izgubi. Zelo smo se nanj navezali. Doma smo žalostni.

Lumpi, pogrešamo te...💔

3. avgusta 2023 smo naredili sliko za spomin - Foto Studio Ocepek

Poobjavljeno iz moje osebne FB strani, kjer se nahaja ogromno sožalnih komentarjev.

PRIJATELJU V SLOVO

Oprosti, da nisem znal narediti več kot sem lahko.

Oprosti, da nisem znal delati čudeže.

Oprosti, da sva se morala takole posloviti.

Naredil sem vse v najboljši veri in upal na tvoje izboljšanje.

Vendar je zdaj, ko so izčrpani vsi upi prišel čas bolečega slovesa.

Na poslednjo pot tja čez mavrico se odpravljaš brez mene. Tokrat ne rabiš več povodca.

Naj te moja žalost ne zadržuje preveč na tej zemlji.

Ne želim, da po nepotrebnem trpiš in se mučiš.

Meni bo hudo.

Pogrešali te bomo vsi.

Žalost. Solze. Hudo je.

Ampak bo minilo.

Upam, da si zdaj našel svoj mir.

V mojem srcu boš za vedno najlepše zapisan.

Lumpi ❤️❤️❤️

Bil sem z njim do konca...

Sanje enega otroka...

Spomnim se dneva, ko sem bil osnovnošolec. Takrat mi je ena oseba rekla: "Ti ne boš nikoli zgodovinar, nimaš nobenih možnosti za vpis na gimnazijo, razmisli raje o trgovski šoli, tvoja mama je prijazna trgovka, vsi jo poznajo in imajo radi, tudi ti bi lahko bil tak, vendar te prej vidim v kakšni trgovini z malimi živali."

Ko sem prišel domov sem se seveda na skrivaj zjokal, ampak sem vložil vse napore in kasneje presegel vsa pričakovanja. Ne samo, da mi je uspelo opraviti gimnazijsko maturo, diplomiral sem iz zgodovine in postal doktor znanosti iz svojega področja....

Ko bi mi takrat nekdo rekel, da bom nekoč doživel strašno preizkušnjo kaj pomeni videti in gledati nekoga, ki ti je pri srcu in umira za rakom, bi se ure in ure raje posvetil študiju kemije, biologije, matematike .... prepričan sem, da bi več takih ljudi skupaj iznašlo zdravilo proti raku. Nikoli več ne bi rabil nihče jokat!

Namesto tega pa vlagamo milijarde in milijarde evrov v orožje in nove vojne. Vlagamo v smrt, namesto v življenje. Zakaj ne bi vlagali v kulturo, znanje, izobraževanje in razvijali učinkovite metode poučevanja, ki bi potencirali talente naših otrok s katerimi bi skupaj zgradili pravičnejšo družbeno ureditev, brez revščine in kjer bi vsak človek s poštenim delom dostojno živel in se veselil življenja? Zakaj se vedno dela narobe? Zakaj to vsi tolerirajo, zakaj se tistega človeka, ki na to opozarja vedno gleda postrani ali pa se ga zasmehuje? Ne razumem. Narobe svet....

Marsikaj sem doživel, zato dobro vem, da vedno obstajajo rešitve, le bojimo se sprememb. Strah je največji zaviralec napredka. Zato pa imamo tako stanje v katerem živimo. Ker nas je strah sprememb. Mene pred več kot 20 leti ni bilo strah izbrati drugačno POT, kot so mi jo želeli podtakniti. To počnejo vsem. A kaj ko se večina raje odloči, da bo hodila po že uhojeni poti, ne po svoji, bolj svobodni.....

Moja priljubljena razgledna točka na hrbtni strani Uršlje gore

Modrost starih psov

Redko pohvalim knjigo, ki ima lepe slike. Po navadi so nepomembne, neumestne, dodane samo zaradi okrasa ali zapolnjevanja praznega prostora. Tokrat so v tej knjigi vse slike na pravem mestu ob vsakem poglavju. Vnašajo tisto pomembno svežino, toplino in upanje, ki ga goji vsak izmed nas, kadar skrbimo za nekoga bližnjega. To knjigo priporočam vsem. Tudi tistim, ki nimajo psov, da nas mogoče bolje spoznate.

Med branjem knjige na grajskem vrtu v časopisni kavarni Eleonora na Ravnah na Koroškem

Vendar skrbniki psov pozor! Imejte pripravljene robce. Veliko bo solz med branjem. Priznam, da sem zadnja štiri poglavja prebral s težkim cmokom v grlu. Velikokrat sem moral knjigo odložit sredi stavka. Avtorica 𝐄𝐥𝐥𝐢 𝐇. 𝐑𝐚𝐝𝐢𝐧𝐠𝐞𝐫 se resnično trudi prikazati našo skrb za pse kot veliko ljubezen, ki nikoli ne umre. Če me zdaj vprašate, kaj je bistvo knjige, je odgovor kratek: 𝐒𝐩𝐫𝐞𝐣𝐦𝐢𝐭𝐞 𝐬𝐦𝐫𝐭 𝐬𝐤𝐨𝐳𝐢 𝐥𝐣𝐮𝐛𝐞𝐳𝐞𝐧.

Knjiga nas pripravi, da se lažje poslovimo od svojega ljubljenčka, ko pride v stara leta. Vsi skrbniki boste prepoznali mojo žalost, saj razumete kaj vse moraš pretrpeti v zadnjih dneh pred koncem. Psi in ljudje smo si različni v dveh ključnih stvareh. 𝐏𝐬𝐢 𝐳̌𝐢𝐯𝐢𝐣𝐨 𝐳𝐚 𝐳𝐝𝐚𝐣, 𝐧𝐞 𝐩𝐨𝐳𝐧𝐚𝐣𝐨 𝐜̌𝐚𝐬𝐚 𝐤𝐨𝐭 𝐦𝐢. Njim je pomemben ta trenutek, ki ga živijo polno, bodisi na sprehodu, med igro, med počitkom, čohanjem, cartlanjem, spanjem ali med obrokom. Druga pomembna ločnica pa je njihova 𝐛𝐫𝐞𝐳𝐩𝐨𝐠𝐨𝐣𝐧𝐚 𝐥𝐣𝐮𝐛𝐞𝐳𝐞𝐧. Psi so edina bitja na svetu, ki ljubijo svojega skrbnika bolje od samega sebe. Človek težko živi v trenutku. Vsi imamo načrte in živimo za prihodnost ali pa smo ujeti v preteklosti. Redki so trenutki, ko odložimo skrbi na stran in živimo za danes. Carpa diem. Še težje izkazujemo brezpogojno ljubezen drugim ljudem, da o možnosti odpuščanja sploh ne govorim. To je za nas kot hoja čez žerjavico. Psi nimajo teh težav. So v tem smislu kot angelčki brez kril.  

Takole me je opazoval, ko sem občasno posedel v kavarni in pil kavico.

Zaradi vsega tega je slovo od njih toliko težje. Človek je usmerjen v prihodnost, zato mu je ohranjanje življenja pomembno. Nihče svojemu bližnjemu ne pove, da je prišel njegov čas za odhod. Kaj takega si težko predstavljamo. Vsi skrbimo, da bližnji čim dlje živijo, saj imamo še toliko stvari za uredit in pokazat. To skrb prenašamo na živali in naše pse. Mogoče je to edina napaka, ki jo nezavedno počnemo svojim psom in sebi, saj je njim za prihodnost in naše načrte malo mar. Oni živijo v tem trenutku. Njim je pomembno, da smo zdaj veseli in pozorni, ne pa jutri.

Prav zato nas s svojimi očmi 𝐳𝐫𝐞𝐣𝐨 𝐧𝐚𝐫𝐚𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭 𝐯 𝐝𝐮𝐬̌𝐨. Gledajo nam direkt v oči. Če človek gleda nekomu v oči nas to iritira. Ljudje se bojimo očesnih stikov. Večinoma pogledamo stran, če se z nekom srečamo z očmi. Težko je v nekoga zret. Drugače je pri zaljubljenih parih, ampak takšna je naša kultura. Če v nekoga predolgo zreš je to nespodobno. Živali počnejo ravno to "nespodobnost". Iščejo očesni stik. Tako z nami komunicirajo. V očeh prepoznavajo naša čustva, razpoloženja in občutke. Stari psi nas še posebej radi zrejo v oči, saj vidijo ljubezen, ki nam žari iz oči v skrbi za njih. V tem ognjemetu neznansko uživajo. Sprostijo se jim določeni hormoni, ki jih umirjajo in jih dajejo občutek vrednosti. To so menda v neki raziskavi že dokazali. Tako piše avtorica knjige.  Seveda pa ni vsak pogled samo sproščanje in čaščenje človeka. Včasih nas gledajo tudi zato ker čakajo na ukaz, hrano, sprehod, mogoče jih kaj boli in želijo, da jim pomagaš, mogoče celo odrešiš bolečin in problemov? Za pse smo mi VSE. Drugih ni. Psu je pomemben človek, ne okolje, hiša, denar, socialni status… 𝗰̌𝗹𝗼𝘃𝗲𝗸 𝗷𝗲 𝘇𝗮 𝗻𝗷𝗶𝗵 𝘃𝗮𝗿𝗲𝗻 𝗽𝗿𝗶𝘀𝘁𝗮𝗻. 

Ena zadnjih lepih slik 9. septembra, ko me je čakal in zrl v mene kdaj se gre na sprehod.

Čeprav je mojega Lumpija vseskozi hranil moj oče in čeprav je živel v dnevni sobi pri mojih starših, medtem ko sva jaz in Lucky bivala v sosednji sobi, je Lumpi vseeno prihajal na hodnik, kjer se je ulegel na hladna in trda tla pred moja vrata, da bi lahko opazoval in zrl v mene kaj počnem. Zato avtorica knjige nadaljuje, da ni res kako pes najbolj ljubi samo tistega, ki ga hrani. Tudi psi znajo izbirat podobno kot mačke svojega človeka. Tako je Lumpi izbral mene in mojo družino. Njegove prikupne temne očke so nas vse zasvojile. Zlezel nam je pod kožo. Zdaj ko pomislim za nazaj ga bolje razumem. Ko me je v zavetišču prvič zagledal si je verjetno mislil: »pa kje za boga hodiš tako dolgo? Tebe sem čakal, kdaj se gre ven?«

Takole je zrl v mene, ko sva se prvič srečala 13. avgusta 2020 v zavetišču Turk.

Žal pa imajo psi v tropih svojo hierarhijo. To je tudi razlog zakaj Lumpi ni mogel bivat v moji sobi skupaj z Luckyjem. Avtorica knjige je poznavalka volkov, zato lepo opiše in razloži kako se nekateri psi podredijo drugim. Lumpi je bil v tem primeru podrejen Luckyju. Nista se sovražila. Daleč od tega. Sprejemala sta se in tolerirala, ampak Lucky je Lumpiju na začetku postavil meje kaj sme in kaj ne sme početi. To me je do neke mere prizadelo, ampak poznavalci pravijo, da se živali v normalnih okoliščinah znajo v sporih bistveno bolje sporazumeti od človeka. Lucky in Lumpi sta se vse zmenila. Zato med njima ni bilo zamer ali sovraštva. Na koncu sem opazil, da se je Lucky na sprehodu znal ustaviti, če je Lumpi zaostajal ali zašel v drugo smer. Enako je veljalo za Lumpija. Postali smo neločljivo povezani.

Takole smo se med sprehodi gledali, kdo kje zaostaja.

Skratka, da zaključim, stari psi se globoko povežejo s svojim skrbnikom. Nikoli ne bomo izvedeli ali se dejansko zavedajo svojega konca. Lahko pa zagotovo trdimo, da se zavedajo naše ljubezni in skrbi do njih. To jim pomeni vse. Zato avtorica pravi, da se ne smemo obsojati, če na koncu sprejmemo najtežjo odločitev. Bolje je ljubiti in izgubiti ljubljenega psa, kot če ne bi sploh nikoli ljubili. Bistvo življenja je ljubezen. Vse slabo in žalostno enkrat mine. Psi pritacajo v naša življenja da obogatijo našo ljubezen. Če za ljubljenčkom močno žalujemo to pomeni, da imamo v sebi ogromno ljubezni.

Vendar pozor! Ljubezen je večna. Zato v resnici naši ljubljenčki nikoli ne umrejo. Živijo naprej. V naših srcih. Postanejo del nas. Tudi, ko nas enkrat več ne bo na tej zemlji in tudi če se nas čez 1000 let ne bo nihče spominjal, se bo vedno našel nekdo, ki bo enako kot mi ljubil in skrbel za svojega psa, kot smo mi in tako bomo z njim v tej ljubezni živeli naprej. Enako velja za vsa druga bitja in človeka na tej zemlji.

Knjiga ni lahko branje. Zelo je osebna in čustvena, kot ta zapis. Zato je opremljena z najlepšimi slikami psov, ki pomirjajo in tolažijo. Ne sme nas biti strah smrti naših ljubljenčkov. To je sestavni del življenja, ki ga vodi ljubezen. Avtorica nas poskuša naučiti kako sprejemati smrt. Ljubezen je tista, ki živi večno kot vesoljna energija in mi v njej žarimo.

Na lepem sprehodu na Ivarčkem jezeru ob svetovnem dnevu psov 26. avgusta 2023

Za razliko od človeka pa se lahko od svojih ljubljenčkov vsaj dostojno poslovimo. Kaj bi nekateri dali samo za eno minutko več, da se poslovijo od svojih najbližjih, da se jim zahvalijo za pozornost in ljubezen, da jim oprostijo napake in zamere … na žalost vsi postanejo sočutni in pametni na pogrebih, ko preminula oseba zapusti ta svet in nas več ne sliši. Ko pa isti človek hodi in živi med njimi se ga nihče ne spomni potolažit ali pohvalit. Takšna je naša sodobna kultura. Ignorira smrt in se ne zaveda svojega konca. Vsem se nekam mudi, zato vsi samo uničujejo in sovražijo, ker je to najlažje. Nihče nima časa za razmislek o pomenu življenja in ljubezni.

Psom se na stara leta prav nikamor ne mudi. Zrejo te naravnost v oči, v tvojo dušo in čakajo, da jih odpelješ na lepše. Vendar žal, na tisti poslednji sprehod »čez mavrico« morajo odtačkati sami. Mi jim samo pomagamo, da ga dosežejo brez hujših bolečin. Takšen je cikel življenja. To se moramo naučiti sprejeti in spoštovati. Pri tem se ne smemo obsojati. Tudi spustit nekoga pomeni pokazati ljubezen in razumevanje. Spustiti nekoga pomeni, da mu dovolimo postati več, torej da ni le z nami, ampak da postane del nas, v našem srcu in ljubezni do konca tega sveta.

𝗟𝘂𝗺𝗽𝗶 💖💖💖

Njegov prvi rojstni dan, 12. let, je praznoval pri nas 15. septembra 2020

Spomin na Lumpijevo posvojitev

Spomnim se dneva, ko sem šel po Lumpija v zavetišče. Sprva sploh nisem razmišljal, da bi posvojil še enega beagla. Vsi, ki jih poznajo vedo, da so trmasti, ampak zelo prikupni in družabni psi. Hotel sem imeti border collija, ampak ker ne kupujem novih psov, temveč samo posvajam, sem iskal po zavetiščih in dejansko našel nekje daleč na Hrvaškem, v Šibeniku, da imajo v zavetišču enega lepega rjavega border collija, ki je čakal na posvojitev. Takoj sem poslal sporočilo. Odgovora nisem dobil nikoli.

Hkrati moram poudariti, da se je to dogajalo poleti 2020, ko je bilo stanje v družbi zelo negotvo. Širjenje covida, zapiranje mej, razna priporočila, ki so se iz dneva v dan ter iz tedna v teden spreminjala. Moja načrtovana pot do Šibenika je tako postajala čedalje daljša in tudi neodzivnost zavetišča mi je povedala naj pozabim na idejo o posvojitvi border collija.

Potem se je naenkrat v začetku avgusta pojavila slika Lumpija na socialnem omrežju. Bil je zelo prikupen. Opis kratek: »Lumpi, mešanec z beaglom, star 12 let. Umirjen, vodljiv, prijazen do ljudi.« Začel sem razmišljati…. morda bi ga šel z Luckyjem pogledat? Čeprav je bilo tudi Novo mesto - zavetišče Turk daleč, ampak vseeno bliže od kake Hrvaške, so mi postali beagli po značaju čedalje bližji. Poleg tega zakaj ne bi Luckyju priskrbel prijatelja iste pasme? Zakaj ne bi ob tem dal starejšemu kužanu novo priložnost? To so bile samo misli.... 

Original FB objava za posvojitev, ki je nastala 2. avgusta 2020

Najprej sem na socialnem omrežju delil objavo o Lumpiju, kot vsako do zdaj. Takoj so mi nekateri komentirali: »Lucky in Lumpi, dva L-ja, mogoče bi bila za skupaj.« Moj interes se je povečal. Rekel sem si, da bom počakal kakšen teden, da vidim, če bo slučajno posvojen, potem mi že ni bil namenjen. Tisti teden je hitro minil in Lumpi je še vedno čakal. Tako sem se opogumil in poklical v zavetišče. Gospa na drugi strani mi je rekla, da ga lahko pridem kadarkoli pogledati, samo kakšen dan prej moram javiti, da se pripravijo. Odgovoril sem, da imam trenutno zaseden urnik, zato bi prišel naslednji teden. Opozorila me je, da se zanj tudi drugi zanimajo. Odvrnil sem, da ne bom nič zameril, če ga slučajno drugi vzamejo, saj če mi je namenjen bo že počakal. 

Tako je minilo še par dni. Doma sem že nekaj časa resno razmišljal o drugem psu, ki bi delal Luckyju družbo. Rekel sem si, da ga lahko kadarkoli vrnem, če se z Luckyjem slučajno ne bi razumela. Spet pokličem v zavetišče in tudi tam so mi potrdili, da obstaja možnost »poskusne posvojitve«. Ponovno so me opozorili, da sta že dva napovedala obisk. Povedal sem, da tokrat res pridem, ampak nič prej kot v četrtek 13. avgusta.

Bila je sreda 12. avgust. Kličem v zavetišče. A je Lumpi še na voljo? Seveda je bil. Kaj pa tisto zanimanje? Menda so ga prišli pogledat, ampak se zanj niso odločili. Čudno sem si mislil. Na sliki je bil res prikupen. Le kaj jih je odvrnilo? Takoj sem za naslednji dan rezerviral svoj obisk in se odpravil na dolgo pot v Novo mesto, seveda brez Luckyja, ker je tistega dne pripekala vročina in nisem želel obremenjevati svojega psa na tej dolgi vožnji. Tri ure v eno smer in tri ure nazaj ni lahek zalogaj. Poleg tega sem šel na pot popoldan, da bi se ne bi vračal po vročini nazaj, zvečer so temperature vendarle bolj znosne.  

Moja prva reakcija, ko sem ga zagledal je bila žalostna. Ni čudno, da so si nekateri premislili, ko so ga videli. Ni bil tak kot na sliki. Vidno star. Zelo je smrdel. Obnašal se je divje. Glasno je tudi lajal. Kako dolgo bo še sploh živel? Morda pol leta, lahko tudi več. Tega ni vedel nihče. Le kako se bo razumel z mojim drugim psom? Začeli so me preganjati dvomi. Na srečo sem takoj poklical eno kolegico, Mirno, ki ima izkušnje s posvajanjem psov iz zavetišča. Njen odgovor je bil jasen: »Posvoji ga!!! Hitro se bo prilagodil in spremenil na bolje. Boš videl. Samo čas mu moraš dati. Ko ga boš enkrat rešil iz zavetišča in pripeljal domov ti bo večno hvaležen in privržen.«

Tako me je še zadnjič zazrl, ko sva sedela na klopci pred zavetiščem Turk, potem sva pa šla v novi dom na Koroško.

Ko sva šla na kratek sprehod okoli zavetišča se je to tudi potrdilo. Moram priznati, da nisem nek velik poznavalec psov, šele začetnik, ampak tako navdušenega psa na tistem prvem sprehodu še nisem videl. Skakal je od veselja. Vlekel me je kot nor. Vse ga je zanimalo, vse je hotel prevohati in označiti, da sta trava in kamenje letela dobesedno po zraku in naravnost v mene. Odločitev je padla, kljub pomislekom, kljub slabemu finančnemu stanju, saj takrat nisem bil redno zaposlen, da ne omenjam negotovega stanja v državi, kljub vsemu sem se odločil vzeti Lumpija s sabo in upal med potjo domov, da ga bo vsaj Lucky sprejel. Vse drugo se bo že nekako uredilo. V zavetišču so mi pred odhodom dejali, da ga bo moj drugi pes zagotovo sprejel in da se Lumpi verjetno nikoli ne bo vrnil nazaj v zavetišče. Še kako prav so imeli!

Zaželeli so mi varno pot ter veliko prijetnih dogodivščin z novim psom. Vse se je tudi uresničilo. Lucky ga je sprejel, sicer ni bil pretirano zainteresiran nad novim članom družine, ampak važno, da ni delal posebnih problemov. Lumpi se je medtem hitro prilagodil na novo okolje in navdušeno sprejel svoj novi dom. Takoj naslednji dan smo ga lepo oprali. V naslednjih tehnih nam je hitro ukradel srce in zlezel pod kožo.

Ko bi se tisti brezskrbni dnevi ponavljali v nedogled… pa se žal ne morejo, tako nam ostanejo samo še lepi spomini.

Tako je od prvega dne vsaki dan hodil gledati mene na predpražnik moje sobe kaj počnem.

Trenutno Lumpijevo stanje ni rožnato in je daleč od dobrega. Zelo smo zaskrbljeni. Naredili smo vse kar je bilo v naši moči. Čez nekaj dni bo praznoval 15 let. Za beagle je to visoka starost, saj živijo 12 let. Mislim, da smo mu s posvojitvijo podaljšali življenje in vrnili radost v oči. V tem času nas je vse zabaval s svojimi vragolijami. Žal pa ne more več lajati, kot nekoč, ko so vsi v našem vhodu vedeli kdaj je čas za kosilo ali večerjo. Zdaj tudi težko hodi. Zaenkrat še lahko obeduje in pije vodo, ampak njegov pogled je globok in čustven. Gleda s tisto eno okico naravnost v tvoje oči. Vsem je jasno, da želi živeti: »Duh je močan, a meso je šibko.«

Vseeno se čudeži dogajajo. Kolikokrat se mu je kaj podobnega že pripetilo, a se je veedno pobral na noge in ponovno shodil. Takrat je znal pritacati do moje sobe, saj živi v sosednji dnevni sobi pri starših, se ulegel pred vrata in me naravnost gledal. Zdaj je stanje bistveno drugačno. Rak je zahrbtna bolezen. A upanje še vedno ostaja….

Njegov strmeč pogled, ki prodre naravnost v dušo preprečuje, da sprejmemo »tisto odločitev«, zato skupaj obujamo čudovote spomine in se z njim veselimo vsakega podarjenega dneva...

Na žalost je vmes zaradi vnetja izgubil eno oko, ampak je še naprej ostajal isti.