Pismo poglavarja Seattla

Lani smo obeleževali 160. obletnico dogodka, ko naj bi legendarni indijanski poglavar Seattle napisal svoje prelomno pismo (1854) tedanjemu predsedniku ZDA Franklinu Piercu (1853 - 1857). To pismo je še posebej pomembno, saj je v njem poglavar Seattle izrazil svoje mnenje o zahtevi belcev, da Indijanci prodajo svojo rodno zemljo in se preselijo v rezervate. Njegove besede so še danes, več kot sto šestdeset let kasneje, izjemno relevantne in revolucionarne, saj odražajo globoko kritiko tedanjega odnosa belcev do narave in avtohtonih ljudstev.

Poglavar Seattle je v svojem pismu izpostavil pogoj, da bi morali belci ravnati z živalmi kot s svojimi brati, preden bi njegovo ljudstvo zapustilo svojo zemljo. Ta zahteva je bila takrat zanemarjena, in danes lahko vidimo, da so posledice tega neupoštevanja tragične. Poglavarjeva preroška opozorila o boju za obstanek v primeru nadaljevanja takšne politike so se uresničila v grozljivem uničevanju narave.

To pismo nas spodbuja k razmisleku: ali smo res pripravljeni še naprej sprejemati tovrstne krivice in dopustiti uničevanje našega edinega planeta, ki ga imenujemo dom? Prišel je čas, da se človeštvo prebudi in ustavi to norost, ki jo v imenu "napredka" izvaja peščica privilegiranih. Sedaj je čas, da prioritete človeštva presežejo interese kapitala in se osredotočijo na dobrobit skupnosti.

Vabim vas k branju tega pomembnega pisma, saj je njegova vsebina še vedno izjemno aktualna in predstavlja obvezno branje za razumevanje naše skupne zgodovine in prihodnosti.

KLIK DO POVEZAVE

Poglavar Seattle:

Kako lahko kupite ali prodate nebo in toploto zemlje? Ta ideja je nam tuja. Če nimamo v lasti svežine zraka ali bistrine vode, kako ju lahko kupite?

Vsak del te zemlje je za moje ljudstvo nekaj svetega. Vsaka borova iglica, peščena obala, gozdna meglica, vsaka žuželka je nekaj svetega v spominu in življenju mojega ljudstva. Sokovi življenja, ki krožijo skozi drevesa, hranijo spomine rdečega človeka. Umrli belci pozabijo na zemljo svojega rojstva, ko se odpravijo proti zvezdam. Naši umrli nikoli ne pozabijo te čudovite zemlje, ki je za njih mati. Mi smo del zemlje in ona je del nas. Dišeče cvetlice so naše sestre, jelen, konj in veliki orel so naši bratje. Kamniti vrhovi, rosne livade, toplo ponijevo telo in človek – vse je del ene družine.

Ko torej Veliki beli poglavar iz Washingtona pošlje pismo, da želi kupiti našo zemljo, od nas zahteva veliko. Veliki poglavar pošilja obljubo, da bo zagotovil mesto, kamor bomo lahko prišli in normalno živeli naprej. On bo naš oče in mi njegovi otroci. Razmislili bomo o ponudbi, da kupite našo zemljo. Vendar to ne bo enostavno. Ta zemlja je sveta. Ta lesketajoča se voda v potokih in rekah ni samo voda, temveč tudi kri naših prednikov. Če vam prodamo svojo zemljo, si morate zapomniti, da je sveta, svoje otroke morate učiti, da je sveta in da vsak odsev v bistri vodi jezera govori o dogodkih in spominih mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, one gasijo našo žejo. Reke nosijo naše kanuje in hranijo naše otroke. Če vam prodamo zemljo, si morate zapomniti in svoje otroke učiti, da so reke naše in vaše sestre ter da jih morate spoštovati kakor sestre.

Mi vemo, da beli človek ne razume naše poti. En del zemlje je zanj isti kakor drugi. Je tujec, ki pride v temi in zemlji vzame vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegova sestra, temveč sovražnik, in potem ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in tega mu ni mar. Krade zemljo svojim otrokom in tega mu ni mar. Očetov grob in sinov kraj rojstva sta pozabljena. Do matere, zemlje, in brata, neba, se obnaša kot do nečesa, kar je mogoče kupiti ali prodati kakor ovce. Njegova nenasitnost bo opustošila zemljo in za seboj pustila samo puščavo.

Ne vem. Naša pot je drugačna od vaše. Luči vaših mest žalijo oči rdečega človeka. Morda zato, ker je rdeči človek divjak in tega ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kotička, kjer bi bilo mogoče spomladi prisluhniti brstenju listja ali drgetu mušjih krilc. A verjetno je to zato, ker sem jaz le divjak in zato ne razumem. Hrup samo žali moja ušesa. In koliko je vredno življenje, če človek ne more slišati osamelega klica nočne ptice ali prepira žab v močvirju. Jaz sem le rdeči človek in ne razumem.

Rdeči človek ima raje nežen zvok vetra, ki boža lica jezerca, in vonj samega vetra, osveženega s popoldanskim dežjem in borovjem.

Zrak je za rdečega človeka največje bogastvo. Vsi vdihujejo isti zrak – živali, drevje, ljudje, vsi dihajo. Beli človek pa, kot da ne opaža zraka, ki ga diha. Toda če vam prodamo zemljo, si morate zapomniti, da je zrak za nas pomemben, ker deli svoj duh z življenjem, ki ga ohranja. Veter, za katerega se zdi, da je dal našemu očetu prvi vdih, je vzel tudi njegov zadnji vdih, in če vam prodamo zemljo, jo morate varovati kot mesto, kjer lahko tudi beli človek hodi tako, da začuti veter, napolnjen z vonjem po poljskem cvetju.

Mi bomo torej razmislili o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo. Če privolimo, bo to pod enim pogojem: beli človek mora z živalmi te zemlje ravnati kakor z brati.

Jaz sem divjak in ne znam drugače.

Videl sem tisoče trupel bizonov, razmetanih po preriji, ki jih je beli človek pustil razpadati, potem ko jih je pobil iz mimo brzečega vlaka.

Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj pomembnejši od bizona, ki ga ubijemo samo zato, da bi preživeli. Kaj je človek brez živali. Če bi vse živali izginile, bi človek umrl zaradi osamljenosti duha. Kar koli se zgodi živalim, se bo kmalu pripetilo tudi človeku.
Vse je povezano.

Svoje otroke morate učiti, da je pod njihovimi nogami pepel vaših dedov. Tako bodo spoštovali zemljo. Povejte svojim otrokom, da je zemlja bogata z življenjem prednikov. Učite otroke, kakor smo mi svoje, da je zemlja naša mati. Kar koli se zgodi zemlji, se bo zgodilo tudi njenim otrokom. Če človek pljune na zemljo, je to isto, kot da bi pljunil vase.

Zemlja ne pripada človeku; človek pripada zemlji. To mi vemo.

Vse je povezano kakor kri, ki združuje družino. Vse je povezano. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar koli je storil s to tkanino, je storil tudi sebi. Niti beli človek, čigar Bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vseeno bratje. Bomo videli.

Mi vemo eno stvar, ki jo bo beli človek nekega dne spoznal – naš in vaš Bog je isti. Vi morda mislite, da si ga lastite, prav tako kot si želite lastiti našo zemljo, vendar to ni tako. On je Bog vsakega človeka in njegova ljubezen je enaka do vseh ljudi, rdečih in belih. Zanj je zemlja dragocena in njeno skrunjenje pomeni kljubovanje njenemu Stvarniku.

Beli ljudje bodo izginili, morda celo prej kot druga plemena. Le onečaščajte si posteljo, v kateri spite, in nekega dne se boste zadušili v lastnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem na to zemljo in ki vam je iz le njemu poznanega razloga dopustil, da vladate tej zemlji in rdečemu človeku.

Taka usoda je za nas misterij in ne razumemo, zakaj so bizoni pobiti, divji konji ukročeni, skriti kotički gozdov zasmrajeni zaradi številnih ljudi in pogled na hribe oskrunjen z govorečimi žicami.

Kje so goščave? Ni jih več.

Kje je orel? Ni ga več.

Življenja je konec in začel se je boj za obstanek.

Moje kritično razmišljanje o negativnosti naše družbe

Bogastvo družbe se ne meri po BDP-ju in razvitosti gospodarstva, temveč po razvitosti medčloveških odnosov. Družbo, kjer so medčloveški odnosi urejeni, da ljudje niso prepuščeni samim sebi, lahko imenujemo BOGATO družbo. Današnja družba na Zahodu temelji na individualizmu. To pomeni, da smo ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Zaradi tega se družba atomizira, ljudje postajajo osamljeni, počutijo se nevredne in nepomembne, zato so mnogi nesrečni in depresivni. Tako se veliko ljudi zateče v ekstreme, postajajo prepirljivi, neprivoščljivi, jezni in zahrbtni, mnogi se  zatečejo v alkoholizem ali kakšno drugo obliko zasvojenosti, samo da bi potešili svojo notranjo krizo in opozorili na svoj obstoj.

Zanimivo, da so po tej definiciji pravzaprav najbolj bogate družbe ravno tiste, ki jih imenujemo »nerazvite« oz. »države tretjega sveta«. V gospodarsko nerazvitih družbah so ljudje ostali zvesti tradicionalnim družbenim odnosom. Na kratko povedano tam ljudje držijo skupaj, zato je tudi manj samomorov in ostalih destruktivnih pojavov razkroja. V takšnih družbah se še vedno najdejo krojači, čevljarji, mehaniki, kmetje, orodjarji itd. kjer vsi držijo skupaj in si pomagajo. Pri nas na zahodu pa prevladuje potrošniški kapitalizem. Ko nekaj crkne kupujemo novo. Prevladuje tekmovalna miselnost. Kdor ima več velja za boljšega. Zato pravijo, da so stadioni in trgovski centri verski hrami modernega kapitalizma. Zakaj stadioni? Šport je danes na žalost, kot vse ostalo popolnoma zlorabljen in služi kod duhovna hrana za množice. Ljudje se raje ukvarjajo s športom oz. bolje rečeno navijaštvom ter nakupovanjem, kot z resnimi političnimi temami. To se lahko vidi skoraj vsako leto, ko gre za kakšno prvenstvo v nogometu, košarki, odbojki, smučanju, plavanju itd. Ni nobeno naključje, da se je skupaj z navijaškim športom, ki spodbuja ljudi k tekmovalnosti, kar je osnova potrošniškega kapitalizma, pojavil moderni deplasiran olimpizem, ki ljudem nudi svojo duhovno hrano, tako kot so nekoč gladiatorske igre v Rimu zabavale krvoželjne Rimljane. Potem se javnost čudi, ko odkrijejo kakšno "dopinško afero", saj to družba sama zahteva, ko sili v tekmovalnost do onemoglosti, zato pa tudi prihaja do takšnih pojavov. To so naše sodobne gladiatorske igre. Namesto, da bi se ljudje ukvarjali s socialnimi in gospodarskimi problemi ter pomagali ljudem, ki jih je sistem porinil na rob preživetja, raje usmerjajo pozornost športnim dogodkom ali pa grejo v šoping. Poleg tega so tukaj prisotni še drugi preprečevalci družbene ozaveščenosti. Strupena TV in njihovo senzacionalistično poročanje, kjer človek, tudi če je normalen, postane napet in živčen, če posluša kakšno novinarsko poročanje. Nikjer ni nobenega optimizma. Vse se slika črno belo. Razne kmetije, Big Broderji in druge neumnosti, da ne naštevam vsega po vrsti…. Vse je namenjeno PONIŽEVANJU človeškega dostojanstva in OPRAVIČEVANJU sistema, ki ga imamo in ki zavestno uničuje svet in planet na katerem živimo!

Ozaveščen posameznik se POVEZUJE s somišljeniki, vendar ne preko spleta, temveč v živo. Ozaveščen posameznik se trudi spreminjat destruktivne navade, ki smo jih podedovali od deplasirane družbene ureditve, ki nas zasužnjuje v poslušne potrošniške hlapce. Ozaveščen posameznik ne spremlja športa, ampak se sam športno udejstvuje in telovadi. Ozaveščen posameznik živi zdravo. Ozaveščen je tisti, ki je revolucionar, torej se ne skriva in gre v javnost, če je potrebno, da pokaže svoje mišljenje! Vendar nam ne bo pomagala niti revolucija, če ne bomo razumeli kje smo ga dejansko polomili. Problem je v človeški pogoltnosti. Proizvajamo več kot potrebujemo, predvsem proizvajamo smetje, ki ga na koncu sploh ne potrebujemo, najslabši proizvod pa se imenuje aroganca in vzvišenost, ki jo kažemo do vseh, ne samo do drugačnih ljudi, temveč tudi do narave in živali. Potem si pa eni drznejo reči, da smo "krona stvarstva"? V resnici smo krona sramote, saj smo svet pripeljali na rob katastrofe. Ne znamo se niti spoštovati. Iščemo samo napake in se na njih naslanjamo. Zato je prišel skrajni čas, da se zamislimo in začnemo razmišljat o prihodnosti, sicer nam ne bo nobena vesoljna poplava sprala sramoto, ki jo bomo za seboj pustili....