V čitalnici svoje lokalne knjižnice se po navadi redko zadržujem, ker nimam toliko časa slediti tekočim zadevam, ampak me je danes pozitivno presenetila neznana mlada obiskovalka, stara nekje med 7 ali 8 let, ki je tako kulturno in samozavestno vstopila v hram znanja, da se mi je dogodek zdel vreden omembe.
Po navadi ljudje vstopajo v čitalnice, knjižnice, trgovine in druge javne ustanove in prostore brez posebnega pozdrava, celi skrčeni ali zatopljeni v neke svoje misli. Omenjena punčka je vstopila povsem sama, brez spremstva, vendar so njeni koraki izražali jasno samozavest, enako kot njen pozdrav »Dober dan!«, ki je tako pozitivno odmeval, da si dejansko moral odgovoriti nazaj. Potem je tiho iskala med policami svoj časopis, ki ga je odnesla do mize, kjer ga je v miru in tišini brala naprej. Ves čas je pazila, da ne bi motila mir s kakšnimi hitrimi gibi ali potezami. Sprva sem se čudil, da ima tako mlada oseba takšno visoko stopnjo razumevanja, saj sem bil zadnjič v isti čitalnici priča nekulturnemu obnašanju malo starejših dveh gimnazijskih dijakinj, ki sta se tako glasno in nekulturno obnašali v čitalnici, kjer bi moral biti mir in tišina zakon, da je bilo zadevo že nerodno prenašati (»punce, to ni gostilna, ampak knjižnica, malo miru prosim«), ampak bi na dogodek že skoraj pozabil, če me danes ne bi presenetil obisk omenjene mladenke.
Tudi pri svojem odhodu iz čitalnice se je punčka lepo poslovila in pokazala razumevanje knjižničnega reda in kulture, saj je odnesla svoj časopis nazaj na polico, kjer ga je našla, čeprav vsi bralci, vključno z mano vred po navadi puščajo časopise na mizi, da jih potem knjižničarka zloži nazaj, ter se lepo poslovila (v neobičajnem »nasvidenje«) in odkorakala iz čitalnice kot nekakšna odrasla in dozorela učena oseba. Neverjetno sem si mislil. Čez 5 minut se je sicer vrnila nazaj, vendar tokrat v spremstvu svojega očeta. Kakopak. Tudi on je pokazal enake kulturne poteze in v trenutku se mi je posvetilo, da so naši najmlajši otroci res slika svojih staršev.
Dogodek po eni strani govori, da se lahko tudi starejši učimo od najmlajših. Tolikokrat sem vstopil v javne prostore s pozdravi, kjer ni bilo nobenega odziva, da sem se že skoraj odvadil pozdravljati. Vendar bi bila to napaka. Danes se mi je posvetilo zakaj, saj mi je omenjena mladenka pokazala kako lahko prav s takšnimi dejanji nekomu polepšamo dan. Kultura je res pomembna reč. Bliža se namreč 8. februar, naš največji kulturni praznik in ne pozabite, da so vse slovenske vlade doslej tej panogi namenjale premalo denarja in pozornosti. Nekoč so kulturno ministrstvo celo ukinili! To se ne sme več nikoli ponoviti. Kljub temu je kultura preživela. Današnji dogodek to dokazuje. Najlepše stvari so preproste in se odražajo v malenkostnih.
