Kulturno udejstvovanje pomeni plemenito čustvovanje in nagnjenje k napredku, oboje je kar prirojeno Slovencem. Zato je dolžnost zavednih delavcev, da ta nagon izrabijo sebi v korist, oziroma v prid mednarodnega proletarijata, kateremu pripada bodočnost! – Frank Česen
Frank Česen je
bil izseljenec, ki je svoj kruh služil s poštenim delom in kulturo v ZDA.
Takratna rojstna domovina mu ni omogočila dostojnega življenja. V Domžalah,
kjer se je rodil je moral služiti svoj kruh kot pastir in čevljar. Njegov
zaslužek kljub celodnevnemu garanju ni bil spodbuden, da bi ostal srečen in
vztrajen, zato se je odpravil čez lužo, kjer je najprej kot delavec, železničar
in rudar ustvaril pogoje za osebni razvoj in dostojno življenje. Nato je odkril
kulturo.
Kot
človek, ki je imel samo osnovnošolsko izobrazbo (štiri razrede) se ni zavedal,
da v sebi skriva talente za igralništvo in pisanje. Tako se je kot amaterski
igralec začel postopoma udejstvoval v številnih kulturnih društvih po ZDA, ki
so jih ustanovili slovenski priseljenci, da bi v tuji deželi negovali spomin na
svoj jezik, kulturo in staro domovino.
Frank Česen je bil pripadnik nove generacije kulturnih delavcev, ki so sodili v proletarsko kulturo. Takšna oblika kulturnega delovanja je bila sodobnikom tuja in nerazumljiva, saj so bili kot katoliško usmerjeni priseljenci večinoma nagnjeni k sprejemanju trpljenja in krivice kot nekakšno božjo kazen. Šele socialistična miselnost, s katero so se mnogi izseljenci srečali v ZDA, je vzbudila v njih iskrico samozavedanja, ne samo po želji za pravico in resnico, temveč tudi po zavedanju lastnega etničnega izvora. Nacionalna ozaveščenost je na zahvalo progresivnih kulturnikov postala podlaga za bogatenje človeških potencialov, ni predstavljala podlago za šovinizem in sovraštvo. Ivan Cankar je s svojimi deli (Hlapec Jernej, Martin Kačur) pomagal vplivati, da so se poleg župnij in narodnih domov začeli med izseljenci pojavljati tudi delavski domovi, ki so kmalu postali glavni center izseljenskega kulturnega in političnega delovanja.
Delavski domovi so bili bistveno večji in živahnejši, ker so posvečali glavno pozornost kulturi igralništva, literaturi in drami. Tam so uprizarjali igre, kjer so ljudem z živo besedo pokazali kako lahko pomagaš samemu sebi, če se za svoje pravice boriš, namesto da čakaš na druge in se predajaš hlapčevstvu in pokorščini. Prav tako je nastajala proletarska literatura, ki je opozarjala na krivice in spodbujala ljudi, da se morajo boriti za boljši jutri. Temu se je prilagajalo tudi pesništvo. Tako so delavski domovi s pomočjo proletarske kulture na svojo stran počasi pridobivali širše mase ljudi, ki so s političnim in sindikalnim udejstvovanjem pomagali izboljšati lasten gmotni položaj in življenja vseh ljudi. Tako je kultura postala pomemben dejavnik pozitivnih sprememb, saj je začela vplivati na razvoj novih miselnih tokov, ki so človeku vzbudile čustva in razmišljanja po pravičnosti, kar jih je gnalo v tovrstno delovanje.
Žalostno je, da moram kot zgodovinar, ki preučuje
slovenske izseljence, zlasti kulturnike v ZDA, poslušati kako je postala
kultura nekakšen "strošek" in "nepomembna balast", ki služi
kot pribežališče za "lenuhe" in "nesposobneže". Seveda ne
more biti vsako kulturno delovanje po godu vsem, kar sem spoznal v svojem raziskovanju
zgodovine. Vendar, če bi se držali pravila: živi in pusti živeti, bi lahko vsi
skupaj v teh kriznih časih bolj sproščeno orali ledino novim uspehom na poti.
Tako pa spet poslušam, kot že neštetokrat doslej, kako se delimo in prepiramo,
namesto da bi se v teh časih podpirali in pomagali, saj smo vsi v isti kaši. Ni
res, da brez kulture ni Slovencev, še huje je: brez kulture ni civilizacije, ni
človeka, zato prosim dajte kulturi njen denar in svobodo izražanja, da se
razvija tako kot se mora, ne pa kot bi drugi želeli. Lahko si mislite kar hočete,
ampak enako svobodo mora imeti tudi kultura in predvsem njeni ustvarjalci, zato
se mi zdi nesprejemljivo, da o kulturi sodijo politiki, ki po navadi nimajo
kančka kulture v sebi, še manj pa razumevanja in poznavanja zgodovine kulture.
Za velekritike kulture imam vedno vprašanje kdaj so na zadnje prebrali kakšno
knjigo, obiskali muzej, galerijo in kaj lahko o tem povejo? Ni kultura samo
alkohol in zabava na koncertih. Kultura je bistvo našega obstoja, tudi za
primitivce, pa čeprav se tega ne zavedajo.