Slovo od moje babice

Moja babica je preživela vse najhujše grozote v življenju, ki jih premore 20. stoletje. Preživela je dve hudi vojni: drugo svetovno vojno in razpad Jugoslavije. Občutila je pomanjkanje, lakoto, revščino in krizo v devetdesetih let, ko so ljudje ostali čez noč brez trdo prigaranega premoženja, denarja, stanovanja in dostojanstva. Dala je skozi še hujše stvari. Kljub temu je znala ohranjati optimistično razpoloženje in smisel za humor. Kadarkoli sva se slišala po telefonu je izžarevala pozitivno energijo. Imela je veliko bolezni, ampak je vse nekako stoično prenašala. Čeprav jo je marsikaj bolelo se je znala pohecati na svoj račun. Šale in vice je stresala kar iz rokava. Imela je bogato besedišče. Znala je fantastično pripovedovati zgodbe. To so bile resnične zgodbe iz njenega življenja o katerih bi lahko pisali romane. Vsi smo jo radi poslušali. Najbolj me je fascinirala njena domača knjižnica. Pri sebi je imela celo zbirko svetovnih in domačih klasikov. Vse je prebrala. Več kot samo enkrat. Na zadnje se spomnim je brala Tolstoja - Vojna in mir. Kdorkoli je z njo govoril, je dajala vtis stabilne osebe. Znala je izbirati svoje besede, ki so imele svoj smisel, rep in glavo. Nikoli ni prenagljeno sodila o drugih ali govorila na pamet. Vedno je dobro premislila preden je karkoli rekla, kar je čisto nasprotje današnjega sveta, ko ljudje govorijo vse kar mislijo. Po poklicu je bila telegraf, delala je na železnici, kasneje je pomagala urejati prometno logistiko. Zato je bila navajena natančnosti in ubranosti svojih misli. Na delovnem mestu je srečevala celo vrsto zanimivih osebnosti. Od znanih politikov do kulturnikov. Imela je zanimivo življenje, ki so jo polnile dogodivščine. Mene so vedno prevzemale njene zgodbe iz druge svetovne vojne in naših prednikih. Veliko je znala povedati o njih in o svojih knjigah. Bila je polna modrosti.

Slikano na mojem prvem rojstnem dnevu oktobra 1986. V naročju me drži moja baka Slavica

Včeraj se mi je sanjalo, da sem jo obiskal na njenem domu. Povsod so ležale njene knjige. Nekatere so bile lepo zložene na policah, druge odprte na mizah, tretje so ležale razmetane po stanovanju. Nenadoma sem odkril novo knjigo, ki jo prej nikoli nisem videl. Vzel sem jo iz police in začel listati. Bila je kot nekakšna skrita družinska zgodovina, ampak polna ugank. Moje babice pa ni bilo doma, da bi jo vprašal za kaj se gre? Na stežaj je pustila vse odprto in odšla. Veter je pihal iz oken sem in tja, da so zavese kar plapolale od prepiha. Tudi knjige na mizi so se od vetra listale same od sebe. Kako je možno, da je pustila vse odprto in odšla? Ko sem se zbudil sem rekel, da pridejo tudi taki časi, ko se človeku sanjajo čudne stvari. Čez dve uri ko sem se vrnil domov iz jutranjega sprehoda s svojimi psi sem izvedel strašno novico: »Babice ni več. Umrla je. Ravno danes pred nekaj urami«, so mi povedali. Kdaj točno sem vprašal? Okoli 3 ponoči. Torej ravno tedaj, ko sem se nemirno obračal v svoji postelji od čudnih sanj in ko sem v polsnu začel odpirati radiator, ker me je nenadoma začelo zebsti, kot še nikoli prej. V postelji me ob strani vedno greje moj Lucky. Tokrat njegova toplota ni pomagala. Nekaj drugega me je zazeblo. Takoj sem povezal dogodke. Zdaj razumem pomen svojih sanj. Draga babica tvoj odhod iz tega sveta me je zazebel v mojo dušo. Tega se takrat še nisem zadeval. Zdaj pa vem, da bom babico za vedno pogrešal. Izgubil sem zadnjo živečo babico na svetu. 

Naj počiva v miru naša draga Slavica.

29.4.1937 – 30.1.2021