Moja babica je preživela vse najhujše grozote v življenju, ki jih premore 20. stoletje. Preživela je dve hudi vojni: drugo svetovno vojno in razpad Jugoslavije. Občutila je pomanjkanje, lakoto, revščino in krizo v devetdesetih let, ko so ljudje ostali čez noč brez trdo prigaranega premoženja, denarja, stanovanja in dostojanstva. Dala je skozi še hujše stvari. Kljub temu je znala ohranjati optimistično razpoloženje in smisel za humor. Kadarkoli sva se slišala po telefonu je izžarevala pozitivno energijo. Imela je veliko bolezni, ampak je vse nekako stoično prenašala. Čeprav jo je marsikaj bolelo se je znala pohecati na svoj račun. Šale in vice je stresala kar iz rokava. Imela je bogato besedišče. Znala je fantastično pripovedovati zgodbe. To so bile resnične zgodbe iz njenega življenja o katerih bi lahko pisali romane. Vsi smo jo radi poslušali. Najbolj me je fascinirala njena domača knjižnica. Pri sebi je imela celo zbirko svetovnih in domačih klasikov. Vse je prebrala. Več kot samo enkrat. Na zadnje se spomnim je brala Tolstoja - Vojna in mir. Kdorkoli je z njo govoril, je dajala vtis stabilne osebe. Znala je izbirati svoje besede, ki so imele svoj smisel, rep in glavo. Nikoli ni prenagljeno sodila o drugih ali govorila na pamet. Vedno je dobro premislila preden je karkoli rekla, kar je čisto nasprotje današnjega sveta, ko ljudje govorijo vse kar mislijo. Po poklicu je bila telegraf, delala je na železnici, kasneje je pomagala urejati prometno logistiko. Zato je bila navajena natančnosti in ubranosti svojih misli. Na delovnem mestu je srečevala celo vrsto zanimivih osebnosti. Od znanih politikov do kulturnikov. Imela je zanimivo življenje, ki so jo polnile dogodivščine. Mene so vedno prevzemale njene zgodbe iz druge svetovne vojne in naših prednikih. Veliko je znala povedati o njih in o svojih knjigah. Bila je polna modrosti.
Slikano na mojem prvem rojstnem dnevu oktobra 1986. V naročju me drži moja baka Slavica |