Danes sem se v domačem kraju udeležil krajevnega
praznika. Zjutraj smo najprej odšli na pohod, da bi tako obeležili 71.
obletnico ustanovitve odbora Osvobodilne fronte. Med potjo sem klepetal s
pohodniki, ki so bili povprečno stari čez petdeset let. Najstarejši je štel 85
let. Jaz sem bil edini mladi pohodnik. Vsi pohodniki so imeli neke zdravstvene
težave, ki so jih težile. Eden se mi je celo potožil, da ga muči angina
pektoris. In tako je padel v mojo vegansko past, hehe 
Ko sem mu začel razlagati kako naj si pozdravi svojo
bolezen, je sprva pokazal velik interes in navdušenje nad rastlinsko prehrano.
Predlagal je celo, da bi lahko organizirali kakšno predavanje za ljudi, ki bi
si pomagali z zdravo rastlinsko prehrano. Vendar, ko smo prišli do kmetije, ki
je pohodnike pogostila z jedačo in pijačo, je ta starejši tovariš v trenutku,
ko je videl tiste kmečke dobrote; suhe mesnine, skuto in puter, takoj pozabil
na vse kar sem mu pred nekaj minutami razlagal in planil na krožnik, kot da ne
bi celi dan nič jedel. Za mene so imeli sveže domače grozdje, ki ga je bilo za
celo košaro. Za vsak slučaj pa sem nesel tudi nekaj banan. Eden drugi starejši
tovariš mi je začudeno rekel: "kljub temu da slabo ješ zgledaš zelo
zdrav". Svašta Žalostno je samo to,
da je na koncu ostalo še za celo košaro tega grozdja, vse drugo so pohodniki
pojedli kot keks.
Ko smo se vračali nazaj v mesto smo se udeležili še uradne
proslave na trgu. Sprva mi je bilo res čudno, da se je zbralo toliko ljudi, saj
je bilo slabo vreme. Kmalu, ko je župan zaključil svoj govor mi je takoj
postalo jasno zakaj se je zbrala takšna množica ljudi, saj je vse prisotne
povabil na zastonj malico. Tri krat lahko ugibate kaj so dobili? Eno klobaso z
gorčico in kruhom. Prej omenjeni tovariš je prinesel kar tri porcije do naše
mize. Eno celo za mene! Pa sem mu lepo povedal, da te hrane ne jem. Čudno me je
pogledal in vprašal: "a potem tudi jaz tega ne bi smel jesti? Saj ena
klobasa ni tak hud greh" Lepo sem mu povedal, da je to stvar osebne
izbire, ampak jaz na njegovem mestu tega ne bi počel. Seveda me ni poslušal. Na
koncu je spet tarnal za svoje zdravje. Vendar je bil vsaj toliko pošten, da mi
je šel kupit porcijo kostanjev in rekel: "upam, da vsaj to ješ, ker če
tega ne ješ potem bog pomagaj". Raje sem se ugriznil za jezik in rekel
hvala, ker če bi mu še o presni prehrani razlagal, bi ga verjetno vse minilo.
To vam razlagam zato, da vidite kako globoko so
zakoreninjene slabe prehranjevalne navade pri Slovencih in kako je ljudi skoraj
nemogoče premakniti naprej, zato je treba res previdno in preudarno govoriti o
rastlinski prehrani, da jih ne odbijemo. Se je pa tovariš na koncu najavil na
obisk, da mu enkrat bolj podrobno razložim za kaj se gre, torej je kljub vsemu
pokazal interes in zanimanje. Zato se je splačalo it na pohod. Se bom potrudil
tovarišu čim bolj približat tako prehrano in način življenja, kjer ga bom
seveda spomnil tudi na etični vidik takega početja. Moj boj za veganstvo se
torej nadaljuje v polni pari
Ni komentarjev:
Objavite komentar