petek, 05. februar 2016

Zahvala

Moram priznati, da sem bil zelo presenečen nad čustvenim odzivom mojega zadnjega sporočila, ki sem ga objavil o svojem šolskem uspehu. Svojo zgodbo sem delil z namenom, da bi ljudem pokazal kako strmo pot sem moral prehoditi do svoje želene izobrazbe, da sem lahko postal notranje zadovoljen in srečen. Bistvo mojega sporočila je bilo, da ne smeš nikoli obupati nad svojimi sanjami in da je prav, če človek sledi interesom svojega srca. V odgovor sem dobil poplavo številnih novih prošenj za prijateljstva, ogromno pohval in čestitk ter veliko zasebnih sporočil, ki so jih pisali ljudje s podobnimi življenjskimi izkušnjami kot jaz. Dobil sem tudi zelo ganljiva osebna pisma, ki so se me res dotaknila, da so se tudi meni ob prebiranju zarosile oči. Hvala za vso vašo podporo in vse lepe želje, ki ste jih izrekli. Zdaj vidim, da v resnici nikoli nisem bil tako osamljen, kot se mi je sprva zdelo, saj moj primer očitno še zdaleč ni bil edini.
Najbolj so me razveselile zgodbe ljudi, ki so dosegli podobne uspehe v svojem življenju, ker so sledili svojemu srcu in naposled zmagali. Opažam, da smo takšni ljudje kljub splošni krizi in negativnem stanju v družbi bistveno bolj srečni, sproščeni in notranje zadovoljni, saj živimo takšna življenja, kot smo si jih sami ustvarili. Enako razpoloženje privoščim vsem ljudem, ki to berejo in čutijo. Najbolj me je razveselilo, ko so mi ljudje pisali, da so zaradi mene dobili ponovno motivacijo, da končajo svoje obveznosti ali pa se zagrejejo za svoje stare srčne želje, ki so jih zaradi slabih izkušenj pokopali. Zato vam želim čim več uspehov na vaši poti do končne zmage! Še to moram povedali, da me je danes presenetil klic novinarjev naše javne RTV, ki so me vprašali, če bi lahko o meni posneli kratek prispevek, ki bi ga objavili na TV? Moja zgodba jih je očitno prav tako razveselila.
Upam, da bom s tem pripomogel v Sloveniji ustvariti tisto pozitivno ozračje, kjer se bodo ljudje počutili dovolj močne in dovolj sposobne, da bodo lahko samo in samostojno sledili svojim ciljem in uspehom v življenju, brez da se vedno počutijo kot žrtve in da se zavedajo svoje notranje moči. Kdor ima dovolj močno vero v sebe lahko naposled gore premika. Tudi jaz bi ostal žrtev nekega sistema, če ne bi vztrajal in se boril do konca. Hvala gre seveda tudi mojim staršem, ki so mi zaupali in verjeli vame. Vse slabe izkušnje v življenju niso nujno negativne, saj sem se, kar moram priznati, prav iz slabega marsikaj dobrega naučil. Tako pač gledam na življenje. Zato v bodoče pozdravljam vse nove slabe izkušnje, ki se mi bodo zgodile, ker vem, da se bom iz tega kaj novega in koristnega naučil za sebe in druge, ki jim bom pomagal.
Hvala še enkrat vsem iz srca! Sem vam hvaležen, ker ste z mano delili svoje pozitivne občutke. Slovenija je prav zaradi vas moja prisrčna dežela. Ohranimo jo še naprej tako tudi za druge.



četrtek, 04. februar 2016

Kako sem uresničil svoje sanje

Končno sem tudi jaz uresničil svoje dolgoletne sanje in naposled diplomiral iz svojega področja ter tako postal univerzitetni diplomirani zgodovinar, kar je bila moja želja še iz davnih otroških let. Pot je bila sicer dolga, strma ter polna travmatičnih in slabih izkušenj. Na tej poti sem naletel na številne ovire, ki sem jih le s težavo premagal, ampak so zdaj postale del moje preteklosti, zato o njih danes lažje govorim. Dolgujem vam tudi kratko pojasnilo, zakaj je moj študij trajal tako dolgo.
Še preden bi kaj napisal, bi rad poudaril, da so me moje slabe izkušnje, ki sem jih doživel samo še bolj utrdile v prepričanju, da nadaljujem svojo pot in sledim svojemu srcu, saj sem se ves čas počutil poklicanega, da študiram zgodovino, zato so bili včerajšnji občutki ob diplomiranju, ko sem spoznal, da sem dosegel svoje sanje toliko bolj fantastični!
Samo ko pomislim kaj vse sem moral doživeti na tej dolgi poti me kar glava zaboli. Že v Osnovni šoli so me najprej poskušali prisilno prepisati na posebno šolo s prilagojenim programom, ker so ocenili, da sem drugačen od ostalih učencev in ne sodim na "navadno osnovno šolo". To se mi je zgodilo v tretjem razredu osnovne šole, ki sem ga moral žal ponavljati zaradi slabe ocene, ker sem bil prepočasen, ker nisem bil dovolj pozoren pri pouku, preveč sem bil odsoten in raje sem se igral v naravi, kot sedel doma za knjigami in reševal domače naloge. Takrat sem raje reševal ranjene živali, mačke in ptice ter se družil s svojim papagajem. Spomnim se, da sem enkrat na šolo prinesel zapuščeno mačko, da smo ji lahko vsi pomagali. Moja učiteljica je potem našla na meni eno napako ali bolje rečeno izgovor, da ne znam dovolj dobro brati, pisati in tudi sklanjanje mi ni šlo najbolje od rok, zato sem dobil negativno oceno iz slovenščine, zaradi česar sem moral ponavljati tretji razred razred. Od takrat se mi je življenje dramatično spremenilo. Zunaj so se mi vedno vsi smejali, me poniževali, kazali s prstom name tako da sem bil zelo zaznamovan. Zaradi tega sem se vedno počutil drugačnega od ostalih otrok. Govorili so mi, da smo vsi, ki se pišemo na »ić« za nič in podobne bedarije. Meni takrat kot majhnemu otroku res ni bilo nič jasno zakaj takšen odnos do mene, saj nisem nikoli kaj slabega naredil? Ampak se kljub temu nisem pustil zlomiti. Dobil sem še večjo vztrajnost, odpornost in željo po zmagi. K sreči sem imel svoj varen kotiček in zavetje v naravi med mojimi živali in papagaji, zato mi v letih osnovne šole, ko sem doživljal slabe izkušnje ni bilo tako težko. Živel sem v svojem svetu.
Ko sem napredoval v višji razred, so me poskušali še enkrat zrušiti v četrtem razredu, ampak me je k sreči takrat rešila moja razredna učiteljica. To mi je priznala šele lani, ko sva se po naključju srečala v trgovini na oddelku za sadje in zelenjavo. Povedala mi je, da je dobila iz vrha šole namig, da sem za posebno šolo in naj se z mano ne obremenjuje preveč ter naj me čim prej predlaga za prepis na šolo s prilagojenim programom. Vendar sem pri njej takrat imel neko predavanje o rimskem imperiju, kjer sem bojda v njenih očeh zablestel, saj sem lahko brez branja in treme predaval celo uro o zadevi, ki me res zanimala. Tudi v tujem jeziku angleščine sem pokazal nenavaden talent, kjer sem lahko brez slovanskega naglasa govoril v lepi angleščini. Tako je moja učiteljica že v četrtem razredu odkrila, da imam poseben talent, ki seveda ni primeren za posebno šolo s prilagojenim programom, zato me ni želela oceniti z negativno oceno, čeprav sem bil v četrtem razredu še vedno počasen, neroden ter slab v računanju in pisanju. Žal doma nismo imeli denarja za inštruktorje.
Šele v sedmem razredu osnovne šole sem ugotovil, da imam nenavadno dober spomin za letnice, datume in zgodovinske dogodke, katerih se nisem rabil nikoli “piflat“ na pamet, ampak je bilo dovolj, da sem samo enkrat slišal podatek, ki sem ga zapomnil in ga razložil s svojimi besedami. Vendar so me konec sedmega razreda socialni delavci na šoli spet poskušali zaustaviti v razvoju, saj so me želeli prepisati na skrajšan dveletni poklicni program,ker so menili, da bo za mene osnovna šola preveč zahtevna in težka, da bi jo uspešno zaključil. Spomnim se tistih pogovorov pri psihologinji, ki so bili za mene zelo neprijetni, saj sem moral priznati, da so moje želje bistveno višje on njihovih pričakovanj. Zato nisem upošteval njihovih nasvetov, ampak sem raje sledil svojemu srcu. Upiranje ni bilo lahko, saj so pritiskali tudi na moje starše, ki pa so mi stali ob strani. Takrat sem že dobro vedel, da bom nekoč študiral zgodovino, saj mi je bil program, ki sem ga videl zelo všeč, saj ni bilo na seznamu matematike in slovenščine s katero so me na šoli preganjali. Ko smo se s starši odločili, da vztrajam na osnovni šoli, so me na koncu osmega razreda spet ovirali pri vpisovanju na srednjo šolo. Jasno, da me na gimnazijo niso spustili za nobeno ceno. Celo zapretili so mi, naj niti v sanjah ne pomislim, da bi se poskušal vpisati na gimnazijo. Vendar sem že takrat imel svoj "plan B". Vpisal sem se na štiriletni strokovni program za poklic strojnega tehnika, kasneje pa sem planiral, da se bom vpisal še na maturitetni tečaj in prišel do svojega želenega cilja študija zgodovine. Vedel sem, da bom poklic nekoč nujno rabil, poleg tega sem na srednji tehnični šoli izpopolnil svoje znanje iz matematike, ki je bilo v Osnovni šoli slabo. Ravno tehnična šola me je rešila, da sem na maturitetnem tečaju brez težav opravil z matematiko. Moje sanje o študiju zgodovine pa so me izpopolnile v obvladovanju slovenščine, saj sem začel prebirati veliko knjig na to temo. Zanimivo, da na srednji šoli nisem imel nikoli nobenih težav z matematiko, slovenščino, fiziko in drugimi predmeti. Telovadbo sem imel ocenjeno zelo uspešno. Naenkrat so začele padati lepe ocene. V Osnovni šoli sem imel vedno samo zadostne ocene (2), nikoli nisem dobil višje ocene, tudi če sem kaj res obvladal, razen pri zgodovini, kjer so itak padale same odlične ocene. Tu se vidi, da sem bil na osnovni šoli res preveč stigmatiziran.
Pri vpisu na srednjo šolo me je na koncu osmega razreda oviral še moj razrednik, ko bi vsak normalen človek pričakoval podporo in pomoč od svojega razrednika, on mi je, prosim vas lepo, iz meni neznanega razloga športno vzgojo ocenil z manj uspešno oceno? Še zdaj se čutim kako je to mogoče, saj sem bil vedno za gibanje in telovadbo, nikoli nisem podcenjeval predmeta športne vzgoje za razliko od nekaterih, ki so namesto teka raje hodili, jaz sem se vedno trudil. Opažam, da so me šolski psihologi in nekateri učitelji na vse načine poskušali ovirati in preusmerjati drugam, daleč stran od mojih sanj in srca, ampak se nisem pustil voditi, vedno sem trmasto vztrajal pri svojem in se boril za svoje ideale. Vsi so mi govorili, da so moje želje neuresničljive, nerealne in nemogoče. Dve učiteljici so se me privoščile, saj so me postavile pred tablo,kjer so me spraševale neke reči, ki jih seveda nisem znal in potem pred sošolci rekle: "In ta bi rad šel študirat", da so se mi vsi smejali. Moj razrednik pa me je pred tem zaradi neke neumne reči, konec sedmega razreda poslal v prvi razred, kjer me je pred vsemi ponižal, ko me je označil kot učenca, ki je tako slab v matematiki, da ne zna šteti do tri. Tako se spomnim, da so me do tri učili šteti malčki v prvem razredu. Takrat so se mi spet vsi smejali kjerkoli sem se pojavil. Zato ni čudno, da sem se vedno držal bolj za sebe in raje hodil v naravo. Skratka zato sem tudi postal bolj samosvoj in samostojen človek.
Kot sem že povedal mi je bilo v srednji šoli pri učenju in doseganju novih ocen bistveno lažje, ampak sem bil vseeno zaznamovan, saj sem bil leto dni starejši od svojih sošolcev in so vsi vedeli kaj se mi je zgodilo. Po končanju srednje šole sem se vpisal na maturitetni tečaj, kar je še za eno leto podaljšalo moje šolanje na srednji šoli. Pri vpisu na fakulteto mi sprva ni uspelo, ker so bile omejitve. Naposled pa se mi je vendarle posrečilo vpisati na študij zgodovine, ki sem ga včeraj zaključil z odlično oceno (10).
Moram priznati, da sem se na študiju zgodovine imel najbolje v svojem življenju. Imel sem najboljše sošolce, najboljše profesorje in najboljšo učno snov, ki sem jo s strastjo požiral. Končno sem se lahko tudi jaz sprostil. Moj mentor me je že povabil na doktorski študij, saj se mu je zdela moja diplomska naloga zelo kvalitetno napisana.
V četrtem razredu osnovne šole sem tudi napisal spis, da želim postati učitelj, ko bom velik. Kdo ve, mogoče se mi še to kdaj uresniči, saj sem se na fakulteti šolal v nepedagoškem programu.
Za konec bi povedal samo še to, da so me moje izkušnje naučile, da je vedno potrebno slediti svojemu srcu in pri tem vztrajati. Nikoli se ne smeš predati, ker sam najbolje veš kaj je dobro za tebe. Samo tako lahko dosežeš svoje trajno in notranje zadovoljstvo. Čeprav vem, da moj kader žal ni zaposljiv in tudi sam ne vem kaj točno bom počel, sem zelo vesel, da sem uspel dokazat sebi, da so nemogoče želje povsem uresničljive, če seveda pri tem vztrajaš. Torej je vztrajnost tista pomembna vrlina, ki jo moramo negovati. Šele zdaj tudi razumem kaj dejansko pomeni tisti slavni revolucionarni pregovor, ki pravi: Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!
Vse to, kar sem napisal pa bi lahko čisto na kratko povzel samo z dvema besedama: Srečen sem.

NOVO: Povezava do prispevka, ki je nastal na podlagi te zgodbe v Tedniku na RTV SLO:  KLIK