Zahvala vsem ob slovesu

Spoštovani prijatelji,

Veliko je takih, ki Vas osebno sploh ne poznam in se Vam iskreno zahvaljujem za sožalna sporočila, ki ste jih poslali in jih še pošiljate ob izgubi mojega dragega Lumpija♥

Na tem mestu bi se rad posebej zahvalil veterinarski inšpektorici Danuši Štiglic, ki je skupaj z dobrimi ljudmi naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da je Lumpija odrešila neprimernega bivanja in ga spravila do zavetišča Turk pri Novem mestu, kjer so ga naposled zagledale moje oči, da je lahko vstopil v naša življenja. Prav tako se zahvaljujem veterinarjema Demitriju Ostermanu in Martinu Kovšetu ter njuni ekipi, ki sta mu pomagala z vsem znanjem in izkušnjami, da smo ublažili težke udarce hudih bolezni, ki so se ga lotevale na stara leta. Zahvaljujem se tudi Suzani Vodnjov in DPMŽ Koroška, ki mi je v času moje finančne stiske pomagala pri oskrbi Lumpija. Hvala tudi vsem alternativnim zdravilcem in mnogim drugim ljudem, ki so nas bodrili in dajali upanje.

Brez vseh Vas, ki ste se z nami veselili ob trenutkih sreče, čeprav le na daljavo, ne bi ne jaz, ne moja družina imeli izpopolnjenega življenja z lepimi trenutki, ne bi imeli tistega kar poganja življenje naprej, kar mu daje vsebino, to sta upanje in ljubezen; ne bi spoznali svojih najglobljih čustev ter kaj pomeni brezpogojna pasja ljubezn. Lumpi je želel kot vsa živa bitja na tem svetu samo srečno živeti ob ljudeh, ki jih je izbral za svoje in smo ga tudi zato toliko bolj ljubili. Tega prej 12 let ni bil vajen. Živel je osamljen in pozabljen. Šele pri nas se je naučil pokazati ljubezen na svoj način. Sicer ni znal mahati z repekom, je pa z milim pogledom znal pokazati, da nas je vseh vesel. Znal je s svojim smrčkom prositi za božanje in pozornost. Znal je spustiti svoje uhice in se razveseliti naše prisotnosti. Ob prihodu domov iz vsakega sprehoda je znal glasno lajati od veselja, saj je točno vedel, da ga mi ne bomo zapustili, zaprli in odšli, ampak ga bomo lepo oskrbeli, nahranili in scartlali.

Danes 15. septembra bi Lumpi uradno praznoval 15. let starosti. Moje srce bi počilo, če bi ga moral na ta dan uspavati. Takšnega darila si od mene ni zaslužil. Lahko bi ga sicer s protibolečinskimi sredstvi in pomirjevali pripravili do tega, da bi z nami ostal še nekaj časa. Vendar to ne bi bilo tisto pravo in dostojno življenje, niti ne bi bilo pošteno. Bilo bi sebično. Psi nas tako brezpogojno ljubijo, da bi kljub svojim bolečinam, ki jih skrivajo z nami vztrajali do bridkega konca.

Lumpi zadnje dni ni bil več srečen pes. Njegove oči so me stalno gledale naravnost v dušo. Tudi, ko sem ga moral v nedeljo pustiti pri starših me je stiskalo pri srcu. Celo pot sem razmišljal na njega. Težke dni sem preživljal. Ponoči sem se prebujal ob mislih na njega. Nisem bil zbran pri svojem delu. Čutil sem, da ga boli in da se moram od njega posloviti na dostojen način. Verjemite, da smo naredili vse kar smo znali in mogli, da bi mu šli nasproti in zagotovili srečno življenje. Na koncu smo imeli previsoka pričakovanja. To nas je strlo.

Spomnil sem se tistega nepozabnega 13. avgusta 2020, ko sem šel po Lumpija v zavetišče Turk, kako sem moral od svoje mame najprej prositi za 30€, da sem sploh lahko zbral dovolj denarja in plačal pristojbino za posvojitev Lumpija ter potne stroške. Danes imam na zalogi bistveno več svojega denarja, da bi mu lahko dal karkoli bi hotel in želel, ampak so mi veterinarji zagotovili, da mu nič od tega ne bi pomagalo. Nobene čudežne tablete ali terapije ni več na zalogi. Prišli smo do konca. Težko je to, ko niti denar več ne pomaga. Nisem bogat človek, da bi razmetaval svoj denar, ampak sem bil vseeno pripravljen dati vse od sebe kar je bilo potrebno, da bi mu lahko pomagal izboljšati stanje. Prvič bi mu lahko končno pomagal sam, iz svojih sredstev, iz srca, brez da mi kdo sofinancira stroške iz usmiljenja, ampak sem spoznal kruto resnico kako postane denar v takih primerih brezvreden papir. Tisto kar ostane je samo ljubezen in ta terjala svoj boleč davek.

Še pred dvema tednoma smo hodili po najinih najljubših poteh. Po Prežihovini, med gozdovi, kjer ni bilo nobenega razen nas treh, Lumpija, Luckyja in mene. Vendar mu je bilo že takrat hudo. Vidno je pešal. Bil je počasen. Bolečine je spretno skrival s svojim izrazom navdušenja na obrazu. Ko sem v nedeljo moral nazaj v Solkan se ni več rabil pred mano pretvarjati. Zapustile so ga zadnje moči in tako se je dobesedno sesedel. Ni mogel več hodit, na koncu niti jesti. Zanj je skrbel moj oče, ki je tudi hudo trpel. Ko me je v sredo popoldne klicala mama, da ne more več jesti, sem zvečer priletel domov, kjer sem ga zagledal v žalostnem stanju. Tudi on me je žalostno gledal nazaj s svojim enim očesom. Pred tem je vedno prišel pozdraviti na vrata, ko sem vstopil v stanovanje. Tokrat niti tega ni bil zmožen. Včeraj v četrtek zjutraj je še zadnjič zbral vse svoje atome moči, da je lahko stopil na noge in prišel v mojo sobo, v hudih bolečinah, ko sem to videl je priteklo ogromno solz. Trpel je. A ko bi ga le videli kako se je pretvarjal. Kako se je trudil delati pred mano, kot da nič ni narobe. Prišel se je pokazati kot vsako jutro, ko sem bil doma: "Glej me, tu sem, kdaj se mislita vidva z Luckyjem zbudit, da se gre ven na sprehod." Tokrat sem ga moral nositi v naročju, da je lahko opravil svojo potrebo. Bila je huda driska s krvjo. Ni mogel več niti vstati. S težkim srcem smo se odločili za uspavanje. Jaz in moja mama smo bili ob njem do konca. Ni ga bilo strah. Ni se tresel. To mi je v uteho. Samo gledal me je in se prepustil usodi. Vedel je, da ga Milan spet hoče spravit nazaj na noge. Brezmejno mi je zaupal. Zato verjamem, da je na druge svetu dobil krila. Srčno tudi upam, da mi je bil hvaležen za vse, tudi za zadnjo stvar, ki sem jo bil prisiljen naredit.

Hvala Lumpiju za nepozabne trenutke in hvala vsem, ki berete in razumete mojo in našo bolečino ob tej družinski izgubi. Zelo smo se nanj navezali. Doma smo žalostni.

Lumpi, pogrešamo te...💔

3. avgusta 2023 smo naredili sliko za spomin - Foto Studio Ocepek

Poobjavljeno iz moje osebne FB strani, kjer se nahaja ogromno sožalnih komentarjev.