Potovanje do sočutja: od letal, vlakov in avtomobilov do pomena družine in človečnosti

Morda poznate film 'Letala, vlaki in avtomobili' iz leta 1987, v katerem blestita legendarna igralca John Candy in Steve Martin? Zgodba se odvija v času največje prometne konice pred prazniki v centru mesta New York. Začne se na predvečer Zahvalnega dneva - praznika, ki za Američane nosi enako težo kot pri nas božič. Steve Martin, ujet v prometni konici, poskuša na vsak način priti domov v Chicago, da se pridruži svoji družini, ki ga nestrpno pričakuje kot vsako leto, a mu tokrat na poti spodleti. Vsa letala, vlaki in drugi javni prevozi so nenadoma odpovedani zaradi nesreč, popravil in tako prestavljeni na poznejši čas.

V tej prometni konici in kaosu sreča Johna Candyja, ki postane njegov neprijeten sopotnik, saj je očitno namenjen v isto smer. Na dolgi poti domov sledi cela vrsta komičnih in nenavadnih dogodivščin, kjer ne manjka nesreč, prepirov in požarov, vendar se pot zaključi z ganljivim razpletom. Ko se Steve končno usede na zadnji vlak na poti domov, začne razmišljat o svojem neprijetnem sopotniku, ki ga je toliko časa spremljal in se ga je neuspešno želel večkrat znebiti. V tem trenutku pride do spoznanja, da je John v resnici slepi potnik, brez doma in družine, saj je njegova žena umrla pred davnimi leti, zato mu je John celo pot sledil, da bi z njim preživel praznične dni. V trenutku tega spoznanja se tik preden pride Steve domov nenadoma obrne in poišče Johna, ki ga najte osamljenega v mestni čakalnici. Povabi ga v svoj dom, da se pridruži njegovi družini na praznično večerjo.

Čeprav sta John in Steve med potjo stkala nekakšno prisilno prijateljstvo, saj sta oba želela čimprej domov, le da John tega doma ni imel, se šele na koncu Steve zave osebne stiske Johna, ki za praznike ni imel kam it. V trenutku mu je bilo vse oproščeno. Vse napake in osebne kaprice, vsi prepriri in razlike, vse je postalo nepomembno. Tako je to, ko ljudje odpremo svoja srca. Človeka v stiski je zato treba razumeti in mu pomagati. Danes je lahko John kdrokoli od nas, lahko je begunec, migrant, Palestinec, Ukrajinec, Rus ali kakšen drug pribežnik iz nam neznanega daljnega vojnega območja, ki brezciljno tava po svetu in išče svoj varni pristan. V današnjem svetu, ki prisega na individualne vrednote je takšnih osamljenih in pozabljenih duš med nami še bistveno več. Prazniki so težko breme za njih, saj vsi prijatelji in znanci odidejo domov. Oni pa ostanejo sami in osamljeni.

Zaključek filma je zato toliko bolj parajoč, vsaj za sebe lahko tako zapišem, saj nas opominja kako pomembno vrednost nosijo družinske vrednote in sočutje do človeka, ki tega varnega pristana nimajo. Tudi jaz globoko verjamem, da je družina pomembna celica družbe. Omenjen film nas skozi smeh in šalo uči, da je treba biti do tujcev na poti domov prijazen, da se nam nikamor ne muditi, da moramo ceniti drug drugega, saj mnogi nimajo doma ali družine, kamor bi se zatekli v svoj mir in toplo zavetje. Poleg tega vsak od nas nosi svoje breme in težave, ki jih na poti domov premlevamo v sebi.

Kot je nekoč že zapisal Lev Tolstoj: 'Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.' Vendar naj poudarim, da ni idealnih družin ali ljudi. Vsi se trudimo po svojih najboljših zmožnostih. Če je problem nesrečna družina lahko kadarkoli ustvaritmo svojo, tudi če je narejena iz samih psov in mačk, samo da je družina. Po mojem mnenju že zdaj manjka vsaki družini kakšen kuža, ki prinese v dom dodatno veselje in brezpogojno ljubezen 😉 

Spodaj bom delil posnetek zaključka filma, ki nosi omenjeno sporočilo ljubezni in sočutja. Naučimo se ceniti drug drugega ne glede na naša pogostokrat drugačna prepričanja in razmišljanja! Imejmo se radi vsaki dan, ne samo med prazniki.

Vsem bralcem mojih zapisov pa želim vesele praznike in srečno novo leto!