Natanko mesec dni je minilo, odkar smo se poslovili od Lumpija. Njegova odsotnost še vedno boli. V srcih čutimo praznino in žalost, ki jo bomo težko nadomestili. Vsak spomin na Lumpija nam še vedno prinese solze v oči. Kljub zavedanju, da je bila smrt zanj edina odrešitev, nas bolečina ob njegovi izgubi še vedno spremlja na vsakem koraku. Zelo ga pogrešamo.
Žalovanje je včasih celo težje kot soočenje s smrtjo. Da bi
z vami delil občutke tistega dne, želim predstaviti sliko, ki na simboličen
način upodablja naše občutke žalovanja in premagovanja le tega. Prvi dve sliki
prikazujeta dan po Lumpijevi smrti. Naš jutranji sprehod ob reki Kotulji, kjer
je Lumpi zelo rad hodil, je razkril nenavaden prizor. Reka se je obarvala v
črnino, kar je redek pojav. Čeprav obstajajo znanstvene razlage, zakaj se je to
zgodilo, verjamem, da je bila to nekakšna poklonitev Lumpiju, ki je toliko
ljubil ta kraj in reko, ki ga je vsako jutro pozdravljala v novi dan.
Kljub vsemu pa je spodbudno to, da se je reka v enem mesecu
očistila sama kot kažejo spodnji dve sliki. To nas na nek način spet opominja,
da moramo sčasoma poiskati pot iz žalosti in ponovno objeti radost življenja,
ki ponuja neusahljive izvire ljubezni in veselja. Lumpi ostaja živ v naših srcih. Vrača se nam
v sanjah. Povsod nas spremlja po naših poteh. Tako bo tudi ostalo do konca
naših dni. Narava se obnavlja sama, tako se mora tudi človek. Življenje pa gre
naprej in teče kot neskončna reka vsaki dan, ne glede na ovire, ki nam jih
postavlja na pot, nas spodbuja k iskanju novih priložnosti in uči ceniti vsak
trenutek, ki ga preživimo na tej razburkani zemlji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar