Modrost starih psov

Redko pohvalim knjigo, ki ima lepe slike. Po navadi so nepomembne, neumestne, dodane samo zaradi okrasa ali zapolnjevanja praznega prostora. Tokrat so v tej knjigi vse slike na pravem mestu ob vsakem poglavju. Vnašajo tisto pomembno svežino, toplino in upanje, ki ga goji vsak izmed nas, kadar skrbimo za nekoga bližnjega. To knjigo priporočam vsem. Tudi tistim, ki nimajo psov, da nas mogoče bolje spoznate.

Med branjem knjige na grajskem vrtu v časopisni kavarni Eleonora na Ravnah na Koroškem

Vendar skrbniki psov pozor! Imejte pripravljene robce. Veliko bo solz med branjem. Priznam, da sem zadnja štiri poglavja prebral s težkim cmokom v grlu. Velikokrat sem moral knjigo odložit sredi stavka. Avtorica 𝐄𝐥𝐥𝐢 𝐇. 𝐑𝐚𝐝𝐢𝐧𝐠𝐞𝐫 se resnično trudi prikazati našo skrb za pse kot veliko ljubezen, ki nikoli ne umre. Če me zdaj vprašate, kaj je bistvo knjige, je odgovor kratek: 𝐒𝐩𝐫𝐞𝐣𝐦𝐢𝐭𝐞 𝐬𝐦𝐫𝐭 𝐬𝐤𝐨𝐳𝐢 𝐥𝐣𝐮𝐛𝐞𝐳𝐞𝐧.

Knjiga nas pripravi, da se lažje poslovimo od svojega ljubljenčka, ko pride v stara leta. Vsi skrbniki boste prepoznali mojo žalost, saj razumete kaj vse moraš pretrpeti v zadnjih dneh pred koncem. Psi in ljudje smo si različni v dveh ključnih stvareh. 𝐏𝐬𝐢 𝐳̌𝐢𝐯𝐢𝐣𝐨 𝐳𝐚 𝐳𝐝𝐚𝐣, 𝐧𝐞 𝐩𝐨𝐳𝐧𝐚𝐣𝐨 𝐜̌𝐚𝐬𝐚 𝐤𝐨𝐭 𝐦𝐢. Njim je pomemben ta trenutek, ki ga živijo polno, bodisi na sprehodu, med igro, med počitkom, čohanjem, cartlanjem, spanjem ali med obrokom. Druga pomembna ločnica pa je njihova 𝐛𝐫𝐞𝐳𝐩𝐨𝐠𝐨𝐣𝐧𝐚 𝐥𝐣𝐮𝐛𝐞𝐳𝐞𝐧. Psi so edina bitja na svetu, ki ljubijo svojega skrbnika bolje od samega sebe. Človek težko živi v trenutku. Vsi imamo načrte in živimo za prihodnost ali pa smo ujeti v preteklosti. Redki so trenutki, ko odložimo skrbi na stran in živimo za danes. Carpa diem. Še težje izkazujemo brezpogojno ljubezen drugim ljudem, da o možnosti odpuščanja sploh ne govorim. To je za nas kot hoja čez žerjavico. Psi nimajo teh težav. So v tem smislu kot angelčki brez kril.  

Takole me je opazoval, ko sem občasno posedel v kavarni in pil kavico.

Zaradi vsega tega je slovo od njih toliko težje. Človek je usmerjen v prihodnost, zato mu je ohranjanje življenja pomembno. Nihče svojemu bližnjemu ne pove, da je prišel njegov čas za odhod. Kaj takega si težko predstavljamo. Vsi skrbimo, da bližnji čim dlje živijo, saj imamo še toliko stvari za uredit in pokazat. To skrb prenašamo na živali in naše pse. Mogoče je to edina napaka, ki jo nezavedno počnemo svojim psom in sebi, saj je njim za prihodnost in naše načrte malo mar. Oni živijo v tem trenutku. Njim je pomembno, da smo zdaj veseli in pozorni, ne pa jutri.

Prav zato nas s svojimi očmi 𝐳𝐫𝐞𝐣𝐨 𝐧𝐚𝐫𝐚𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭 𝐯 𝐝𝐮𝐬̌𝐨. Gledajo nam direkt v oči. Če človek gleda nekomu v oči nas to iritira. Ljudje se bojimo očesnih stikov. Večinoma pogledamo stran, če se z nekom srečamo z očmi. Težko je v nekoga zret. Drugače je pri zaljubljenih parih, ampak takšna je naša kultura. Če v nekoga predolgo zreš je to nespodobno. Živali počnejo ravno to "nespodobnost". Iščejo očesni stik. Tako z nami komunicirajo. V očeh prepoznavajo naša čustva, razpoloženja in občutke. Stari psi nas še posebej radi zrejo v oči, saj vidijo ljubezen, ki nam žari iz oči v skrbi za njih. V tem ognjemetu neznansko uživajo. Sprostijo se jim določeni hormoni, ki jih umirjajo in jih dajejo občutek vrednosti. To so menda v neki raziskavi že dokazali. Tako piše avtorica knjige.  Seveda pa ni vsak pogled samo sproščanje in čaščenje človeka. Včasih nas gledajo tudi zato ker čakajo na ukaz, hrano, sprehod, mogoče jih kaj boli in želijo, da jim pomagaš, mogoče celo odrešiš bolečin in problemov? Za pse smo mi VSE. Drugih ni. Psu je pomemben človek, ne okolje, hiša, denar, socialni status… 𝗰̌𝗹𝗼𝘃𝗲𝗸 𝗷𝗲 𝘇𝗮 𝗻𝗷𝗶𝗵 𝘃𝗮𝗿𝗲𝗻 𝗽𝗿𝗶𝘀𝘁𝗮𝗻. 

Ena zadnjih lepih slik 9. septembra, ko me je čakal in zrl v mene kdaj se gre na sprehod.

Čeprav je mojega Lumpija vseskozi hranil moj oče in čeprav je živel v dnevni sobi pri mojih starših, medtem ko sva jaz in Lucky bivala v sosednji sobi, je Lumpi vseeno prihajal na hodnik, kjer se je ulegel na hladna in trda tla pred moja vrata, da bi lahko opazoval in zrl v mene kaj počnem. Zato avtorica knjige nadaljuje, da ni res kako pes najbolj ljubi samo tistega, ki ga hrani. Tudi psi znajo izbirat podobno kot mačke svojega človeka. Tako je Lumpi izbral mene in mojo družino. Njegove prikupne temne očke so nas vse zasvojile. Zlezel nam je pod kožo. Zdaj ko pomislim za nazaj ga bolje razumem. Ko me je v zavetišču prvič zagledal si je verjetno mislil: »pa kje za boga hodiš tako dolgo? Tebe sem čakal, kdaj se gre ven?«

Takole je zrl v mene, ko sva se prvič srečala 13. avgusta 2020 v zavetišču Turk.

Žal pa imajo psi v tropih svojo hierarhijo. To je tudi razlog zakaj Lumpi ni mogel bivat v moji sobi skupaj z Luckyjem. Avtorica knjige je poznavalka volkov, zato lepo opiše in razloži kako se nekateri psi podredijo drugim. Lumpi je bil v tem primeru podrejen Luckyju. Nista se sovražila. Daleč od tega. Sprejemala sta se in tolerirala, ampak Lucky je Lumpiju na začetku postavil meje kaj sme in kaj ne sme početi. To me je do neke mere prizadelo, ampak poznavalci pravijo, da se živali v normalnih okoliščinah znajo v sporih bistveno bolje sporazumeti od človeka. Lucky in Lumpi sta se vse zmenila. Zato med njima ni bilo zamer ali sovraštva. Na koncu sem opazil, da se je Lucky na sprehodu znal ustaviti, če je Lumpi zaostajal ali zašel v drugo smer. Enako je veljalo za Lumpija. Postali smo neločljivo povezani.

Takole smo se med sprehodi gledali, kdo kje zaostaja.

Skratka, da zaključim, stari psi se globoko povežejo s svojim skrbnikom. Nikoli ne bomo izvedeli ali se dejansko zavedajo svojega konca. Lahko pa zagotovo trdimo, da se zavedajo naše ljubezni in skrbi do njih. To jim pomeni vse. Zato avtorica pravi, da se ne smemo obsojati, če na koncu sprejmemo najtežjo odločitev. Bolje je ljubiti in izgubiti ljubljenega psa, kot če ne bi sploh nikoli ljubili. Bistvo življenja je ljubezen. Vse slabo in žalostno enkrat mine. Psi pritacajo v naša življenja da obogatijo našo ljubezen. Če za ljubljenčkom močno žalujemo to pomeni, da imamo v sebi ogromno ljubezni.

Vendar pozor! Ljubezen je večna. Zato v resnici naši ljubljenčki nikoli ne umrejo. Živijo naprej. V naših srcih. Postanejo del nas. Tudi, ko nas enkrat več ne bo na tej zemlji in tudi če se nas čez 1000 let ne bo nihče spominjal, se bo vedno našel nekdo, ki bo enako kot mi ljubil in skrbel za svojega psa, kot smo mi in tako bomo z njim v tej ljubezni živeli naprej. Enako velja za vsa druga bitja in človeka na tej zemlji.

Knjiga ni lahko branje. Zelo je osebna in čustvena, kot ta zapis. Zato je opremljena z najlepšimi slikami psov, ki pomirjajo in tolažijo. Ne sme nas biti strah smrti naših ljubljenčkov. To je sestavni del življenja, ki ga vodi ljubezen. Avtorica nas poskuša naučiti kako sprejemati smrt. Ljubezen je tista, ki živi večno kot vesoljna energija in mi v njej žarimo.

Na lepem sprehodu na Ivarčkem jezeru ob svetovnem dnevu psov 26. avgusta 2023

Za razliko od človeka pa se lahko od svojih ljubljenčkov vsaj dostojno poslovimo. Kaj bi nekateri dali samo za eno minutko več, da se poslovijo od svojih najbližjih, da se jim zahvalijo za pozornost in ljubezen, da jim oprostijo napake in zamere … na žalost vsi postanejo sočutni in pametni na pogrebih, ko preminula oseba zapusti ta svet in nas več ne sliši. Ko pa isti človek hodi in živi med njimi se ga nihče ne spomni potolažit ali pohvalit. Takšna je naša sodobna kultura. Ignorira smrt in se ne zaveda svojega konca. Vsem se nekam mudi, zato vsi samo uničujejo in sovražijo, ker je to najlažje. Nihče nima časa za razmislek o pomenu življenja in ljubezni.

Psom se na stara leta prav nikamor ne mudi. Zrejo te naravnost v oči, v tvojo dušo in čakajo, da jih odpelješ na lepše. Vendar žal, na tisti poslednji sprehod »čez mavrico« morajo odtačkati sami. Mi jim samo pomagamo, da ga dosežejo brez hujših bolečin. Takšen je cikel življenja. To se moramo naučiti sprejeti in spoštovati. Pri tem se ne smemo obsojati. Tudi spustit nekoga pomeni pokazati ljubezen in razumevanje. Spustiti nekoga pomeni, da mu dovolimo postati več, torej da ni le z nami, ampak da postane del nas, v našem srcu in ljubezni do konca tega sveta.

𝗟𝘂𝗺𝗽𝗶 💖💖💖

Njegov prvi rojstni dan, 12. let, je praznoval pri nas 15. septembra 2020