Migracije, jezik in solidarnost so ustvarile sodobnega Homo sapiensa

Zelo rad prebiram klasične časopise, ker se vedno najde kakšen pameten intervju, ki osvetli sodobno dogajanje v drugačni luči.  Filozof Telmo Pievani v intervjuju objavljenem v Sobotni prilogi Dela, razpravlja o svojih raziskavah in pogledih na človeško evolucijo, znanost, in družbeno dinamiko. Sodobna znanost prikazuje migracije in priseljevanja kot kompleksne procese, ki so oblikovali gensko zasnovo evropskega kontinenta. Pievani dodaja, kako so v zadnjem času genetska odkritja pokazala, da so različne človeške vrste, vključno z neandertalci in denisovanci, sobivale in se celo križale z modernim človekom, kar kaže na kompleksno prepletanje naše preteklosti. Ta nova znanstvena spoznanja prinašajo pomembne filozofske in družbene implikacije, kot je zavračanje ideje o 'čistokrvnosti' današnjih populacij in prepoznavanje, da so bile migracije in mešanje vrst del naše skupne preteklosti.

Razvoj genetike v zadnjih dveh desetletjih je razširil naše vedenje o človeški evoluciji in migracijskih vzorcih ter osvetlil prepletene poti naših prednikov in razblinil mit o 'čistokrvnosti'. Zato je toliko bolj žalostno spremljati kako kljub znanstvenim dognanjem, ki zavračajo koncept čistokrvnih ras ali narodov in potrjujejo, da smo genetsko vsi potomci migrantov in mešanih populacij, nekateri še naprej gojijo nacionalistična in homofobna prepričanja. Po drugi strani lahko vidimo kako so se izključevalne ideologije globoko zakoreninile v zavesti sodobnega človeka, ki svojo civilizacijo, napredek in kulturo dolguje predvsem ideji solidarnosti in sodelovanja, ne pa tekmovanju in izključevanju na čemer temelji sodobni neoliberalni kapitalizem. Pri nas imamo še vedno prisotne fevdalne poglede na kapitalizem, kar dodatno otežuje naš položaj v sodobnem svetu. Skratka vse kar je pri nas negativnega izhaja iz nazadnjaške politike, ki zlorablja religijo in gospodarsko recesijo za poglabljanje delitev in krize iz katerih klikaške elite kujejo svoje profite in utrjujejo oblast. Zato nočejo graditi prihodnosti na temeljih razumevanja ali povezovanja družbe s kulturnimi ter socialnimi vidiki, temveč vzdržujejo oblast z negovanjem sovraštva, kar v končni fazi služi ohranjanju njihove moči in vpliva nad družbo. Razumevanje naše skupne genetske dediščine bi morda vodilo k večji medsebojni povezanosti in empatiji, s čimer bi lahko presegali delitve, ki jih ustvarja strah pred drugačnostjo.

Na žalost Pievani v intervjuju ugotavlja, da je digitalizacija družbe privedla do »tribalizacije« človeštva, ki vodi v zapiranje posameznikov v mehurčke podobno mislečih, kar on vidi kot novo obliko plemenskega segregacionizma, ki naj bi ga že davno presegli, zato kliče k uporu proti tej logiki razmišljanja, sicer bomo močno nazadovali.

Pievani s svojim delom izziva prevladujoče poglede na človeško zgodovino in vlogo znanosti v družbi, pri čemer poudarja pomembnost ohranjanja humanističnih vrednot v znanosti in družbi. Humanistika bo tako v 21. stoletju nedvoumno odigrala pomembno vlogo pri pomirjanju strasti v razklani družbi, ki namesto sodelovanja in sobivanja prisega na tekmovalnost in zatiranje. Prihodnost je v solidarnosti in kulturi, ne pa barbarstvu in nazadnjaštvu.