Zadnje čase, ko se vračam na Koroško opažam, da me znanci in prijatelji ne kličejo več po mojem imenu, ampak mi rečejo: "kje si Primorc"? Ta novi vzdevek me zdaj spremlja skoraj na vsakem koraku, ko se s psom sprehajam po domačih ulicah. 'Kje si, Primorc?' me kličejo. 'Kakšno vreme imate tam dola? A tudi vi solite ceste in pločnike kot mi? Verjetno ne, saj imate dovolj soli že v zraku, kajne?' Zadnjič me je nekdo celo vprašal, če sem spremenil naglas in če zdaj tudi jaz govorim na H?🤣 Očitno sem dobil svoj partizanski vzdevek "Primorc". Drugače si tega ne znam razložit...
Najbolj smešna prigoda pa se je zgodila ravno na Primorskem.
Ko sem se včlanil v novogoriško knjižnico sem formularje in plačilo izvedel
preko spleta. Tja sem prišel po knjigo in člansko kartico. Mudilo se mi je, saj
me je Lucky čakal zunaj. Stopim na šalter, se nasmejim in rečem v lepi
Cankarjevi knjižni slovenščini, da sem prišel po svojo knjigo in člansko
izkaznico. Gospa preveri vse podatke, vzame mojo osebno in me izpod čela nekako
sumničavo pogleda ter vpraša, če znam slovensko? Ko me ni skoraj kap! To me še
nihče ni vprašal. Kljub temu nisem izgubil smisla za humor. Z nasmeškom na
ustih in v pristnem koroškem naglasu sem jo vprašal, če je to dovolj dobra
slovenščina, ali pa morda lahko poskusiva v primorščini, ki je nisem najbolje
obvladal – morda me bo naučila 🙂 Takoj se je opravičila
in pojasnila, da je mislila, da sem nek tuji študent.Torej me je še pomladila,
zato ji nisem zameril 🙂
Ta dogodek je le en v nizu številnih zabavnih zapletov, ki
jih doživljam zaradi svoje 'dvojne' včasih 'trojne' identitete. Tega je še več,
sploh ko grem v Zagreb ali Srbijo, kjer imam sorodnike na obeh straneh. Tam ne
znam govoriti njihovega uradnega jezika, saj govorim srbohrvaški jezik, ki
menda več ne obstaja.
Za nekoga v Beogradu sem bil Dalmatinc, ker sem po nesreči
ene par besed izgovoril v slovenskem naglasu. Za nekoga v Zagrebu sem bil spet
nek Zagorac. Najbolj sumljiv sem bil v Dalmaciji, zato si tja ne upam več
nazaj. Tam sem bil enkrat celo zaslišan s strani domačinov v turističnem
Kaštelu (pri Splitu) in opozorjen, da uporabljam napačne besede, ki niso v
skladu s hrvaškim pravopisom. To je bilo več kot 15 let nazaj. Na srečo imam
tudi tam del sorodstva, v Zadru, zato sem se izvlekel z dobrim izgovorom na
račun Zagorstva in Zagreba ter mojega bivanja v Sloveniji😆Na
srečo me o podrobnostih niso več spraševali naprej...
Skratka vedno sem bil nekakšen miselni izziv za ljudi – malce nenavaden, izven ustaljenih okvirov. Takšni smo ljudje iz mešanih družin. Vendo nek čuden jezik govorimo. Imamo drugačne navade. Smo posebni. Verjetno sem bil v svoji generaciji eden redkih otrok, ki sta ga obdarovala dva božička plus dedek Mraz, saj sta oba starša izhajala iz partizanske družine. Ampak veste kaj? Pravzaprav mi je všeč takšno življenje, polno nepričakovanih trenutkov in smešnih situacij. Če vklopim svoje dobre igralske sposobnosti sem lahko domač in sprejet povsod, ampak ne rad blefiram in sem bolj sproščen tip človeka. Zato je Primorska morda res pravi kraj za mene? Očitno partizanski vzdevki niso kar tako nastali😁
Ni komentarjev:
Objavite komentar