Spomin na Lumpijevo posvojitev

Spomnim se dneva, ko sem šel po Lumpija v zavetišče. Sprva sploh nisem razmišljal, da bi posvojil še enega beagla. Vsi, ki jih poznajo vedo, da so trmasti, ampak zelo prikupni in družabni psi. Hotel sem imeti border collija, ampak ker ne kupujem novih psov, temveč samo posvajam, sem iskal po zavetiščih in dejansko našel nekje daleč na Hrvaškem, v Šibeniku, da imajo v zavetišču enega lepega rjavega border collija, ki je čakal na posvojitev. Takoj sem poslal sporočilo. Odgovora nisem dobil nikoli.

Hkrati moram poudariti, da se je to dogajalo poleti 2020, ko je bilo stanje v družbi zelo negotvo. Širjenje covida, zapiranje mej, razna priporočila, ki so se iz dneva v dan ter iz tedna v teden spreminjala. Moja načrtovana pot do Šibenika je tako postajala čedalje daljša in tudi neodzivnost zavetišča mi je povedala naj pozabim na idejo o posvojitvi border collija.

Potem se je naenkrat v začetku avgusta pojavila slika Lumpija na socialnem omrežju. Bil je zelo prikupen. Opis kratek: »Lumpi, mešanec z beaglom, star 12 let. Umirjen, vodljiv, prijazen do ljudi.« Začel sem razmišljati…. morda bi ga šel z Luckyjem pogledat? Čeprav je bilo tudi Novo mesto - zavetišče Turk daleč, ampak vseeno bliže od kake Hrvaške, so mi postali beagli po značaju čedalje bližji. Poleg tega zakaj ne bi Luckyju priskrbel prijatelja iste pasme? Zakaj ne bi ob tem dal starejšemu kužanu novo priložnost? To so bile samo misli.... 

Original FB objava za posvojitev, ki je nastala 2. avgusta 2020

Najprej sem na socialnem omrežju delil objavo o Lumpiju, kot vsako do zdaj. Takoj so mi nekateri komentirali: »Lucky in Lumpi, dva L-ja, mogoče bi bila za skupaj.« Moj interes se je povečal. Rekel sem si, da bom počakal kakšen teden, da vidim, če bo slučajno posvojen, potem mi že ni bil namenjen. Tisti teden je hitro minil in Lumpi je še vedno čakal. Tako sem se opogumil in poklical v zavetišče. Gospa na drugi strani mi je rekla, da ga lahko pridem kadarkoli pogledati, samo kakšen dan prej moram javiti, da se pripravijo. Odgovoril sem, da imam trenutno zaseden urnik, zato bi prišel naslednji teden. Opozorila me je, da se zanj tudi drugi zanimajo. Odvrnil sem, da ne bom nič zameril, če ga slučajno drugi vzamejo, saj če mi je namenjen bo že počakal. 

Tako je minilo še par dni. Doma sem že nekaj časa resno razmišljal o drugem psu, ki bi delal Luckyju družbo. Rekel sem si, da ga lahko kadarkoli vrnem, če se z Luckyjem slučajno ne bi razumela. Spet pokličem v zavetišče in tudi tam so mi potrdili, da obstaja možnost »poskusne posvojitve«. Ponovno so me opozorili, da sta že dva napovedala obisk. Povedal sem, da tokrat res pridem, ampak nič prej kot v četrtek 13. avgusta.

Bila je sreda 12. avgust. Kličem v zavetišče. A je Lumpi še na voljo? Seveda je bil. Kaj pa tisto zanimanje? Menda so ga prišli pogledat, ampak se zanj niso odločili. Čudno sem si mislil. Na sliki je bil res prikupen. Le kaj jih je odvrnilo? Takoj sem za naslednji dan rezerviral svoj obisk in se odpravil na dolgo pot v Novo mesto, seveda brez Luckyja, ker je tistega dne pripekala vročina in nisem želel obremenjevati svojega psa na tej dolgi vožnji. Tri ure v eno smer in tri ure nazaj ni lahek zalogaj. Poleg tega sem šel na pot popoldan, da bi se ne bi vračal po vročini nazaj, zvečer so temperature vendarle bolj znosne.  

Moja prva reakcija, ko sem ga zagledal je bila žalostna. Ni čudno, da so si nekateri premislili, ko so ga videli. Ni bil tak kot na sliki. Vidno star. Zelo je smrdel. Obnašal se je divje. Glasno je tudi lajal. Kako dolgo bo še sploh živel? Morda pol leta, lahko tudi več. Tega ni vedel nihče. Le kako se bo razumel z mojim drugim psom? Začeli so me preganjati dvomi. Na srečo sem takoj poklical eno kolegico, Mirno, ki ima izkušnje s posvajanjem psov iz zavetišča. Njen odgovor je bil jasen: »Posvoji ga!!! Hitro se bo prilagodil in spremenil na bolje. Boš videl. Samo čas mu moraš dati. Ko ga boš enkrat rešil iz zavetišča in pripeljal domov ti bo večno hvaležen in privržen.«

Tako me je še zadnjič zazrl, ko sva sedela na klopci pred zavetiščem Turk, potem sva pa šla v novi dom na Koroško.

Ko sva šla na kratek sprehod okoli zavetišča se je to tudi potrdilo. Moram priznati, da nisem nek velik poznavalec psov, šele začetnik, ampak tako navdušenega psa na tistem prvem sprehodu še nisem videl. Skakal je od veselja. Vlekel me je kot nor. Vse ga je zanimalo, vse je hotel prevohati in označiti, da sta trava in kamenje letela dobesedno po zraku in naravnost v mene. Odločitev je padla, kljub pomislekom, kljub slabemu finančnemu stanju, saj takrat nisem bil redno zaposlen, da ne omenjam negotovega stanja v državi, kljub vsemu sem se odločil vzeti Lumpija s sabo in upal med potjo domov, da ga bo vsaj Lucky sprejel. Vse drugo se bo že nekako uredilo. V zavetišču so mi pred odhodom dejali, da ga bo moj drugi pes zagotovo sprejel in da se Lumpi verjetno nikoli ne bo vrnil nazaj v zavetišče. Še kako prav so imeli!

Zaželeli so mi varno pot ter veliko prijetnih dogodivščin z novim psom. Vse se je tudi uresničilo. Lucky ga je sprejel, sicer ni bil pretirano zainteresiran nad novim članom družine, ampak važno, da ni delal posebnih problemov. Lumpi se je medtem hitro prilagodil na novo okolje in navdušeno sprejel svoj novi dom. Takoj naslednji dan smo ga lepo oprali. V naslednjih tehnih nam je hitro ukradel srce in zlezel pod kožo.

Ko bi se tisti brezskrbni dnevi ponavljali v nedogled… pa se žal ne morejo, tako nam ostanejo samo še lepi spomini.

Tako je od prvega dne vsaki dan hodil gledati mene na predpražnik moje sobe kaj počnem.

Trenutno Lumpijevo stanje ni rožnato in je daleč od dobrega. Zelo smo zaskrbljeni. Naredili smo vse kar je bilo v naši moči. Čez nekaj dni bo praznoval 15 let. Za beagle je to visoka starost, saj živijo 12 let. Mislim, da smo mu s posvojitvijo podaljšali življenje in vrnili radost v oči. V tem času nas je vse zabaval s svojimi vragolijami. Žal pa ne more več lajati, kot nekoč, ko so vsi v našem vhodu vedeli kdaj je čas za kosilo ali večerjo. Zdaj tudi težko hodi. Zaenkrat še lahko obeduje in pije vodo, ampak njegov pogled je globok in čustven. Gleda s tisto eno okico naravnost v tvoje oči. Vsem je jasno, da želi živeti: »Duh je močan, a meso je šibko.«

Vseeno se čudeži dogajajo. Kolikokrat se mu je kaj podobnega že pripetilo, a se je veedno pobral na noge in ponovno shodil. Takrat je znal pritacati do moje sobe, saj živi v sosednji dnevni sobi pri starših, se ulegel pred vrata in me naravnost gledal. Zdaj je stanje bistveno drugačno. Rak je zahrbtna bolezen. A upanje še vedno ostaja….

Njegov strmeč pogled, ki prodre naravnost v dušo preprečuje, da sprejmemo »tisto odločitev«, zato skupaj obujamo čudovote spomine in se z njim veselimo vsakega podarjenega dneva...

Na žalost je vmes zaradi vnetja izgubil eno oko, ampak je še naprej ostajal isti.