Spomnim se dneva, ko sem bil osnovnošolec. Takrat mi je ena oseba rekla: "Ti ne boš nikoli zgodovinar, nimaš nobenih možnosti za vpis na gimnazijo, razmisli raje o trgovski šoli, tvoja mama je prijazna trgovka, vsi jo poznajo in imajo radi, tudi ti bi lahko bil tak, vendar te prej vidim v kakšni trgovini z malimi živali."
Ko sem prišel domov sem se seveda na skrivaj zjokal, ampak
sem vložil vse napore in kasneje presegel vsa pričakovanja. Ne samo, da mi je
uspelo opraviti gimnazijsko maturo, diplomiral sem iz zgodovine in postal
doktor znanosti iz svojega področja....
Ko bi mi takrat nekdo rekel, da bom nekoč doživel strašno
preizkušnjo kaj pomeni videti in gledati nekoga, ki ti je pri srcu in umira za
rakom, bi se ure in ure raje posvetil študiju kemije, biologije, matematike
.... prepričan sem, da bi več takih ljudi skupaj iznašlo zdravilo proti raku.
Nikoli več ne bi rabil nihče jokat!
Namesto tega pa vlagamo milijarde in milijarde evrov v
orožje in nove vojne. Vlagamo v smrt, namesto v življenje. Zakaj ne bi vlagali
v kulturo, znanje, izobraževanje in razvijali učinkovite metode poučevanja, ki
bi potencirali talente naših otrok s katerimi bi skupaj zgradili pravičnejšo
družbeno ureditev, brez revščine in kjer bi vsak človek s poštenim delom
dostojno živel in se veselil življenja? Zakaj se vedno dela narobe? Zakaj to
vsi tolerirajo, zakaj se tistega človeka, ki na to opozarja vedno gleda postrani
ali pa se ga zasmehuje? Ne razumem. Narobe svet....
Marsikaj sem doživel, zato dobro vem, da vedno obstajajo
rešitve, le bojimo se sprememb. Strah je največji zaviralec napredka. Zato pa
imamo tako stanje v katerem živimo. Ker nas je strah sprememb. Mene pred več
kot 20 leti ni bilo strah izbrati drugačno POT, kot so mi jo želeli podtakniti.
To počnejo vsem. A kaj ko se večina raje odloči, da bo hodila po že uhojeni
poti, ne po svoji, bolj svobodni.....
 |
| Moja priljubljena razgledna točka na hrbtni strani Uršlje gore |
Ni komentarjev:
Objavite komentar