Nikoli ne bom pozabil dneva, ko me je moj oče prvič odpeljal s seboj v službo. To se je zgodilo v času Jugoslavije, države, ki danes več ne obstaja. Kljub temu se še najdejo mnogi posamezniki, ki do starih časov gojijo lepe in spoštljive spomine. V socializmu naj bi bili delavci dejanski lastniki tovarn, zato so podjetja takrat za njih gradila stanovanja, skrbela za izobraževanje, šport in kulturo. Na Ravnah na Koroškem, kjer sem odraščal, stoji mogočna tovarna, ki smo jo ljubkovalno imenovali 'mati fabrika', saj je zgradila večino stanovanj, gimnazijo, športni dom, zdravstveni dom in drugo ključno infrastrukturo, ki je še danes uporabna. Za vse delavke in delavce je bila naša fabrika kot druga mati.
Seveda se vsega tega kot petletni otrok še nisem zavedal. A
moj prvi obisk tovarne mi je vseeno ostal v dragocenem spominu, da ga ne bom
nikoli pozabil. Moj oče je takrat delal kot ključavničar v Palomi Prevalje.
Pred tem je delal v Železarni Ravne (Mati fabriki), kjer se je izpopolnjeval za
mojstra. Kadar je prišel domov ob dveh popoldne, sem bil vedno vesel. Včasih pa
so ga poklicali nazaj na delo, saj je bil mojster za popravilo strojev. Nekega
dne sem vztrajal, da grem z njim v službo. Tako me je brez pomisleka vzel s
sabo. Že pri vhodu v tovarno me je pričakal nasmejani vratar, ki mi je ponudil
KRAŠ bonbone. V proizvodni hali so me prevzeli delujoči stroji za izdelavo
raznih izdelkov, ki sem jih svojim prijateljem in kasneje sošolcem tako
navdušeno razlagal kako delujejo. Prevzeli so me tudi delavci v plavih delovnih
oblekah, ki so se ob pogledu name iskreno nasmejali. Njihovi veseli obrazi so
mi najbolj ostali v spominu. Vsak me je potapljal po ramenu ali pobožal po
glavi, sploh delavke. Bil sem v centru pozornosti.
Moj oče me je po ogledu proizvodnje odpeljal še v zgornje
prostore tovarne, kjer so bili šefi, direktor in tajnice. Spomnim se, da sem se
pogovarjal z eno od tajnic, ki mi je 30 let kasneje povedala, da sem bil zelo
zanimiv in zabaven sogovornik.
Na žalost se po tem nisem nikoli več vrnil v omenjeno
tovarno. Moj oče je po letu 1991 zamenjal službo in se podal med privatnike,
saj so prišli težki časi za delavce v tovarnah. Ko je razpadla Jugoslavija
nismo kot družina več hodili niti na morje, saj so imeli delavci v socializmu
svoje počitniške hiše, ki so jih po tem privatizirali. Vse je postajalo drago
in navadnim ljudem težko dostopno. Moja mama mi je zato vedno govorila, da se
moram pridno učiti v šoli, da ne bom izkusil takšnih časov na svoji koži.
Tako je bilo moje zgodnje otroštvo in obisk tovarne povezano
s simboliko nekdanje države in socializma. Hrepenel sem po pravičnih časih in
morju. Oče mi je na vprašanje, kdaj se bom vrnil nazaj, odgovoril: 'Težko, to
so bili drugih, boljši časi, ki se ne bodo več vrnili.' Prav zaradi tega nisem
nikoli razumel, zakaj so nekateri tako sovražili Jugoslavijo in socializem, ko
pa sem videl in doživel, da so bili delavci takrat resnično nasmejani in
veseli? Najbolj me je razjezilo, ko so nas v osnovni šoli silili, da ne smemo
več klicati svojih učiteljev: »tovariš in tovarišica« ker da je to še iz časov
Jugoslavije in socializma. No, našli so se tudi takšni učitelji, ki so
vztrajali, da so še naprej ostali tovariši.
Od takrat me je tudi vodila želja po globljem razumevanju
naše zgodovine, zato sem se odločil raziskati, kje točno se je v naši
preteklosti zataknilo. Še vedno marsikaj ne dojamem, pravzaprav sem osupel nad
številnimi absurdnostmi, ki jih lahko človeštvo naredi pod vplivom peščice
pohlepnih in vladajočih razredov. V ta namen sem kot najstnik začel skrbno
navezovati stike s starejšimi generacijami, tovariši, ki so mi s svojimi
osebnimi izkušnjami pomagali bolje razumeti tiste boljše čase, ki sem jih kot otrok
doživljal na svoj naivno otroški način. Ta zapis je tudi poklon njim v spomin.
Seveda ima vsak svoj kritičen pogled na preteklost, a moj
vtis je bil takšen, kot sem ga opisal. Pozitiven in nostalgičen. Ne gojim
nobenega sovraštva do nikogar, imam pa spoštovanje do kulturnih sogovornikov in
v tem primeru do nekdanje države, ki se je trudila graditi prihodnost, ne samo
za delavce in vse njene narode, temveč predvsem za nas mlade, ki jih je
današnji sistem prepustil trgu in veliki negotrovosti....
Vsem, ki v srcih nosite dragocene spomine na tiste minule
čase, ob današnjem prazniku dneva republike izrekam iskrene čestitke. Dobro
veste, zakaj ta dan praznujete in kaj pomeni za vaša srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar