Dan spomina na mrtve se ne dotika zgolj človeških duš, temveč z nežnostjo objema spomine tudi naših preminulih hišnih ljubljenčkov.
Pred kratkim so se mi pripetile nenavadne sanje v katerih
sem bil organizator Lumpijevega pogreba, ki naj bi se odvijal v nekem gradu na
strmem griču. Ko sem se po ozki stezi z avtom vzpenjal proti vrhu, so me tam v
tihi žalosti že čakali prijatelji, vprašujoč po Lumpijevi urni? Z grozo sem
uvidel, da sem jo pustil doma. Ko sem se vrnil po njo domov, me je presenetil
Lumpijev prizor. Bil je ujet v kletki mojega pokojnega papagaja Mikija, ki je
odšel že pred več kot dvema desetletjema. Lumpijev smrček je poredno štrlel
skozi miniaturna vrata kletke. Začel sem se spraševati, kako se je sploh znašel
notri in kje je urna? Lumpi je spal in se ni zmenil za moje dileme, kar me je
pahnilo v razmišljanje, da imam morda dva Lumpija – enega na Koroškem, drugega
na Primorskem? Tako sem se prebudil in začel razmišljati o pomenu sanj.
Vsak izmed nas nosi v sebi dragocene spomine iz otroštva;
moji so posejani s spomini na prvega hišnega ljubljenčka papagaja Mikija, ki je
bil moj zvesti spremljevalec skoraj 10 let. Njegova družba mi je vlivala moč,
da sem vztrajal in se boril za svoja prepričanja, kar mi je naposled tudi
uspelo. Žal tega uspeha Miki ni doživel. Vsaki dan me je gledal kako sem se
žalostno vračal domov iz šole. Nikoli ne bom pozabil kako me je vsako jutro
prebujal s svojim glasnim petjem. Če ga nisem upošteval je priletel na moj
vzglavnik in me zbujal, da slučajno ne bi zamudil v šolo, ki je sploh nisem
maral. Zdelo se je, kot da intuitivno ve, kako pomembna je izobrazba za mojo
prihodnost.
Pot do izobrazbe je bila kot veste trnova in zahtevna, polna
preprek, toda z Mikijem ob strani sem se naučil pomembnih življenjskih veščin –
vztrajnosti, branja, pisanja, računanja in kritičnega razmišljanja. Tako sva
skupaj brala, rešila in napisala ogromno domačih nalog. Njegova prisotnost mi
je skozi igranje in učenje pomagala graditi temelje znanja in modrosti. Ko so
me številne ovire v življenju pribijale na tla, je bil Miki tam, trdna skala,
ki ni nikoli omahnila. Vedno je bil dobre volje, čeprav mu nisem ničesar dal,
razen svoje družbe. Njegovo nenadno slovo je pustilo globoko sled v meni;
njegov zadnji pogled, ki je ujel moj obraz, ko sem stopil skozi vrata bo ostal
večno zapisan v mojem spominu. Takrat, ko me je zadnjič uzrl je bil zaprt v
kletki, ki sem jo sanjal z Lumpijem. Na stara leta ni bil več sposoben svobodno
leteti, zato je bil zaradi lastne varnosti zaprt, čeprav smo ga vedno imeli
odprtega na svobodi.
Zdaj, ko razmišljam ugotavljam, da je bil Lumpi v marsičem
podoben Mikiju. Tudi on me je prihajal vsako jutro prebujati, da nisva z
Luckyjem predolgo spala. Tudi on je rad zrl v mene, da ne bi slučajno kam odšel
brez njega. Z Lumpijem smo bili najboljši trio, ki je v tišini pred zoro iskal
čar prvih žarkov. Tudi on je pomagal s svojo prisotnostjo vlivati voljo do
dela, da sem napisal disertacijo in napredoval v življenju. Naposled je le
dočakal moj vzpon, vendar me je kmalu po tem začel tudi zapuščati. Zaradi
varnosti sem tudi njega zadnje tedne pred smrtjo puščal doma. Zato je bilo
slovo od njega toliko težje.
Miki in Lumpi – oba sta zdaj prepletena v nevidnih niti
spomina, združena v večnosti, živita v mojem srcu, njun odmev ljubezni in
zvestobe odzvanja v tišini, ki jo prekinja le šepet hvaležnosti, da sem ju
lahko imenoval »moji«.
Naj plamen sveče zdaj nežno razsvetljuje spomine na naše
mile in najdražje, ki ostajajo v srcih kot tihi biseri topline.
Ni komentarjev:
Objavite komentar