Trajalo je nekaj časa, da sem se opogumil in pripeljal še Luckyja s sabo v Solkan. Tokrat se prvič ne vrača nazaj s starši, kot zadnje tri tedne, saj sta mi posodila avto. Zdaj upam, da se bo prilagodil na novo okolje, ljudi in nove pse. Najbolj vesela novica pa je ta, da ga lahko peljem tudi s sabo v svoj kabinet, kjer delam. Tako me ne bo rabil čakati celi dan sam doma, ampak bo z mano delil svoj prostor in čas. To je šele prvi korak. Naslednji večji izziv bo pripeljati Lumpija, ampak dokler potekajo njegove terapije ga raje puščam doma, kjer ima odlično skrb. Zelo mi ga je žal, ampak zaenkrat druge poti ne vidim. V času, ko še potekajo terapije mu ne želim povzročati nepotreben stres, polegh tega ne bi rad preveč zakompliciral zadeve. Kljub temu ohranjam optimizem. Verjamem, da se bo na koncu vse dobro izšlo. Danes sem vesel tudi zato, ker prvič nisem več sam v Solkanu in imam s sabo svojega družabnika Luckyja. Čisto spodaj sledi kratek video povzetek dogodivščin, ki so potekali čez vikend z mojimi kužani.
 |
| Čeprav ima svojo posteljo se je vseeno namestil na mojo.... |
 |
| Sprehod pri gozdni učni poti... |
 |
| Obvezen postanek na kavici.... |
 |
| Tudi Lumpi rad uživa na kavču... |
 |
| Lucky ima najraje mojo posteljo... |
 |
| Tako sva se poslovila od Lumpija, ki bi verjetno najraje šel z nama, ampak zaradi spleta okoliščin je zanj bolje, da ostane doma in počaka.... |
 |
| Pot je bila prazna in zasnežena.... |
 |
| Lucky je vso pot zadaj tiho čakal in mirno spal. |
Še posnetek FB zgodbic združenih v video
Ni komentarjev:
Objavite komentar