Selitev še kar traja...

Potovanje v novi kraj ni isto kot selitev. Pri selitvi za saboj puščamo del življenja, čustvene spomenine, okolje in ljudi, ki jih imamo radi. Zaradi tega se nas domotožje oklepa kot jeklena srajca, ki ne dovoli, da bi v novem kraju zadihali s polnimi pljuči. Za nekatere ljudi selitve ne predstavljajo poseben izziv. Za mene je precejšen. Čutimo neko praznino v srcu, ki me lahko spravi v nejevoljo in žalost, če bo ta proces trajal predolgo. Proces sprejemanja novega okolja je toliko hujši, če za seboj puščaš svoje najdržje. Tako sem bil primoran pustiti oba kužana. Začasno. Tolažim se, da enega zaradi zdravstvenih razlogov, drugega zaradi ločitvene stiske, saj ne bi zdržal predolgo brez mene oz. popolnoma sam v novem stanovanju, ki ga ni vajen. Trenutno ga ne smem vodit s seboj v službo, ampak se dela na tem, da bo enkrat tudi to urejeno. 

Vem, da ni varno prevažat psa pri sovoznikovem sedežu, ampak s precej natrpanim avtom drugače ne gre. Zato bom vozil počasi in varno.

Poleg tega nimam v Solkanu lastnega prevoza. Pot do fakultete je dolga. Tukaj zna deževati in pihati. Po dežju moj pes ne bo hodil niti 20 metrov kaj šele 4 kilometre v eno smer. Takšen pač je. Razmažen in poseben. Zaradi tega ne bi rad Luckyju povzročal dodatne oz. nepotrebne nevšečnosti in stresa. Naj ostaneta oba doma na Koroškem, dokler se vse potrebno ne uredi in dokler ne mine zima. 

Smo že odkrili pasji park v bližini železniške postaje.

V Solkanu, kjer živim v tem stanovanju na žalost ni centralnega ogrevanja. Zaradi tega se ogrevam na elektriko - IR paneli. Po mojem je najboljša pragmatična rešitev. Do spomladi sta kužana doma pri starših na Koroškem. Do takrat se bom že pripravil na njihov prihod v Solkan. Vse ob svojem času. Tokrat smo spet pripeljali dodatno opremo in prtljago. Avto je bil poln knjig in druge robe, ki jo selim v novo okolje. Veseli me, da sta me na tej poti spremljala oba kužana, čeprav za kratek čas, zvečer sta šla nazaj proti Koroški....To me vseeno pomirja in navdaja z nekim optimizmom, saj vem, da jih bom kmalu spet videl. Važno, da sta v varnih in dobrih rokah. 

Spodaj si lahko ogledate nekaj kratkih video izsekov našega kratkega sprehoda tega sončnega februarskega dne v Solkanu.